SiolNET. Sportal Atletika
3,79

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Druga kariera (131.): Nataša Erjavec

Nekoč vrhunska atletinja, danes pa ravnateljica, ki podira tabuje

3,79

termometer

Nataša Erjavec
Slovenska rekorderka v suvanju krogle Nataša Erjavec je danes ravnateljica Dijaškega doma Bežigrad Ljubljana. Foto: Vid Ponikvar

Nataša Erjavec je nekdanja slovenska vrhunska atletinja, dobitnica medalje s sredozemskih iger in še danes slovenska rekorderka v suvanju krogle. Zdaj je uspešna ženska in enajst let ravnateljica Dijaškega doma Bežigrad Ljubljana, kjer deluje že 24. leto.

"Vse najlepše," nam je, ko smo pred intervjujem zbirali informacije, o njej povedalo več ljudi iz atletskih krogov in nam dalo vedeti, da nas čaka prijetno druženje. Prav tako je tudi bilo, ko smo jo obiskali v pisarni ravnateljice v dijaškem domu za Bežigradom in kramljali o atletskih spominih, pa tudi o tem, kar počne danes. "Domačo nalogo sem opravila," se je zasmejala Nataša Erjavec, ko je s prstom pokazala na album z atletskimi fotografijami, za katerega smo jo v pomanjkanju arhivskega materiala prosili dan pred tem. S sabo je prinesla tudi medaljo s sredozemskih iger v Languedoc-Roussillonu v Franciji, kjer je leta 1993 osvojila srebrno medaljo v suvanju krogle. V tem je z rezultatom 18,10 metra, ki ga je dosegla leta 1994 v Novi Gorici, še vedno slovenska rekorderka.

"Na tej tekmi sem imela tudi malo smole, saj sem na poti v Francijo zbolela za res močno angino. Pred tekmovanjem sem tri, štiri dni ležala v postelji. Vprašanje je bilo, ali bom sploh lahko nastopila, a sem in sem na koncu osvojila srebro. Pripravljena sem bila tudi za zmago, a mi je zmanjkalo moči za vseh šest metov. Podobno je bilo tudi na študentskem svetovnem prvenstvu, pred katerim sem si poškodovala križno vez, a sem vseeno nastopila in bila peta. Bila sem tudi finalistka evropskega prvenstva v Helsinkih, nastopila sem še na svetovnem prvenstvu. Lahko sem zadovoljna. Še bolj kot z medaljami in dosežki s tem, kaj vse mi je atletika dala. Delavnost, vztrajnost, na nek način svetovljanstvo. Tudi zdaj, ko zaradi službe veliko potujem, ugotavljam, da gredo ljudje premalokrat čez meje. Svoje in tudi meje naše države. Tisti, ki gredo, pa lahko hitro ugotovijo, kako zelo lepo nam je v tej naši majhni, a prelepi Sloveniji," je o svoji atletski poti, ki jo je končala pred 19 leti, povedala Laščanka.

Medalja, na katero je najbolj ponosna. Srebro s sredozemskih iger leta 1993. Medalja, na katero je najbolj ponosna. Srebro s sredozemskih iger leta 1993. Foto: Vid Ponikvar

Sprva ji atletika ni dišala, potem je prvič zmagala

Na atletske štadione jo je potegnila sestra, a danes zlahka pove, da je kraljica športa, zlasti meti, sprva ni niti najmanj zanimala. "Atletika mi je bila zoprna. Še zlasti metalce sem gledala postrani. Sprva sem le ležala in spremljala sestro, kaj počne. K treningom me niso spravili. Raje sem igrala košarko in rokomet," je priznala. Tako je bilo vse do trenutka, ko so jo v osnovni šoli poslali na občinsko tekmovanje, na katerem je premočno zmagala. Potem je zmagovala še naprej in atletika jo je hitro zasvojila.

"Tako se je začelo, potem pa je šlo le naprej," je povedala o tem, kakšni so bili začetki njene atletske poti, ki ji je prinesla številne kolajne, pokale in priznanja. "Zdaj zanje skrbi moja hčerka, ki je tudi sama športnica, ukvarja se s hitrostnim drsanjem. Čisti jih, zlaga, prestavlja … Kar nekaj se jih je nabralo, a bolj kot medalje, ki so lep spomin, ostanejo prijateljstva, ki sem jih spletla v teh 20 letih, ko sem nastopala. Ne samo v Sloveniji, tudi v tujini. Vedno je lepo, ko se spet srečamo," pravi Erjavčeva, ki jo sem in tja preseneti, da se je kdo še spomni.

Pred dnevi je v Turčiji doživela prijetno presenečenje

Še danes se ji zgodi, da jo tudi v tujini kdo spozna, kar jo preseneča. Še danes se ji zgodi, da jo tudi v tujini kdo spozna, kar jo preseneča. Foto: Vid Ponikvar "Ravno pred nekaj dnevi sem bila na službeni poti v Turčiji v enem izmed tamkajšnjih študentskih kampov, ko me je prepoznala tamkajšnja direktorica, ki naj bi bila velika atletska navdušenka, in je dejala, da se me spomni. Bila sem kar malce šokirana, ko me je prosila za skupno fotografijo in mi pojasnila, zakaj. Nekaj let nazaj se mi je podobno zgodilo v Črni gori, ko smo pluli ob Boki Kotorski. K meni je pristopil mornar in mi rekel, da me gleda že celo pot, potem pa me vprašal, ali sem jaz Nataša Erjavec. Na prostoru nekdanje Jugoslavije se me še kdo spomni, kar morda niti ne preseneča, saj sem veliko tekmovala na njenih prostorih, ampak to, kar se mi je zgodilo v Turčiji, me je pa res presenetilo. Seveda je bilo lepo," je prijetne pripetljaje opisala danes 51-letna nekdanja vrhunska atletinja, ki je na prostem nastopila na dveh svetovnih in dveh evropskih prvenstvih, v dvorani pa na dveh evropskih in enem svetovnem prvenstvu.

Čeprav je obakrat imela normo, je dvakrat ostala brez olimpijskih iger

Sanj vsakega športnika, nastopa na olimpijskih igrah, ni dočakala, kar je še danes najbolj boleč spomin iz njenih športnih časov. Predvsem zaradi načina, na katerega je ostala najprej brez iger leta 1992 v Barceloni in potem še štiri leta pozneje v Atlanti.

Z veseljem je pobrskala po albumu atletskih spominov, ki ga hrani doma. Z veseljem je pobrskala po albumu atletskih spominov, ki ga hrani doma. Foto: Vid Ponikvar

"Tega nikoli ne bom prebolela, a sem se navadila živeti s tem. Še danes težko razumem, kaj se je dogajalo. Zakaj sem dvakrat po krivici ostala brez nastopa na olimpijskih igrah. Leta 1992 je Slovenija tam prvič nastopila kot samostojna država in imela kot nova država nekoliko milejše norme. Tistih, ki so imeli mednarodno normo, je bilo med slovenskimi atleti malo, tako da bi moral v Barcelono potovati tisti, ki ji je bil najbližje. To sem bila jaz, a so tja poslali nekoga drugega. Takrat sem bila mlada, tako da olimpijskih iger nisem niti pričakovala, zato se s tem nisem preveč obremenjevala. Povsem drugače pa je bilo leta 1996, ko sem imela A-normo, v Atlanto pa so potovali številni športniki z izpolnjeno B-normo, celo nekateri plavalci s C-normo. Imela sem že kupljeno letalsko vozovnico in natančno izdelan razpored, potem pa sem brez pojasnila izvedela, da tja ne bom potovala. Pozneje sem dobila nekaj informacij, zakaj nisem šla na tiste olimpijske igre, a o tem javno res ne bi rada razglabljala. S tem sem zaključila, čeprav mi ta zgodba še danes prikliče žalost na obraz, ampak je že moralo biti tako. Pozneje sem si uredila tako poklicno kariero kot tudi zasebno življenje, tako da mi ni težko," se je na neprijetno epizodo izpred več kot dveh desetletjih spomnila Erjavčeva, ki je nastopala še do leta 2000, potem pa se upokojila.

Danes zadovoljno ugotavlja, da se je odločila pravilno. "Najbolj sem hvaležna temu, da sem končala takrat, ko sem si želela. Ne zaradi poškodb, bolezni ali, kar se ženskam v športu dogaja pogosto, zaradi nosečnosti. Zaključila sem, ko sem začutila, da je konec. V 19 letih, odkar sem prenehala tekmovati, niti enkrat nisem imela občutka nedokončane zgodbe. Odšla sem mirne duše. Na 20 let treningov in tekmovanj gledam kot na super obdobje svojega življenja, ki mi je dalo veliko in me tudi pripravilo na nadaljnje življenjske izzive. Če bi bila danes spet mlada, bi to pot z veseljem prehodila še enkrat. Ne nujno v atletiki, bi se pa zagotovo ukvarjala s športom. Zadovoljno lahko ugotovim tudi to, da ne čutim nobenih zdravstvenih posledic. Sklepi so v redu, s hrbtenico nimam nobenih težav. Če pomislim, da sem na trening premetala tudi 20 ton uteži, sem lahko srečna, da je tako. Še danes sem lahko aktivna v raznih športih. Atletike se pa ne grem več. Bilo je dovolj," se je zasmejala Erjavčeva in dodala, da površno še vedno spremlja slovensko in tudi svetovno atletiko, a na štadione zaide poredko.

Prepričana je, da lahko vsak športnik pride vsaj do srednješolske izobrazbe. Prepričana je, da lahko vsak športnik pride vsaj do srednješolske izobrazbe. Foto: Vid Ponikvar

Bolj uspešna je bila, bolj je bila prisesana na denarnico staršev

Nasmejala se je tudi ob vprašanju, ali je v času športne kariere prihranila kaj denarja. "Nič, še za sproti ni bilo. Imela sem nekaj sponzorjev in tistih, ki so mi pomagali, a je bilo le za sproti, pa še to ne. Paradoks je v tem, da vse boljša, kot sem bila, bolj sem bila prisesana na denarnico staršev, kar je bila zame kot mlado, na športnem področju uspešno in tudi izobraženo žensko stvar, ki sem se je sramovala. Moj šport pač ni bil atraktiven. Tudi najboljše na svetu s suvanjem krogle takrat niso zaslužile kaj prida. Tudi zaradi tega sem pri 32 letih končala," je povedala nekdanja atletinja, ki je državne naslove osvajala tudi v metu diska, in hitro dodala, da s prehodom v običajno življenje po atletiki ni imela težav.

"Po tistem, kar se mi je zgodilo leta 1996, sem si zaželela spremembe. Hotela sem ugotoviti, kaj me zanima v prihodnosti, in sem šla v službo. Delati sem začela v tem dijaškem domu, v katerem sem še danes. Takrat sem načrtovala, da bom ostala samo eno leto, zdaj pa sem tukaj že skoraj četrt stoletja. Najprej sem bila 13 let vzgojiteljica, zdaj sem 11 let ravnateljica. Moram reči, da mi je zelo všeč. Če me vprašate, bi tukaj ostala do odhoda v pokoj. Če bo tako, kot je danes, zagotovo. Delo z mladino je zelo ustvarjalno. Ne gre samo za učenje, ampak še marsikaj drugega. Bomo pa seveda videli, kaj bo prinesla prihodnost," je še povedala Erjavčeva, ki je po izobrazbi pedagoginja in se je šolala že v času športne kariere, po njenem koncu pa izobrazbo nadgradila z magisterijem na področju športne psihologije.

V kolektivu, v katerem deluje, uživa. "Če bo tako, se lahko tukaj tudi upokojim," je povedala. V kolektivu, v katerem deluje, uživa. "Če bo tako, se lahko tukaj tudi upokojim," je povedala. Foto: Vid Ponikvar

Opravlja delo, ob katerem uživa

Pa smo počasi prišli do poklica, ki ga opravlja danes, ko je ravnateljica bežigrajskega dijaškega doma, v kateri je zaposlenih 42 ljudi, v njem pa prebiva skoraj 400 dijakinj in dijakov. Kaj natanko počne?

"Vodim 'hišo', tako menedžersko kot pedagoško, in moram reči, da v svojem delu uživam. Predvsem zaradi tega, ker delam v res odličnem kolektivu. V zadnjih letih smo poskrbeli, da smo postali eden vodilnih dijaških domov v Sloveniji. Trenutno smo tudi edini, ki se ukvarjajo s presežkom vpisa. Marsikdo si želi priti k nam. Dogaja se celo to, kot se je letos, ko je ena izmed dijakinj dejala, da želi izbrati šolo, ki ji bo omogočila, da biva v našem domu. Dobro delamo z mladimi in jim prisluhnemo. Imamo dober program in pomagamo, ko so kakšne težave. Stojimo ob strani družinam in smo njihova podaljšana roka. Mladina je vse drugo kot samo dobre ocene. Vse tegobe odraščanja, ki tarejo mladostnike, doletijo tudi nas, a vedno iščemo sodelovanje z njimi. Želimo najti rešitve za težave. Imamo dobro organizirano svetovalno službo. Naši vzgojitelji so senzibilni in prisluhnejo vsakemu," je začela Erjavčeva.

"Marsikaj smo postorili tudi na področju infrastrukture. Dom smo energetsko sanirali. Iz evropskih sredstev smo dobili milijon evrov. Letos smo prenovili kuhinjo in druge prostore, učilnice. Dom smo uredili tudi tako, da ima zdaj vsaka soba svojo kopalnico, kar je velika prednost. V sobah so seveda fantje ločeni od deklet, a ta novost nam omogoča, da dijaki in dijakinje niso ločeni po vzgojnih skupinah. Odkar so v njih pomešani fantje in dekleta, smo ugotovili, da je manj nasilja. Včasih, to je bil nekoč namreč dom gradbenikov, je bilo povsem drugače. Zdaj je energija veliko boljša. Smo eden redkih dijaških domov v Sloveniji, ki deluje na tak način. Smo pa tudi zelo strogi, veljamo za enega strožjih domov, to je treba poudariti. Imamo ničelno toleranco do nasilja, drog in podobnih stvari, a se hkrati, ko pridejo težave, z njimi spopademo in se z mladino ukvarjamo. Najlažje je tistega, ki naredi napako, takoj postaviti pred vrata, a mi raje iščemo rešitve. Se pogovorimo z njim, z njegovimi starši, učitelji …," je nadaljevala.

Najlepše je, ko vidiš, da mladina uspe

"Dobro sodelujemo tudi z botrstvom, ki v zadnjih letih močno pomaga pri tistih, ki imajo finančne težave s plačevanjem stroškov življenja v dijaškem domu. Smo zelo raznoliki. Pri nas živijo tudi dijaki iz tujine. Iz Srbije, Bosne in Hercegovine, tudi Korejka je pri nas. Imamo več programov. Zelo smo prilagodljivi in radi prisluhnemo. Ne mečemo si polen pod noge. Skratka, zelo sem zadovoljna s tem, kako nam gre. Tako pa je predvsem zato, ker vsi v kolektivu delamo kot eno in se zavedamo tega, zakaj smo tukaj. S sodelavci se veliko pogovarjamo in skušamo še pravi čas prepoznati težave. Zelo mi je všeč, da je tako z vsemi. Ne govorim samo o vzgojiteljih, ampak o prav vseh, ki so tukaj zaposleni. Zavedamo se tega, da moramo sodelovati enotno. Dijakom ne pomagamo samo pri tem, da pridejo do šolskih spričeval, ampak si želimo, da bi od nas odnesli tudi spričevalo za življenje. Mislim, da nam uspeva precej dobro. To je posledica sodelovanja in medsebojnega razumevanja," se je Erjavčevi razvozlal jezik, ko je govorila o tem, kaj skupaj s kolegi in kolegicami počne v svoji službi.

Ko vidi, da dijaki uspešno pridejo do cilja, ji je pri srcu zelo toplo. Ko vidi, da dijaki uspešno pridejo do cilja, ji je pri srcu zelo toplo. Foto: Vid Ponikvar

"Najlepše pri tem poklicu je, ko vidiš, da mladina uspe. Ko, na primer, vsakič ob koncu leta pripravimo sprejem za zaključne letnike in gledamo te vesele obraze, ki so prišli do nekega cilja. Zelo lepo je tudi to, ko v dom s svojimi otroki pridejo starši, ki so v svojih dijaških letih bivali pri nas. Ali pa, ko nas v letih po tem, ko so odšli, obiščejo naši nekdanji varovanci in govorijo o tem, kako lepo so se imeli pri nas. Kdaj tudi spomnijo na besede, ki so jih slišali od nas, in povedo, da so jim naši nasveti pomagali. To so lepi prizori, ob katerih ti je toplo pri srcu," je izpostavila najlepše strani svojega poklica.

Najslabše? Birokracija.

Ko je beseda nanesla na negativne, nas ni presenetila. "Birokracija, ki je je v Sloveniji res veliko. Imamo vse več računalniških programov, ki naj bi nam olajšali delo, papirjev pa je vedno več. Potem je problematično tudi to, da nikoli ne veš, kaj boš dobil servirano z vrha. Zakonodaja je hudo problematična. Branje zakonov pri nas je, če sem malce hudomušna, kot kidanje lanskega snega. Zakoni se nenehno spreminjajo in včasih spodbijajo drug drugega. Tudi pri načinu financiranja so merila dvojna, pogosto celo trojna. Včasih ni lahko," je povedala Erjavčeva, ki zase pravi, da je po duši še vedno vzgojiteljica.

Prijeten klepet, ki je trajal dobro uro, je minil zelo hitro. Prijeten klepet, ki je trajal dobro uro, je minil zelo hitro. Foto: Vid Ponikvar

Kaj vzgojitelji v dijaških domovih sploh počnejo, verjetno marsikdo ne ve, zato nam je poskusila razložiti tudi to. "Pri nas ima vsak vzgojitelj svojo vzgojno skupino, v kateri je po navadi od 26 do 28 dijakov. Največkrat pa tudi 30 in več. Skrbeti mora za vsakega posebej in vse skupaj. Prvotno se ukvarja s tem, kje bodo nastanjeni, potem pa tudi s tem, da jim omogoči ustrezne pogoje za šolanje. Za vsakega imajo izdelan tudi individualni vzgojni načrt. Kaj je bilo in kakšni so cilji. Nudijo jim tudi učno pomoč. Vzgojitelji delajo v treh terminih in so na voljo od 7. ure zjutraj do 22. ure zvečer, medtem ko je ponoči zraven varnostnik. So podaljšana roka staršev. Vseskozi so v stikih tudi z učitelji in sodelujejo s šolami. Zlasti ko nastopijo težave. Mladostniki jih imajo na poti do odraščanja veliko. Z njimi se je treba veliko pogovarjati. Velik del mladine nima postavljenih meja. Če se z njimi prvič sreča, ko je star 15 let, je lahko to za mladostnika zelo težko. Velikokrat je naše delo lepo, a včasih zna biti tudi zelo naporno. Zlasti zato, ker ne veš, kaj si naredil. V teoriji je vse precej enostavno, v praksi pa pogosto ni. Rezultati tvoje odločitve so pogosto vidni šele čez čas," je še povedala ravnateljica, ki je želela izpostaviti še nekaj.

"Velika opora pri razreševanju težav je za vzgojitelje tudi naša izjemno prizadevna svetovalna služba, ki jo moram omeniti, ob tem pa bi rada poudarila tudi to, da so nam dijaki v večini v veliko veselje, saj so odlični, mladi ljudje," je dodala.

Trudi se, da razbija stereotip o ravnateljicah

Negativnega prizvoka naziva, ki ga nosi njen poklic, se zaveda, a pravi, da se trudi dajati drugačen vtis od tistega, ki ga stereotipno pripisujemo ravnatelju. Saj veste, to naj bi bil v očeh mladostnikov predvsem nekdo, ki v ospredje stopi samo takrat, ko je treba udariti po mizi.

Vseskozi se trudi, da bi se čim bolj približala mladim. Vseskozi se trudi, da bi se čim bolj približala mladim. Foto: Vid Ponikvar

"To je logično, tako pogosto tudi je. Moji kolegi se name pogosto obrnejo šele v najskrajnejših primerih, a se sama trudim, da podiram tabuje. Kako? Na več načinov. Tudi s tem, da sem jaz tista, ki na hodnikih pozdravlja naše dijake. Današnja mladina je pač takšna, malce servilno naravnana. Redko se zgodi, da kdo pozdravi, ampak kar čakajo. To je stvar vzgoje, ki gre pogosto v napačno smer. Otroci so pogosto deležni prevelike pozornosti. Na ulici vidiš pet odraslih, ki se ukvarjajo z enim otrokom in ne vidijo nič drugega. Potem se dogaja, kar se. Ne naučijo se osnovnih stvari, ampak mi smo tukaj, da jih naučimo. Vedno dijake tudi vabim, da pridejo k meni, ko imajo kakšne ideje. Dajem pobudo, da pridejo k meni. Tudi ko je kaka težava, pa bi moral kdo od dijakov v mojo pisarno, a se to ne zgodi, naredim obratno. Jaz pridem k njemu in ga postavim v drugačen položaj. Skušam pokazati, da smo tukaj zato, da skupaj rešimo težave, na pa zato, da bom jaz udarjala po mizi in ga okregala. Poglejva, zakaj se je nekaj zgodilo in poskušajmo to rešiti. Vsako leto dijake tudi vprašamo, česa bi si želeli. Poslušamo njihove predloge in se v ideje, ki jih predstavijo, ne vtikamo. Ko imamo čistilno akcijo, sem tudi jaz tista, ki poprime za delo. Vseskozi se trudim, da bi jim bila zgled. Veliko se tudi šalim in skušam biti nasmejana. To odpre marsikatere vrata. Seveda bo vedno ostal prizvok poklica ravnateljice kot o nekom, ki zapre vrata in se začne dreti, a trudim se, da bi bilo pri meni drugače. Mislim, da mi kar uspeva," še pravi Štajerka, ki mladim vedno polaga na dušo, naj se ukvarjajo s športom.

Vsakemu mladenu priporoča, da se ukvarja s športom

Prepričana je, da šport v izobraževalnem sistemu nima mesta, ki bi si ga zaslužil. Prepričana je, da šport v izobraževalnem sistemu nima mesta, ki bi si ga zaslužil. Foto: Vid Ponikvar "Šport niso samo medalje in uspehi, ampak marsikaj drugega. Vsakemu mlademu priporočam, da se ukvarja s športom. Pa ne glede na to, ali bo kdaj svetovni prvak ali pa reprezentant. Naj gre v šport, išče svoje meje. Šport bo mladostnika naučil marsičesa in naredil veliko za njegovo nadaljnje življenje. Tako poklicno kot tudi družinsko. Žal mi je, ker se v našem šolstvu ne daje več poudarka na športu. Na športno vzgojo se še vedno gleda kot na drugorazreden predmet. Škoda je tudi to, da se z mladimi v športu nemalokrat ne dela pravilno. Pogosto se prehiteva in preveč gleda na rezultate, potem pa se dogaja, da mora mladostnik že pri 16 letih na prvo operacijo kolena. Včasih smo preveč pohlepni in želimo do uspeha priti kar čez noč. Tako pa seveda ne gre," je povedala Erjavčeva in v isti sapi nadaljevala misel.

"Vsi bi bili kot Luka Dončić in Novak Đoković, a ne vidijo, koliko jih je za njima, ki jim ni uspelo." "Vsi bi bili kot Luka Dončić in Novak Đoković, a ne vidijo, koliko jih je za njima, ki jim ni uspelo." Foto: Vid Ponikvar

Vsi vidijo Luko Dončića, ampak ...

"Danes je drugače, kot je bilo v časih, ko sem bila vrhunska športnica jaz. Danes je vrhunski športnik že kar podjetje samo zase. Družabna omrežja, na katerih je vse videti lepo in prav, to je šovbiznis. Danes mladi vidijo Luko Dončića in Novaka Đokovića, kako uspešna sta. Vsak bi bil kot onadva in preostali, ki jim je uspelo. Mediji takšne zgodbe potiskajo v ospredje, kar je razumljivo, saj so zanimive, a včasih bi bilo treba opozoriti tudi na to, koliko dončićev in đokovićev je za njima, ki so propadli in danes nimajo ničesar. Ne samo to, koliko truda in dela je za njunimi zgodbami, kar je tako ali tako jasno. Še veliko jih je, ki so se prav tako trudili, pa jih danes ni nikjer. Danes popoldne se ti lahko zgodi, da boš na treningu narobe stopil na nogometnem igrišču, si zlomil gleženj in je konec. Zato je dobro, da se ukvarjaš predvsem s športom, v katerem uživaš, in ne gledaš na to, kako uspešen boš v njem. Ne morejo biti vsi svetovni prvaki. Težava so tudi starši, ki so pogosto bolestno ambiciozni in svoje želje izživljajo prek otrok. To je na nek način tudi razumljivo. Danes boš, če boš uspel v nogometu, če ostanem pri tem športu, lahko z milijoni, ki jih boš zaslužil, preživel vso družino. Otroci postajajo družinski projekt, kar seveda ni dobro. Vsak otrok bi moral poleg športa misliti tudi na šolo. Sama sem ob športu dosegla magistrsko izobrazbo. Vsak dober športnik je tako organiziran, da lahko ob treningih in tekmovanjih opravi tudi šolo. Saj ni treba, da so vsi doktorji in inženirji. Dobro je že, da naredi vsaj srednjo šolo. Da se potem ne zgodi, da pri 35 letih konča športno pot, se štiri leta izobražuje in pri 40 letih brez dneva delovnih izkušenj stopi na trg. Le majhen procent je tistih, ki jim uspe, v ozadju pa so številne drugačne, včasih tudi zelo žalostne zgodbe," je povedala ravnateljica bežigrajskega dijaškega doma, ki ga je obiskovalo in ga še obiskuje tudi veliko športnikov in športnic.

Nogometaš Miha Zajc je primer vzornega dijaka in športnika

V Dijaškem domu Bežigrad Ljubljana je bival tudi Miha Zajc, ki ga je naša sogovornica postavila kot vzorčen primer. V Dijaškem domu Bežigrad Ljubljana je bival tudi Miha Zajc, ki ga je naša sogovornica postavila kot vzorčen primer. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida "Bilo je veliko primerov, takšnih in drugačnih. Eden tistih, ki se ga zdaj spomnim in bi ga vsakemu dala za zgled, je Miha Zajc. Zdajšnji slovenski nogometni reprezentant, ki je zgradil lepo kariero v tujini, je obiskoval naš dom in bil eden bolj vzornih dijakov, kar jih je bilo pri nas. Odličen dečko. Priden, vztrajen, spoštljiv. Že takrat je bilo jasno, da je zelo nadarjen in ima veliko možnosti, da uspe, a je vseeno opravljal šolo in vedel, da jo mora končati. Zdaj pa vidimo, kje je," je Erjavčeva pohvalila zdajšnjega člana velikana turškega nogometa Fenerbahčeja.

Ob njegovi uspešni zgodbi je veliko tudi takšnih, ki so se razpletle drugače, a jih naša tokratna gostja rubrike, v kateri se pogovarjamo s športnimi upokojenci, ne obsoja. Prav tako ne spada med tiste nostalgike, ki ob srkanju piva (ali čaja) pametujejo, kako je bilo njim v mladosti veliko težje.

Vrata njene pisarne so za dijake in dijakinje vedno odprta. Vrata njene pisarne so za dijake in dijakinje vedno odprta. Foto: Vid Ponikvar

Ne lažje, mladim je danes težje

"Ne. Mislim, da je ravno obratno in je veliko težje tem, ki odraščajo danes. Res je, da imajo danes na voljo veliko možnosti, a ob tem nanje preži tudi veliko več pasti. Pogosto so v poplavi informacij in možnosti, ki jih obdajajo, izgubijo. Spremljajo svet okoli sebe, ki se na družabnih omrežjih in še kje drugje, kjer vsi tekmujemo, da bi bili popolni, zdi povsem drugačen, kot v resnici je. So ujetniki visokih pričakovanj in pritiskov, ki jih nanje vrši okolica in tudi sami. V osnovni šoli veljajo samo še petice. Kaj vse se počne, da bi jih dobili. Pritiskajo starši, pritiskajo prijatelji. Vsak hoče biti najboljši. Nemalokrat so popolnoma zmedeni in se ne znajdejo. Hlastajo za nečim, pa pogosto sploh ne vedo, za čim. Zato pa smo tukaj mi in jih skušamo usmeriti na pravo smer. Jim skušamo dopovedati, da do uspeha ne prideš čez noč in predvsem to, da ni uspel samo Luka Dončić. Da ni nič narobe s tem, če nikoli ne bodo najboljši na svetu, ampak da je pomembno predvsem to, da jih to, kar počnejo, osrečuje. Da gredo korak za korakom in napredujejo," je za konec še povedala nekdanja atletinja, ki se je nekoč ukvarjala s tem, da bi kroglo sunila čim dlje, danes pa se trudi predvsem za to, da bi čim dlje na življenjski poti prišli dijaki in dijakinje, za katere skrbi skupaj s sodelavci.

"Pa niti ne čim dlje, ampak predvsem, da delajo korake naprej. Ni pomembno, do kam bodo prišli. Pomembnejša je pot kot pa sam končni cilj in to, da na njej uživajo," je dobro uro dolg pogovor, ki je minil, kot bi mignil, zaključila Erjavčeva.

Zadnje iz rubrike Druga kariera:

Boštjan Žitnik Sportal Če ne bi bilo presnetega dotika, bi pisal zgodovino slovenskega športa Marcel More Sportal "Šport ti da neko podlago, da se znaš v ključnem trenutku pravilno odločiti, da pravilno odreagiraš" Metka Jerman Sportal Športne sanje so se ji razblinile prav pred domačim olimpijskim vrhuncem #intervju #video Stanislav Komočar Sportal Nogometni biser Slovenije postal vojak in zapeljal na mino v Afganistanu Uroš Kodelja Sportal "Zavedaš se, da po športni karieri ostaneš na ničli" #video

Komentarji

2

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • MarkJurko / 10.11.2019. ob 18:27 +2 0

    Se vidi, da je ženska z veliko prakse iz življenjskih izkušenj. Vsa čast, da razmišlja kot govori, ne pa vse po zakonih, ki so velikokrat daleč od učenja življenja in še izvajajo se velikokrat krivično. Glede Dončiča pa tako. Luka je odličen košarkar, tu ni kaj. Ampak največ pompa okoli njega delajo prav novinarji. Najraje bi gledali še kake gate obleče zjutraj in s katero nogo stopi na prvo stopnico in kup nepomembnih neumnosti. Nataši pa vse naj naj še naprej!

    +2 0
  • uporabnik51 / 11.11.2019. ob 16:37 0 0

    Poznam jo še iz časov šolanja v Celju. Ena taka sončna, pogumna in odkrita punca z izrednim smislom za humor!!! Me veseli, da uspeva, res en dober človek.

    0 0
delitve: 54
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin