SiolNET. Sportal Kolesarstvo
3,17

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Kolesarka Urška Žigart: mnogo več kot samo dekle Tadeja Pogačarja #intervju

3,17

termometer

Urška Žigart
Urška Žigart je članica novoustanovljenega profesionalnega kolesarskega kluba Ale BTC Ljubljana, članica slovenske reprezentance in študentka prava. Foto: Bojan Puhek

Urška Žigart je članica novoustanovljenega profesionalnega kolesarskega kluba Alé BTC Ljubljana, v katerem sta kar dve nekdanji svetovni prvakinji. S 23-letnico iz Slovenske Bistrice, članico slovenske kolesarske reprezentance, študentko prava in srčno izbranko kolesarja Tadeja Pogačarja smo se pogovarjali o njenih presenetljivih začetkih, razlikah med ženskim in moškim kolesarstvom, športnih in poklicnih ambicijah, seveda pa ni šlo brez vprašanj o Pogačarju, trenutno enem največjih talentov v svetu kolesarstva.

Edina slovenska ženska profesionalna kolesarska ekipa BTC City Ljubljana se je oktobra lani združila z italijansko ekipo Alé Cipollini. Kaj je v novi sredini Alé BTC Ljubljana za vas drugače?

Pravzaprav je zame vse novo. Ni sicer več tako domače, kot je bilo v ekipi BTC City Ljubljana, ki so jo sestavljali sami Slovenci, vsaj kar zadeva spremljevalno ekipo, več pa bodo pokazale dirke.

V novoustanovljeni ekipi Alé BTC Ljubljana je šest članic ekipe BTC City Ljubljana, edine profesionalne kolesarske ženske ekipe v Sloveniji. Med njimi so tudi štiri Slovenke, poleg Žigartove še Urša Pintar, Urška Bravec in naturalizirana Slovenka Eugenia Bujak. V novoustanovljeni ekipi Alé BTC Ljubljana je šest članic ekipe BTC City Ljubljana, edine profesionalne kolesarske ženske ekipe v Sloveniji. Med njimi so tudi štiri Slovenke, poleg Žigartove še Urša Pintar, Urška Bravec in naturalizirana Slovenka Eugenia Bujak. Foto: osebni arhiv

Novo je tudi to, da ima naša ekipa zdaj licenco svetovne serije (World Tour), ki jo je izredno težko pridobiti. Ekipe morajo namreč dokazati, da imajo za prihodnja štiri leta sponzorsko podporo zagotovljeno.

Novo je tudi to, da imamo kolesarke po novem zagotovljeno najmanj minimalno plačo, zagotovljeni pa so tudi minimalni standardi, ki prinašajo večjo stabilnost.

Kot vem, naj bi se minimalna plača v ženski ekipi svetovne serije do leta 2022 izenačila s plačo v moški prokontinentalni ekipi.

Na najvišji ravni v ženskem kolesarstvu je trenutno samo osem ekip, vsako leto naj bi dodajali nekaj novih.

NAJ z Urško Žigart:

Se plače v ženskih ekipah bistveno razlikujejo do plač moških kolegov? Konkretnih številk najbrž ne boste razkrivali, samo za občutek: je razkorak velik?

Da, precejšen. Ne gre za vsote, ki bi jih lahko primerjali z moškimi. Samo za občutek: če v moški konkurenci nekdo zmaga na primer na etapi Gira, to pomeni, da se mu pogodba za naslednjo sezono konkretno spremeni na bolje, če zmagaš na etapi Gira (Giro Rosa) v ženski konkurenci, pa to pomeni samo to, da pogodbo sploh še imaš.

Mislim, da plače v kolesarstvu, vsaj takrat, ko se z njim še aktivno ukvarjaš, zadostujejo, nikakor pa to ni dovolj, da bi lahko kaj prihranil za prihodnost.

Morda je na svetu le peščica kolesark, ki si lahko zagotovijo vsaj nekaj finančne varnosti.

