Eden od vsega štirih Slovencev, ki so nosili ta laskavi naziv

Atletika je tako množičen šport, da se je vsaj enkrat v življenju z njo srečal skoraj vsak človek. Šprint pa tista disciplina, ki je najbolj prestižna in tudi najbolj enostavna, ko beseda nanese na to, kdo je najboljši. Nekaterim uspe, da so najhitrejši v svojem razredu v osnovni šoli. Nekaj je takšnih, ki so bili najhitrejši v svojem mestu. Le peščica pa je tistih, ki so bili najboljši v celotni državi. Vseh časov. Naš tokratni gost rubrike, v kateri gostimo športne upokojence, je eden izmed njih.

"Tak naziv je vsakemu seveda všeč. Sploh šprinterjem, ki so vsi malo egocentrični. Na štartu morajo pokati od samozavesti. Ponosen sem, ker sem bil nekaj časa najhitrejši Slovenec. Še danes se zgodi, da se me kdo spomni zaradi tega. Ravno pred dnevi me je ogovoril nek gospod. Prijetno je bilo," nam je povedal Urban Acman, ki je laskavi naziv najhitrejšega Slovenca vseh časov nosil med letoma 1998 in 2004.

"Naziv najhitrejšega je v atletiki najbolj prestižen, kar potrjuje tudi gledanost disciplin na največjih atletskih tekmovanjih. Disciplina 100 metrov je najtežja, a tudi najlažja. Najlažja zato, ker 100 metrov lahko preteče praktično vsak človek, ki lahko teče, najtežja pa zaradi tega, ker je tudi konkurenca v njej največja," je nadaljeval nekdanji slovenski rekorder, ki je 21 let nazaj v Mariboru najkrajšo šprintersko razdaljo pretekel v času 10,21.

Na atletske stadione danes zaide bolj redko, a se je tokrat za potrebe intervjuja postavil na štart. Foto: Grega Valančič/Sportida

Danes je povsem drugače, kot je bilo v njegovih časih

"To so bili časi, ko je bila atletika v Sloveniji precej prepoznavna. Tudi državna prvenstva so bila veliko bolj gledana. Vsi so vedeli, kdo je prvak na 100 metrov. Danes je na žalost drugače. Imamo nekaj vrhunskih atletov, a o njih praktično nihče ne ve nič. Luka Janežič spada v sam vrh svetovnega teka na 400 metrov, gre za enega najboljših atletov v zgodovini Slovenije, a ga ne pozna nihče," se je dve desetletji v preteklost zazrl Celjan, ki je še danes videti, kot da bi lahko tekel tako hitro, kot je takrat.

"Videz vara. Zdaj bi lahko v polnem šprintu pretekel 20 metrov," se je najprej zasmejal, a potem priznal, da je športno še vedno precej aktiven. "Nekako je treba ohranjati telesno aktivnost. Zanimivo je, da sem, ko sem končal, začel teči na daljše razdalje, kar sem pred tem sovražil iz dna srca. Ko imam čas, grem teč pet, deset kilometrov za svojo dušo. Pozimi v fitnesu dvigujem uteži, a ne pretiravam. Dvakrat na teden. Včasih se rekreiramo z družino, s katero se radi odpravimo na smučanje," je 43-letni očka, ki je življenjsko sopotnico našel v nekdanji slovenski skakalki v višino Lei Cimperman, razkril skrivnost mladostnega videza.

Velika tekmovanja, na katerih je nastopil

Akreditacija iz olimpijskih iger 2000. Foto: Grega Valančič/Sportida Urban Acman se je udeležil petih velikih tekmovanj.

Prvič leta 1997 na svetovnem prvenstvu v Atenah, kjer je s štafeto 4x100 metrov, v kateri so bili še Marko Štor, Tomaž Božič in Gregor Breznik, izpadel v kvalifikacijah. Leto pozneje se je na evropskem prvenstvu v Budimpešti prebil do četrtfinala teka na 100 metrov.

Leta 1999 je v isti disciplini na svetovnem prvenstvu v Sevilli izpadel v kvalifikacijah, leta 2000 pa na olimpijskih igrah v Sydneyju v štafeti 4x100 metrov skupaj z Maticem Osovnikarjem, Maticem Šušteršičem in Boštjanom Fridrihom prišel do polfinala, v katerem je bila slovenska štafeta potem diskvalificirana.

Leta 2001 je nastopil še na dvoranskem svetovnem prvenstvu v Lizboni, kjer je v šprintu na 60 metrov prišel do polfinala, in leta 2002 še na dvoranskem evropskem prvenstvu na Dunaju, kjer je v isti disciplini obstal v polfinalu.

Žalostno je, da najboljših na svetu danes ne pozna nihče

"Z atletiko nimam več prav veliko stika, iz nje sem se povsem umaknil, a še vedno spremljam rezultate slovenske in svetovne atletike. Škoda, da v Sloveniji nima več takšnega statusa, kot ga je imela, a verjetno je to posledica več dejavnikov. Zagotovo tudi tega, da se je pojavilo še kup drugih uspešnih športnikov in športnic, ki 'kradejo' drug drugemu," se tega, da je ugled slovenske atletike v zadnjem desetletju močno upadal, zaveda nekoč eden njenih glavnih akterjev.

Atletiko še vedno spremlja, a žalostno ugotavlja, da je njen status precej slabši, kot je bil. Foto: Grega Valančič/Sportida

Še precej slabše je, ko beseda nanese na svetovno atletiko. "To je druga žalost. Ko sem lani spremljal svetovno prvenstvo v Dohi, sem bil navdušen nad tem, kako dobre rezultate smo lahko videli. Užival sem. Atleti in atletinje so dosegali res spektakularne rezultate, videli smo razburljive boje za naslove, a o teh super športnikih nihče nič ne ve. Javnosti so nezanimivi. Ne vem, kako se to lahko zgodi, a mislim, da je glavni vzrok okorelost ljudi, ki vodijo svetovno atletiko. Njihov marketinški model je slab. Za prepoznavnost atletike so naredili premalo, saj ljudje še vedno radi spremljajo atletiko in se identificirajo z njo," se je razgovoril.

Goljuf v športu bo goljufal tudi v življenju

"Seveda so veliko škodo naredili tudi dopinški škandali, ki jih je bilo v zadnjih letih res precej. Na žalost so zdaj začele 'padati' še države, ki so se zdele pred tem čiste. Kenija, Etiopija … To, da od desetih najhitrejših šprinterjev na 100 metrov vseh časov z dopingom niso povezovali samo najhitrejšega, Usaina Bolta, pa pove vse. Začneš se seveda spraševati, ali je sploh kdo čist. To je žalostno," je povedal nekdanji vrhunski športnik, ki je bil vedno proti nedovoljenim bližnjicam do uspehov in ima do dopinga še danes ničelno toleranco.

"Vedno sem govoril, da bo tisti, ki goljufa v športu, goljufal tudi v vsakdanjem življenju." Foto: Grega Valančič/Sportida

"Vedno sem govoril, da bo tisti, ki goljufa v športu, goljufal tudi v vsakdanjem življenju. Za tem še danes stojim in trdim, da ni opravičila za nobenega dopinškega prekrškarja," je odločno povedal nekdanji šprinter, čigar atletska pot je trajala le dobro desetletje.

"Začel sem precej pozno, s 17 leti. Na nagovor srednješolskega profesorja sem se priključil atletskemu klubu v Celju in potem je šlo hitro navzgor. Po dveh mesecih treninga sem bil že drugi na mladinskem državnem prvenstvu. Eno leto po prvem treningu sem bil članski reprezentant. Državni rekord sem odtekel štiri leta za tem," pravi Acman, ki mu je šprint življenja uspel, ko je bil star komaj 22 let.

Tek, ki ga ne bo pozabil nikoli

"To je tek, ki ga ne bom nikoli pozabil. Odtekel sem perfektno, v vseh elementih. Od štartnega pospeševanja do zaključka je bilo vse tako, kot mora biti. Takrat sem bil že pred štartom prepričan, da bom tekel okoli 10,30 in popravil takratni slovenski rekord. Izšlo se je še precej bolje. Res je, da sem do rekordnega teka prišel precej mlad. Seveda sem si takrat želel, da bi tekel še hitreje, a se žal ni izšlo. Malo poškodbe, malo vse preostalo, a nisem razočaran. Dosegel sem vse, česar sem si želel, ko sem začel teči. Tek okoli 10,20, polfinale kakšnega od največjih tekmovanj in nastop na olimpijskih igrah. Izpolnil sem vse cilje, ki sem si jih zadal," je povedal o rekordu, ki ga je leta 1998 vzel iz rok Tomaža Božiča (10,42).

Tek življenja mu je uspel leta 1998 v Mariboru, kjer je 100 metrov pretekel v času 10,21. Foto: Grega Valančič/Sportida

"Ko sem se pogovarjal s trenerji, smo ugotovili, da bi lahko, če bi bilo vse optimalno, tekel nekje do 10,10. Ampak saj veste, kako je s tem. Kaj bi bilo, če bi bilo … Najpomembneje je, da si nimam česa očitati. Tudi s svojim osebnim rekordom v teku na 60 metrov v dvorani sem lahko zadovoljen. Morda bi šlo lahko kako stotinko bolje, a mislim, da je to to. Zadovoljen sem," je o svojih šprinterskih rekordih (60 metrov je najhitreje pretekel v času 6,67) povedal nekdanji atlet, ki je, zanimivo, še lastnik slovenskega rekorda v nevsakdanji disciplini, šprintu na 50 metrov v dvorani (5,83).

Kdo so vsi slovenski rekorderji?

Slovenski rekorder je bil od leta 1998 do 2004. Zdaj je na večni lestvici na drugem mestu. Foto: Vid Ponikvar V času samostojne Slovenije je bil vrsto let slovenski rekorder v teku na 100 metrov Simon Rudež, ki je leta 1987, še v nekdanji Jugoslaviji, tekel 10,51.

Potem je leta 1997 njegov rekord na 10,42 premaknil Tomaž Božič. Na prvi avgustovski dan leto pozneje je nov rekord postavil Urban Acman, ki je v Mariboru tekel 10,21.

Avgusta 2004 je njegov mejnik na 10,15 premaknil Matic Osovnikar, ki mu je izjemen tek uspel v kvalifikacijah olimpijskih iger v Atenah. Pozneje je najhitrejši Slovenec vseh časov rekord popravil na 10,13, kar je nedosegljiv rezultat za vse slovenske šprinterje še danes.

Na večni lestvici si Acman deli drugo mesto z Janom Žumrom, ki je 10,21 tekel leta 2006.

Na četrtem mestu je Gregor Kokalovič, ki je leta 2011 tekel 10,32, stotinko počasnejši tek pa je uspel Roku Predaniču (2002) in Marku Bratožu, ki je do takšnega rezultata prišel leta 2008.

Štartno številko z olimpijskih iger 2000 v Sydneyju še vedno hrani. Foto: Grega Valančič/Sportida

Vstal je in zaploskal velikemu Muhammadu Aliju

Še veliko bolj kot o rekordih rad govori o spominih, ki mu jih je dala atletika. "Zelo lep je spomin na moje prvo svetovno prvenstvo leta 1997 v Atenah, kjer sem prvič začutil čar vrhunske atletike in v živo na delu videl najboljše atlete in atletinje na svetu. Sladko-kislo je bilo leto 1998, ko sem se atletiki posvetil zares stoodstotno, začel trenirati dvakrat na dan, poskrbel za državni rekord in na evropsko prvenstvo v Budimpešti prišel s petim, šestim rezultatom. Potem sem v četrtfinalnem teku preslišal štartni pok in štartal katastrofalno. Takrat bi lahko s povprečnim tekom prišel do polfinala, a se na žalost ni izšlo," se je spomnil dveh od petih največjih atletskih tekmovanj, na katerih je nastopil. Najboljšo uvrstitev, vsaj individualno, je zabeležil na dvoranskem svetovnem prvenstvu 2001 v Lizboni, kjer se je prebil do polfinalnega šprinta na 60 metrov.

Še bolj živ je spomin na olimpijske igre leta 2000 v Sydneyju, kjer je s slovensko štafeto 4x100 metrov s takratnim državnim rekordom 39,25 prišel do polfinala. "Olimpijske igre so sanje vsakega športnika. Že samo, da si bil lahko zraven, je bilo fenomenalno. To je tekmovanje, ki je neprimerljivo s svetovnimi prvenstvi. Resda je konkurenca vsaj v atletiki praktično ista, a občutek je povsem drugačen. Nepozaben. Na kupu so vsi najboljši športniki z vsega sveta," je ponosen na svoj nastop pod petimi olimpijskimi krogi.

"Lep spomin je bil tudi mimohod ob začetku iger, ki smo ga imeli. Hodili smo ob košarkarski reprezentanci ZDA, polni zvezdnikov NBA. Življenje v olimpijski vasi pa je tako ali tako nekaj posebnega. Družili smo se z Goranom Ivaniševićem, na obisk je prišel tudi Carl Lewis, daleč najbolj pa se mi je v spomin vtisnil Muhammad Ali, ki nas je prav tako obiskal. Ko je prišel, smo vsi športniki vstali na noge in začeli glasno ploskati. Neverjetno, kakšno karizmo je imel. To je bilo doživetje, ki je bilo nepozabno," se je spomnil na nekaj trenutkov, ki jih je preživel v družbi slovitega nekdanjega ameriškega boksarja, enega najbolj kultnih športnikov vseh časov.

Utrinek z olimpijskih iger v Sydneyju. Urban Acman je na fotografiji skrajno levo. Foto: Reuters

Do 100. metra konkurenti, od 101. metra veliki prijatelji

"Ekipa, ki smo jo imeli, je bila res sanjska. Odlično smo se razumeli, dihali smo kot eno, kar je v štafeti zelo pomembno. Tako dobrega vzdušja nisem doživel ne prej in ne pozneje. Vedeli smo, da bo rezultat prišel in da se bo iz našega olimpijskega nastopa izcimilo nekaj dobrega. Kvalifikacije so se iztekle sanjsko, v polfinale smo napredovali s petim najboljšim rezultatom in za sabo pustili nekaj sijajnih reprezentanc, kot sta Rusija in Kanada. V polfinalu smo naredili napako, saj smo podaljšali predajo, ker smo želeli še boljši rezultat, in zgodilo se je, da smo bili diskvalificirani. Kljub temu smo bili lahko zelo zadovoljni. Dosegli smo tretji slovenski atletski rezultat po Brigiti Langerholc v teku na 800 metrov in Anji Valant v troskoku v Sydneyju. Ničesar si nismo mogli očitati," se je razgovoril Acman, ki je v tisti štafeti tekel z enim najboljših slovenskih atletov vseh časov.

Ob obujanju spominov na olimpijske igre v Sydneyju se je spomnil na velikega Muhammada Alija. Foto: Grega Valančič/Sportida

Globok poklon za sotrpina iz Sydneyja

"Takrat smo bili veliki konkurenti, a le do 100. metra, od 101. metra naprej pa veliki prijatelji. Mislim, da je tudi to rivalstvo pripomoglo k temu, da so bili nekateri med nami pozneje tako dobri," je pojasnil in s tem mislil predvsem na Matica Osovnikarja, poznejšega slovenskega rekorderja v teku na 100 metrov, dobitnika bronaste medalje z evropskega prvenstva in finalista s svetovnega prvenstva, ki je bil član takratne štafete.

"Takrat še morda ni kazal, da bo tako dober, a je bilo takoj jasno, da je šprinter za velike tekme. Potem je sledilo, kar je sledilo. Neverjetno, kaj mu je uspelo. Medalja z evropskega prvenstva, finale svetovnega prvenstva. Še danes ne morem verjeti in se naježim, ko se spomnim, kaj vse je dosegel. Tudi njegov državni rekord je sijajen, a še bolj kot to je navduševal s tem, da je bil vedno najboljši takrat, ko je bilo to najbolj pomembno. Upal in verjel sem tudi, da bo tekel pod desetimi sekundami na 100 metrov, a sem vedel, da ne bo lahko. Spomnim se, da je na eni tekmi ob premočnem vetru tekel povsem blizu desetim sekundam. To, kar je on dosegel za slovensko atletiko in šport, je nekaj neverjetnega. Kapo dol," se je spomnil nekdanjega sotrpina iz olimpijske štafete, s katero so znali uspeh po koncu iger pošteno proslaviti.

Matic Osovnikar, velikan slovenskega športa

Matic Osovnikar Foto: Vid Ponikvar Matic Osovnikar je eden najuspešnejših slovenskih atletov in tudi športnikov nasploh. Njegov vrhunec je bil bron, ki ga je v teku na 100 metrov osvojil leta 2006 na evropskem prvenstvu v Göteborgu s takratnim državnim rekordom 10,14, še večji podvig pa je Škofjeločanu uspel leto pozneje na svetovnem prvenstvu v Osaki, kjer se je kot prvi belopolti šprinter po letu 1987 prebil do finala in tam pristal na sedmem mestu. Na Japonskem je tekel še danes veljavni slovenski rekord 10,13.

Najboljši slovenski športnik leta 2006 je poskrbel še za nekaj sijajnih podvigov. Dvakrat je bil četrti na dvoranskih svetovnih prvenstvih. Enkrat, leta 2003, v teku na 200, drugič, leta 2006, pa na 60 metrov. Četrti je bil na krajši razdalji tudi na evropskem dvoranskem prvenstvu 2007, peto mesto pa v isti disciplini zasedel na svetovnem dvoranskem prvenstvu 2004.

Leta 2005 se je v Almerii razveselil dveh zlatih šprinterskih medalj na sredozemskih igrah, najhitrejši je bil tako na 100 kot tudi 200 metrov.

Zagotovo je lahko ponosen tudi na polfinale olimpijskih iger na 200 metrov leta 2004 v Atenah, kjer se je prebil tudi do četrtfinala na pol krajši razdalji. Štiri leta pozneje je v Pekingu prišel do četrtfinala v obeh šprinterskih disciplinah. Leta 2000 je v Sydneyju slovenski štafeti 4x100 metrov pomagal do polfinala.

Njegov osebni rekord na 100 metrov je 10,13 iz leta 2007, v tej disciplini pa je leta 2009 ob premočnem vetru v hrbet (3,2 metra na sekunde) tekel celo 10,04. Na enkrat daljši razdalji je njegov osebni rekord 20,47 leta 2004.

Zvečer se je družil z njim, zjutraj ga ni bilo več med nami

"Bil je september, konec naporne sezone, nismo se ravno držali nazaj. Dajmo reči, da so bili, ko smo šli spati, vsi lokali že zaprti," se je zasmejal ob spominu na noč, ki sta jo dva najhitrejša Slovenca vseh časov po nastopu na olimpijskih igrah v Avstraliji preživela v družbi preostalih dveh članov takratne štafete. To sta bila Boštjan Fridrih in Matic Šušteršič, čigar življenje se je mnogo prekmalu končalo leta 2005.

Ob tragediji, ki se je zgodila leta 2005, je govoril s cmokom v grlu. Foto: Grega Valančič/Sportida

Ob omembi tragične prometne nesreče, ki je atletski svet šokirala manj kot pet let za nastopom na igrah v Sydneyju in vzelo življenje mladega slovenskega olimpijca, mu do smeha seveda ni več bilo. "To je šok, ki ga nikoli ne pozabiš," je s cmokom v grlu povedal po nekaj sekundah tišine, ki so priklicale boleče spomine. "Ta nesreča se je zgodila eno leto po tem, ko sem prenehal tekmovati, a je usoda hotela, da sem bil na dan nesreče, ki se je zgodila ponoči, skupaj z njim na štadionu, saj sem Celju pomagal v štafeti, čeprav nisem treniral. Po tekmi smo odšli skupaj na pijačo in se, tako kot vedno z njim, smejali. Potem pa zjutraj klic in …" je drugemu najhitrejšemu Slovencu vseh časov o usodnem junijskem večeru težko govoriti še danes, 14 let pozneje.

"Bil je ena najbolj pozitivnih oseb, priljubljen povsod. Nekajkrat sva si na velikih tekmovanjih delila sobo. Tudi na tistih olimpijskih igrah je bilo tako. Ne vem, kaj naj rečem. Zagotovo je to eden najbolj žalostnih dogodkov v mojem življenju. Bil je super fant in sijajen šprinterski talent," je še povedal o enem izmed treh atletov, ki so v tisti prometni nesreči izgubili življenje. Nanje se v Ljubljani s spominskim mitingom spomnijo vsako leto. Letos so obletnico obeležili na prav poseben način. V štafeti 4x100 je na njem nastopila olimpijska štafeta iz Sydneyja.

Takole so Acman, Osovnikar, Fridrih in Predanič letos poleti pritekli v cilji s štafeto, v kateri so nastopili v spomin na leta 2005 tragično umrla Matica Šušteršiča in Patrika Cvetana. Foto: Peter Kastelic/AZS

"To je bila fantastična ideja Alberta Šobe, ki nas je zbral v spomin na umrle prijatelje. Namesto Šušteršiča je tekel Rok Predanič, tekli pa smo seveda bolj za rekreacijo. Lepo se je bilo po dolgem času videti s prijatelji, se malce pogovoriti in se spominjati lepih časov, ki smo jih skupaj preživeli," je dejal o snidenju na atletskem stadionu v Ljubljani.

Tragedija, ki je močno zarezala v slovensko atletiko

Matic Šušteršič Foto: Atletska Zveza Slovenije Tragična prometna nesreča, v kateri so življenje izgubili trije slovenski atleti, se je zgodila 5. junija 2005. Takrat so ugasnila življenja treh mladih atletov, 17-letnega Velenjčana Nejca Lipnika, 23-letnega Trebanjca Patrika Cvetana in 25-letnega Ljubljančana Matica Šušteršiča, ki je v slovenski atletiki od naštetih pustil daleč najgloblji pečat.

Večkrat nagrajeni šprinter, ki je bil izbran za najboljšega atleta pri mladincih in mlajših mladincih, z osebnim rekordom 10,36 na 100 metrov, je nastopil tudi na nekaj velikih tekmovanjih.

V teku na 60 metrov je Šušteršič v dvorani trikrat nastopil na svetovnih prvenstvih, v letih 2001 v Lizboni, 2003 v Birminghamu in leta 2004 še v Budimpešti. Na dvoranskih evropskih prvenstvih je prav tako nastopil trikrat. Leta 2000 v Gentu, 2002 na Dunaju in tudi leta 2005 v Madridu, kjer je prišel do polfinala. S štafeto 4x100 metrov je nastopil tudi na olimpijskih igrah v Sydneyju leta 2000.

Ko je končal, je moral začeti z ničle

Dovolj o atletiki. Kaj je naš sogovornik počel za tem, ko je razmeroma mlad, star 28 let, šprinterske čevlje za vedno postavil v kot? "Zmanjkalo je motiva, poškodbe so se nadaljevale, zato sem na tehtnico postavil šport in dokončanje fakultete oziroma iskanje službe. Ko ti enkrat zmanjka motiva, pač rečeš, da je dovolj. Ni mi žal. Mislim, da sem se odločil pravilno," je povedal diplomant zgodovine.

Po koncu kariere je najprej nekaj časa prodajal avtomobile, potem je bil zaposlen na OKS. Foto: Grega Valančič/Sportida

"Fakulteti sem se posvečal že prej. Ni bilo lahko, a se da, če si dovolj priden. Sicer pa je tako ali tako jasno, da boš, če boš priden v športu, priden tudi drugje, in obratno. Vedel sem, da je na tem področju pri iskanju službe kar nekaj težav, a sem želel izobrazbo dokončati že med kariero. Izobrazba bi morala biti pri vseh mladih na prvem mestu," je svetoval vsem mladim športnikom in športnicam.

"Ko končaš, prideš do neke točke v življenju, ko se zaveš, da je treba začeti na novo. Uspehi, ki si jih dosegal kot športnik, ti ne pomagajo več kaj prida. Začneš z nule. Sploh za nas, atlete, je tako. Če nisi res svetovna špica, ti bo težko ostalo kaj denarja. Bilo ga je ravno za sproti, za priprave in trenerje, kaj več pa ga ni ostalo, zato je treba začeti graditi na novo," se je zazrl v obdobje izpred 15 let.

Hrvati so ga vabili, da jim pomaga izpolniti olimpijske sanje

"Malo za tem, ko sem končal atletsko pot, so me Hrvati povabili k zgodbi o ekipi v bobu, ki so jo gradili. Ob meni še Mateja Juharta. Bilo je zanimivo, a sem bil zraven samo en trening. Hrvati so se pozneje uvrstili na olimpijske igre, a jaz na njih v dresu Hrvaške tako ali tako ne bi mogel nastopiti. Pozneje smo skupaj z nekaterimi to zgodbo skušali spisati še pri nas in po olimpijskih igrah 2006 v Torinu začeli precej spodbudno, a je potem zmanjkalo denarja. V Vancouvru leta 2010 smo v Anžetu Šetini, ki je nastopil v skeletonu, dobili prvega tekmovalca na olimpijskih igrah, da bi lahko računali tudi na slovensko bob ekipo, pa je težko," pravi Acman, ki je od leta 2010 tudi predsednik Bob zveze Slovenije.

Danes je predsednik Bob zveze Slovenije, ki se bori za svoje mesto pod soncem. Foto: Grega Valančič/Sportida

"Naša zveza več ali manj životari. Trenutno imamo dva tekmovalca. Enega skeletonca in eno parašportnico, ki trenira s Švicarji. Če se bo izšlo vse po sreči, potem jo bomo videli na naslednjih olimpijskih igrah. Ni lahko, saj ni denarja, a to delamo predvsem iz ljubezni," je povedal o športu, ki je na priljubljenosti pridobil predvsem zaradi filmske uspešnice iz leta 1993 Ledene steze in zgodbi o jamajških atletih, ki lovijo svoje zimske olimpijske sanje.

Nor na hitrost in avtomobile, a zelo umirjen voznik

"Moja velika ljubezen so tudi avtomobili. Tudi zato sem po koncu kariere najprej nekaj časa prodajal avtomobile, danes pa sem tudi avtomobilski novinar. Bolj za hobi, a članke za spletno stran avtomobilizem.com pišem že devet let. Imam priložnost, da preizkusim tudi nekatere avtomobile, ki jih sicer ne bi mogel. To so moje otroške sanje. Avtomobili so moja velika ljubezen," pravi nekoč najhitrejši Slovenec, ki pa se za volanom obnaša povsem drugače, kot se je na atletskih stezah.

"Ne, niti približno nisem tako hiter. Sem zelo umirjen voznik. Za zdaj v življenju nisem dobil še niti ene kazni za prometne prekrške in verjamem, da je niti ne bom. Na cesti sem vedno pazljiv," je povedal in razkril, kaj vse je še počel po koncu atletske poti in kaj počne danes. "Dve leti in pol sem delal v marketingu Olimpijskega komiteja Slovenije, na katerem sem šport spoznal tudi z druge plati, kar mi je bilo v veliko pomoč. Potem sem po naključju dobil službo na občini Brezovica, na kateri sem višji svetovalec za družbene dejavnosti. To je služba, ki mi je pisana na kožo. Veliko delam z ljudmi, pod sabo imam veliko zadolžitev. Zdravstveno in socialno varnost, kulturo, šport, šolsko in predšolsko vzgojo … Dela je dovolj," je povedal Acman, ki se seveda zaveda, da ima delo v javni upravi v Sloveniji precej negativen prizvok.

Že nekaj let je zaposlen na občini Brezovica. Foto: Grega Valančič/Sportida

Javna uprava bi morala biti podpora družbi, in ne obratno

"Malce neupravičeno, a malce tudi ne. Spoznal sem tako javni kot zasebni sektor in lahko rečem, da sta zgodbi podobni. Tisti, ki želi delati, bo vedno našel delo, a seveda povsod obstajajo ljudje, ki iščejo bližnjice. Jaz delam v lokalni samoupravi, tako da sem bližje ljudem. Moji rezultati morajo biti vidni, ne morem se skrivati za kom drugim. Zdi se mi, da se uslužbenci v javni upravi pogostokrat premalo zavedamo, da smo v službi javnosti. Ljudje nas ne smejo občutiti kot presijo, ampak jim moramo pomagati. Čim manj birokracije bi moralo biti. Ljudje nas sploh ne bi smeli opaziti. Morali bi biti podpora za družbo, in ne obratno," je povedal in skozi prizmo tega, kar se je naučil iz zgodovine, nekaj kritik namenil tudi današnji družbi.

To, kar se dogaja danes, je zelo nevarno

"Govorimo, da se učimo iz zgodovine, a sem žalosten, ker ugotavljam, da pogosto ni tako. Počnemo iste napake, kot smo jih v preteklosti. Čeprav je zgodovinska znanost precej eksaktna, jo nekateri danes skušajo prikazati na drugačen način. Najbolj žalostno je to, da imamo v zadnjih petih letih na voljo daleč največ informacij, a ljudje pogosto najraje posegajo po tračih. YouTube in Facebook sta marsikomu pomembnejša vira informacij kot pa neka širina in preverjanje informacij, ki ti vzame minuto ali dve. Najhuje je, ker ne gre samo za manj izobražene, ampak pogosto tudi za ljudi z višjo izobrazbo, kar politika s pridom izkorišča. Rezultat tega je to, kar imamo danes in je precej nevarno. Nekatere zelo populistične politike, ki so na oblast prišli z zelo cenenimi metodami," se je razgovoril nekdanji uspešni študent zgodovine, ki sta ga najbolj zanimala 19. stoletje in začetek 20. stoletja, diplomiral pa je, zanimivo, iz druge svetovne vojne.

"Danes imamo v svetu na oblasti populistične politike, ki so na položaj prišli na zelo cenen način." Foto: Grega Valančič/Sportida

"Atletika mi je dala veliko. Predvsem zavedanje tega, da je sistematično delo tisto, ki prinaša rezultate. Tudi tega, da ti vedno ne bo šlo vse tako, kot si si zaželel. Takrat ne smeš paničariti in moraš iskati rešitev. Moj osnovni cilj za prihodnost je, da na mojega otroka prenesem delovne navade in to, kaj je prav in kaj ne. Tudi tega, da je v življenju treba prevzemati odgovornost. To v današnji družbi pogosto pogrešam. Premalo prevzemamo odgovornost," je za konec še povlekel vezi med atletiko in življenjem, ki ga živi danes in je z njim zadovoljen.

"Zelo zadovoljen in pomirjen sem sam s sabo. Tudi to je nekaj, kar mi je zagotovo dal šport. Prihodnosti in tega, kar bo prinesla, se veselim," je dobro uro trajajoči prijeten pogovor, ki je minil, kot bi mignil s prstom, sklenil drugi najhitrejši atlet v zgodovini Slovenije.

Sportal Nekoč vrhunska atletinja, danes pa ravnateljica, ki podira tabuje