Slovenka, ki je orala ledino, s pomembnim sporočilom za mlade športnike in njihove starše #video

Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Raša Sraka Vuković je bila in je ena najboljših judoistk v Sloveniji. Bila je prva, ki se je okitila z naslovom evropske prvakinje (Dusseldorf 2003) in prva, ki je osvojila odličje na svetovnem prvenstvu (Kairo 2005).

Z judom se je na pobudo sošolke Mateje začela ukvarjati v petem razredu osnovne šole. Danes pravi, da ta borilni šport najbolj ustreza njenemu značaju. Odločnemu, neposrednemu. Prav takšna je tudi kot sogovornica.

39-letna Ljubljančanka ima v svoji bogati zbirki poleg zlata s prvenstva stare celine še srebrno medaljo in tri bronaste z evropskega prvenstva, dve bronasti odličji s svetovnega prvenstva ter več naslovov državne prvakinje. Manjka ji le olimpijska medalja. Najbliže ji je bila leta 2012 na olimpijskih igrah v Londonu, kjer je osvojila sedmo mesto, osem let prej je v Atenah pristala dve mesti nižje.

Na njeni športni poti, ki je bila zaradi poškodb precej bolj ovinkasta, kot bi si kdorkoli želel, se je od nekdaj lahko zanesla na močno podporno zaledje svoje družine, v zadnjih letih kariere in zasebnega življenja pa ji ob strani stoji tudi njen nekdanji sparing partner, danes srčni izvoljenec Luka Vuković, s katerim si je Raša ustvarila družino, od leta 2013 pa skupaj vodita tudi judo klub Zmajčki. Raša, mama šestletnega Nikolaja in triletne Taje, trenutno zaključuje doktorski študij na Fakulteti za šport.

Raša je mama dveh otrok. "Materinstvo mi je prehod v drugo kariero vsaj nekoliko olajšalo …" pravi judoistka. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Kariero ste zaključili kmalu po olimpijskih igrah v Londonu leta 2012. Ste že na igrah vedeli, da se to življenjsko poglavje zaključuje?

Da, že po olimpijskih igrah v Londonu 2012 sem vedela, da je moja športna zgodba končana. Dokaj hitro sem tudi zanosila, zaradi nesoglasij z mojim matičnim klubom, Judo klubom Bežigrad, pa imam na to obdobje dokaj grenke spomine. Po drugi strani pa lahko rečem, da mi je prav materinstvo prehod v drugo kariero vsaj nekoliko olajšalo …

Zakaj ste se odločili za slovo od JK Bežigrad?

Ker se mi je zdelo, da so bolj kot karkoli drugega pomembni osebni interesi nekaterih ljudi v klubu in s tem se nisem strinjala. Ko so pozneje zahtevali, da za svoj izstop iz kluba plačam odškodnino, mi je bilo dovolj. Takrat sva oba z očetom, dolgoletnim podpredsednikom JK Bežigrad, ki je klubu priskrbel največ sponzorskih sredstev, izstopila iz kluba, kmalu pa se je za podobno potezo odločil tudi moj mož Luka, sicer pedagog v Vzgojnem zavodu Planina, ki je bil za Bežigradom eden od trenerjev mlajših selekcij.

"Še v porodnišnici nisem mogla brez juda." Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Že manj kot leto po koncu kariere sta zasnovala svoj judo klub. So bili taki načrti ali splet okoliščin?

O tem, da bi odprla svoj klub, sva sicer že prej razmišljala, a se za ta korak zagotovo ne bi odločila tako kmalu po koncu moje kariere, če v to zaradi spleta okoliščin ne bi bila prisiljena.

Z možem sva dobesedno čez noč morala poiskati lokacijo za najin klub. Fantje, ki jih je Luka prej treniral za Bežigradom, so se namreč morali v tednu dni odločiti, ali bodo ostali v JK Bežigrad ali pa bodo prestopili v nov klub.

Vse to se je dogajalo v devetem mesecu moje nosečnosti in res ni bilo prijetno. Niti za moža niti zame.

Pri iskanju prostorov nama je na pomoč priskočil takratni dekan Fakultete za varnostne vede Gorazd Meško, ki nama je odstopil prostor, v katerem je že deloval judo klub Zmajčki, za katerega pa Meško takrat ni imel dovolj časa. Tako smo začeli in ime kluba obdržali.

Začetki so bili precej kaotični. Spomnim se, da so se fantje med prvomajskimi prazniki leta 2013 udeležili svoje prve tekme za nov klub in to ravno v dneh, ko sem dokaj nepričakovano oziroma pred predvidenim rokom poroda morala v porodnišnico.

Še dan pred tekmo sem se z eno od mamic teh fantov, šalila, da se naslednji dan vidiva, če me le ne bo kaj prehitelo ... in pravzaprav me je.

"Noben drug šport mojemu značaju ne ustreza tako kot judo." Foto: Sportida

Zjutraj me je mož odpeljal v porodnišnico, se vmes zapeljal na tekmo in se po tekmi vrnil v porodnišnico. K sreči sem rodila šele naslednji dan, očitno pa tudi v porodnišnici ne morem brez juda (smeh, op. p.). Ko namreč danes gledava fotografije tistega dne, so najprej posnete v porodnišnici, pa nato v telovadnici in nato spet v porodnišnici.

VIDEO: Vam je kdaj kdo namignil, da bi bilo bolj dobičkonosno, če bi trenirali kakšen drug šport?

Eno najtežjih poglavij v karieri vrhunskega športnika je tudi šola. Kako je vam uspevalo usklajevati šport in šolo, pozneje študij? Glede na to, da ste trenutno študentka doktorskega študija na Fakulteti za šport, s tem očitno niste imeli težav.

No, v resnici se to sliši bolje, kot v resnici je. V času moje športne kariere mi žal ni preveč dobro uspevalo usklajevati šole in športa. V tistem obdobju profesorji statusa športnika niso tako upoštevali kot danes oziroma pravice in dolžnosti športnika niso bile tako dobro sistemsko urejene. 

Že gimnazijo sem opravljala bolj kot ne po izpitih, saj sem bila večino časa zaradi juda odsotna. Tudi študirala sem precej dlje časa kot moji vrstniki, po prvi porodniški odsotnosti sem se odločila, da študij dokončam, vendar sem morala kar pohiteti, saj se je konec septembra 2016 iztekel moj študijski program. Diplomirala sem 29. septembra. Pri tem so mi bili nekateri profesorji na Fakulteti za šport v zelo veliko pomoč. Bili so zelo prilagodljivi, res so mi prišli nasproti in mi olajšali delo.

Na olimpijskih igrah v Londonu, kjer je Urška Žolnir osvojila zlato odličje, je Raša Sraka osvojila 7. mesto. Foto: Vid Ponikvar

Vmes sem bila še drugič noseča in zadnje izpite sem opravljala še mesec dni po rojstvu hčerke.

Ker sem bila prepričana, da mi študija ne bo uspelo pravočasno zaključiti, sem se na Olimpijskem komiteju Slovenije prijavila na evropski projekt Razvoj kadrov v športu, ki vrhunskim športnikom med drugim omogoča, da se izobrazijo za delo v športu.

Ker sem trenerski izpit opravila že prej, sem želela z letom 2017 v okviru tega projekta končati svoj dodiplomski študij. Ker mi je to uspelo že prej, magistrski študij pa v mojem primeru zaradi starega programa ni bil mogoč, sem se v okviru prej omenjenega projekta odločila za doktorski študij.

Katero temo boste vzeli v precep v okviru doktorske naloge?

Obravnavala bom starševski vidik oziroma vprašanje, kakšno podporo potrebujejo starši, da lahko podpirajo svojega otroka, ki je vrhunski športnik z dvojno kariero. To pomeni, da se ukvarja s športom in se ob tem še izobražuje ali dela.

Ta vidik me zelo zanima, ker meni oboje, kljub podpori staršev, naenkrat ni uspevalo. Mladim želim sporočiti, da je izvedljivo, da se hkrati ukvarjajo s športom in opravljajo šolske obveznosti.

Res je, dela je veliko, vendar se da. Tudi starše je treba ozavestiti, s čim vse se športniki soočajo in kako jim lahko pomagajo. Pri tem pa mora pomembno vlogo odigrati tudi trener.

"V svojem doktorskem delu bom obravnavala starševski vidik oziroma vprašanje, kakšno podporo potrebujejo starši, da lahko podpirajo svojega otroka, ki je vrhunski športnik z dvojno kariero." Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Bi rekli, da je danes dovolj mehanizmov, ki lahko športniku pomagajo pri prehodu v drugo kariero?

Zelo veliko se dela na tem.

Sama opravljam tudi volontersko delo predsednice komisije športnikov pri OKS in moja vloga je predvsem ozaveščanje in pomoč pri reševanju morebitnih težav športnikov, tudi z nasveti v zvezi z usklajevanjem športa in študija.

Zdi se mi pomembno ozaveščati športnike, da se morajo posvečati tudi izobrazbi, naj razmišljajo o tem, kaj bodo počeli po končani športni karieri, saj takrat take podpore okolice, kot jo imajo zdaj, ko nizajo vrhunske rezultate, verjetno ne bodo imeli.

Dejstvo je, da je danes precej lažje študirati in se hkrati ukvarjati s športom, kot je bilo v mojih časih, saj je na voljo precej več prilagoditev kot nekoč.

Nekatere šole imajo tudi certifikat športnikom prijazno izobraževanje, ki športnikom s statusom ponuja določene prednosti.

Do zdaj se je vedno govorilo, da športniki nimajo izobrazbe in so zato nezaposljivi. Zdaj bodo po mojem mnenju izobrazbo imeli, bomo pa videli, kaj bo to pomenilo glede njihove zaposlitve.

Bila je ena prvih slovenskih športnikov, ki so jih zaposlili v Slovenski vojski. Sami že veste, česa se boste lotili po študiju?

Ne točno. Težava je v tem, da sem sicer usposobljena za delo trenerja, a to je popoldansko in večerno delo, ki mi zaradi otrok – stara sta tri in šest let – trenutno še ne ustreza. Otroka sta še zelo majhna in me potrebujeta.

Morda bi si lahko poiskala službo v kateri od šol, vendar ne vem, ali me bo pri teh letih sploh kdo želel zaposliti. Verjetno raje zaposlujejo mlajše … Poleg tega bi raje delala s tistimi, ki si znanja želijo in to prostovoljno (delo v klubih), kot s tistimi, ki se morajo učiti, ker je to del programa.

Sicer pa komaj čakam, da se moja druga kariera zares začne. Rada bi pomagala nekomu, ki si želi pomoči.

Ena od ovir pri zaposlovanju športnikov je tudi ta, da se na trg delovne sile običajno podate precej pozneje kot drugi.

Res je in športna kariera se ne obravnava kot delovna izkušnja. Športniki imamo določene kompetence, ki so zelo primerljive delovni dobi, nimamo pa toliko prakse. Res smo specifična skupina.

Zavod za zaposlovanje denimo že zdaj pomaga podjetjem, ki na primer zaposlujejo mlajše od 29 let in so zato deležni določenih ugodnosti … Zakaj ne bi pri zaposlovanju športnika veljalo podobno?

Če bi denimo zaposlili športnika, bi na primer lahko država delodajalcu pomagala, delodajalec pa bi športniku vsaj dal priložnost, da se priuči praktičnih zadev. Mislim, da imajo vrhunski športniki precej kompetenc, ki jim lahko pomagajo tudi v poslovnih vodah.

V nekaterih primerih športniki s sponzorji navežejo tak stik, da jim po koncu kariere ponudijo zaposlitev. Je pa verjetno problem ugotoviti, kaj si sploh želiš početi.

Tudi sama sem računala na službo v vojski, kjer sem bila zaposlena v času moje športne kariere, tako je bilo obljubljeno, potem pa zaradi gospodarske krize do tega ni prišlo.

Sicer pa mislim, da večina športnikov želi ostati v športu. Veliko se jih odloči tudi za študij fizioterapije, a je študij zelo težko združljiv z vrhunskim športom in pogosto odsotnostjo.

Za potrebe študija sem opravila analizo intervjujev iz vaše rubrike Druga kariera in ugotovila, da športniki pogosto izberejo tako smer študija, ki jim še vedno omogoči razvoj športne kariere, ne pa nujno smer, ki bi jih zanimala ali ker bi se v tej smeri želeli udejstvovati tudi v prihodnje.

"Juda nisem trenirala zaradi denarja. Če se otrok odloči, da bo na primer nogomet ali tenis treniral zato, da bo naslednji Messi ali Đoković, je bolje, da na to kar pozabi, ker najverjetneje ne bo." Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Različne športne panoge imajo zelo različna finančna ozadja. Pri judu je žal finančni dejavnik precej skromen. Če bi vaše uspehe nizali v kateri od bolj donosnih panog, bi ob koncu kariere najbrž imeli še kar nekaj finančne zaloge.

Verjetno res. Imam to srečo, da so mi starši zelo veliko dali in nudili. Z judom nisem zaslužila veliko. Denarne nagrade na velikih nagradah in grand slamih, pa še te so skromne, so začeli podeljevati šele leta 2010, pred tem razen za medaljo na evropskih in svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah finančnih nagrad ni bilo.

Je pa tudi res, da juda nisem trenirala zaradi denarja. Če se otrok odloči, da bo na primer nogomet ali tenis treniral zato, da bo naslednji Messi ali Đoković, je bolje, da na to kar pozabi, ker najverjetneje ne bo.

Mislim, da te mora v športu voditi notranja motivacija po uspehu in delu, je pa res, da je to velika obremenitev za starše in da si marsikatera družina tega ne more privoščiti.

Bolj me moti, da se vsi zaslužki primerjajo z zaslužkom nogometašev, smučarjev ali teniških igralcev, ker so ti zaslužki res povsem neprimerljivi.