SiolNET. Sportal Drugi športi
6,02

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Druga kariera (129.) – Marcel More

"Šport ti da neko podlago, da se znaš v ključnem trenutku pravilno odločiti, da pravilno odreagiraš"

6,02

termometer

Marcel More
Marcel More, prvi slovenski olimpijec v taekwondoju Foto: Ana Kovač

Prihodnje leto bomo zaznamovali okroglih 20 let od olimpijskih iger v Sydneyju, ki so se nam v spomin zapisale kot igre, na katerih so veslača Iztok Čop in Luka Špik ter strelec Rajmond Debevec osvojili zlata odličja. Igre v daljni Avstraliji so bile tudi prve s slovensko udeležbo v ekipnih športih, za kar je poskrbela moška rokometna reprezentanca, nekaj manj ljudi pa ob omembi Sydneyja pomisli na našega olimpijca v taekwondoju Marcela Moreta. A še zdaleč ni potonil v pozabo. Preverili smo, kaj počne danes.

"Res, še vedno?" je bil danes 44-letni Ljubljančan presenečen, ko smo mu povedali, da se njegovo ime pojavi skoraj vsakič, ko se s kolegi pogovarjamo o Sydneyju 2000. More je bil pred dvajsetimi leti nepričakovan dodatek slovenski olimpijski delegaciji, vzel se je praktično od nikoder, in to v nekem takrat pri nas bolj eksotičnem športu, korejski borilni veščini taekwondo.

Še leta 1999 je bil za slovensko športno javnost bolj ali manj neznanka, nato je v olimpijskih kvalifikacijah v Poreču zasedel drugo mesto in se znašel v odpravi za Sydney, a ne le to, zaradi lestvice ameriške športne revije Sports Illustrated je v Avstralijo odpotoval celo kot eden od favoritov za medaljo. Američani so mu pripisali bron v kategoriji do 80 kilogramov. Ta ocena ni povsem ustrezala realnosti, nam je povedal v tokratnem intervjuju. V deželi tam spodaj je imel le eno borbo, v četrtfinalu ga je s 4:2 premagal Šved Roman Livaja.

Precejšen del zadnjih dveh desetletij, 17 let, če smo natančni, je More preživel kot pravosodni policist, "paznik v zaporu, pogovorno", nas popravi. To delo je pri nas zaradi nenehnih težav s slabo organizacijo, kadrovsko podhranjenostjo in različnimi sistemskimi pomanjkljivostmi zahtevno, težko, stresno skoraj kot vrhunski šport. Za izboljšanje razmer se je boril v Sindikatu delavcev v pravosodju, a po letih in letih poslušanja praznih obljub odnehal. Pred nekaj več kot enim letom je zapustil zapor, pustil službo v javni upravi in svobodneje zadihal, dela pa mu ne primanjkuje.


Kako se spomnite leta 2000 in olimpijskih iger v Sydneyju?

To je zagotovo največji športni dogodek v mojem življenju. Največji športni dosežek nasploh. Širša javnost malo manj ve, da je bila že uvrstitev na igre skoraj nemogoča. Mednarodno je namreč takrat obstajalo osem težnostnih kategorij, za igre so nabor skrčili na štiri, pa še v teh se je v Sydney uvrstilo le po 12 tekmovalcev. Jaz sem kvoto izpolnil na svetovnih kvalifikacijah, na katerih sem bil drugi. To je bil fantastičen dosežek, sploh glede na moje prejšnje izide. Dobro, saj sem bil dober, nisem pa bil v svetovnem vrhu.

Olimpijske igre pa so dejansko največji dogodek in upravičeno si ga vsak športnik želi. Izjemne so že zato, ker so na vsaka štiri leta, na eno olimpijado, neponovljiva pa je seveda tudi sama izkušnja. To je neopisljivo, to mora športnik doživeti.

Ravno pred dnevi sva se z ženo pogovarjala o tem, da sin na treninge jemlje moj nahrbtnik iz leta 2000. Za šalo, malo pa tudi zares sem rekel, da si moraš tak nahrbtnik zaslužiti. Takšnega ne moreš kupiti v trgovini. V tem sem morda še vedno malo staromoden, a iskreno tako mislim.

"Pošteno vam povem, da nikoli nikamor nisem šel samo sodelovat." "Pošteno vam povem, da nikoli nikamor nisem šel samo sodelovat." Foto: Ana Kovač

Olimpijske igre osupnejo tudi tekmovalce iz večjih športov, ki so ogromne pozornosti vajeni.

Res je, to je vsekakor stopnica višje, ne glede na šport. To je ena tako velikanska stvar … Jaz sem imel še ta privilegij, da sem bil tako na odprtju kot na zaključku. Priznati moram, da sem se šele čez leta zavedel, da je moj dosežek ne ravno neponovljiv, ker so to ponovili Ivan Trajkovič in drugi, pač pa res enkraten, tak, ki ostane v spominu za vedno.

Metka Jerman Sportal Športne sanje so se ji razblinile prav pred domačim olimpijskim vrhuncem #intervju #video

Veljali ste za enega od favoritov, ste šli na OI po medaljo?

Tega me že zelo dolgo ni nihče vprašal, pošteno pa vam povem, da nikoli nikamor nisem šel samo sodelovat. Dvomim tudi, da to počne katerikoli resen športnik. Verjamem, da so realni dejavniki včasih taki, da ne moreš poseči po svetovnem vrhu, kar je normalno, ampak na olimpijske igre se gre po medaljo.

Je bil pa leta 2000 taekwondo vsaj v olimpijskih krogih zelo neznan šport. Ameriška športna revija je potegnila rezultate s svetovnih kvalifikacij, jih prekopirala in napisala, da bodo to nosilci medalj. Tako sem se znašel v zelo nehvaležni vlogi, češ, on je bil drugi v kvalifikacijah, on bo dobil medaljo. Pritisk name je bil zato nekoliko večji, a ga resnici na ljubo nisem pretirano občutil. Mene je tisto leto prizadela osebna tragedija, umrl mi je oče, kar je za seboj potegnilo nekaj stvari. Žaloval sem. To je edini izgovor, ki ga imam, drugače pa je bil Šved boljši in to je to.

Po vsega enem nastopu je bilo iger za vas konec.

Na žalost, bilo nas je samo 12, v prvem krogu sem bil prost, v drugem pa naletel na Šveda. Prvič so nas tudi seznanili s tem, kar judoisti poznajo že dalj časa, to je repesaž. Če izgubiš proti zmagovalcu, imaš popravni izpit, ker pa Šved ni bil zmagovalec, sem svojo vajo končal. Tako odločajo malenkosti, tudi rezultat je bil 4:2, ni bil ravno izrazit, točke so bile tako, tako. Pravila so se od takrat močno spremenila, jaz trdim, da bi bil po zdajšnjih višje.

Spomini na Sydney 2000:

Še spremljate ta šport? Koliko se je spremenil? Spremljate, kaj počnejo mladi, vaši nasledniki? Omenili ste Trajkoviča.

Spremljam, seveda. Taekwondo se je v zadnjih desetih letih znašel na nekem prelomu, ker so pospešeno začeli uvajati elektroniko, se pravi elektronsko točkovanje, ki je popolnoma spremenilo dinamiko borbe. Ljudje se niso več trudili prepričati fizičnih sodnikov, pač pa tehnologijo. Roko na srce, meni moderen taekwondo glede na borbe ni tako všeč, kot mi je bil naš. Večina borcev iz moje generacije se s tem strinja, po drugi strani pa je tudi res, da je danes manj možnosti za človeško napako, za to, da bi bil sodnik pristranski ali karkoli podobnega.

Z veseljem spremljam tudi slovenski taekwondo, Ivana, Nušo Rajher, tudi Jure Pantar se trudi in v mlajših kategorijah imamo lepe uspehe … Pa tudi v drugih športih, Slovenci smo v tem pogledu fenomenalen narod.

Stanislav Komočar Sportal Nogometni biser Slovenije postal vojak in zapeljal na mino v Afganistanu

So pa borilni športi najbrž vendarle malce posebni?

Pri borilnih športnih je treba ločiti to borilnost od športa. Nekatere druge borilne veščine bolj delujejo na načeli poduhovljenja, tiste, ki so znale iti v korak s časom, pa so se modernizirale tako, da so ostale zanimive. Tudi taekwondo so poskušali modernizirati tako, da je postal bolj dinamičen. Včasih sta se borca lahko tudi samo gledala, kot v boksu. Zdaj so to z nekimi opomini in prisiljenjem v borbo spremenili.

Meni to, kot že rečeno, ni pretirano všeč, zdi se mi, da je bilo včasih več borbenosti, je pa taekwondo vendarle obdržal svojo osnovo, svetovna zveza se je precej potrudila. Nekaj časa se je, ker je skupno število udeležencev iger omejeno na 10.500, govorilo o tem, da bi utegnili taekwondo celo črtati s seznama.

"Ko si obrtnik, časa nikoli ni dovolj." "Ko si obrtnik, časa nikoli ni dovolj." Foto: Ana Kovač

To grozi tudi rokoborbi, tudi boksu je, karate v Tokiu bo, v Parizu 2024 ga bo nadomestil breakedance …

Ah, to se ne bo obdržalo. Po mojem mnenju bi morala biti eden od poglavitnih temeljev množičnost. Vemo, da bo atletika vedno prva, saj za tek ne potrebuješ ničesar. Abebe Bikila je na maratonu v Rimu (OI leta 1960, op. a.) zmagal bos. Tudi obutve torej ne potrebuješ. Samo voljo.

Kaj pa danes počne Marcel More?

Danes se s kolegom iz zaporniških let ukvarjam s suhomontažnimi izdelki, se pravi z gradbeništvom itd. Tako sva se odločila, ker naju je državna uprava "ubijala". Pridna sva, znava in odločila sva se oditi na svoje. Poleg tega na vikendu - časa sicer nimam veliko, ko si obrtnik, časa nikoli ni dovolj - malo vrtnarim, gozdarim, imam namreč košček zemlje, pa z otroki se ukvarjam. Imam dva potomca, ki sta kot noč in dan. Dolgčas mi vsekakor ni.

Dolgo pa ste bili pravosodni policist.

Paznik v zaporu, pogovorno.

To delo je najbrž kar stresno?

To je neprimerljivo s katerimkoli drugim poklicem. Tudi s policisti.

Uroš Kodelja Sportal "Zavedaš se, da po športni karieri ostaneš na ničli" #video

Torej nekakšno nadaljevanje stresnega stanja iz vrhunskega športa?

Dejansko ti šport da zmožnost, da oceniš določene situacije in predvidiš, kako se bodo iztekle. Na vseh ravneh življenja me je pripravil na zmago ali poraz. Kar zadeva zapor, imate prav, nekdo, ki je vse življenje navajen na stres, se tudi v takšnih razmerah, kot so v zaporu, morda nekoliko lažje znajde. To ni običajna služba, vsakodnevno delaš s kriminalnim odstotkom prebivalstva, bodimo pošteni.

"Paznik v zaporu ni običajna služba, vsakodnevno delaš s kriminalnim odstotkom prebivalstva." "Paznik v zaporu ni običajna služba, vsakodnevno delaš s kriminalnim odstotkom prebivalstva." Foto: Ana Kovač

So vam borilne veščine pomagale pri tem delu?

To je zelo pomagalo, ravno zaradi občutkov, ki jih pridobiš v športnih borbah, se pripraviš na to, da lahko oceniš, kako bo nekdo odreagiral. Tudi v zaporu se kdaj zgodi fizični kontakt med zaposlenimi in zaporniki. Tisti, ki to zanika, laže. So pa ti incidenti, hvala bogu, zelo redki. Šport ti da neko podlago, da se znaš v ključnem trenutku pravilno odločiti, da pravilno odreagiraš. Če bi večina ljudi reagirala z vročo glavo, si ti sposoben s hladno, ker imaš določene izkušnje.

Za poklic paznika oziroma pravosodnega policista v zaporih ni nobene šole. Jaz sem imel podobne priložnostne službe tudi prej v življenju, pa me ni nič pripravilo na obešenca zjutraj, ko odpreš sobo, in tako naprej. Na to te nič ne more pripraviti, ta služba je zelo nehvaležna, razmere pa vse prej kot idealne.

Pri teh incidentih v zadnjih letih, bilo je tudi nekaj odmevnih pobegov, vselej radi s prstom pokažemo prav na pravosodne policiste.

Mislim, da smo Slovenci svetovni prvaki v pavšalnem ocenjevanju. Ne glede na to, za katero področje gre. Zelo hitro si ustvarimo mnenje in izbruhnemo. Potem se znamo malo potegniti nazaj, ampak na splošno ocenjujemo zelo pavšalno.

Zaporsko delo je zelo nehvaležno, za večino javnega sektorja ali vsaj državne uprave, se pravi policije, vojske, zdravstva in tako naprej, bi morali biti Slovenci bolj hvaležni, da ljudje sploh opravljajo to delo. Če bi se poglobili v to, kakšna je plača za to delo, bi lahko rekli samo: "Ti si neumen, da sploh hodiš tja." Tak narod smo pač.

Marko Maravič Sportal Obseden s košarko, a na koš ne bo več metal

Tudi razmere v pravosodju niso najbolj rožnate, za izboljšanje stanja ste se borilo kot sindikalist.

Zelo! Še ko sem napisal odpoved, sem še vedno hodil na sestanke. Takrat je bilo zame težko obdobje. Veliko sem vložil v to, zelo sem se trudil povezati ljudi, ampak … Ne vem, v Sloveniji je to težko. Ljudje se držijo tihega pregovora: Ne moreš me plačati tako malo, kot lahko jaz malo naredim.

S tem se nikoli nisem mogel strinjati. Moje mišljenje je, da je treba dati vse od sebe, to pa zahtevati tudi od svojih nadrejenih, ki te morajo za delo tudi primerno nagraditi. V zaporih pa težava ni samo denar, pač pa neorganiziranost, simptom slovenske državne uprave, od nepotizma do še marsičesa drugega. To prinese s seboj nesposobne ljudi in padec celotnega sistema. Lahko delaš 18 let v enem podjetju, potem pa pride nekdo in postane tvoj šef po enem letu zato, ker je bratranec od bratranca. 

V zaporih je sploh tako, ker ni izkušnje zunaj. Napreduješ lahko samo v sistemu. Kako lahko prideš na položaj direktorja zapora, če si bil prej na zavodu za socialno delo? To preprosto ne gre! Hierarhično, karierno bi moral napredovati znotraj sistema. Ker pa znotraj sistema ni dovolj "naših" ljudi, se take stvari dogajajo. Vem tudi, da tako ni samo v zaporskem sitemu, pač pa širše.

Nisem optimističen glede tega. Tako bo, dokler ne bomo začeli javnih služb spoštovati in jih primerno plačevati. Pomembne so za delovanje države, čeprav ne ustvarjajo denarja.

"Paznik v zaporu je pravzaprav vse v enem." "Paznik v zaporu je pravzaprav vse v enem." Foto: Ana Kovač

Znanje borilnih veščin ali ne, glavna naloga paznika je najbrž preprečevanje nasilja, kajne?

Tako je, moraš pa biti za to zelo dober govorec, psiholog. Paznik v zaporu je pravzaprav vse v enem. Tisti uslužbenci, katerih naloga je, da se pogovarjajo z zaprtimi osebami, so tam omejen čas. Kot zdravniki v zdravstvenem domu, ob pol treh gredo domov. Zapornika pa potem pokliče žena ob desetih zvečer in mu reče, da ga ne mara več, ker je predolgo v zaporu. Kdo bo z njim v tistem trenutku? Jaz, ker sem ga spustil na telefon. Take stvari se dogajajo v zaporih in na tej mikroravni organizacije je premalo dejanj.

Pa vam je znanje iz taekwondoja koristilo v zaporu? Predstavljam si, da je za to službo primernejši ju-jitsu ali judo.

Primernejši naj bi bil ju-jitsu, ampak na sistemski ravni kakšnih smernic ni. Hrvaške specialne enote, vojaške, policijske, učijo taekwondo, čeprav je zelo kontakten, v zaporih pa je primernejši ju-jitsu, ker moraš ljudi umiriti z najmanjšo mogočo silo. A to ni vedno mogoče. Če imaš težave z dva metra in dvajset centimetrov velikim človekom, ki ima 150 kilogramov, ne boš nikoli na njem naredil vzvoda.

Ali pazniki opravijo vsaj kakšen tečaj ju-jitsuja?

Na žalost je to res pavšalno. Sam sem imel k sreči veliko predznanja, večina ga nima nič, po opravljenem tečaju pa nič kaj dosti več od nič, saj je tečaj zapeljan narobe. Gleda se na denar, ne na kakovost. V zaporskem sistemu imaš dve uri samoobrambe na mesec, kot dolgoletni športnik in trener lahko povem, da sta dve uri slabši kot nič ur na mesec.

Dve uri na mesec sta enako kot nič, pozabiš, kaj si se naučil, in če si lenuh, boš v tistih dveh urah naredil več škode kot koristi. Ampak tukaj je denar, pa različni svetovalci zaporskih šefov. Privoščimo si lahko dve uri in to je to ... Večina paznikov ne zna uporabljati strokovnih prijemov ali tehnik, s katerimi bi se ubranili pred večino zaprtih oseb. Govorim o boju ena na ena. V 24-urni dejavnosti pa ne obstaja podpora, da bi bil ves čas na voljo vsaj eden ali dva taka, ki bi to znala.

Morate vedeti, da sem bil v zaporih - zdaj so to sicer spremenili zaradi evropskih standardov -, kjer je bilo v eni sobi šest ljudi, v nadstropju 20 sob in v tem tudi po en sam paznik. Razlika je med alarmom, ko nekdo hoče zobno ščetko, in tistim, ko se stepejo v sobi. Ko se stepejo, vrata skoraj snamejo s stečajev, da paznik čim prej pride, ne pritiskajo gumbov.

"Če imaš težave z dva metra in dvajset centimetrov velikim človekom, ki ima 150 kilogramov, ne boš nikoli na njem naredil vzvoda." "Če imaš težave z dva metra in dvajset centimetrov velikim človekom, ki ima 150 kilogramov, ne boš nikoli na njem naredil vzvoda." Foto: Ana Kovač

Kako ste sploh pristali v zaporu?

Ko sem bil v vrhunski formi in imel na svetovni ravni res zavidljive rezultate, bi po današnjih lestvicah prišel v vse službe, takrat pa je bilo vse zasedeno. V javni upravi kot športnik, kar je danes stalna praksa, nisem mogel dobiti službe. Malo zagotovo zaradi neprepoznavnosti taekwondoja, ki pa je bil neprepoznaven samo v Sloveniji, po svetu se z njim ukvarja 60 milijonov ljudi. Globalno je to zelo razvit šport. Ko sem prišel z olimpijskih iger, je bilo to to. Ničesar ni bilo zame.

Javnost se premalo zaveda, koliko športniki vložijo v športne kariere. Kapo dol vsem tistim, ki jim je poleg športne kariere uspela še akademska, poklicna, kakršnakoli. Če si na dan na treningu pet, šest ur, je težko zraven tega resno delati še karkoli drugega. Tistim, ki jim uspe, vsa čast, država pa na tem področju - sem kot lajna, to govorijo vsi - ne naredi nič.

Mi smo, kot radi poudarjajo, na prebivalca ena najuspešnejših športnih držav na svetu. Nekje sem prebral, da smo celo drugi, za Norvežani, ampak država tukaj pripomore tako malo. To je zelo žalostno, glede na to, kako radi se politiki kažejo po tem, ko so uspehi. Tudi tukaj je res veliko prostora za izboljšanje, napredek.

Maja Benedičič Sportal "Ni šlo, ni bilo norme, ni bilo forme, trenutek za konec kariere se je ponudil kar sam"

Kako in kdaj pa ste se lotili taekwondoja?

Marcel More Foto: zajem zaslona Zelo pozno, star sem bil 15 let. Prej sem kratek čas treniral nogomet, precej dolgo čas pa smučarske skoke. Sem Šiškar in veliko sem bil v Mostecu. Neko podlago sem imel, pri 15 letih pa mi je sosed rekel: "Veš, taekwondo, to je nekaj samo z nogami." Leta 1991 sem prvič slišal za to, me je pa potem hitro pritegnil, ustrezal je mojim osebnostnim lastnostim, trmi in tako naprej.

Moj olimpijski trener, moj prvi trener Milan Krnetić, še zdaj rad pove anekdoto o tem, kakšen sem bil, ko sem prvič prišel na trening. Vemo, da je v taekwondoju gibljivost ena od pomembnejših stvari. Takrat nisem mogel dvigniti noge pol metra od tal. Danes sem star 44 let in še vedno lahko naredim "špago". To vse je prišlo s taekwondojem, ki je zelo dinamičen šport.

Morda lahko javnost včasih dobi občutek, da ni, ko gleda borbo dveh, ki se poznata do obisti in sta se borila že dvestokrat. Taka borba, pa čeprav sta prvi in drugi na svetovni lestvici, ni najbolj energična. To je tako kot pri nogometu, finale svetovnega prvenstva je ponavadi najbolj dolgočasna tekma. Enako je v taekwondoju, najlepša borba za gledalca je med zelo dobrim in zelo slabim. Seveda ne za slabega, ker dobi "porcijo" (smeh, op. a.).

Našel sem se v tem športu, pa nisem bil ravno talent. Bil sem najslabši v svoji generaciji, ko sem začel. Vukašin Mušić je bil prvak Jugoslavije, gledali smo ga kot boga. Sedem let kasneje se je odločil, da se bo vrnil v taekwondo, po naključju sva se znašla v isti kategoriji in čez mene ni mogel. Ko sem začel, sem mislil, da je bog, pa je eno leto mlajši od mene.

Šport gradi karakter, a dokler ljudje, starši mislijo, da je šport igranje v ligi NHL in nastopanje na olimpijskih igrah, bo to zelo slabo za otroke. V šport jih morajo poslati iz povsem drugih razlogov, šele kasneje, če, poudarek na če, se izkaže, da je otrok izreden talent, se stvari prestavi v višjo prestavo.

Danes videvam nekaj, česar včasih ni bilo, starše, ki svoje otroke priganjajo na vso moč. Tega ne smeš delati, ne smeš nekih svojih frustracij izživljati skozi otroka, češ, če meni ni uspelo, bo pa njemu. Kvečjemu ga boš prisilil, da izgubi veselje. Svojih otrok zato ne treniram taekwondoja, eden je tako ali tako bolj umetniški tip, drugi pa je športni, ampak trenira rokomet, ker živimo v Trebnjem. In mu gre, star je 12 let, bomo videli. Nekaterim staršem res ni jasno, priganjajo osem let stare mulce, čeprav vemo, da jih v tej starosti ni zdravo preveč obremenjevati. Otrok se tako ali tako najprej upre svojim staršem, še posebej če ga v nekaj silijo.

Si je pred 20 leti predstavljal, kam ga bo zapeljalo življenje?

 

Kaj poveste tistim, ki menijo, da so borilne veščine in borilni športi primitivizem?

Ljudje preprosto imamo ta "nasilni gen". Meni je to normalno, marsikomu ni, a po družinskem deblu smo živali. Prav borilni športi najbolj od vseh učijo spoštovanja nasprotnika. Da mu ne zadaš pretirane bolečine, da ne pretiravaš, da opraviš le najnujnejše. To načelo velja v vseh organiziranih borilnih športih. Okrutnost in izživljanje sta prepovedana, boks velja celo za džentelmenski šport, marsikateri umazan, a učinkovit udarec je prepovedan.

Se še aktivno ukvarjate s športom, se rekreirate?

Odkar ne delam več v zaporih, nimam časa skrbeti za kondicijo, a ker se ukvarjam s fizično dejavnostjo, rekreacijo nekako na pol opravim že v službi. Rad se pošalim, da sem včasih hodil v službo, danes pa delam. Malo šale in malo resnice. Za rekreacijo ni časa … No, to je izgovor. Vsak lahko najde čas za gibanje. Ne vem, malo že čutim, pogrešam šport, ampak ne znam biti polovičarski, ne znam malo metati na koš. Jaz grem na trening, da pokurim 1.200 kalorij v uri in pol. Domov pridem uničen, nato pa okrevam več dni. Tega si zdaj ne morem privoščiti, imam delo, ki mi daje kruh. Kdo bo delal namesto mene?

Komentarji

2

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • Eastmane / 28.10.2019. ob 08:54 +1 0

    Dober intervju, a hkrati dokaz o nesposobnosti slovenske javne uprave in razlogov za le to.

    +1 0
  • ola-ola / 28.10.2019. ob 10:24 0 0

    Ja, veliko boljši članek kot neko natolcevanje o kvazi ameriških "zvezdah" pa svetovno "znanih osebnostih", ki jih pozna le malo Slovencev.

    0 0
delitve: 22
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin