SiolNET. Sportal Tenis
5,72

termometer

  • Messenger
  • Messenger
DRUGA KARIERA (122.): Blaž Trupej

Slovenec, ki si ga je veliki Roger Federer zapomnil za vedno

5,72

termometer

Blaž Trupej
Foto: Bojan Puhek

Blaž Trupej je bil kar 12 let kapetan slovenske teniške reprezentance, nato pa se je po letu 2017 za njim izgubila vsaka sled. Dolga leta je bil predan tenisu, zdaj pa ga je življenjska pot odpeljala povsem v druge vode, a kot pravi, tenis ostaja njegova prva ljubezen. Blaža smo povabili v rubriko Druga kariera in o njem izvedeli veliko zanimivega.

Blaž Trupej je bil v mladih letih velik up slovenskega in takratnega jugoslovanskega tenisa, a se je že pri 20 letih odločil, da se ne bo šel profesionalnega tenisa. Še vedno je edini slovenski igralec, ki je Rogerju Federerju vzel niz, pri 15 letih je postal slovenski članski državni prvak, na enem izmed manjših turnirjev je premagal Patricka Rafterja, nekdanjega prvega igralca sveta, a tega dolgo sploh ni vedel. Malokdo ve, da je leta 2001 v Wimbledonu ogreval Gorana Ivaniševića, ki je pozneje zmagal ta prestižni turnir … Bil je zelo uspešen trener in ne nazadnje je kar 12 let deloval kot kapetan slovenske moške reprezentance. Leta 2017 se je umaknil iz slovenskega tenisa, zajadral v poslovne vode, a s tenisom še vedno ostaja povezan.

"V takratni Jugoslaviji se je govorilo, da je tam v Sloveniji neki Trupej." "V takratni Jugoslaviji se je govorilo, da je tam v Sloveniji neki Trupej." Foto: Bojan Puhek

Blaž, če se vrneva k vašim športnim začetkom … Kako ste se sploh srečali s tenisom in kdaj ste ga začeli igrati?
Oče je deloval v teniškem klubu Olimpija, tako da sem bil vsak dan na teniškem igrišču. To je bila na začetku, nato pa so v Medvodah z "udarniškimi akcijami" naredili tri teniška igrišča, kjer je nastal center, ki je bil takrat vodilni pri nas. Tja so hodili vsi politiki in vrhunski športniki … Takrat sem bil veliko upanje. Že pri 15 letih sem postal slovenski članski državni prvak, čeprav so vsi dejali, da je bilo to zaradi moje fizične superiornosti, ampak težko verjamem, da so bili fantje, ki so bili veliko starejši od mene, fizično nedohranjeni, tako da ta argument ne zdrži. V takratni Jugoslaviji se je že govorilo, da je tam v Sloveniji neki Trupej. Za tiste in tudi današnje čase zelo težko najdemo tako mladega igralca, ki bi mu uspelo kaj takšnega. To je bil kar podvig.

Ali drži, da ste eden prvih slovenskih igralcev, ki ste uspeli osvojiti točke ATP?
Prvi je bil Iztok Božič, za njim je bil Gregor Breznik, nato pa jaz. To smo bili fantje, stari 16 ali 17 let. Jaz sem bil star 16 let, ko sem dosegel prvo točko, kar je hitro. Treba je vedeti, da je bilo takrat osvojiti točko zelo težko, saj je bilo veliko manj profesionalnih turnirjev. Ni bilo veliko igralcev, ki jim je to uspelo. Seveda pa so bili tudi igralci, kot je Boris Becker, ki so pri teh letih zmagovali turnirje za grand slam.

Pri 17 letih je že igral za jugoslovansko člansko državno reprezentanco. Pri 17 letih je že igral za jugoslovansko člansko državno reprezentanco. Foto: Bojan Puhek Na kaj ste v svoji igralni karieri najbolj ponosni? Kaj bi lahko izpostavili?
Nikoli se nisem toliko ubadal s svojimi rezultati. Svojo profesionalno pot sem namreč končal zelo kmalu. Bil sem star 19 ali 20 let, nekaj časa sem še tekmoval, ampak to je bilo daleč od tiste prave smernice profesionalizma.

