Druga kariera
Nedelja, 6. 10. 2019, 15.55
5 let, 2 meseca
Druga kariera (126.): Uroš Kodelja
"Zavedaš se, da po športni karieri ostaneš na ničli" #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,69
Si predstavljate tekmovati pri 38 stopinjah Celzija in v vodi, ki ima več kot 30 stopinj Celzija? To je na olimpijskih igrah doživel Uroš Kodelja, nekdanji vrhunski slovenski kajakaš, ki je nastopil na OI v Atenah leta 2004. Uroš enajst let po končani športni karieri še vedno opravlja dve službi. Zelo zanimiva pa je zgodba, ko ga je prvič na tekmi obiskala njegova današnja žena.
Uroš Kodelja je v svoji športni karieri še najbolj nase opozoril leta 2004, ko se je kot 30-letnik uvrstil na olimpijske igre, kjer je bil na koncu deseti. Kodelja je tekmoval v zlatih časih tega športa, saj je bilo takrat izjemno veliko kakovostnih slovenskih kajakašev in takrat si se težko prebil že v slovensko reprezentanco. Bil je vztrajen in obrestovalo se mu je. V športu je vztrajal do 34. leta, nato pa veslo postavil v kot in se posvetil drugim stvarem. Po poklicu je profesor športne vzgoje, a njegova druga kariera ga je med drugim zanesla v povsem druge vode. Odločil se je za študij v tujini (osteopatija), ki ga uspešno zaključuje, a vseeno še ostaja povezan s kajakom. Uroša smo obiskali v njegovem salonu, le nekaj dni po tem, ko se je vrnil s svetovnega prvenstva v kajaku in kanuju na divjih vodah, kjer je delal z ameriškimi tekmovalci.
Uroš Kodelja (desno) se je pred dnevi vrnil s svetovnega prvenstva v kajaku in kanuju. Na sliki s slovenskima trenerjema, ki prav tako delata v tujini - Dejan Testen in Janoš Peterlin.
Se vam zdi, da ste dovolj dolgo vztrajali v športu ali bi lahko še kakšno leto podaljšali?
Dalo bi se, vendar nisem imel finančnih prilivov. Zavarovanje sem imel, ker sem si plačeval delovno dobo, ampak s tem ne bi prišel nikamor. Ko sem bil zaposlen v vojski, je bilo v redu, ampak brez rezultata nisem mogel biti več zaposlen tam. Moral sem zaključiti takoj, ko nisem imel več rezultatov. Nisem imel več vizije in motiva. Zakaj bi ga sploh imel? Telo je bilo še dovolj pripravljeno, ampak motivacije ni bilo več prave.
Torej vas ni ustavila kakšna poškodba ali kaj podobnega?
Edino poškodbo sem imel leta 2000, ko sem si na prvi izbirni tekmi za OI v Sydneyju potrgal mišice med rebri. To je bila prva in edina poškodba in takrat je bila sezona zame končana. Težko rečem, kaj je bilo (krajši premislek in smeh, op. p.). Na tisti tekmi sem srečal svojo današnjo ženo oziroma me je prišla gledat. In poškodba se je zgodila ravno pri tistih vratih, kjer je ona stala. No, takrat smo končali z rešilnim avtomobilom v kliničnem centru (smeh, op. p.).
Na kateri rezultat v svoji karieri ste najbolj ponosni?
Zagotovo so pika na i olimpijske igre v Atenah. Tistega leta sem bil najboljši na olimpijskih internih tekmah.
Na olimpijski progi v Atenah je bila voda v strugi slana, kar je precej nenavadno.
Kako se spominjate olimpijske tekme, takrat ste bili že kar izkušen tekmovalec?
Bil sem do neke mere izkušen. Nisem imel prav veliko članskih tekem. Tekmoval sem na nekaj tekmah svetovnega pokala in evropskih prvenstvih. Imam medaljo z evropskega prvenstva v ekipnih vožnjah … Takrat nas je bilo veliko kandidatov za reprezentanco in smo se dajali med seboj. Bil sem izkušen po letih, po številu tekem pa ne bi rekel. Sicer pa so olimpijske igre nekaj posebnega. Predvsem zaradi vsega pompa. Moram povedati, da je bila tista tekma opoldne v Atenah, ko je imelo ozračje 38 stopinj Celzija, voda pa jih je imela nekaj čez 30 stopinj Celzija, tako da si se počutil kot v kadi.
Kako ste se lahko prilagodili razmeram?
Na tisti progi smo imeli dva meseca in pol treninga, tako da se navadiš in prilagodiš. Težava je bila tudi zaradi oči in bleščanja. Tekmovanje je bilo naporno, ker je bila gostota vode večja, upor je bil večji in tudi hitrosti so bile manjše. Težko je bilo.
Po navadi na vaših tekmah ni prav veliko gledalcev, koliko jih je bilo na olimpijski tekmi leta 2004?
Mislim, da jih je bilo okrog 15 tisoč, kar je za kajak na divjih vodah nekaj neverjetnega. Tako velika tekma te lahko malo vrže s tira, sploh če nisi pripravljen na to.
Na olimpijski tekmi je bilo peklensko vroče.
Na olimpijskih igrah ste bili deseti, je to tisto, kar ste si želeli?
Želel sem si finale. Morda sem imel nekoliko sreče, da sem prišel naprej, ampak tista polfinalna vožnja je bila v redu. Tekmovalci so imeli kar nekaj težav in veliko jih je že v polfinalu izpadlo, tako da je kar nekaj povprečnih ali slabših tekmovalcev prišlo naprej. V polfinalu sem bil osmi in pomembno mi je bilo, da sem lahko tekmoval v finalu. Finale je bila povsem druga tekma. Računal sem, da ga bom dobro odpeljal, a se ni izšlo.
Štiri leta po olimpijskih igrah v Atenah ste končali športno pot. Ste bili pripravljeni na življenje po športni karieri?
V glavi sem vedno imel idejo, da dokler študiram, lahko tudi treniram in tudi kariero sem končal skupaj z diplomo. Zavedaš se, da po športni karieri ostaneš na ničli. Če imaš kakšno možnost, lahko začneš delati, sicer pristaneš na zavodu za zaposlovanje in se boriš. Nisem natančno vedel, kaj bom. Nekako sem računal, da bom pristal v trenerskih vodah. Zame se je dobro izteklo, ker sem kmalu začel delati v klubu, tako da nisem imel težav.
Kako težko je bilo za vas, ko ste veslo postavili v kot?
Koliko časa ste potem opravljali delo trenerja v klubu?
V klubu sem delal do leta 2014. Po tistem sem prevzel italijansko ekipo v mlajših kategorijah, nato sem prevzel mladinske in članske selekcije. Z Italijani sem delal do leta 2016. Potem so postavili ekipo za naslednje olimpijsko obdobje. Želeli so me poleg, ampak se nisem odločil zanje. Bil bi preveč odstoten od doma. Predvsem zaradi družine, študija in salona … Ne morem biti 250 dni na leto od doma, kar se po navadi dogaja pri trenerjih. Sicer ne bi imel težav, ampak danes si tega ne morem privoščiti. Nato sem začel delati z Američani.
Kaj vas je prepričalo, da ste sprejeli delo v tujini?
Prepričali so me odnosi. Z italijanskim trenerjem, s katerim sva tudi skupaj tekmovala, sva se zelo dobro ujela. Pri Američanih pa me je prepričal oče ene izmed ameriških tekmovalk. Oče je Slovenec in je za svojo hčerko iskal trenerja. Zmenili smo se, pozneje pa sem začel delati še na zvezni ravni.
Danes je Uroš Kodelja trener in športni maser.
Ne opravljate pa samo trenerskega dela?
Sem profesor športne vzgoje in športni maser. Sicer v Italiji končujem študij za osteopata. Manjka mi še leto študija do diplome.
Kako ste se odločili za to pot?
Ko sem leta 2008 doštudiral na Fakulteti za šport, sem naredil še tečaj za maserja. Vsa ta leta sem to delal vzporedno. Potreboval sem še drugo dejavnost, da me malo razbremeni kajaka in kanuja na divjih vodah. Najprej sem delal po nekaj masaž na mesec, danes pa je to že moja prva dejavnost.
Je to tisto, kar ste si želeli delati?
Vedno sem želel delati še nekaj drugega, kot samo biti trener v kajaku. Biti trener v kajaku in kanuju ni lahko, saj ne moreš računati, da boš v tem poslu deset let. Pogodbe so bile vedno samo za eno leto in nikoli ne veš, kdaj boš končal in kdaj nadaljeval.
Katero delo vam je ljubše, biti trener ali biti športni maser?
Oboje mi je lepo delati. V kajaku sem že zelo dolgo in mi je jasno, za kaj gre. Lahko pomagam in vidim, kje so rešitve. Po drugi strani pa v vlogi terapevta lahko rešiš veliko težav, kar je tudi zelo pozitivno. Če sem iskren, potrebujem eno in drugo. Težava je bolj v tem, ali lahko delam oboje hkrati. Ko me ni v Gorici, je salon načeloma zaprt.
Si lahko privoščite, da imate en mesec zaprt salon?
Uroš Kodelja se zmeraj bolj odmika od trenerskega posla.
Lani sem si privoščil še nekoliko več in me je to kaznovalo. Ko sem se vrnil, sem imel močan upad strank. Bilo jih je veliko manj, ker so mislili, da me še vedno ni. Pozneje se je počasi vse vrnilo na stare tirnice. Nerodno je delati oboje. Dokler sem doma in delam v sklopu kluba, je zadeva bolj enostavna. Težava je bolj v tem, če moram potovati po tekmah. Bomo videli, kako se bo vse razvijalo. Dokler ne zaključim študija, bom delal še oboje. Vedno sem nekako mislil, da ne bom v kajaku delal do konca življenja. Da, danes imam še vedno dve službi.
Lahko rečemo, da se počasi odmikate od trenerskega posla?
Da, zmeraj bolj, ampak ne vem, ali se mi bo uspelo povsem umakniti. Z oktobrom sem spet začel delati v klubu in v okviru svojih zmožnosti. Dela mi ne zmanjka.
