Petek, 5. 6. 2020, 4.00
3 leta, 10 mesecev
15 let od tragične prometne nesreče atletov v Ljubljani
Najbolj črn dan v zgodovini slovenske atletike
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
8,43
Pred natanko 15 leti so v tragični prometni nesreči na Celovški cesti v Ljubljani umrli trije mladi slovenski atleti. Ob Maticu Šušteršiču (na sliki levo) in Patriku Cvetanu (desno) še Nejc Lipnik.
Danes mineva 15 let od najbolj črnega dne v zgodovini slovenske atletike, tragične prometne nesreče na Celovški cesti v Ljubljani, v kateri so življenje mnogo prekmalu izgubili trije mladi slovenski atleti.
V začetku junija 2005 je bila atletska sezona že v polnem teku, najboljši slovenski atleti in atletinje pa so lovili norme za največje tekmovanje, ki jih je avgusta tistega leta čakalo na Finskem, jubilejno deseto svetovno atletsko prvenstvo v Helsinkih.
V soboto, 4. junija, je bil na osrednjem, takrat še spodobnem stadionu v Spodnji Šiški v Ljubljani, ki pa je danes vse prej kot to, na sporedu prvi dan atletskega pokala Slovenije, na katerem so nastopili številni najboljši predstavniki slovenske kraljice športov.
Zgodilo se je v noči po prvem delu pokala v Ljubljani
Tudi najhitrejšega Slovenca vseh časov Matica Osovnikarja je nesreča močno prizadela.
Med njimi tudi eden najboljših slovenskih atletov vseh časov Matic Osovnikar, ki je le leto zatem na evropskem prvenstvu v Göteborgu osvojil bron v teku na 100 metrov in se leta 2007 v Osaki kot prvi belopolti šprinter po 30 letih v najbolj spektakularni atletski disciplini prebil v finale svetovnega prvenstva.
Najhitrejši Slovenec vseh časov z nastopom v Ljubljani pred desetletjem in pol ni bil zadovoljen. V izjemno zanimivem teku na 100 metrov ga je za dve stotinki prehitel klubski kolega Jan Žumer.
"Štartal sem katastrofalno. Trenutno še nisem v pravi formi. Če zamudim na začetku, si prvega mesta ne morem priteči niti v slovenski konkurenci," je bil po nastopu nejevoljen poznejši ponosni lastnik naziva najboljšega slovenskega športnika leta, ki ga je dobil leta 2006.
A slab nastop je bil na žalost le rahel, prijeten vetrič v primerjavi s črnim, rušilnim orkanom, ki je vanj, v slovensko atletiko in celoten slovenski šport udaril jutro za tem, ko so na dan prišle novice o tragediji le streljaj od stadiona, ob katerem je živel. Prometne nesreče, ki se je v noči na nedeljo, ob 4.25, zgodila na križišču Celovške ceste in Tržne ulice v Ljubljani.
V njej so življenje izgubili trije mladi slovenski atleti, dva od teh sta bila člana skupine, v kateri je treniral tudi sam.
Matic Šušteršič je bil eden najbolj nadarjenih šprinterjev v zgodovini slovenske atletike.
Ugasnila so tri mlada življenja, odšel je tudi olimpijec
Šprinter ljubljanskega Massa Matic Šušteršič, s katerim sta na rdečih tartanski stezah odraščala in je bil svoj čas eden najperspektivnejših slovenskih atletov, je bil star 25 let.
S komaj 20 leti je kot član slovenske štafete 4x100 metrov tekel na olimpijskih igrah v Sydneyju, kjer se je Slovenija prebila do polfinala. Istega leta je nastopil tudi na dvoranskem evropskem prvenstvu v Gentu, na katerem je bil ob še dveh nastopih na dvoranskih svetovnih prvenstvih zraven še dvakrat. Nazadnje vsega tri mesece pred smrtjo, ko je v Madridu navdušil in prišel do polfinala.
Šuško, kot so ga klicali prijatelji, med katerimi je bil zaradi svojega značaja in humorja zelo priljubljen, je s časoma 10,36 na 100 in 6,67 na 60 metrov še vedno visoko na večnih lestvicah slovenskega šprinta. Na sedmem in petem mestu.
Vsega 23 let je bil star še en šprinter Massa, Patrik Cvetan, ki je treniral, študiral in živel v Ljubljani, prihajal pa je iz Trebnjega.
Še šest let manj, komaj 17 let, jih je imel obetavni velenjski skakalec v daljino Nejc Lipnik.
S hudimi poškodbami sta ju odnesla še dva udeleženca prometne nesreče, za življenja katerih so se borili nekaj časa, a sta k sreči preživela.
Najlepša tekma, ki se je spremenila v najbolj žalostno
Priznani slovenski atletski trener Albert Šoba je v tej tragediji izgubil dva svoja varovanca.
"Posledice te tragedije bomo čutili še dolgo. Vsi so bili zelo obetavni ali pa nosilci v posameznih disciplinah," so po smrti svojih članov dan za tem, ko so se namesto na stadionu in drugem dnevu atletskega pokala, ki so ga na Atletski zvezi Slovenije takoj odpovedali, v solzah pojavili na čustveni novinarski konferenci, povedali predstavniki ljubljanskega Massa in Velenja.
"V nesreči je umrlo ali bilo huje poškodovanih kar pet mojih atletov. Vsi, ne le Šušteršič, so bili zelo dobri tekmovalci. Bili so izjemna klapa. V veselje mi je bilo delati z njimi. Ne morem verjeti, da se je to zares zgodilo," je povedal priznani slovenski trener Albert Šoba, ki je svoje znanje prenašal na umrla Šušteršiča in Cvetana.
"Atletski pokal je ena najlepših tekem, kar jih je, tokrat pa se je končala tragično. Za vedno mi bodo v spominu ostale besede Šušteršiča, ki je dejal, da se zagotovo vidimo na dvoranskem svetovnem prvenstvu, ki bo prihodnje leto v Moskvi," hudi tragediji ni mogel verjeti niti eden najbolj priznanih atletskih funkcionarjev pri nas, Gabrijel Ambrožič, takratni vodja tekmovalne komisije AZS, in dodal, da bodo v spomin na umrle tekmovanje skušali izpeljati v prihodnjem obdobju.
Sledili so mučni dnevi pogrebov, žalnih slovesnosti in neprespanih noči, a tudi tedni, meseci in leta razkrivanja podrobnosti, kaj se je zgodilo tistega usodnega junijskega zgodnjega jutra, ko so se atleti ob napornih treningih in tekmovanjih odločili, da se malce sprostijo, in se zabavali v enem izmed ljubljanskih nočnih lokalov.
Kaj se je zgodilo?
Kaj se je tistega usodnega junijskega zgodnjega jutra zgodilo? Vozilo opel vectra, za volanom katerega naj bi sedel še en nekdanji uspešni slovenski atlet Sergej Šalamon (podrobnosti dogodka se na sodišču namreč nihče od vpletenih ni spomnil), v njem pa se je skupaj prevažalo kar sedem ljudi, tudi vsi trije umrli, je s Celovške ceste zavijalo na Tržno ulico.
Takrat je po prednostni cesti namesto z dovoljenih 60 z med 142,8 in 146,2 kilometra na uro, kot so pozneje ugotovili sodni izvedenci, v vozilu volkswagen golf pridirjal komaj 18-letni neizkušeni voznik Amel Dedić in sledil je trk.
Tako kot Šalamon, ki so mu slabi dve uri po nesreči izmerili 1,3 do 1,4 promila alkohola v krvi, je bil alkoholiziran (0,8 promila) tudi Dedić, ki je imel ob sebi sopotnico. K sreči jo je odnesla z lažjimi poškodbami.
Pet let pozneje so Šalamonu najprej prisodili tri leta in štiri mesece, Dedića pa obsodili na tri leta in pol zapora. Višji sodniki so Dediću pozneje kazen zvišali na štiri leta, Šalamonu pa na pet let zapora.
Po pravnomočnosti sodbe sta morala oba na prestajanje kazni, a je vrhovno sodišče julija 2012 ugodilo Šalamonovi pritožbi. Tožilec je obtožnico pozneje umaknil in se po preiskavi izvedenske komisije, ki je ugotovila, da se voznik nesreči ne bi mogel izogniti tudi trezen, odločil, da je nedolžen.
Iz zapora je prišel po šestih mesecih in pol zaporne kazni.
Takole so se lani z udeležbo v štafeti 4x100 metrov na prijatelje na memorialnem mitingu v Ljubljani spomnili nekdanji uspešni slovenski šprinterji (od leve proti desni) Urban Acman, Matic Osovnikar, Boštjan Fridrih in Rok Predanič.
Na pokojne prijatelje se vsako leto spomnijo na mitingu
Karkoli je že bilo in karkoli so pristojni pozneje ugotovili, treh mladih življenj nikoli več niso mogli vrniti. Usode niso mogli spremeniti. Velika, boleča rana ostaja še danes in ne bo zašita nikoli.
Spomin na tri mnogo prezgodaj ugasnjena življenja pa v Ljubljani skušajo ohranjati s spominskim mitingom, ki ga od takrat prirejajo vsako leto. Letos bo 16. julija na sporedu še 15. Za 15 let od najbolj črnega dne v zgodovini slovenske atletike.