Zakaj ste tako kmalu končali kariero?
V življenju sem imel druge potrebe, imel sem mlado družino … Če po domače povem, sem imel v mladostniških letih rad življenje (smeh, op. p.). Pravzaprav je bilo ravno nasprotno, kakor sem deloval kot trener in kapetan reprezentance. Stvari v življenju se obrnejo. Na kaj bi bil najbolj ponosen? V Davisovem pokalu smo takrat v Sloveniji začeli tako rekoč iz nič in v treh letih smo prišli do prve skupine, kar je bilo takrat ena skupina nižje kot svetovna skupina. Uvrstitve na lestvici smo imeli zelo slabe, ampak smo to dosegli. Kar nekaj časa je trajalo, da smo z Blažem Kavčičem in Grego Žemljo ponovili ta rezultat. Bil sem tudi prvi udeleženec olimpijskih iger v Barceloni in pri 17 letih sem igral za državno člansko reprezentanco Jugoslavije.

Kot ste dejali, ste bili veliko upanje. Vam je danes žal, da se niste bolj profesionalno posvetili tenisu?
Da, žal mi je. A če pogledam nazaj, pri nas ni bilo pravih pogojev in predvsem ni bilo znanja. Mi smo bili samouki. Jaz sem prišel na Olimpijo in moja vzornika sta bila Robi Žitnik in Ivo Por (oče Marka Pora, nekdanjega teniškega igralca, op. p.). To sta bila rekreativca, ampak sta bila moja idola in sem jih gledal kot boga. Danes vidim, da je neverjetno, na kakšen način smo trenirali, ampak to je bila naravna pot razvoja. Res, da sem treniral tudi v tujini, ampak to so bile neke menedžerske zgodbe, ki so se čudno končale. Spominjam se, ko sem pri 15 letih prišel v Izrael, tam se je ravno začela vojna, morali bi me pričakati trenerji, a ni bilo nobenega. To so zgodbe, ki ti dajo misliti.

"Meni je fascinantno, da si je Roger zapomnil tisti dvoboj." "Meni je fascinantno, da si je Roger zapomnil tisti dvoboj." Foto: Bojan Puhek

Omenili ste, da vam največ pomeni nastop v Davisovem pokalu. Kam pa spada dvoboj proti Rogerju Federerju leta 1999 v Domžalah, ko ste mu odvzeli niz (6:3 6:7 6:3)?
Roger Federer spada v posebno rubriko. Zanj smo vedeli, da bo dober in že takrat sem dejal, da je prvič in zadnjič v Sloveniji. Čeprav mi je enkrat obljubil, da bo prišel pogledat v Ljubljano. Meni je fascinantno, da si je Roger zapomnil tisti dvoboj. Bil je dokaj nenavaden. Pri 3:1 v tretjem nizu je on želel prekiniti dvoboj, medtem ko sem mu jaz razlagal, da ne morem, ker me naslednji dan čaka delo. (Blaž Trupej je takrat deloval kot trener, op. p.) Mislil je, da se delam norca iz njega. Nato smo le prekinili dvoboj pri 3:3. Že leta 2002 se me je spomnil, potem smo se pozneje srečali še v Dubaju, ko sva bila tam z Blažem Kavčičem. Takrat je s svojo ekipo razpravljal dve uri, kaj se je dogajalo. Enostavno ni mogel verjeti.

Ali drži, da ste bili tudi sparing partner legendarnemu hrvaškemu teniškemu igralcu Goranu Ivaniševiću?

 

Ko sem gledal vaše podatke, ste zadnji dvoboj odigrali 2000, ko ste bili stari 28 let, a kot ste dejali, ste profesionalno kariero končali že veliko prej?
Dejansko sem že prej nehal, ampak sem se s tenisom preživljal. Igral sem na turnirjih, kjer so bile denarne nagrade. Če si zmagal turnir, si v enem tednu lahko zaslužil štiri ali pet povprečnih plač, kar je bilo ogromno. Za igranje v ligi smo za takrat dobivali visoke zneske, poleg tega sem igral še v Avstriji in na Hrvaškem. Ligaška tekmovanja v Sloveniji so bila zelo močna. Na tekmi je bilo po 100 ali 200 igralcev in ogromno denarja se je vlagalo v to.

Blaž, nehali ste trenirati pri 20 letih in nato še kar nekaj let bili zraven. Veljate za teniški fenomen?
Moje življenje je precej nenavadno. Jaz imam razliko med najmlajšim in najstarejšim otrokom 28 let, tako da že iz tega stališča lahko rečemo, da je moja življenjska krivulja nenavadna (smeh, op. p.). Moja največja napaka je bila, da nikoli nisem verjel vase. Nisem imel vere, da mi lahko uspe. V času slovenske vojne so me Hrvatje klicali, da naj pridem na turnir, da bomo skupaj delali, igrali dvojice … Takrat sem se odločil, da se tega na tak način ne grem, ker nisem verjel, da lahko uspem.

Zelo uspešen je bil s slovenskimi dekleti v pokalu Fed. Zelo uspešen je bil s slovenskimi dekleti v pokalu Fed. Foto: Bojan Puhek

Je bil tudi v vaših časih tenis tako drag šport?
Bil je še dražji. Ker nismo imeli igrišč, smo se za konec tedna vozil trenirat v Celovec. Sicer smo trenirali na Gospodarskem razstavišču, ko je bil strop visok tri metre, slaba podlaga in nizke temperature. Pozimi pa smo hodili v ZDA. Pri desetih letih sem bil prvič v ZDA, kar je bilo takrat nekaj neverjetnega. Tam sem treniral dva meseca in to so bili veliki finančni zalogaji.

Kako ste se odločili za trenerski poklic? Biti profesionalni trener tenisa je vendarle nekaj posebnega?
Pravzaprav sem bolj verjel v to, da bom boljši trener kot tekmovalec. Imel sem veliko trenerjev, od katerih sem se veliko naučil. Vedno sem iskal stvari, kako bi se dalo kaj izboljšati. Vedno sem imel predstavo. Zanimivo je, na kakšen način sem postal kapetan reprezentance pokala Fed. Najprej sem bil pomočnik, in ko sem videl, kako stvari potekajo, sem uvidel, da nima smisla. Nato sem dal ponudbo, da delam brezplačno. Dejal sem, da če dekleta ne pripeljem v svetovno skupino, mi ni treba plačati niti evra. V enem letu smo prišli v svetovno skupino. Pustimo, da so me potem zamenjali.

Ravno to, bili ste 100-odstotno uspešni. Od petih zmag ste dosegli pet zmag. Nato ste tam končali svojo pot. Kaj se je dogajalo?
Jaz nimam nobenih stricev iz ozadja. Ravno tako v moškem tenisu ne bi napredoval, če ne bi imel rezultatov. Imeli so svoje razloge in vem, da je bila takrat velika zavist. In tisti ljudje, ki so me takrat odstavili, so prišli do mene leta 2006 in prosili, da prevzamem moško reprezentanco, ki sem jo vodil vse do leta 2017.

Kar 12 let je bil kapetan slovenske moške reprezentance. Kar 12 let je bil kapetan slovenske moške reprezentance.

V Davisovem pokalu ste vztrajali kar 12 let (2006–2017). V Sloveniji je prava redkost, da imajo tako dolgo zaupanje v selektorja. Si to štejete v čast?
Jaz gledam na to iz svoje perspektive. Vem, kaj sem dal slovenskemu moškemu tenisu in kje smo začeli. Da sem tako dolgo obstal na tem mestu, so bili moji argumenti. Nikoli nisem bil od nikogar in očitno sem jih prepričeval s svojimi argumenti, da sem bil toliko časa na funkciji kapetana.

V svoji karieri ste trenirali tako moške kot tudi ženske (Maja Matevžič, Blaža Kavčič, Karolina Šprem …). Kakšna je razlika trenirati moške ali ženske tekmovalce?
Način komunikacije in način pristopa je povsem drugačen. S tega stališča bi veliko bolj cenil trenerje, ki delujejo v ženskem tenisu, ker je to zelo zahtevno delo. Lažje je delati v moškem tenisu.

Prej ste omenili, da ste se umaknili s slovenskega tenisa. Kaj danes počne Blaž Trupej? "Ni lepšega, kot iti za dve uri na igrišče in se preznojiti. Priznam, da mi to manjka." "Ni lepšega, kot iti za dve uri na igrišče in se preznojiti. Priznam, da mi to manjka." Foto: Bojan Puhek
Danes sem solastnik nekaj podjetij. Ukvarjamo se z mrežnim marketingom, s prodajo na ruskem, ukrajinskem in turškem trgu. Ukvarjamo se tudi z distribucijo raznih prehranskih dopolnil in kozmetičnih izdelkov na slovenskem trgu. S partnerico imava podjetje, ki se ukvarja z genetskimi testi … Trenutno imam prioriteto na poslovnem področju, ampak v meni je še vedno tista otroška ljubezen do tenisa. Ni lepšega, kot iti za dve uri na igrišče in se preznojiti. Priznam, da mi to manjka. Tudi v poslovnem svetu je zelo zanimivo. Lahko pa je tudi neugodno, saj je tam veliko blefiranja in zahrbtnosti, ampak se ne pritožujem.

Je bilo iz trenerskega poklica težko prestopiti v poslovni svet?
Kot sem dejal, živim zelo nenavadno življenje. Odpirale so se neke nove stvari in se še odpirajo. Obstaja možnost, da bi odprli zdravstveno ordinacijo s fizioterapijo za vrhunske športnike. Trenutno smo v fazi pridobivanja raznih papirjev in finančnih sredstev.

Torej ste odprti za vse priložnosti?
Če prepoznaš poslovne priložnosti, potem jih je dovolj. In če so dobre, zakaj ne bi bil del tega. Kar se tiče tenisa, bo to vedno moja prva ljubezen in bo tudi ostala. Še vedno ga spremljam. Spremljam vse trende in tudi takrat, ko imam možnost, dobivam informacije s svetovnega tenisa. Vir informacij je najbolj pomemben.

Blaž Trupej se je zelo dobro znašel v poslovnem svetu, ki je tudi krut. Blaž Trupej se je zelo dobro znašel v poslovnem svetu, ki je tudi krut. Foto: Bojan Puhek

Bi lahko primerjali stres v trenerskem in poslovnem svetu?
Skozi leta sem se naučil prenašati stres. Pri tenisu te plačuje igralec in si vsakodnevno odvisen od rezultata, zlasti če na začetku ni pravih financ. To je velik stres in sem se ga skozi leta naučil kanalizirati in živeti s tem. Danes mi partnerica pravi, kako lahko prenašam ves stres. Stres ni nič drugega kot strah. Iz športnega dela sem veliko potegnil. Navadil sem se reda, discipline, poštenosti …

Kakšne so možnosti, da bi vas v prihodnosti znova videli na teniških turnirjih?
Nikoli si ne zapiram vrat. Zdaj, ko so doma majhni otroci, je ta možnost majhna. Morda nekje v prihodnosti.

Kaj vas v življenju poleg tenisa še zanima?

Nekje sem zasledil, da veliko berete, študirali ste celo osebnost Hitlerja in da ste baje dobili vzdevek Tito?
Ne, to ne drži. Moram najprej povedati, da zadnja tri leta nimam nobenega časa. Delamo od sedmih do enih zjutraj. Vzdevek Tito sem dobil na teniški turneji. Imel sem cele zakladnice knjig. Bral sem od Tita do domobranstva in potem sem dobil vzdevek Tito. Te osebnosti so me zanimale.

Zlatan Ljubijankić Sportal Odšel je tiho, kot da bi ga bilo sram #video Urška Žolnir Sportal Novo življenje olimpijske prvakinje iz Londona: Zdaj je hči na prvem mestu #video Robert Kristan Sportal Robert Kristan: Prej ko se sprijazniš, da je konec kariere, bolje je, sicer težko 'zvoziš' #video Raša Sraka Vuković Sportal Slovenka, ki je orala ledino, s pomembnim sporočilom za mlade športnike in njihove starše #video

Komentarji

6

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • bleferji / 09.09.2019. ob 11:17 +3 0

    Zelo korekten, poučen, fer in zelo zanimiv članek. Blaž, vso srečo ti želim v nadaljevanju, na tvoji poti !

    +3 0
  • MATEJKO69 / 09.09.2019. ob 15:49 +1 0

    Verjetno ima zaradi izgubljenega niza še sedaj nočne more.

    +1 0
  • uporabnik51 / 09.09.2019. ob 16:23 0 0

    Tudi jaz mu želim vse najboljše, še vedno pa mislim, da članek napihuje prazen balon. Verjel bi, če bi se pod članek podpisal Federer.

    0 0
delitve: 15
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin