SiolNET. Sportal Atletika
1,50

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Druga kariera (166.): Rok Predanič

Slovenski atlet in trener leta ima v sebi psa, ki se kdaj tudi strga z verige

1,50

termometer

Rok Predanič
Rok Predanič je zagotovo eden bolj zanimivih posameznikov, kar jih premore slovenska atletika. Foto: Vid Ponikvar

Tokrat smo v redno rubriko, v kateri ob nedeljah gostimo nekdanje uspešne športnike, povabili Roka Predaniča. Nekoč najboljšega slovenskega atleta, danes pa tudi trenerja leta, ki je mnogo več kot samo to. "V meni je pes, ki ga moram imeti vedno na verigi, a se kdaj tudi strga z nje," je dejal o sebi nekdanji šprinter, ki je v življenju počel oziroma še vedno počne marsikaj, in napovedal zanimivo druženje. Ni razočaral.

Najprej je bil smučar, potem nogometaš in se na koncu zelo pozno podal v atletiko, v kateri je še danes. Kljub temu, da je na rdečo stezo iz tartana stopil šele, ko je bil star 20 let, je kmalu postal eden najboljših in leta 2002 tudi najboljši v Sloveniji. Po sijajni sezoni, v kateri se je najprej v polfinale prebil na dvoranskem evropskem prvenstvu v teku na 60 metrov, potem pa še na evropskem prvenstvu na prostem v teku na 100 metrov, je bil izbran za slovenskega atleta leta in prejel naziv, s katerim se lahko pohvalijo le izbrani.

Nekoč uspešen atlet, danes uspešen trener. Nekoč uspešen atlet, danes uspešen trener. Foto: Vid Ponikvar Že kot dejaven atlet je s tetovažami, nevsakdanjimi frizurami in drugačnostjo močno opozarjal nase. Nič drugače ni niti zdaj, ko ob atletskih stezah stoji s štoparico v rokah in bdi nad svojima atletoma – najboljšim slovenskim atletom zadnjih treh let Luko Janežičem, tudi državnim rekorderjem v teku na 400 metrov (44,84), in Anito Horvat, eno najboljših slovenskih atletinj, ki je pod njegovim vodstvom prav tako odtekla najboljši slovenski čas v teku na štadionski krog (51,22). Da je zelo uspešen tudi v novi vlogi, potrjuje nagrada za trenerja leta, ki jo je dobil leta 2018.

"Imel sem še nekaj atletov in atletinj, a smo prekinili sodelovanje. Morda je še bolje, da je tako. Ko imaš enega atleta, imaš zraven še dva starša. Ko jih je deset, je staršev 20. Pogosto se dogaja, da se vmešavajo v tvoje delo in ne pustijo, da bi delal po svoje. To je velika težava. Ne samo v atletiki. Tega se jaz seveda ne grem. Tudi zato smo se, ker tega niso razumeli, z nekaterimi razšli," je povedal Rok Predanič o svojem trenerskem delu, ki se je zdaj zožilo na dve zelo znani imeni slovenske atletike, in dodal, da ima z njima visoke cilje.

Atletika mu je več vzela kot dala

"Bomo videli, kaj bo. Z Luko imava za cilj evropski rekord (44,33). Anita bi morala teči pod 51 sekundami. Oba bi lahko osvajala medalje na velikih tekmovanjih," je o 24-letnem atletu iz Vodic in njegovi leto mlajši kolegici povedal Predanič, ki s trenerskim delom zasluži nekaj denarja, a ne prav veliko. 

"Manj kot polovica tistih tamle, zagotovo," je povedal in s prstom pokazal na nogometaše novinca med prvoligaši Brava, ki so dan po tem, ko si tudi teoretično zagotovili obstanek v ligi, sproščeno trenirali na zelenici stadiona ZŠD Ljubljana.

Luko Janežiča je popeljal tudi do zlate medalje na evropskem prvenstvu do 23 let. Luko Janežiča je popeljal tudi do zlate medalje na evropskem prvenstvu do 23 let. Foto: Vid Ponikvar

"Moje življenje je že od nekdaj boj. Pravzaprav mi je atletika več vzela kot dala, a ko se enkrat vanjo zaljubiš, je ne moreš zapustiti," je nadaljeval in dodal, da se je od kraljice športa enkrat že poslovil, pa se potem hitro tudi vrnil.

"Najprej sem se odločil, da me v atletiko več ne bo. Potem sem na enem od treningov, ko sem v atletski dvorani delal z nekim drugim športnikom, Janežiču svetoval, da bi nekaj lahko naredil drugače, in ga očitno navdušil. Pozneje me je njegov oče prosil, da bi sodelovali. Sprva sem si mislil, da ne bo šlo, a potem sem ponudbo sprejel in zdaj je, kar je," je pojasnil povratek na atletske stadione, ki jih pravzaprav nikoli ni zapustil. Na njih se je v vmesnem obdobju s športniki srečeval v drugačni vlogi. Kot kondicijski trener, fizioterapevt in še kaj.

Najprej je študiral na Fakulteti za šport, potem je presedlal na fizioterapijo in našel samega sebe. Najprej je študiral na Fakulteti za šport, potem je presedlal na fizioterapijo in našel samega sebe. Foto: Vid Ponikvar

Delal je marsikaj. Tudi treniral Jana Oblaka ...

"Ko sem opustil atletiko, sem se na nagovor mojega takratnega dekleta, atletinje Pie Tajnikar, vpisal na Fakulteto za fizioterapijo. Ob tem sem začel sodelovati z različnimi športniki. Delal sem v Interblocku Joca Pečečnika, kot fizioterapevt in kondicijski trener, sodelovati sem začel tudi z drugimi različnimi športniki, nogometaši. Začel sem z Denisom Selimovićem, Blažem Pucem … Potem sem nadaljeval še s številnimi drugimi," je povedal Predanič, čigar pot se je križala tudi s ta hip enim globalno najbolj priznanih slovenskih športnikov, zvezdnikom nogometnega sveta Janom Oblakom.

Sodeloval je s številnimi nogometaši. Sodeloval je s številnimi nogometaši. Foto: Vid Ponikvar "Takrat je bil še član Olimpije in zelo mlad. Pa tudi zelo, zelo marljiv. Spomnim se, da se je na treninge v Ljubljano iz Škofje Loke peljal s kolesom, a mu ni bilo težko. Malo za tem je odšel v Benfico in potem na Portugalskem prišel do tja, kjer je danes. Nanj smo lahko res ponosni," je povedal o enem najboljših nogometnih vratarjev na svetu, ki med vratnicama madridskega Atletica že nekaj let postavlja številne mejnike.

Rad se spomni tudi na sodelovanje s Sebastjanom Cimirotićem. "Da, on je res poseben, zanimiv človek. Z njim ni bilo nikoli dolgčas. Ob tem je treba povedati, da je bil ne samo tehnično, ampak tudi zelo fizično sposoben. Tako eksploziven, kot je bil on, je bil redkokdo. Imel je tudi zelo hitre noge. Odličen dribler je bil. Neverjeten," je povedal o nekdanjem zvezdniku slovenskega nogometa in ljubljencu navijačev Olimpije, pri kateri zdaj opravlja vlogo tesnega sodelavca predsednika Milana Mandariča.

V atletiko je zašel, potem ko se je huje poškodoval in opustil nogomet. V atletiko je zašel, potem ko se je huje poškodoval in opustil nogomet. Foto: Vid Ponikvar

... in osvajal naslove z Milivojem Novakovićem.

Nogometni svet sicer zelo dobro pozna, saj je bil nekaj časa tudi njegov akter. Igral je namreč za mladinsko ekipo Olimpije, s katero je bil leta 1995 tudi državni in pokalni mladinski prvak. Za Bežigradom si je garderobo delil z nekaterimi znanimi imeni slovenskega nogometa. S Suadom Filekovićem, Muamerjem Vugdalićem in Milivojem Novakovićem. "Z vsemi sem se odlično razumel. Z nekaterimi sem v stikih še danes. Novakovića sem nazadnje videl ob osmih zjutraj v enem izmed ljubljanskih nočnih lokalov," se je zasmejal.

"Z nogometom sem se začel ukvarjati slučajno in najprej treniral pri Taboru, ki ga je ustanovil moj pokojni dedek. Bil sem krilo. Zelo hiter, a podobno kot pri atletiki brez osnovne šole nogometne igre, kar se je občutilo. Dohitel sem žogo, potem pa nisem vedel, kaj bi z njo. Ob trenerju sem bil tudi edini Slovenec v ekipi. (smeh, op. p.) Bilo je zanimivo. Veliko smo se zabavali po ljubljanskih nočnih lokalih. Odlično smo se imeli," je v smehu nadaljeval Predanič, čigar nogometna pot se je končala hitro, in to na krut način.

"Z dvojnim zlomom gležnja na eni izmed prijateljskih tekem članske ekipe pred začetkom nove sezone," je povedal in dodal, da se je atletiki zapisal, potem ko je na testiranjih za vpis na Fakulteto za šport navdušil v teku na 100 metrov. In začel pisati zgodbo, ki je trajala desetletje in se ob koncu začela prepletati tudi s tem, kar počne danes.

Na olimpijskih igrah ni nastopil nikoli. Pravi, da bi moral biti zraven leta 2000, a je brez odhoda v Sydney ostal zaradi zakulisnih igric. Na olimpijskih igrah ni nastopil nikoli. Pravi, da bi moral biti zraven leta 2000, a je brez odhoda v Sydney ostal zaradi zakulisnih igric. Foto: Vid Ponikvar

Treningi, fakulteta, masaže od jutra do večera

"Včasih ni bilo lahko. Zjutraj sem imel vaje na fakulteti, potem ob dvanajstih prvi trening in nazaj v šolske klopi. Ob 17. uri še drugi trening, potem pa delo v fizioterapevtskem salonu, v katerem sem pogosto delal tudi do polnoči. Le tako sem lahko prišel do denarja, da sem lahko treniral in se pripravljal na olimpijske igre leta 2008, ki so bile moj cilj. Seveda tako ni šlo. Telo ni zdržalo in spet sem se poškodoval. Potem sem misel na to, da bi opustil atletiko, ki je v meni živela že nekaj časa, dokončno uresničil. Moji bližnji so mi to svetovali že prej, včasih smo se zaradi tega tudi sprli, a sem vztrajal," je razložil nekdanji atlet, čigar strma pot navzgor se je začela podirati prav v obdobju, ko je dosegel vrhunec. Leta 2002, v katerem je odtekel tudi oba osebna rekorda v teku na 60 (6,65) in 100 metrov (10,33).

"Takrat sem se poškodoval. Nekaj časa sem že vztrajal, šel z glavo skozi zid, trener je delal eksperimente na meni, a je bilo še huje. Tega, kar so z mano počeli nekateri, jaz s svojimi atleti ne bom nikoli. Nastop na dvoranskem evropskem prvenstvu leta 2003 v Birminghamu sem še nekako zvozil, potem je šlo navzdol. Prišel sem do tega, da bi se lahko zaposlil pri policiji oziroma vojski, a je ravno takrat, ko bi moral žeti sadove svojega trdega dela, vse padlo v vodo," je povedal nekdanji šprinter, ki je treniral pod taktirko Slavka Černeta, Srdjana Djordjevića in na koncu tudi v skupini skupaj z najhitrejšim Slovencem vseh časov Maticem Osovnikarjem pri Albertu Šobi.

Hitro, sladko in kruto

"Ko ti gre dobro, so ti vsi blizu. Ko je drugače, te vsi hitro pozabijo. Ostaneš sam. Precej kruto je," se je spomnil najtežjih, najbolj depresivnih dni na svoji športni poti, ki jo je opisal s tremi besedami. "Hitro, sladko in kruto," je povedal z grenkobo v glasu. Precej grenkih izkušenj je doživel tudi v letih, ki so temu sledila.

"Star sem 43 let, a še vedno živim v najemu. Imam najvišjo trenersko izobrazbo, a ne dobim priložnosti. Sem samotar, moram se znajti sam. Tako kot še marsikdo v naši družbi, v kateri je pogosto pomembneje, koga poznaš, kot pa to, kaj znaš. Tudi kuhati pomagam v gostilni Skaručna. Ob tem sodelujem še z eno teniško igralko, nogometašem, tudi z masažo se še ukvarjam. Počnem marsikaj, da lahko preživim," pravi Predanič, na čigar bančni račun se na leto zlije nekaj denarja od pogodbe z Atletsko zvezo Slovenije, ki jo ima, ob atletiki pa nekaj kapne še od deleža nagrad njegovih dveh atletov.

"Imel sem tudi dveletno pogodbo kot trener mentor z Olimpijskim komitejem Slovenije, pa se je letos iztekla. Sicer nisem materialist, a bi rad neko varnost," si je zaželel Predanič, ki ima skupaj s svojo partnerko desetletno hčerko. "Zlata je," je povedal o njej in dodal, da uživa v družinskem življenju, v katerem je zdaj vse tako, kot bi si lahko le želel. A tako ni bilo od nekdaj.

Pravi, da ne obžaluje ničesar, saj se drži načela, da je treba v življenju izkoristiti vsako sekundo. Pravi, da ne obžaluje ničesar, saj se drži načela, da je treba v življenju izkoristiti vsako sekundo. Foto: Vid Ponikvar

Imel je težave s samim seboj

"Sem malce poseben, priznam. Z mano ni vedno lahko. Sem utrgan. V sebi imam psa, ki ga moram vedno imeti na verigi, a se kdaj tudi strga z nje. Imel sem težave s samim seboj. V življenju sem spil veliko piva. Preizkusil sem tudi marsikaj drugega. Poskusil sem pravzaprav vse in raziskoval življenje. Ni lepo, a tako je pač bilo. Ne vem, kako naj povem, da bo videti vsaj kolikor toliko sprejemljivo," je povedal o najbolj temačnih obdobjih svojega življenja, v katerem je pogosto hodil tudi po robu, a na koncu vedno ostal zvest samemu sebi.

"Zaradi tega sem imel večkrat tudi težave. Dogajalo se je, da sem se s kom sprl in si s tem zaprl vrata, vem pa tudi to, da marsikomu nisem všeč, a saj veste, kako je v današnji družbi. Ko si uspešen, je drugačnost nekaj dobrega. Ko ti ne gre, te začnejo opravljati za tvojim hrbtom. Ampak zakaj bi se jaz obremenjeval z njimi? Nikoli se nisem. Bi pa bil svet veliko lepši, če bi vsak najprej počistil pred svojim pragom. Če bi ljudje več energije kot v ukvarjanje s tem, kaj počnejo drugi, vlagali v to, kaj počnejo sami, bi nam bilo vsem skupaj veliko lepše," je Predanič povedal o svoji drugačnosti.

Tetovaže, ponočevanje in še marsikaj

Drugačnost pri njem pomeni marsikaj. Tudi številne tetovaže, ki jih nosi na telesu. "Prvo sem si naredil v osmem razredu osnovne šole. Potem jih je nastalo še kup. Najljubši sta ti, ki sta namenjeni mojima Juliji in Luciji," je s prstom pokazal na imeni svoje življenjske sopotnice in hčerke. "Na koncu si bom na hrbet naslikal še veliko sliko Salvadorja Dalíja," je dal vedeti, da obožuje slovitega španskega slikarja.

Tetovaž na njegovem telesu ne manjka. Vsaka ima svoj pomen. Tetovaž na njegovem telesu ne manjka. Vsaka ima svoj pomen. Foto: Vid Ponikvar

Med tetovažami, ki jih nosi na sebi, je tudi podoba Bude. Ne brez pomena. "Nad budizmom sem se navdušil, ko sem bil na univerzijadi v Pekingu. Kolikor se da, se ravnam po teh načelih, a je to v urbanih mestih seveda povsem drugače, kot če bi živel v gorah, umaknjen od materialistične družbe. Mi pa meditacija zelo pomaga. Vsako jutro meditiram. Tudi z meditacijo umirjam psa, ki je v meni," je slikovito opisal svojo navado, ki je del njegovega življenja že več kot desetletje.

V atletskih krogih ni skrivnost, da je bil svoj čas tudi velik žurer. "Da. Prebedeli smo marsikatero noč. Tudi takrat, ko sem še tekmoval," je potrdil, kar je znano, in prikimal tudi anekdoti o tem, da je na eno izmed državnih prvenstev pripotoval kar neposredno po tem, ko je bil do jutra v kultni diskoteki Ambasada Gavioli v Izoli. "Res je. Takrat sem si privoščil nekaj kratkih uric spanja v avtomobilu na parkirišču. Potem sem nastopil na prvenstvu v Novi Gorici in osvojil dva naslova državnega prvaka," je povedal in dodal, da ničesar v svojem življenju ne obžaluje.

Morda bi bilo bolje, če bi bil drugačen, a to je pač on

Rok Predanič Foto: Reuters "Po eni strani bi bilo verjetno bolje, če bi bil bolj neopazen, a to sem pač jaz. Vem tudi to, da bi imel, če bi živel bolj športno, morda več sreče z atletiko, a človeku je lahko žal za vsak dan, ki ga v življenju ni izkoristil. Jaz sem jih. Tako dneve kot noči. Malo v šali, malo zares," je nadaljeval nekdanji atlet, ki zase pravi, da bi lahko v teku na 100 metrov ob optimalnem scenariju prišel do rezultata 10,10.

"Verjetno sem zaradi tega, ker prevečkrat povem, kar mislim, marsikomu trn v peti, a to sem pač jaz. Vem, da nisem slab človek. Ko je treba komurkoli pomagati ali pa se postaviti za šibkejše, bom med prvimi, ki bo to storil. Ko je obratno in pomoč morda kdaj potrebujem sam, sem velikokrat med zadnjimi, na katerega se bodo spomnili," je potožil in dodal, da pogosto menja razpoloženje. "Zelo sem občutljiv na zunanje dejavnike. Na luno in podobno. Verjetno celo preveč. Obstajajo ljudje, ki občutijo vse, in drugi, ki jim je za vse vseeno. Zato se moram vedno pripeti, da ne odtavam drugam. Kam? Kamor moram iti," je v smehu dejal in dodal, da je ravno sredi slabega obdobja.

Raje kot na smrt, s katero se je večkrat srečal, misli na življenje

"Prejšnji teden smo pokopali zelo dobrega prijatelja. Če se zazrem v svoje življenje, z žalostjo ugotovim, da sem jih izgubil še kar nekaj. Na pokopališču na Žalah je tudi moj edini pravi prijatelj iz atletskih vrst," je z žalostjo v glasu povedal Predanič in spomnil na tragično prometno nesrečo, ki se je zgodila pred 15 leti v Ljubljani. V njej je ob še dveh atletih mnogo prekmalu ugasnilo življenje njegovega prijatelja in takrat enega najboljših slovenskih šprinterjev Matica Šušteršiča.

Rok Predanič Foto: Vid Ponikvar

Kljub temu, da se je v življenju že večkrat srečal s smrtjo, raje kot o njej razmišlja o življenju. "In o tem, da moraš vsako sekundo živeti, kot se le da. Kaj je cilj, niti ni pomembno. Bistvena je pot. Včasih je življenje svetlo, včasih temno, a tudi zaradi tega tako zanimivo," je pogovor zaključil peti najhitrejši Slovenec vseh časov. Z njim smo se slabo urico pogovarjali v udobju sence krošnje dreves, pod katero smo se skrili pred žgočim sencem. Naključno, a kot da bi s tem simbolizirali njegove življenje, ki je pogosto boj med temnim in svetlim, veselim in žalostnim, dobrim in slabim …

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 26
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin