SiolNET. Sportal Hokej
3,76

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Druga kariera (119): Robert Kristan

Robert Kristan: Prej ko se sprijazniš, da je konec kariere, bolje je, sicer težko 'zvoziš' #video

3,76

termometer

Robert Kristan
Dolgoletni član slovenske hokejske reprezentance Robert Kristan se leto po koncu igralske športne poti dobro znajde v drugi karieri. Foto: Vid Ponikvar/Sportida

"Resničnost po koncu kariere lahko zelo močno 'udari'. Kar naenkrat nisi več tu, da bi te ljudje spremljali, kot so te med športno potjo, ampak imaš drugačno službo. Pridejo položnice, družina, druge naloge, prioritete se spremenijo. Prej ko se sprijazniš, da je konec kariere, bolje je. Tudi pri meni na začetku ni bilo najlažje, priznam, a s časom sem se navadil," o prehodu v drugo kariero razmišlja nekdanji slovenski hokejski vratar, danes pa projektni vodja blagovne znamke Luke Dončića LD7 Robert Kristan.

"Če ne moreš upravičiti pričakovanj, ni vredno nadaljevati," debelo leto po odločitvi, da obesi drsalke na klin, pravi nekdanji hokejski vratar Robert Kristan. 36-letni Gorenjec, ki se je z družino zadnja leta ustalil v Ljubljani, je bil dolgo časa nepogrešljiv član slovenske reprezentance. Nastopil je na desetih svetovnih prvenstvih, v Sočiju 2014 pa okusil tudi olimpijski utrip in z risi končal na visokem sedmem mestu.

Klubska pot ga je med letoma 2000 in 2018 vodila od matičnih Jesenic do Švedske, Zagreba, Slovaške, Češke in Olimpije, v dresu katere je postavil zadnjo piko bogate hokejske kariere. Po tej se je umaknil iz športa, ki ga obvlada najbolje, a prek košarkarskega asa Luke Dončića ostal povezan s športnim svetom. "Lix", vzdevek se ga je prijel med hokejsko kariero, priznava, da preklop v novo življenje sprva ni bil lahek, in športnim naslednikom svetuje, naj med kariero ne zapostavijo razmislekov o prihodnosti.


Hokejskega tekmovalnega ritma ne pogreša, se pa rad spominja lepih trenutkov s soigralci. Hokejskega tekmovalnega ritma ne pogreša, se pa rad spominja lepih trenutkov s soigralci. Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Dobro leto je, odkar ste napovedali konec hokejske kariere. Kako se počutite v hokejskem pokoju? Pogrešate svoj šport, tekme, adrenalin?
Na začetku ni bilo najlažje, a zdaj sem se že dodobra navadil na življenje po športu. Ne, sploh ne pogrešam hokeja. Rad si ogledam kakšno tekmo, a da bi pogrešal tekmovalni ritem, ne. Če že, se kdaj spomnim kakšnega večjega tekmovanja, ker vem, kako lepo smo se imeli tistih 14 dni. V tem primeru lahko rečem, da pogrešam slačilnico, fante. Lepih trenutkov se rad spominjam, a da bi dnevno razmišljal o hokeju, ne.

Greste še kaj na led?
Rekreativno še včasih, a igram, nisem v vratarski opremi. Težko me danes še spravijo v gol, dovolj let sem stal v njem (smeh, op. a.). Pa tudi koleno mi tega več ne dopušča. Povzroča mi precej težav, hrustanec je praktično uničen. Plačal sem svoj davek. To je posledica nepravilnih treningov pri 15, 16 letih, ko smo trenirali narobe. Zdaj se to pozna. Imel sem nekaj operacij, a koleno še ni dobro. Moram paziti, kaj počnem, kako se ogrejem, katerega športa se lotim. Tenis na trdi podlagi, nogomet in podobno odpadejo.

Ko sva se pred dvema letoma pogovarjala, ste se z željo po še enem olimpijskem nastopu vračali po letu premora, z Olimpijo podpisali dveletno pogodbo, a niste vztrajali tako dolgo. Po eni sezoni ste obesili drsalke na klin. Resnično zaradi poškodb ali iskre ni bilo več?
Glavni razlog so bile zagotovo poškodbe, po drugi strani pa je res tudi to, da je želja po nadaljevanju kariere povsem usahnila. Nisem imel več energije, da bi kazal najboljše predstave. Nič več me ni gnalo. Vedel sem, da je, če nisem stoodstotno pri stvari, nesmiselno nadaljevati na silo. Zavedal sem se, da bi od mene pričakovali določene stvari, a če ne moreš upravičiti pričakovanj, potem ni vredno. Tako sem se po hitrem postopku čez poletje odločil, da bom prekinil pogodbo in končal. Ni mi žal.

"Nisem imel več energije, da bi kazal najboljše predstave. Nič več me ni gnalo. Vedel sem, da je, če nisem stoodstotno pri stvari, nesmiselno nadaljevati," o koncu kariere, ki jo je zaključil v dresu največjega rivala matičnih Jesenic, Olimpije. "Nisem imel več energije, da bi kazal najboljše predstave. Nič več me ni gnalo. Vedel sem, da je, če nisem stoodstotno pri stvari, nesmiselno nadaljevati," o koncu kariere, ki jo je zaključil v dresu največjega rivala matičnih Jesenic, Olimpije. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Koliko je na predčasen sloves vplivalo dejstvo, da se niste uspeli uvrstiti v olimpijsko ekipo za Pjongčang?
Če me je po letu premora kaj vleklo nazaj v hokej, je bila to zagotovo želja odigrati še ene olimpijske igre. To sem si zastavil za cilj. Na koncu se ni izšlo. Odločili so se za druge tri vratarje. Počutil sem se sposobnega, da bi lahko na olimpijskih igrah odigral kakšno dobro tekmo, spravil še ene igre v svoj repertoar, a trenerji so se pač tako odločili.

Bilo mi je težko. Lagal bi, če bi rekel, da mi je bilo vseeno, da me ni bilo zraven. A čas celi rane. To sem pospravil v predal, ne želim se ozirati na to. Vesel sem, da sem lahko nekaj dal slovenskemu hokeju. Nerad se obračam nazaj in razglabljam o stvareh, ki so preteklost. Sem človek, ki raje gleda v prihodnost in ustvarja kariero na drugem področju.

Ste dobili kakšno konkretno obrazložitev, zakaj niste bili izbrani v ekipo?
Ne, nobene konkretne obrazložitve ni bilo. Imeli so svojo taktiko, izbrali so tri vratarje, za katere so menili, da so bili v tistem trenutku boljši od mene. Na nek način je treba to sprejeti in iti naprej. Seveda ima vsak svoje poglede na to. Menim, da to vsekakor ni bilo prav narejeno. Toliko se že spoznam na šport. A moja odločitev, kaj jaz menim, da je prav in kaj ni, ni igrala nobene vloge.

Sta se z Gabrom Glavičem, ki je bil takrat trener vratarjev v reprezentanci, kdaj po tem slišala?
Ne. Nikoli. Leta 2014 je reprezentanci pomagal do sedmega mesta na olimpijskih igrah. Priložnosti za olimpijski nastop v Pjongčangu, z željo po kateri se je po letu premora vrnil v hokej, ni dobil. Leta 2014 je reprezentanci pomagal do sedmega mesta na olimpijskih igrah. Priložnosti za olimpijski nastop v Pjongčangu, z željo po kateri se je po letu premora vrnil v hokej, ni dobil. Foto: Getty Images

Spremljajte rubriko Druga kariera

"V obdobju takoj po koncu kariere mi je bilo kar težko. Pri 35. sem prvič zares spoznal, kako je biti v službi po osem ur in v kateri se ti kot športniku življenje stoodstotno spremeni." "V obdobju takoj po koncu kariere mi je bilo kar težko. Pri 35. sem prvič zares spoznal, kako je biti v službi po osem ur in v kateri se ti kot športniku življenje stoodstotno spremeni." Foto: Vid Ponikvar/Sportida Ste pred koncem kariere že vedeli, kam bi vas lahko peljala pot? Koliko ste razmišljati o tem?
Ko sem bil pripravljen končati kariero, sem imel v mislih razdelano, kaj bi me v tistem trenutku najbolj veselilo delati, a da bi konkretno vedel, kaj bom delal, ne. Lahko rečem, da mi je bilo v obdobju takoj po koncu kar težko.

Začel sem hoditi v službo, v kateri sem pri 35. letih prvič zares spoznal, kako je biti v službi po osem ur in v kateri se ti kot športniku življenje stoodstotno spremeni. Med kariero nisem zaslužil toliko, da mi ne bi bilo treba več delati, hkrati pa niti nisem človek, ki ne bi nič delal, tako da sem bil pripravljen na to, da se bo enkrat po karieri nekaj moralo spremeniti.

Tam sem spoznal, da sem sposoben tudi osemurnega delavnika in ritma, ki ga pred tem nisem bil vajen. Kot hokejski vratar sem oddelal uro, uro in pol treninga na dan, se vrnil domov, še malo zaspal, čakal tekmo ... Takrat so se drugi prilagajali meni, zdaj sem se moral jaz drugim. Kar naenkrat si nisem mogel več sam organizirati večine ur v dnevu.

"Če imaš 20 let povsem drugačno rutino, preklop ni najlažji. Vsem športnikom bi predlagal, naj že med kariero, če imajo možnost, malo razmislijo, kaj bodo počeli po njej." "Če imaš 20 let povsem drugačno rutino, preklop ni najlažji. Vsem športnikom bi predlagal, naj že med kariero, če imajo možnost, malo razmislijo, kaj bodo počeli po njej." Foto: Sportida

Omenili ste, da so se med kariero prilagajali vam, po njej ste se morali vi drugim. Kako težko je to za športnika? Nekateri pravijo, da so resničnost življenja spoznali šele po karieri.
Če imaš 20 let povsem drugačno rutino, preklop ni najlažji. Priznam. Zato bi vsem športnikom predlagal, naj že med kariero, če imajo možnost, malo razmislijo, kaj bodo počeli po njej.

Hitro lahko zapadeš v depresijo, krizo, ki te ne pelje nikamor. Prej ko se sprijazniš, da je konec kariere, bolje je, sicer težko "zvoziš". Če ne prideš hitro do spoznanja, da se ti življenje povsem spremeni, je težko. Sploh hokejistom v današnjem času v Sloveniji, kjer pogoji niso takšni, da bi si zagotovili eksistenco.

Ni ravno vsakdanje, da bi po karieri kar takoj dobil neko veliko službo. Pri 36. letih, pa ne glede na to, kakšno šolo imaš, delovnih izkušenj skorajda nimaš. Težko je dobiti službo, predvsem tako, ki ti bo pisana na kožo. Ni lahko fizično delati osem ur, saj nisi vajen tega ritma, pa čeprav si bil prej športnik.

Resničnost te "udari"?
Da. Lahko zelo močno. Kar naenkrat nisi več tu zato, da bi te ljudje spremljali, kot so te prej med športno potjo, ampak imaš povsem drugo službo. Pridejo položnice, družina, druge naloge, prioritete se spremenijo.

Pri tem, kaj je realno in kaj ne, mu je precej pomagala tudi žena. Pri tem, kaj je realno in kaj ne, mu je precej pomagala tudi žena. Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Konec koncev smo hokejisti roboti, v igri nas vodijo drugi, govorijo, kako naj igramo. Med kariero je vse prilagojeno temu, da imaš čim manj drugega dela, da si osredotočen le na šport, da kot hokejist 60 minut odigraš, kot se od tebe pričakuje. Prav veliko ne razmišljaš, kaj se okoli tebe dogaja, kakšne težave te v življenju res čakajo.

Kako hitro ste po karieri "padli" v resničen svet?
Kar hitro. Ko sem naredil premor pred zadnjim letom kariere, ko sem bil eno leto doma, sem praktično delal, kar mi je prijalo. Nisem imel službe, malo sem se ukvarjal s športom … Kmalu sem ugotovil, da tak način nikamor ne pelje. Takrat sem spoznal, da prihaja moj konec v hokeju.

Pri tem, kaj je realno in kaj ne, mi je veliko pomagala tudi žena. V službo je začela hoditi malo prej kot jaz, saj sva bila prej skoraj vseskozi skupaj v tujini. Povedala mi je, da ni vse tako preprosto, kot se morda zdi. Moram reči, da sem vse skupaj kar normalno sprejel, je bil pa, kot sem že rekel, začetek kar težek.

Kristan o šoku po koncu kariere:

Kaj vam je dal hokej za življenje po karieri?
Zagotovo samostojnosti. Sploh v tujini. Naučiš se jezika, manir, delovnih navad, ki ti v življenju pridejo prav. Hvaležen sem, da sem se odločil za šport. Nenazadnje sem se naučil tudi kuhati, zadnja leta tudi varčevati. Bolj pozoren sem bil, kako sem ravnal z denarjem, saj sem se zavedal, da bo življenje še dolgo.

Ste razmišljali, da bi vztrajali v hokejskih vodah?
Zanimivo je, da kar veliko hokejistov poskuša ostati v tem, kar celo življenje dela. Tudi sam sem premleval, ali bi ostal v hokeju, a ugotovil, da se mi življenje praktično ne bi spremenilo. Le zamenjal bi vlogo. Še vedno bi imel zasedene vse konce tedna, vsak dan bi bil v hokejski dvorani. Na nek način sem se tega prenajedel. Naredil sem premor od hokeja, za zdaj potegnil črto čez njega.

"Na nek način sem se hokeja prenajedel, za zdaj sem potegnil črto čez njega, zagotovo pa si hokejskih vrat nisem zaprl." "Na nek način sem se hokeja prenajedel, za zdaj sem potegnil črto čez njega, zagotovo pa si hokejskih vrat nisem zaprl." Foto: Urban Meglič/Sportida

Niste pa opustili misli, da se v prihodnosti vrnete v hokej.
Ne. Nikoli ne veš, kako se življenje obrne. Bilo je nekaj ponudb, da bi ostal v hokeju, a nič konkretnega, da bi pristal. Bili so le pogovori, a nismo našli skupnega jezika. Zagotovo pa si hokejskih vrat nisem zaprl. Nisem si rekel, da nikoli več ne bom v tem športu. To bi bilo nesmiselno. Hokej najbolje obvladam. Morda bom nekoč v prihodnosti, če bo prišla kakšna resna ponudba, sprejel.

A vseeno ostajate povezani s športom, in sicer prek slovenskega košarkarskega asa Luke Dončića. Skrbite, da artikli blagovne znamke najboljšega novinca lige NBA LD7 pridejo v roke naročnikov. Kako je prišlo do sodelovanja?
S Pixijem (partnerjem Mirjam Poterbin Borisom Požegom, op. a.) se poznava že lep čas. Nekoč je pogovor nanesel na to, kaj bom delal po karieri. Če sem iskren, takrat nisem imel še nobenega načrta. Nato pa so se stvari začele razvijati. Bil sem na obisku pri njem v Španiji, tam smo se pogovarjali o tem, da bi z znamko LD7 vzpostavili še močnejšo vez med Luko in njegovimi navijači.

Pozneje je prišlo do dogovora. Zdaj tukaj delam nekaj mesecev. Uživam v tem delu, lahko rečem, da sem se našel v poslu izven profesionalnega športa, a hkrati ostal blizu. V svet športa ostaja vpet kot projektni vodja blagovne znamke LD7 novinca leta v ligi NBA Luke Dončića ter kot soustanovitelj fundacije Dončića in Jake Bijola, s katero bodo mladim pomagali sofinancirati športno udejstvovanje. V svet športa ostaja vpet kot projektni vodja blagovne znamke LD7 novinca leta v ligi NBA Luke Dončića ter kot soustanovitelj fundacije Dončića in Jake Bijola, s katero bodo mladim pomagali sofinancirati športno udejstvovanje. Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Kakšne so vaše zadolžitve?
Sprejemam naročila za vse artikle, med katerimi so oblačila in šolski program. Naročila artiklov prihajajo z vsega sveta. Največ jih je iz Amerike, sledijo Španija, Slovenija in Filipini. Zakaj Filipini? Še sam ne vem, zakaj tam tako povprašujejo po Dončiću, a kolikor sem slišal od ljudi, ki so bili tam, vsi poznajo le Luko. Niti ne Dragića, ampak Dončića. Naredim pakete in jih pošljem naslovniku. Vmes imamo kakšne sestanke. Skratka, dela ne zmanjka.

Razumljivo, glede na njegove predstave v krstni sezoni lige NBA.
Med sezono, ko je še igral, je bilo naročil res veliko, pa takrat, ko je postal novinec leta, je tudi vseskozi zvonil telefon, a tudi zdaj, torej izven sezone, je še vedno povpraševanje po artiklih, ki so vsi narejeni v Sloveniji. Luka je imel željo, da so stvari narejene doma, da so proizvodi slovenski, tako na primer majice in puloverje šivajo v Lenartu. "Ljudje ga imajo radi. Ponosni so na njegove igre, ki jih je kazal tako v slovenskem dresu kot v ligi NBA. Samo upam, da bo nadaljeval takšno kariero in da ne bo poškodb," pravi o Luki Dončiću. "Ljudje ga imajo radi. Ponosni so na njegove igre, ki jih je kazal tako v slovenskem dresu kot v ligi NBA. Samo upam, da bo nadaljeval takšno kariero in da ne bo poškodb," pravi o Luki Dončiću. Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Se zavedamo, kakšnega športnika imamo?
Ljudje ga imajo radi. Ponosni so na njegove igre, ki jih je kazal tako v slovenskem dresu kot v ligi NBA. Samo upam, da bo nadaljeval takšno kariero, da ne bo poškodb in bo uspešen še naprej.

Mislim, da je velik vzor tako mlajšim kot tudi starejšim. Tako v sodelovanju z Jako Bijolom tudi ustanavljamo fundacijo, s katero bomo mladim pomagali sofinancirati športno udejstvovanje. Sem soustanovitelj fundacije, ki je tik pred tem, da povsem zaživi. Zajeli bomo več športov. Jaka in Luka sta mlada, a igrata na tako visoki ravni, da sta vzor, v katerem lahko ljudje vidijo, da prava pot lahko vodi do cilja.

Preberite še:

Raša Sraka Vuković Sportal Slovenka, ki je orala ledino, s pomembnim sporočilom za mlade športnike in njihove starše #video Goran Dragić Sportal Goran Dragić: Tudi če bi se uvrstili na olimpijske igre, tam ne bi zaigral Luka Dončić Sportal Dončić proti Dragiću. Kdaj, kje?

Komentarji

1

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • stanly / 18.08.2019. ob 21:06 +1 0

    privoščim mu, bil je odličen vratar...

    +1 0
Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin