Mojca Fatur: Ko sem kopala po spominih, sem ugotovila, da je v meni ogromno medicinske travme

Knjiga Zdrava ni namenjena samo bolnim, temveč vsem, ki se želijo nalesti Mojčinega optimizma, energije in volje do življenja. Foto: Gaja Hanuna Devet let po diagnozi hude bolezni kostnega mozga, ki so jo zdravniki označili za neozdravljivo, je slovenska igralka Mojca Fatur v svet poslala svojo knjigo Zdrava. Ta sicer ni njena prva, izdala je že nekaj otroških slikanic, je pa v njej popisala korake in spoznanja, ki so ji pomagali na poti do resničnega zdravja.

Danes 47-letna igralka je bolezen kostnega mozga prestala že kot majhna deklica, ko je v bolnišnici preživela tudi po več mesecev skupaj. Takrat se je borila z aplastično anemijo. Leta 2016, nedolgo po rojstvu najmlajšega sina, ki ga je takrat še dojila, pa so ji diagnosticirali še mielodisplastični sindrom. S podporo zaročenca Klemna Slakonje in treh otrok je na papirju neozdravljivo bolezen uspešno premagala, danes pa je, kot pravi sama, bolj zdrava in polna življenjske energije kot kadarkoli.

Ujela sem vas v zelo pestrem obdobju – igrate v novi predstavi Veličastna, izdali ste knjigo, ki jo predstavljate po vsej Sloveniji, pred kratkim tudi na Slovenskem knjižnem sejmu. Je bila to vaša prva izkušnja z največjim knjižnim dogodkom pri nas?

Na knjižnem sejmu sem praktično vsako leto, s slikanicami sem bila vedno v sklopu založbe Chiara, pri kateri so izšle. Tokrat pa sva knjigo izdala skupaj s Klemnom in najinim zavodom. Najela sva stojnico, da vidim, kako to je. Moram reči, da je kar naporno. Ker zelo rada klepetam in imam rada stike z ljudmi, sem rekla, da želim biti tam. To je bilo zadnji teden pred premiero, tako da sem iz vaj tekla na sejem in obratno. Ta teden me je tako izmozgal in ga ne bi ponovila.

Sicer pa ti ni treba biti tam ves čas. Prvi dan sva bila, ker nisva imela točne predstave, potem pa sva ugotovila, da je običajno največ ljudi popoldne. Moram pa reči, da sem imela na stojnici krasne sosede. Stojnico sem si delila s Simonom Domo, ki je napisal knjigo Gringo Loco. Z njim sva se tako smejala, kje so naju našli skupaj. Ampak potem sva ugotovila, da imava v osnovi v resnici enako zgodbo – težko situacijo, ki nama jo je uspelo prebroditi in iz nje oditi kot zmagovalca.

Za pisanje knjige, v kateri ste opisali svojo pot do zdravljenja, ste se odločali dalj časa. Kateri je bil tisti ključni trenutek, ko ste rekli, da boste zdaj pa res začeli?

Ker mi je na družbenih omrežjih pisalo vedno več ljudi in me prosilo za kakšen nasvet, spodbudo, namig ali usmeritev in vedno sem jim odgovorila z glasovnim sporočilom. Ker sicer, to lahko poveva, pišem samo z desnim kazalcem. Cela knjiga je bila napisana tako. Ne znam pisati drugače. Levi kazalec uporabljam samo za velike črke, vse ostalo pa tipkam z desnim. Ker tipkam prepočasi, potem snemam glasovna sporočila in hči Mila pravi, da s tem morim ljudi. Potem pa mi je Klemen rekel, da bi se res lahko usedla in napisala knjigo, namesto da toliko časa izgubljam s sporočili. Strinjala sem se, ker jo ima človek pri sebi, se lahko k njej vrača in večkrat kaj prebere. Tako je padla odločitev.

Je k odločitvi kakorkoli pripomogla tudi izkušnja z Evrovizijo?

K izidu knjige me je ogromno ljudi nagovarjalo že prej. Ko sem imela intervju pri Zvezdani Mlakar, so mi rekli, da bi knjigo morala imeti že takrat, saj je bila oddaja tako gledana. Vendar jaz ne delujem tako. Če bi k temu pristopala preračunljivo, bi knjigo gotovo imela že za Evrovizijo in bi jo tam na veliko tržila. Ampak te stvari so zame res svete, tudi stik s sočlovekom. Ko dozori, dozori. Lahko rečejo, da je šel glavni vlak že mimo. Pa je šel. Še vedno sem prepričana, da sporočilo človeka doseže v pravem trenutku.

Bi si želela, da njena knjiga dobi svoj film ali serijo? Poglejte, kaj je povedala:

Kako ste se počutili ob pisanju, ko ste ponovno obujali proces zdravljenja? Je bilo boleče ali mogoče bolj terapevtsko?

Ker je doma preveč kaosa, sem si vzela šest odmikov po tri dni, da sem šla pisat nekam v osamo, v naravo. Tam sem od jutra do večera samo pisala. V prvih poglavjih, kjer sem natančno opisala potek, soočenje in diagnozo bolezni, mi je bilo malo težko. Pa ne, da bi mi bilo grozno, ampak ko mine toliko časa, vse skupaj vržeš že malce čez ramo, potem pa moraš spet vse kopati. Sicer pa me je proces pisanja opolnomočil, ker sem vse uvide, ki so bili prej razpršeni, zbrala na kup.

Kakšno vlogo je imel pri nastajanju knjige partner Klemen?

Na primer to, da je v času pisanja on prevzel vse, da sem lahko delala v miru. Takrat sem telefon dala na stran in nisem klicala nikogar. Večjo vlogo pa je imel potem, ko je bilo že vse končano. Ker so meni vse računalniške zadeve španska vas, je on postavil stran, trgovino, elektronsko pošto, se lotil razpošiljanja … Prevzel je tehnični sektor.

Kot ste povedali v enem od intervjujev, se vam je ob diagnozi sprva sesul svet. O čem človek razmišlja, ko izve za takšno diagnozo, kaj se vam je pletlo po glavi?

Prvih 14 dni me je mlelo na polno. Čez glavo so mi šli vsi mogoči črni scenariji. Najhujša mi je bila misel, da me ne bi bilo več, da bi otroci odraščali brez mene in da ne bi nikoli spoznala vnukov. Dodaten dejavnik je bil tudi ta, da sem v otroštvu prebolela eno krvno bolezen in sem vedela, kaj to pomeni ter za kako naporno in agresivno zdravljenje gre. V tistem trenutku se mi je zdelo, da za to res nimam moči, ker je bil Lev (najmlajši sin, op. p.) še dojenček in sem ga še dojila. Ne vem, kako se odzivajo drugi, ampak meni so se črni scenariji začeli pisati po tekočem traku.

Danes 47-letna igralka se je že kot majhna deklica spopadala z zdravljenjem krvne bolezni. Med svojim četrtim in šestim letom je v bolnišnici preživela tudi po več mesecev skupaj. Foto: Gaja Hanuna

Ste v knjigi pisali tudi o omenjenih spominih iz otroštva, ko ste zaradi prebolevanja krvne bolezni veliko časa preživeli v bolnišnici?

Nisem šla ravno v podrobnosti, povlekla pa sem neke vzporednice, kako so se stvari prepletale.

Koliko in kako se spominjate bolezni iz otroštva, torej dogajanja med vašim četrtim in šestim letom?

Zanimivo je, da imam na nek način zelo lepe spomine. V bistvu gre za današnji oddelek Junaki 3. nadstropja, le da takrat še ni bilo tako poimenovano. V bolnišnici nisem bila samo nekaj dni, ampak tudi po več mesecev skupaj. Takrat sem bila še v vrtcu. Medicinske sestre in osebje so postali moja druga družina. Vsi so bili tako predani, kot da bi bili njihovi otroci. Zdaj, ko sem v tretjem letniku študija telesno orientirane psihoterapije in sem malo kopala po spominih, pa sem ugotovila, da je v meni ogromno medicinske travme iz tega obdobja. Vsega je bilo preveč in psiha se zakrči.

Ob diagnozi bolezni leta 2016 so vam zdravniki priporočali transplantacijo kostnega mozga, a se za to niste odločili, ampak ste se zdravljenja lotili na svoj način. Kako so to sprejeli zdravniki in vaši najbližji?

Ker so bile ravno poletne počitnice, jim sploh nisem povedala. Ampak naj povem, zakaj se nisem odločila za transplantacijo. Ko sem bila bolna v otroštvu, sem imela zelo agresivno zdravljenje – en teden mi je tekel konjski serum, ki velja za najbolj agresivno zdravilo. Gre za protistrup ob kačjem ugrizu, ki ga uporabijo samo v najbolj skrajni sili, ker je bolj toksičen kot sam kačji strup. Dobivala sem tudi velikanske doze kortikosteroidov, zato je moj sistem od tega zelo načet in moje telo se na vsako stvar odzove blazno burno.

Potem sem imela v drugi nosečnosti molarno nosečnost, ki jo zdravijo z metotreksatom, to je blag citostatik. Takrat je moje telo nehalo proizvajati levkocite, padli so na ničlo in nastala je cela "štala". Takrat sem si rekla, če me tako blag citostatik tako izčrpa, kaj mi bo naredila šele presaditev, pri kateri moraš prestati najhujšo kemoterapijo. Ni možnosti, da to preživim. Ne, ker bi bila panična, ampak svoje telo poznam, in če hočem ostati živa, moram najti drugo pot. To odločitev sem sprejela sama in zdravnikom nisem povedala. Ni pa bilo tako, da sem samo odvihrala, ampak sem se s svojo zdravnico dogovorila, da si bom šla vsak mesec pregledat kri. V primeru, da bi nakazalo na neke res velike zdrse, bi šla nazaj. Ampak ni.

V intervjuju nam je pojasnila, zakaj se kljub priporočilu zdravnikov ni odločila za transplantacijo kostnega mozga. Foto: Gaja Hanuna

Da se nisem odločila za transplantacijo, nisem povedala niti očetu. Vedela sta samo Klemen in moja mama. V to sem šla povsem iz razumskega vidika, saj se ljudje, ki si jim ljub, bojijo zate in te iz lastnega strahu začnejo spraševati, ali si prepričan o tem. Vedela sem, da prostora za dvom ni in da moram biti v svojo pot 100-odstotno prepričana. Ker sem potrebovala ta fokus, nisem povedala nikomur.

Kako ste v času zdravljenja kombinirali zdravniške nasvete in alternativne metode zdravljenja?

Zdravniških nasvetov v bistvu nisem dobivala, ker tja nisem hodila. Še vedno si grem vsake toliko pregledat kri, ki je zdaj optimalna. Celo življenje sem imela bolj nizke vrednosti, zdaj pa so prav lepo sredinske. Ljudje me večkrat sprašujejo, ali sem proti klasični medicini – nisem. Po diagnozo grem vedno najprej do splošne zdravnice, potem pa presodim, koliko bom hodila po tej poti in koliko po svoji.

Katere so tiste ključne alternativne metode, ki ste se jih posluževali? V knjigi jih opišete.

Moja logika je bila, da moram telo čim bolj razbremeniti. Najprej čisto klasično, da ga razbremenim vseh umetnih procesov, toksinov, parazitov in težkih kovin, ga podpreti z zdravo, ekološko hrano, dovolj gibanja na svežem zraku in dovolj spanca, potem pa seveda tudi razbremeniti telo, kar zadeva um, čustva, odnose in vse, čemur prej nisi mogel reči ne. To je sploh prvi korak. Potem pa sem se poslužila marsičesa – od dispenze, karmične diagnostike in vibracijske kineziologije do telesno orientirane psihoterapije. V knjigi grem glede tega bolj v podrobnosti.

Vsak dan dobi več sporočil bralcev in bralk, ki pravijo, da jih je knjiga neverjetno podprla, navdihnila, motivirala in jim dala zagona. Foto: Gaja Hanuna

Pravite, da knjiga ni priročnik, kako ozdraveti, ampak navdihovalnica, ob kateri bi se bralci nalezli vaše volje do življenja. Od kod ste med zdravljenjem črpali energijo ter ohranjali pozitivnost in voljo do življenja?

Mislim, da je to del moje nature, ki se je v tem procesu zagotovo še poglobila. Seveda začneš toliko bolj ceniti zdravje, življenje in odnose. Nisem želela pisati klasičnega priročnika, ker tudi meni niso toliko navdihujoči in sem si mislila, da je na spletu in v knjigarnah že polno take literature. Glavne uvide sem zbrala v deset ključev in jih tudi jasno poimenovala – za to bi lahko rekli, da je malce podobno klasičnemu priročniku.

Sem pa vesela, ker vsak dan dobim več sporočil bralcev in bralk, ki pravijo, da jih je knjiga neverjetno podprla, navdihnila, motivirala in jim dala zagona. Naslov je mogoče malo zavajajoč, saj ljudje mislijo, da knjiga govori samo o zdravju in je namenjena samo ljudem, ki imajo težave z zdravjem, ampak jaz sem v knjigi redefinirala zdravje. Opazovala sem ljudi okoli sebe in ugotovila, da je ogromno ljudi, ki uradno niso bolni in veljajo za zdrave, ampak to meni ni videti kot zdravje, ki bi pokalo po šivih. Ljudje so namrgodeni in ubitega pogleda. Zame biti zdrav pomeni živeti polno, izkoriščati sebe in svoje potenciale, znati biti z vsemi svojimi čustvi ter imeti polne in plodne odnose. Zato knjiga nagovarja vsakega, ki bi rad prišel bližje k sebi in se naučil slišati svoj notranji glas, stopiti na svojo duhovno pot.

Kaj lahko od knjige odnesejo tisti, ki nimajo zdravstvenih težav?

Kaj vam je bilo v celotnem procesu zdravljenja najtežje?

Ko sem na začetku dobila zelo jasna navodila glede diete, se mi je zdelo grozno, ker nisem smela ničesar jesti (smeh, op. p.). Odstraniti sem morala vse sladkarije, gluten, mleko in mlečne izdelke, ki jih tudi sicer ne uživam, ker sem alergik, sadje … Preostalo je samo jagodičevje in agrumi. Ta disciplina glede hrane mi je bila na začetku zelo težka, potem pa sem se navadila. Pa tudi, ko se moraš začeti soočati s svojimi senčnimi stranmi, za katere niti ne veš, da jih imaš. Ta del ni prav nič prijeten, je pa blazno osvobajajoč.

Ste med pisanjem knjige naleteli na kakšen spomin, ki ste ga želeli izpustiti, pa ste ga vseeno vključili?

Že pred pisanjem knjige sem se vprašala, koliko sebe dati v to. V celotnem procesu zdravljenja so se mi začele odvijati paranormalne stvari, našpičile so se mi zunajčutne zaznave, videvati sem začela stvari, ki niso iz te dimenzije tukaj in zdaj, obiskovati so me začele tudi duše pokojnikov. In spraševala sem se, ali naj to omenim ali raje ne, ker bom dobila še večjo oznako, da se mi je "skegljalo" (smeh, op. p.). Ampak te stvari so moje življenje blazno obogatile. Če hočem, da knjiga ljudi res premakne, sem vedela, da se moram odpreti v celoti. Nisem pa v detajle delila uvidov znotraj terapij, za katere se mi zdi, da so res osebne narave in bralcu ne dajo nič. Ne da jih ne bi želela deliti, ampak meni knjige, kjer nekdo čez 20 strani opisuje svoj proces, niso navdihujoče.

Povedali ste, da vas je pot do zdravja močno spremenila. Bi lahko izluščili nekaj ključnih stvari, ki ste jih v tem času spoznali sami o sebi?

Lahko bi rekla, da me je ta pot naučila potrpežljivosti, ker sem bila prej zelo neučakana, vse sem želela takoj in že včeraj, potem pa vidiš, da nekatere stvari potrebujejo svoj čas, da dozorijo. To mi je prav prišlo tudi pri pisanju, ker ko se je v meni porodila misel, da napišem knjigo, je to terjalo svoj čas. Enkrat sem si za pisanje vzela tri dni, potem pa mogoče štiri mesece nič. Prej bi bila zaradi tega čisto živčna, takrat pa sem si mislila, da bo vse ob svojem času.

Poleg potrpežljivosti sem se naučila tudi tega, da ljudem in stvarem lažje rečem ne. Da postavim meje, da se veliko bolj poslušam, da znam slišati, kdaj je telo utrujeno in čeprav vem, da je kup stvari in bi me ljudje potrebovali, znam presoditi in reči: "Trenutno ne zmorem. Zdaj ne gre." To je mogoče še največje darilo. Naučila sem se tudi discipline. Čeprav se mi zdi, da nisem spet toliko disciplinirana, sem pa bistveno bolj kot prej.

"V celotnem procesu zdravljenja so se mi začele odvijati paranormalne stvari, našpičile so se mi zunajčutne zaznave, videvati sem začela stvari, ki niso iz te dimenzije tukaj in zdaj, obiskovati so me začele tudi duše pokojnikov." Foto: Gaja Hanuna

Kako se je po bolezni spremenil vaš način življenja? Imate danes kakšne posebne rituale?

Veliko bolj zavestna sem glede spanca in si zvečer dostikrat zavestno rečem, da ne bom gledala televizije in bila na telefonu, ampak raje brala knjigo. Pa tudi ko bi želela še kaj narediti, si rečem, da je ura že veliko in da grem spat. Kar je res postal moj ritual, pa so jutranji sprehodi čez Golovec. Razen če imam pozno zvečer in potem zgodaj zjutraj kakšne obveznosti, grem vsak dan. Vsako jutro si vzamem od ure in pol do dve uri in pol ter združim gibanje in čas sama s sabo.

Kdor je knjigo prebral, pravi, da je zelo tekoča, da zelo dobro pišete in da bralca tako pritegnete k branju, da je ne more odložiti. Je to po vašem mnenju tisto, kar naredi dobrega avtorja?

Skušala sem biti čim bolj avtentična. Urednik božične oddaje, ki smo jo snemali pred kratkim, mi je na primer rekel, da mu je bilo najbolj všeč, da je imel občutek, kot da mu govorim jaz osebno. To slišim pogosto. Zelo rada imam humor, rada se zabavam, se smejem. In v resnici je knjiga zelo prepredena s humorjem, za kar veliko ljudi reče, da je zelo navdihujoče, saj najtežje stvari opišem skozi humor. Zdi se mi, da nas humor razbremeni. Ko se smejemo, naši oklepi malce padejo in resnica nas lažje doseže.

Ali danes, ko na celoten proces zdravljenja gledate nazaj, lahko rečete, da vam je bolezen prinesla tudi kaj dobrega?

Ogromno! Včasih se kdo usaja, kako lahko rečem, da je bolezen darilo – seveda bolezen ni nekaj, kar bi nekomu podaril, ampak mene je vrnila k sebi. Zdi se mi, da se v današnjem času hitro izgubimo. Že v vrtcu je cel kup pravil, ki jih moraš upoštevati, v šoli te bombardirajo z nalogami in ocenami, potem sledijo faks, služba in delodajalci. Tempo življenja je nor, potem so tukaj še družbena omrežja, kjer ves čas nekaj skače vate. To so malenkosti, skozi katere ugotoviš, da sploh ne živiš v svojem ritmu. Ker tvoj naravni ritem je lahko veliko počasnejši ali pa veliko hitrejši, lahko je tudi vsak dan drugačen.

Rekla bi, da me je bolezen vrnila k sebi. Res imam občutek, da zdaj živim polno. Tudi če kakšen trenutek ne živim polno, ker je prenaporno, se tega zavedam. In ko se zavedaš, da bo tega konec, si spet v stiku s sabo. Tako da meni je bolezen dala ogromno sebe.

Mojca Fatur ima iz prejšnjega razmerja hčer Milo, s Klemnom Slakonjo pa sinova Ruja in Leva. Foto: Gaja Hanuna

Preberite tudi:

Trendi Mojca Fatur odkrito o nastopu na Evroviziji: Temu sem se zelo dolgo upirala

Trendi Mojca Fatur o bolezni, ki je bila povod za pesem: Klemen mi je bil v ogromno oporo

Novice Slovenec Simon Doma: Ko mi je mama to povedala, sem pokopal idejo o tihotapski mreži s kokainom