O primerjavah plač v moškem in ženskem kolesarstvu: Če v moški konkurenci nekdo zmaga na primer na etapi Gira, to pomeni, da se mu pogodba za naslednjo sezono konkretno spremeni na bolje, če zmagaš na etapi Gira (Giro Rosa) v ženski konkurenci, pa to pomeni samo to, da pogodbo sploh še imaš. O primerjavah plač v moškem in ženskem kolesarstvu: Če v moški konkurenci nekdo zmaga na primer na etapi Gira, to pomeni, da se mu pogodba za naslednjo sezono konkretno spremeni na bolje, če zmagaš na etapi Gira (Giro Rosa) v ženski konkurenci, pa to pomeni samo to, da pogodbo sploh še imaš. Foto: osebni arhiv

Pa vendar to še vedno radi počnete. Zakaj?

Za zdaj se še ne vidim drugje kot na kolesu. Še vedno uživam. Ne sicer vedno, sploh če so slabi pogoji, pa vendar. Vsak dan posebej jemljem kot eno malo zmago.

Kakšna so dekleta v novi ekipi, šest vas prihaja iz stare ekipe?

Da, šest nas je iz BTC City Ljubljanaa, od tega smo štiri Slovenke (poleg Urške Žigart še Urška Bravec, Urša Pintar in naturalizirana Slovenka Eugenia Bujak).

Nesporni zvezdnici v naši ekipi sta italijanski kolesarki Marta Bastianelli in Tatiana Guderzo, nekdanji svetovni in evropski prvakinji, in se temu primerno tudi obnašata. S tem nikakor ne mislim, da sta vzvišeni, seveda pomagata in svetujeta, se pa vidi, da se dobro zavedata, kam spadata.

Z dekleti smo imele teden dni skupnih priprav v okolici Valencie v Španiji. Bomo videli …

"Kolesariti sem začela iz obsesije – iz slabe vesti, ker sem preveč pojedla, sčasoma pa je to preraslo v čisti užitek. Sama v tem vidim veliko prelomnico in potrditev pregovora, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Kolesarstvo mi je zelo pomagalo. Tudi pri izboljšanju samopodobe." "Kolesariti sem začela iz obsesije – iz slabe vesti, ker sem preveč pojedla, sčasoma pa je to preraslo v čisti užitek. Sama v tem vidim veliko prelomnico in potrditev pregovora, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Kolesarstvo mi je zelo pomagalo. Tudi pri izboljšanju samopodobe." Foto: Bojan Puhek

Je od združitve z italijansko ekipo v vaše vrste zdaj uperjene več pozornosti kot prej?

Da, veliko več je zanimanja za nas, še posebej iz mednarodnih medijev, zlasti zaradi Marte in Tatiane. V Italiji je več ženskih kolesarskih ekip, tudi na nižjih ravneh, medtem ko smo bile v Sloveniji edine.

Kako ste sploh zakorakali v svet kolesarstva? O prvih kolesarskih korakih vašega fanta Tadeja Pogačarja vemo tako rekoč vse, o vas bolj malo. Kakšni so bili torej vaši začetki?

V kolesarstvo sem zapadla precej po naključju. V prvem letniku srednje šole sem se spopadala s prehranskimi motnjami. Po pogovoru z zdravnikom in seznanjanju s tematiko sem se sprijaznila s tem, da imam težave, in to poskušala spremeniti.

Začela sem več jesti, a me je ob tem še vedno mučil občutek krivde. Tega sem skušala uravnotežiti s kolesarjenjem na sobnem kolesu. Ugotovila sem, da na kolesu vedno bolj uživam. Nazadnje sem na sobnem kolesu preživela tudi po tri do štiri ure dnevno.

Urška Žigart Foto: Bojan Puhek

Prav na sobnem kolesu, kjer veliko ljudi obeša perilo, ne na trenažerju?

Prav na sobnem kolesu … Mama ga uporablja še danes (smeh, op. p.).

Kolesariti sem začela iz obsesije – iz slabe vesti, ker sem preveč pojedla, sčasoma pa je to preraslo v čisti užitek.

Sama v tem vidim veliko prelomnico in potrditev pregovora, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Kolesarstvo mi je zelo pomagalo. Tudi pri izboljšanju samopodobe.

Starši so mi kmalu kupili še cestno kolo. Najprej sem se z njim samo vozila, nisem trenirala, potem pa je moja mama stopila v stik s trenerjem Gorazdom Penkom in ga vprašala, ali se lahko vključim v klub.

Takrat seveda nisem vedela, da gre za resen profesionalni klub, in danes lahko rečem, da sem bila kar vržena v svet kolesarstva.

"Takrat seveda nisem vedela, da gre za resen profesionalni klub, in danes lahko rečem, da sem bila kar vržena v svet kolesarstva." "Takrat seveda nisem vedela, da gre za resen profesionalni klub, in danes lahko rečem, da sem bila kar vržena v svet kolesarstva." Foto: Peter Podobnik/Sportida

Gorazd je kmalu ugotovil, da je v meni neki motor in da imam genske predispozicije za kolesarstvo, in tako se je začelo.

Spomnim se, kako me je že prvo leto vzel na skupne priprave, kjer je bilo treba odpeljati po 140 kilometrov, jaz pa česa takega nisem bila vajena.

Drugo leto sem že začela dirkati, pri čemer je bil moj edini cilj ta, da preživim, kot pravimo. Dogajalo se mi je namreč, da sem zadnjih 20 kilometrov odpeljala povsem sama in to res ni enostavno.

Takrat nisem poznala kolesarske taktike. Nisem hranila moči, tako kot se to počne za konec, ampak sem že takoj investirala vse, potem pa se mi ni izšlo.

Spomnim se dirk na Češkem, kjer sem bila tako v ozadju, da me je prehitelo celo vozilo s časovno zaporo in sem morala ljudi spraševati za pot (smeh, op. p.). V cilj sem prihajala tako pozno, da so bile najboljše kolesarke že zdavnaj preoblečene.

Na začetku nisem imela strukturiranih treningov, kjer je vse točno določeno, kako se vozi kdaj, s kakšno močjo, jaz sem tri ure vozila do daske, kot rečemo, in recimo vzdrževala povprečje 30 kilometrov na uro. Ko se zdaj ozrem nazaj, se mi zdi smešno.

Urška je tudi članica slovenske kolesarske reprezentance, ki jo vodi alfa in omega slovenskega ženskega kolesarstva Gorazd Penko. Urška je tudi članica slovenske kolesarske reprezentance, ki jo vodi alfa in omega slovenskega ženskega kolesarstva Gorazd Penko. Foto: Vid Ponikvar

Potem niste odraščali s kolesarskimi vzorniki …

Ne, takrat nisem poznala nikogar. Vedela sem sicer, kdo je Lance Armstrong, kaj več pa ne.

Mislim, da je bila prva dirka, ki sem jo spremljala, in to res zelo zavzeto, dirka Paris-Roubaix leta 2014, ko je zmagal Niki Terpstra.

Spomnim se, da sem jo spremljala na avtobusu, na poti v Maribor, kamor sem se odšla dogovarjat za snemanje lastne skladbe. Spomnim se tudi, kako sem se jezila, ko je vmes zmanjkalo signala in je prekinilo prenos.

To je bila prva dirka, ki sem jo spremljala, pozneje so bili to verjetno že prenosi Toura.

"Po koncu študija prava bi najprej rada opravila državni izpit, potem pa bi si želela opravljati delo državne tožilke. Težko si predstavljam, da bi bila odvetnica v kazenskem pravu. Skrbi me namreč moralna plat. Ne vem, ali bi lahko branila na primer nekoga, ki je obtožen posilstva mladoletnice. Meni bi bilo to moralno sporno, čeprav se zavedam, da je temelj prava to, da ima vsak pravico do obrambe." "Po koncu študija prava bi najprej rada opravila državni izpit, potem pa bi si želela opravljati delo državne tožilke. Težko si predstavljam, da bi bila odvetnica v kazenskem pravu. Skrbi me namreč moralna plat. Ne vem, ali bi lahko branila na primer nekoga, ki je obtožen posilstva mladoletnice. Meni bi bilo to moralno sporno, čeprav se zavedam, da je temelj prava to, da ima vsak pravico do obrambe." Foto: Bojan Puhek

So doma podpirali vaš izbor športne panoge, ki ste ji posvečali ves svoj čas?

Morda jih je malo zmotilo le to, da se zaradi kolesarstva nisem odločila za študij medicine ali kaj drugega naravoslovnega, o čemer sem prej razmišljala. Na koncu sem se odločila za študij prava, tudi zato, ker večino gradiva lahko preštudiram doma in se mi ni treba udeleževati vaj, kot je to obvezno na medicini. Na medicini mi časovno ne bi zneslo.

Že veste, kaj bi počeli po koncu študija?

Zanima me predvsem področje kazenskega prava, medtem ko me delovno, gospodarsko in pogodbeno pravo ne zanima.

Po koncu študija bi seveda najprej rada opravila državi izpit, potem pa bi si želela opravljati delo državne tožilke. Težko si predstavljam, da bi bila odvetnica v kazenskem pravu. Skrbi me namreč moralna plat. Ne vem, ali bi lahko branila na primer nekoga, ki je obtožen posilstva mladoletnice. Meni bi bilo to moralno sporno, čeprav se zavedam, da je temelj prava to, da ima vsak pravico do obrambe.

"V ekipi Ale Cipollini sem med najmlajšimi in se ne morem ravno izmišljevati, na kateri dirki bi rada nastopila." "V ekipi Ale Cipollini sem med najmlajšimi in se ne morem ravno izmišljevati, na kateri dirki bi rada nastopila." Foto: Bojan Puhek

Kdaj vam uspeva sesti za knjige?

Običajno se učim popoldne. Zdaj, v času priprav v Sierra Nevadi, kjer sem trenirala s fanti, so oni zvečer imeli masažo ali pa so na playstationu igrali FIFO, jaz pa sem se učila (smeh, op. p.).

Kakšen je vaš načrt za letos? Koliko imate prostih rok in besede pri izbiri?

Ne prav veliko. V ekipi sem med najmlajšimi in se ne morem ravno izmišljevati, na kateri dirki bi rada nastopila.

Sicer pa nam je Marta že na prvih pripravah povedala, da so njeni cilji dirke svetovne serije, na katerih bi rada dosegla čim boljše uvrstitve in tako tudi visoko posegla v skupni razvrstitvi. Tam želi okoli sebe imeti ekipo, ki ji lahko najbolj pomaga in za zdaj me ne bo zraven.

Na začetku sem bila zaradi tega razočarana – lani in predlani sem namreč že dobivala priložnost na dirkah najvišjega ranga, a sem se potem sprijaznila.

Sezono je začela z dirko Vuelta CV Feminas v španski Valencii, kjer je zasedla 71. mesto. Zmagala je njena ekipna kolegica Italijanka Marta Bastianelli. Sezono je začela z dirko Vuelta CV Feminas v španski Valencii, kjer je zasedla 71. mesto. Zmagala je njena ekipna kolegica Italijanka Marta Bastianelli. Foto: osebni arhiv

Res je, da me čakajo malo manj pomembne dirke, kar pa mogoče niti ni slabo. Včasih ne prenašam dobro pritiska in je zame mogoče bolje, če se lotim manjših dirk, kjer bo tudi pritiska manj.

Prvo dirko te sezone sem odpeljala v Valencii, kjer je Marta slavila zmago, potem me čaka dirka v Belgiji, pa na Tajskem, pa spet nazaj na klasiki v Belgijo. Pestro bo.

Moj urnik ne bo tako zgoščen kot lani, kar pa morda niti ni slabo. Saj ima že Tadej dovolj natrpan koledar …

Najboljši rezultati Urške Žigart:
- 7. mesto v skupni razvrstitvi etapne dirke Vuelta a Burgos Feminas  (2019)
- 3. mesto na cestni dirki državnega prvenstva (2019)
- 5. mesto na etapi dirke Giro d'Italia Internazionale Femminile  (2018)
- 17. mesto v generalni razvrstitvi dirke Tour Cycliste Féminin International de l'Ardèche  (2019)

Eden od vrhuncev letošnje sezone bo za Tadeja in še marsikoga drugega Dirka po Franciji. Boste tam med gledalci?

Da, načrtujem obisk Pariza ob koncu Toura, že zato, da se s Tadejem vsaj malo vidiva, preden odpotuje na olimpijske igre.

Zagotovo bom prisotna tudi na štartu v Nici, ki je blizu najinega stanovanja v Monaku, kjer imava vse na dosegu roke. Od letališča do super cest za trening.

S Tadejem sva ravno zadnjič računala, koliko skupnih juter bova imela do olimpijskih iger. Mislim, da sva jih od začetka decembra naštela 44.

Urška se je Tadeju pridružila na pripravah v španski Sierra Nevadi, kjer sta trenirala skupaj s Tadejevima klubskima kolegoma Janom Polancem in Portugalcem Ruijem Costo. Urška se je Tadeju pridružila na pripravah v španski Sierra Nevadi, kjer sta trenirala skupaj s Tadejevima klubskima kolegoma Janom Polancem in Portugalcem Ruijem Costo. Foto: osebni arhiv

Del letošnjih priprav sta preživela skupaj, na višini, v Sierra Nevadi. So bile to vajine prve skupne priprave?

Ne, bila sva že na skupnih pripravah v Livignu, to je bilo pred dirko Tour de l'Avenir, in zdaj pred začetkom sezone. Te priprave so bile res dobre, čeprav vem, da sem si večkrat mislila, kaj mi je tega treba, da grem na začetku leta s fanti na priprave na višino, pa vendar (smeh, op. p.). Super je bilo in fantje, s katerimi sem trenirala, že na začetku sezone dosegajo izjemne rezultate.

Rui Costa je že zmagal, tudi Tadej je zmagal, Jan Polanc je bil odličen, zdaj čakajo samo še name (smeh, op. p.).

Tadej Pogačar Urška Žigart Foto: Urban Meglič/Sportida

Predvidevam, da sta se s Tadejem spoznala prav na kolesu?

Res je. Spoznala sva se na pripravah v Poreču. On je bil takrat prvo leto pri mlajših članih in ga nisem poznala. Vedela sem sicer, da obstaja in da je bil tretji na evropskem prvenstvu, kaj več pa ne.

Spoznala sva se na treningu. Povsem po naključju. Njegov takratni trener Marko Polanc je moral nujno v Ljubljano, in je fantom naročil, naj se nam dekletom pridružijo na treningu.

Rečeno je bilo, da si mora vsaka punca izbrati enega od fantov, s katerim bosta trenirala 30-sekundno pospeševanje.

Ker nisem preveč dobra v šprintih, sem se najprej pozanimala, kdo med fanti ni dober šprinter. No, javil se je en fant, tak bolj sramežljiv (smeh, op. p.).

S Tadejem po zmagi na eni od etap na lanski Vuelti. S Tadejem po zmagi na eni od etap na lanski Vuelti. Foto: zajem zaslona

Ko sva pospeševala, sem dokaj hitro ugotovila, da je odličen in se pošalila, češ, kaj nisi rekel, da si slab v šprintih …

Še vedno se je strinjal, da mu šprinti ne grejo in se vmes predstavil kot Tadej Pogačar. No, takoj mi je bilo vse jasno (smeh, op. p.).

Takrat sva se prvič zapletla v pogovor in tako nadaljevala še kakšno leto in pol. Vedno sem se rada družila z njim, nakar sva pred letom in pol postala fant in dekle. Lepo nama je skupaj.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 1
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin