Nedelja, 19. 7. 2020, 15.25
4 leta, 4 mesece
DRUGA KARIERA (167.): Blaž Jarc
Pri kolesarstvu vse bolj trpel, užitek našel v delu s konopljo in gobami
Za mnoge je bila njegova odločitev, da pri 26 letih konča profesionalno kolesarsko kariero, veliko presenečenje. A mirnopeški kolesar Blaž Jarc preprosto ni več našel motiva v tem športu. Našel ga je drugje. V kmetovanju. Že več let se ukvarja z gojenjem industrijske konoplje in zdravilnih gob.
Blaža so v mlajših selekcijah Špan'c klicali iz posebnega razloga. Primerjali so ga namreč z enim od junakov dirke Tour de France, Špancem Miguelom Indurainom. Veljal je za nadarjenega kolesarja, zlasti pa navduševal v vožnji na čas. Kot član Adrie Mobil je leta 2007, pri 19 letih, v absolutni konkurenci državnega prvenstva osvojil tretje mesto na kronometru. Dve leti pozneje je postal članski prvak na domačih cestah v Mirni Peči.
Kmalu je sledila selitev v tujino, kjer so se zanj ogreli pri nemški ekipi NetApp. Čeprav se je izkazal tudi tam, je že prvo sezono spoznal, da kolesarjenje ni več tisto, kar ga osrečuje. Pomagal je na primer Portugalcu Tiagu Machadu, da je na dirki Po Sloveniji osvojil rumeno majico najboljšega. Vrhunec kariere je bila zmaga na VN Zottegema v Belgiji, na kožo pa so mu bile pisane vse klasike v tistem koncu Evrope. Za vedno si bo zapomnil Dirko po Flandriji in znamenito klasiko Pariz-Roubaix, ki je s svojimi 260 kilometri pravi pekel.
Čeprav je bil star šele 26 let in se je zavedal, da bi lahko v prihodnosti še žel uspehe, se je leta 2014 odločil, da spremeni tok življenja. Odločil se je za kmetovanje. A ne z živino, s katero je imel opravka že v mlajših letih, poglobil se je v industrijsko konopljo in zdravilne gobe, ki jih zdaj goji, produkte pa prodaja v podjetju Konopljarc.
Blaž o uspehih kariere in prehodu v novo življenjsko obdobje
Vse druge kariere
Leta 2009 je postal državni prvak v cestni dirki, ki je bila v njegovih krajih v Mirni Peči. Zadovoljstvo je bilo zaradi tega še toliko večje.
Vaša kariera se je končala zelo zgodaj, če gledamo, kaj vse bi lahko še imeli pred seboj. Kaj je bil razlog, da ste se odločili za ta korak?
Zgodaj … Kolesaril sem trinajst let. Po letih sem bil res ravno zrel, da bi žel, kar sem sejal. Izkušnje sem imel, kilometre prav tako. Na vso moč bi lahko začel izkoriščati potencial. Vse to je res, ampak če gledamo statistiko. Že po prvi sezoni med profesionalci pa sem videl, da to ni več zame. Sicer sem užival v kolesarstvu, želel sem videti, kako je biti del cirkusa. Ko sem prišel v Nemčijo, sem prvi del sezone užival. V drugem sem se vprašal, ali bom to delal do 35. leta. Ali me to toliko veseli ali bom začel delati kaj drugega? Odgovor je bil jasen. Mi je pa veliko ljudi reklo, da jih je novica presenetila. Govorili so mi, da sem dober, uspešen in da bi lahko še kaj naredil iz sebe. Na to so gledali kot na poraz. A zame ni bil. Na osebni ravni sem veliko doživel, videl in bil del kolesarskega cirkusa. Ni mi žal. Tega ne jemljem kot poraz. Zame je to korak naprej v življenju.
Ste se tako odločili, ker ste se tako težko usedli na kolo?
Da. Ko se zjutraj zbudiš in ti ni v veselje, da greš na kolo, ni lahko. Kolesarjenje ni bilo več hobi, ki mi je posledično prinašal zaslužek, ampak nuja. Kot služba. Umaknil sem se. Svojim bližnjim sem že jeseni povedal, čeprav sem podpisal pogodbo za dve leti. Veliko so vlagali vame – energijo in finance. Niso mi verjeli. Mislili so, da si izmišljujem.
Tri leta je kolesaril v tujini pri ekipi NetApp, a je že po prvi sezoni vedel, da njegovo poslanstvo ni v kolesarstvu, pa čeprav je dobro nastopal za nemško moštvo.
Kaj pa dejstvo, da so vas v tujini še želeli imeti v svojih vrstah? To ni bil dovolj dober razlog? Ali pa na primer finančna injekcija, ki bi sledila?
Ni vse v denarju. NetApp me ni več želel, me je pa hotel imeti ob sebi Robert Förster, nemški šprinter. Vozil je pri United Healthcare. Zanj je bila zadnja sezona in želel je, da bi bil ob njem v šprintih. Ni me premamilo. Na dirkah sem sem si nenehno govoril: "Zapomni si, kako se zdaj počutiš, da ne boš potem jokal." Hitro pozabiš, kako težko je kolesarstvo. Ko je težko, te boli in trpiš kot žival. Čez eno uro v avtobusu je dobro, ko se oprhaš, poješ makarone in gledaš skozi okno. Ko sem bil na cesti, pa sem si govoril, da si moram zapomni, kako je zdaj.
Kakšen je bil prehod v drugo kariero? Ali ste imeli kaj težav ali ste se takoj začeli ukvarjati s kmetijstvom?
Kot športnik si ujet v mehurčku. Ko prideš iz športa, nisi v plusu, ampak v minusu. V kar veliko vidikih življenja stagniraš. Vso energijo namreč daš v šport. Ko sem nehal kolesariti, je bilo tako, kot bi se na novo rodil. Imel sem kar dolgo prehodno obdobje. Dolgo sem se iskal. Razmišljal sem, kaj bi počel. Misli sem sicer imel v tej smeri, kjer sem zdaj. Nekako mi je uspelo. Ustvarjam si takšno življenje, ki mi ustreza, me veseli. Našel sem se, ni pa bilo lahko.
Treniraj kot Tadej Pogačar
Spomnim se, da smo, ko ste bili mlajši, imeli z vami pogovor in ste že izpostavljali, da pomagate na kmetiji. Ste že takrat vedeli, da bi lahko v prihodnje zapeljali v podobno smer?
Recimo, da sem moral pomagati, dokler nisem domov prinesel medalje z državnega prvenstva. Pri mlajših mladincih sem bil drugi, nekaj sekund za zmagovalcem Blažem Furdijem. Starši so rekli, naj fant kolesari. Do takrat sem vozil traktor, imeli smo živali. Zdaj jih nimamo več toliko. Delal sem vse stvari, za katere sem imel čas.
S traktorjem je bilo več dela, ko je bil mlajši. Zdaj, ko se ukvarja z industrijsko konopljo in zdravilnimi gobami, gre za drugačno vrsto kmetijstva.
Takrat je bila torej nuja, zdaj je užitek?
Takrat se je drugače delalo na kmetiji. Bilo je delo z živalmi – konvencionalno kmetijstvo. Zdaj se pet let ukvarjam z industrijsko konopljo in zdravilnimi gobami. To je povsem drugo, nekaj novega. V Sloveniji ni veliko tega. Nekako bi rad videl, da bi šlo kmetijstvo v tej smeri. Konoplja je rastlina prihodnosti z vidika gradbeništva, tekstila, prehrane … Potencial ima. Avto lahko na primer natočiš s konopljinim oljem in se odpelješ. Namesto dizelskega goriva. Oblačila iz konoplje so najbolj trpežna. Izolacija iz konoplje ima eno največjih izolativnih vrednosti. Odporna je, negorljiva. Da ne govorimo o semenih, ki so rastlinski nadomestek maščobnih kislin omega 3. Prav tako ima ogromno beljakovin. S tega vidika je konoplja odlična. Potencial imajo tudi zdravilne gobe, ker imajo veliko beljakovin. Hranilne in zdravilne so.
V teh deblih rastejo zdravilne gobe in potrebujejo prav posebno pripravo.
Kako to, da ste šli v smer konoplje in gob?
Gobe me veselijo, odkar pomnim. Eden mojih prvih otroških spominov je povezan s tem, kako sem videl drevesno gobo in se čudil temu, da je prišla iz drevesa. Konopljo sem spoznal kot mulec v srednji šoli. Takrat je bilo zabavno. Imel sem dobre izkušnje. Če jih imaš, te pritegne. Če bi imel slabe, se verjetno na to ne bi oziral. Pred štirimi leti sem nato začel nanjo gledati bolj študijsko, na to, kakšne učinke ima … Ko enkrat skuhaš olje, ekstrakt in vidiš, kakšen napredek si dosegel, te to vodi naprej. Dobra izkušnja ti da željo po napredovanju.
Katere izdelke izdelujete in prodajate?
Od februarja imamo trgovino, podjetje pa se imenuje Konopljarc. Brat se je na treningu spomnil tega imena. Naši izdelki so tudi v nekaterih trgovinah v Novem mestu, na veterinarskih postajah. Zdaj imamo nov produkt resasti bradovec – to je zdravilna goba. Dobra je za živčevje, spanec, koncentracijo, potencial ima pri Parkinsonovi bolezni, multipli sklerozi.
Vsak izdelek, ki ga naredi, mu da motivacijo za nadaljnje delo.
Kako pa sosedje gledajo na to, da gojite konopljo in da je vidna na polju s prostim očesom?
Neki sprehajalec je, potem ko je videl nasad konoplje, poklical policijo. Razumljivo so se morali policisti pripeljati. Ko so prišli do njive, so se le obrnili in šli nazaj. Vse imamo namreč po predpisih, da lahko gojimo. Izpolniti moraš formularje …
Kakšne načrte imate v prihodnosti? Ali je to ta tržna niša, s katero se boste ukvarjali tudi v prihodnje?
To je poslovna skrivnost. Pridi čez dve leti (smeh, op. a.).
12