Primož Roglič
Treniraj kot Tadej Pogačar
Tadej Pogačar
Petek, 17. 7. 2020, 9.59
3 leta, 9 mesecev
Kolumna Urške Žigart
Urški se je zaradi Tadeja Pogačarja pošteno dvignil utrip: Minuta se je vlekla kot ura
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,49
4
Urška Žigart se je dotaknila ženskega kolesarstva, dvoboja med njenim Tadejem Pogačarjem in Primožem Rogličem ...
Živjo! Si bila danes kaj na kolesu? Na Krvavcu? Super. Pa ti? 53 kilometrov? Bravo. A jaz, če sem bila? Sem. Vsak dan grem.
Z nadležnim glasom, prijaznim tonom, a vzvišenim prizvokom nadaljujem, da je to moja služba, jim obrazložim, da sem za to plačana in da se ne vozim samo do trgovine po kruh ali k babici na piknik. No, vsaj tako se mi zdi, da vse to zveni - vzvišeno.
Zato se nikoli ne predstavim kot profesionalna kolesarka, čeprav je žensko kolesarstvo v zadnjih letih naredilo velik preskok in je veliko ljudi garalo za to, da se kolesarke počutimo “profesionalno”. Kdor vsaj malo spremlja kolesarstvo, lahko brez problema našteje nekaj moških kolesarjev, pri ženskah pa se zatakne tudi komentatorjem prenosov dirk. Ampak prenosi so vsaj zadnja leta, tudi to je nekaj. Ni tako daleč nazaj, ko se je morala prva ženska, ki se je udeležila dirke, izdajati za moškega, da je lahko tekmovala. Kolo pač ni za ženske, so govorili. Vsi ti bi nas morali videti zdaj, zadnja leta, predvsem pa zadnje mesece. Vse, ki ste sedle na kolo za užitek, za svobodo, za dobro počutje … ne samo do tete Mete po eno zeljno glavo, za katero se celo pot sprašujete, kako jo boste zagozdile na “pakettreger”.
"Morda pa tukaj med vrsticami kakšen mož le najde razlog ..."
Vem, vem, zdaj že vsi moški z miško iščete X, da zaprete, ker to zgleda, da ni za vas. Pa je. Nagovorila sem ženske, ker sem res prijetno presenečena nad številom kolesark, ki jih srečujem zadnje čase, moji zapisi pa so vseeno primerni za vsako oko. Morda pa tukaj med vrsticami kakšen mož le najde razlog, s katerim bo končno prepričal svojo damo, da se mu v tej vročini pridruži, da skupaj sopihata do Kamniške Bistrice.
Pretekli dve nedelji smo kolesarji in kolesarke z licencami Elite prav tako sopihali. Na državnih prvenstvih smo kolesarili za majice, ki jih nato čez leto nosimo na dirkah in z njimi predstavljamo Slovenijo po celem svetu.
Prvi vikend je bila na sporedu cestna dirka s ciljem na klancu do Ambroža. Kot so napovedovali, je bila moška cestna dirka velik spektakel in ljudje so lahko spremljali borbo dveh, trenutno najboljših kolesarjev v Sloveniji in na svetu.
“Urška, ti ne veš, kako je on šel. Dve minuti je šprintal, kot da je zadnjih 100 metrov!”, je
Preden se kdo obesi na mojo dikcijo, pa naj pojasnim. Primož Roglič je lansko sezono končal kot prvi po točkah na lestvici Svetovne kolesarske zveze (UCI) in si s tega vidika zagotovo zasluži pridevnik “najboljši”. Primož je tudi drugače super dečko, a vendar me morate razumeti in dovoliti, da sem malo pristranska.
Poleg vseh dosežkov na kolesu, ki jih zagotovo ne manjka, je Tadej zame najboljši tudi v vseh ostalih pogledih in v tej luči upravičujem naziv “dveh najboljših kolesarjev”.
Dvoboj, ki je nekako spominjal na lansko Vuelto in upamo nanj na letošnjem Touru, je brez dvoma dobil najmočnejši tisti dan - Primož. O prenosu dirke ne bom posebej govorila, ker za to nimam ustreznih kompetenc in vem, da je bila že sama organizacija takega dogodka, glede na trenutno situacijo po svetu, težka.
“Urška, ti ne veš, kako je on šel"
Rekla bom samo, da so ljubitelji kolesarstva po vsem svetu težko pričakovali prvo dirko po covid-19 krizi in glede na povpraševanje, je bila velika škoda, da prenos ni bil bolj profesionalen. In kot sem razložila že prej, dirka ni bila “kar ena”. Na štartu so bili vsi najboljši slovenski kolesarji, ki sodijo v vrh svetovnega kolesarstva. Zaradi tega manjšega lapsusa marsikdo ni videl, kako se je Primož 500 metrov do cilja odpeljal.
Nekateri so si naslednji dan ogledali reportažo in videli, da se ni preprosto teleportiral do naslova državnega prvaka, jaz pa sem vse o njegovem skoku izvedela že takoj po dirki, ko sem sama prisopihala do šotora za podium. In potem še enkrat v sobi, nekajkrat na večerji in zvečer v postelji.
“Urška, ti ne veš, kako je on šel. Dve minuti je šprintal, kot da je zadnjih 100 metrov!”, je ponavljal Tadej in priznal premoč.
Ženska dirka pa je bila za marsikoga uganka. Tudi za nas, kolesarke. Prejšnja leta smo dirkale z mlajšimi ali starejšimi mladinci, letos pa so nas, ker je bila dirka organizirana le za članske kategorije, "vrgli" med člane. To so seveda druge hitrosti in kar hitro je bilo jasno, da nimamo v njihovi “grupi” kaj iskati.
Po spletu okoliščin sta se tam najdlje obdržali prva in druga na koncu, ki sta zaradi tega imeli ogromno časovno prednost. Druge smo imele, bolj ali manj, zelo dolgi kronometer.
Sama sem imela dober dan, a sem kljub temu večkrat pomislila, da bi kolo pustila nekje v jarku na Cerkljanski Dobravi. Kaj je meni tega treba? Ampak te misli pridejo večkrat in verjetno se tudi vi včasih zjutraj, ob nehumani uri, na poti v službo, v gneči, v kateri se premikate s polžjo hitrostjo in kurite sklopko, sprašujete podobno.
"Ženske po stereotipih veljamo za bolj nevoščljive ..., ampak v splošnem smo čisto v redu"
Zadnjih nekaj kilometrov na vzponu do Ambroža se je tudi meni zdelo, da se premikam po polžje, a je bilo vseeno dovolj za tretje mesto. Vmes sem že po hreščečem radiu v ušesih slišala, da je zmagala Urša Pintar in ji čestitala po mikrofonu v slušalki. Če komu, potem sem, po vseh drugih mestih, ki jih je osvojila do letos, privoščila njej.
Ženske po stereotipih veljamo za bolj nevoščljive, opravljive in zahrbtne od moških in zagotovo se tudi v našem športu najde kakšna, s katero je bolje, da se po cilju ne pogovarjaš, ampak v splošnem smo čisto v redu. Včasih čez črto prvi uspe pripeljati eni, drugič drugi.
Vsaka od nas v ta šport ogromno vlaga, se za to odreka mnogim stvarem, prav tako, če ne še bolj kot moški, za to pa dobimo veliko manj. Ne mislim samo denarja, to je pravzaprav še najbolj razumljivo, saj je sponzorskih sredstev v ekipah manj in to prinese tudi nižje plače. Imamo veliko manj zanimanja medijev, veliko manj televizijskih prenosov dirk (ok, verjetno spet denar in sponzorji) in veliko manj ugleda oziroma spoštovanja za to, kar počnemo.
Še vedno je veliko ljudi na svetu, ki razmišljajo nazadnjaško in menijo, da profesionalni šport ni za ženske. Kaj šele težak šport, kot je kolesarstvo. Ali pa, da se vozimo prepočasi.
Rada bi videla vse junake, ki bi z levo nogo potresli Annemiek van Vleuten na klanec na Giru Rosa, ali skočili Anni van der Breggen na makadamskem odseku Le Tolfe na dirki Strade Bianche. Morda bi raje poskusili odšprintati Giorgio Bronzini? Veliko sreče. To so le tri, le peščica vseh kolesark, ne samo nas profesionalk, tudi tistih, ki dajo vse od sebe in kolesarijo na lokalni hrib v torek po službi, ki si zaslužimo več kot le: “Ah, ja. Kar dobro. Za žensko.” Da ne boste mislili, da mečem vse v isti koš.
Posebej moram pohvaliti vse navijače, ki so v nedeljo prišli navijat in spodbujat. Ne samo prve tri kolesarje, ampak čisto vse. Navijali so tudi za nas punce, ki smo v cilj prišle več kot 10 minut za ciljem moške dirke in vzdušje je bilo res noro. Na mednarodnih ženskih dirkah vidimo toliko navijačev le takrat, ko poteka vzporedno tudi moška dirka, zato sem res navdušena, da smo tako vzdušje doživele na domačem državnem prvenstvu.
V pričakovanju Tadeja
Naslednji vikend pa je bil na sporedu kronometer. Po nekaj letih ravninskega kronometra na trasi od BTC City-ja do Domžal v okviru Maratona Franja nas je letos čakal 16-kilometrski gorski kronometer iz Gorij prek Pokljuke do Rudnega polja.
Sama sem na treningu traso prevozila s kronometer kolesom in z navadnim, cestnim kolesom. Za prvi del kronometra ni bilo dileme - startati bo treba z navadnim. Na kronometer kolesu treniram premalo ur, da bi se v klanec na njem počutila močno.
Kolo je seveda tudi težje in na moje kilograme se pozna že vsak gram nad UCI limitom (6.8 kg), kaj šele cel kilogram, če ne še več, težje kolo. Za drugi, bolj ravninski del proge, pa nisem bila prepričana. Bi menjala ali ne?
Ženske hitrosti le niso tako velike, da bi se to kaj dosti poznalo, navsezadnje z menjavo kolesa tudi izgubiš nekaj sekund, ki jih je potem treba dobiti nazaj. Dva dni pred dirko sem poskusila še z obema kolesoma samo na ravnini. Enkrat z navadnim kolesom in čim bolj aerodinamičnim položajem na določenih wattih in nato še s kronometer kolesom na istih. Začudeno sem gledala v čase obeh krogov na svojem števcu. Ni se poznalo. Isti čas.
Na tistih zadnjih dveh hribčkih, tik preden se spustiš do Rudnega polja, sem izgubila vse, kar sem po ravnini mimo Mrzlega studenca pridobila. Prav, sem si mislila. Pa grem na kronometer s cestnim. Res sem si želela črto prečkati s kronometer kolesom, ampak številke so kazale drugače.
V nedeljo sem ugotovila, da bi bilo čisto vseeno, če bi menjala kolo ali ne - na cilj sem prišla več kot tri minute pred drugo in osvojila svoj prvi naslov državne prvakinje v članski konkurenci. Seveda sem bila tega zelo vesela, a časa za veselje še ni bilo, saj sem v cilju čakala še, da se čez črto pripelje Tadej.
Odločil se je za menjavo kolesa in držala sem pesti, da gre vse tako kot na treningih. Stala sem ob cesti za ciljno črto in kolesarji so začeli v cilj prihajati z vedno večjimi hitrostmi, drug za drugim, meni pa se je čas ustavil. In kar naenkrat, ko sploh še ni bil na vrsti, da bi prišel v cilj, pridirja Tadej.
"Kaj za boga osem sekund? Kdo osem sekund?"
Verjetno sem takrat imela najvišji utrip tistega dne. Ne na svoji dirki, ampak v tistem trenutku, ko sem se zavedela, da se je začela odštevati minuta do Primoža, ki je štartal za njim. Minuta se je vlekla kot ura, obenem pa švignila mimo kot sekunda. Primož je v cilju. Tadej poleg mene po radiu sprašuje v spremljevalni avto, kakšen je vrstni red. Še vedno nihče ne ve. Zdelo se mi je, da je bila več kot minuta, a to bi pomenilo, da je Tadej premagal najboljšega na svetu v njegovi paradni disciplini. Je to mogoče? Nekdo zraven mene zakriči osem sekund. Kaj za boga osem sekund? Kdo osem sekund?
Kralj in kraljica državnega prvenstva v kronometru.
Potem je v mojem spominu luknja. Ne vem, kdo nam je povedal, da je zmagal Tadej, spomnim se samo, da sem bila neizmerno vesela zanj in ponosna nanj. Bolj kot nase in svojo zmago, ki sem ji tudi v prvih intervjujih nekako izbila vrednost. Na štartu namreč ni bilo nekaterih punc, ki bi mi zagotovo lahko konkurirale.
"Težko preprosto sprejmem kompliment, ne da bi kaj negirala"
Sama sem pač zelo stroga do sebe in svojih dosežkov. Nisem dovolj samozavestna in težko preprosto sprejmem kompliment, ne da bi kaj negirala. Danes vem, da sem bila tisti dan, na tisti dirki najboljša, ne glede na ostale okoliščine in s ponosom bom nosila dres s slovensko zastavo. Nosil pa jo bo tudi Tadej, že na letošnjem Touru. Če ne bo do takrat že v rumenem. Ne, saj ne, brez pritiska.
Sproščena pa sva oba tudi zdaj. Uživava življenje. Oblačim kopalke, v nahrbtnik tlačim brisačo in Tadeja prepričujem, da se namaže s sončno kremo. Pravi, da je ne najde. Grem jo iskat. Obenem pa upam, da me ne najde spet kakšna meduza. Še prejšnji ožig ni čisto poceljen! Držite pesti in vrtite pedale. Moški in ženske.
Se slišimo ali pa vidimo na kakem klancu.
Preberite še:
4