Robert Kristan: Pripravljen sem začeti z ničle in dokazati, da lahko še igram

Robert Kristan Foto: Vid Ponikvar Dolgoletni slovenski hokejski vratar Robert Kristan je prag članske reprezentance prestopil v začetku tega tisočletja in bil dolga leta med nepogrešljivimi risi. Letos preživlja nekoliko drugačno sezono.

V začetku septembra je z reprezentanco še odpotoval na olimpijske kvalifikacije v Minsk, kjer so si Slovenci drugič zapored prislužili vstopnico za olimpijske igre februarja 2018 v Pjongčangu. A od takrat ni v tekmovalnem ritmu. "Kar pa še ne pomeni, da sem končal," pravi in odločno dodaja, da se bo kljub premoru prihodnjo sezono poskušal vrniti s spočito glavo. Najprej v klub, nato v izbrano vrsto Slovenije.

Zaveda se, da ne bo lahko in da ne bo mogel biti izbirčen, a ob tem poudarja, da bo trdo garal, da si prisluži vpoklic v reprezentanco in izpolni zadnji reprezentančni cilj. Zaigrati na še enih olimpijskih igrah. O tem, kako se znajde brez profesionalnega hokeja, kaj v svoji karieri obžaluje, kako se je soočil z napakami, za katerimi se ne želi skrivati, in kam bi ga lahko vodila prihodnost, je spregovoril za Sportal.

Konec avgusta lani, ko ste odhajali na olimpijske kvalifikacije v Minsk, ste dejali: "V Pjongčangu bodo moje zadnje olimpijske igre." Reprezentanca se je še drugič zapored uvrstila na OI, a vi po tem uspehu niste dobili svojega kluba. Je vaš cilj še vedno, da februarja prihodnje leto na južnokorejskem ledu pomagate izbrani vrsti?
V Belorusiji se je spet zgodila lepa zgodba. Ne glede na to, da nisem branil na nobeni tekmi, sem bil enako vesel, kot če bi. Bil sem na enih olimpijskih igrah, na katerih sem bil akter, zdaj sem bil malo bolj v ozadju, a nič zato. Tisti trenutek so bili drugi v boljši formi kot jaz. Lepo je videti, da za menoj prihajajo vratarji, ki lahko branijo na taki ravni.

Kar zadeva cilj, pa je še vedno tu. Pred odhodom v Minsk sem si nekaj zadal. Tega se še vedno držim, ne glede na to, da imam v tej sezoni svojevrsten premor. Bilo je nekaj možnosti za igranje, a se ni izšlo. Nisem hotel iti sam daleč v tujino, saj je žena ravno dobila službo, hčerki pa me tudi potrebujeta. Nobena ponudba me ni tako navdušila, da bi šel. Raje sem ostal doma in bil, po domače povedano, varuška.

Vsekakor to, da nimam kluba in ne igram, ni pozitivna stvar za nadaljevanje kariere, a nikoli ni prepozno. Če dovolj stremiš k nekemu cilju, verjamem, da se ti lahko uresniči. Moj je, da odigram še ene olimpijske igre in morda končam reprezentančno kariero po Pjongčangu. To sem si zadal. Seveda moram najprej dobiti klub in dokazati, da sem še vedno sposoben braniti za reprezentanco.

Vrhunec reprezentančne kariere ste dočakali leta 2014 v Sočiju?

Pred tremi leti je dočakal vrhunec reprezentančne kariere, zdaj upa, da na olimpijskih igrah še ni rekel zadnje besede. Foto: Reuters
Zagotovo. Prvi cilj na hokejski poti je bil sicer postati državni prvak (smeh, op. a.). Nato smo doživeli Vojens (slovenska reprezentanca se je februarja leta 2013 v Vojensu prvič uvrstila na olimpijske igre, op. a.), ampak olimpijske igre so bile pa vrhunec.

Tam smo pokazali res dobre igre. Ne želim biti preveč optimističen, a če bi bil drugačen sistem tekmovanja, da mi četrtfinala ne bi igrali takoj naslednji dan po kvalifikacijski tekmi, medtem ko so imeli Švedi dan premora, bi se morda lahko celo zgodilo kaj več. Glede na to, da je bilo po dveh tretjinah 1:0. Ampak na koncu je zmanjkalo moči, kar je bilo tudi logično. Dali smo vse od sebe, vsi pustili srce na ledu, a na koncu preprosto ni več šlo. Bili smo utrujeni. Švedi so to izkoristili in končalo se je, kot se je (s četrtfinalno zmago Švedske s 5:0, op. a.). Verjamem pa, da bi lahko pripravili še večje presenečenje.

Na dan našega intervjuja so minila točno tri leta od premierne zmage slovenskih hokejistov na olimpijskih igrah. S 3:1 so premagali Slovaško. Kakšni so spomini na Soči in to zmago, si oglejte v videu.

Kljub sezoni brez hokeja torej olimpijskih iger še niste odmislili?
Vsekakor ne. Sem v ravno pravih letih. Izkušenj imam veliko. Tudi drugače bom gledal na hokej. Morda sem si moral nabrati malo samozavesti, se malce ustaviti in si zadati nove cilje.

Ste potrebovali počitek?
Kariera je bila do zdaj zelo dolga. Bilo je 16 let profesionalizma, tako da sem ga res potreboval, da sem v glavi premlel, kaj si sploh še želim od hokeja.

Kaj si še želite? So se vam v tem času porajala razmišljanja o koncu kariere?
Imel sem pomisleke, se spraševal, ali bi končal, a hokej je stvar, ki jo najbolje obvladam. Zakaj ne bi nadaljeval, če sem zdrav, če nimam večjih poškodb.

Zaveda se, da pri izbiri kluba ne bo mogel biti izbirčen, hkrati pa upa, da bo našel profesionalen klub z jasno zadanimi cilji. Foto: Vid Ponikvar

Namen imam vztrajati. Seveda pa bodo na to, kje igrati, vplivali številni dejavniki. Kot sem rekel, ne želim igrati daleč od družine. Rad bi ji bil blizu, da se lahko usedem v avto in se vrnem domov. Žena ima solidno službo pri Barsosu, hčerki bosta v šoli, v vrtcu. Nočem jih videti le enkrat v sezoni. Tako ne bo šlo.

Prav izbirčni pri izbiri kluba ne boste mogli biti …
In tega se zavedam. Želim pa si kak normalen klub, ki bo imel določene cilje, je profesionalen, torej ni "nekaj napol", na amaterski ravni. Amaterskega hokeja se ne bi šel.

Če bi bil v pogonu, bi seveda lažje lahko dobil klub za prihodnjo sezono. To je dejstvo. Odločil sem se, da bom šel z ničle. Na to sem pripravljen. Na preizkušnjah v klubu bom poskušal dokazati, da še vedno lahko branim.

Predsednik Olimpije Marko Popovič je v tej sezoni odkrito govoril o tem, da se pogovarjajo z vami, a se niste dogovorili.

S predsednikom hokejske Olimpije Markom Popovičem sta se pogovarjala, a se je zaradi dvomov o tem, kako bodo izpeljali vso sezono, kar zadeva finančni vidik in konkurenčnost, ni odločil za zmaje. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida
Dvakrat smo poskusili, a nismo našli skupne besede. Igranje tu bi mi letos še najbolj ustrezalo, ampak preprosto ni šlo. Podvomil sem o tem, kako bodo izpeljali vso sezono, kar zadeva finančni vidik in konkurenčnost.

Izkazalo se je, da imajo ekipo, ki glede na rezultate morda trenutno ne ustreza igranju v tej ligi. Fantje so sicer kazali dobre igre, a na koncu jim je vedno nekaj zmanjkalo. To je žal cena ne najboljše organizacije in finančnega stanja. Niso imeli dovolj dobrih pogojev, da bi lahko konkurirali preostalim nasprotnikom. Sam se nisem hotel iti polprofesionalizma, ampak profesionalizem. Tak, da imaš cilje in si jih sposoben doseči.

Vas preseneča, da se nekateri pri Olimpiji pustijo vsako leto znova prepričati o tej zgodbi neurejenih razmer?
Preseneča me ne, saj je hokejski trg zelo velik. Olimpija ima veliko mladih igralcev. Če mlad igralec še ni veliko dosegel in izpusti sezono, je vrnitev zelo težka in je lahko hitro konec kariere. Je pa res žalostno, saj jim ne preostane nič drugega, kot da zatisnejo oči in poskušajo igrati na visoki ravni. Liga je namreč še vedno dobra. Če si v njej, si viden. To je za fante tam med 18. in 21. letom zelo pomembno. Vsekakor pa ni lahko, da morajo to sprejeti, to pusti posledice. Zelo težko se je motivirati, če veš že vnaprej, da boš najverjetneje izgubil.

Za starejše težko komentiram. Vzroki so lahko različni. Pri tem pa je še ena stvar. Nekateri morajo igrati, saj so člani reprezentance. Hokej moraš imeti v nogah, da te sploh lahko pokličejo v reprezentanco in da sploh igraš na taki ravni, kot trenutno igra reprezentanca.

Vi pa tega, da bi nekje igrali, bili še naprej na selektorjevih očeh, pred to sezono niste imeli v mislih?
Veliko sem razmišljal o tem. Vsak je po svoje trmast. Morda sem naredil napako, da sem izpustil vse leto. Mislim, da prav velike razlike ne bi bilo, če bi to sezono igral na kakšni polamaterski ravni.

Res je, da je ena sezona izgubljena. A na to gledam s pozitivne plati. Kadarkoli se lahko pojavi poškodba, zaradi nje izgubiš sezono in se vrneš. Veliko igralcev poznam, ki se jim je to zgodilo. Ne bojim se, da se ne bi mogel več vrniti in igrati hokeja, ki sem ga pred časom.

Moram pa biti vztrajen in trdo delati, da dokažem, da se lahko vrnem in igram tudi na olimpijskih igrah. K temu stremim, to mi daje zagon za vrnitev.

Ste v stiku s selektorjem Nikom Zupančičem, s kom iz hokejske zveze?
Vsekakor, v stiku smo. Tudi prve mesece, še pred odhodom na olimpijske kvalifikacije, sem treniral na Jesenicah (Zupančič je trener Jesenic, op. a.).

S selektorjem slovenske reprezentance Nikom Zupančičem je v stiku. Tudi na krovni hokejski organizaciji so seznanjeni z njegovimi cilji. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Imel sem priložnost igrati tam. A takrat sem imel namen igrati še v neki boljši ligi, tako da se zanje nisem odločil. Ostali smo v stiku. Sezona gre proti koncu. Vedo, da ne želim nič na silo, na vrat na nos priti v reprezentanco. To bi bilo povsem nesmiselno in nerealno. Vedo pa, da še nisem končal.

Reprezentanca je pretekli teden uspešno nastopala na turnirju. Vas v takih trenutkih še bolj prime, da bi bili spet zraven?
Ob teh tekmah sem videl, da imam še vedno željo igrati. Reprezentanca je bila le lep čas del mojega življenja. Nisem pa ob tem, ko me ni zraven, depresiven, da ne bi mogel normalno delovati.

Vem, da si lahko, ko enkrat ne igraš, hitro pozabljen. To je pač dejstvo v hokeju in v slovenskem športu na sploh. Zato pa bom trdo treniral in si prihodnjo sezono poskušal prislužiti klic v reprezentanco.

Ko se umakneš iz športa, se čez noč spremeni življenje. Kako se počutite, ko je po dolgem času za vami drugačna "sezona"? Brez hokejske norije, treningov, tekem.
Lahko rečem, da sem se našel tudi v tej vlogi. Že v preteklosti sem bil pripravljen na to, da lahko pride poškodba in da čez noč ne bom več igral. Nisem tempirana bomba.

Morda mi včasih malo manjka hokejski ritual, na katerega sem bil navajen, a imam še vedno določene rituale. Na primer kosilo ob določeni uri, kot sem ga imel, ko sem igral. Zjutraj grem na rekreacijo, ali je to fitnes ali pa kakšen pohod. Znam si zapolniti dan, delam stvari, ki jih prej nisem. Dolgčas mi ni.

"Nisem tempirana bomba. Znam si zapolniti dan." Foto: Vid Ponikvar

Ste razmišljali, kaj bi delali po karieri?
Prav veliko za zdaj še ne. Namen imam ostati v hokeju, saj znam to najbolje delati. So bile pa tudi druge možnosti. Od hokeja se še ne bom poslovil … Zagotovo imam že zdaj pomisleke, kaj bo po karieri, a da bi ta trenutek rekel, točno to bom delal, še ne morem.

Menite, da športniki med kariero premalo razmišljate o tem, kaj bo po koncu športne poti?
Zagotovo. Tudi sam sem že prišel do spoznanja, da bi lahko morda imel že zdaj kaj pripravljenega ali pa vsaj kaj na vidiku. Da po karieri takoj začneš nekaj delati. Verjamem namreč, da lahko obdobje po tem, ko končaš, postane zelo depresivno. Danes je težko najti delo, še težje takšno, da te veseli. Za športnika zagotovo ni lahko osem ur sedeti.

Jaz sem imel srečo, da sem ujel določena dobra leta, da mi čez noč sicer ne bo treba najti službe, a nisem tak človek, da bi poležaval doma. Želim si, da bi tudi po karieri delal. Upam, da z veseljem.

Kaj pa trenerstvo? Tudi letos boste znanje prenašali na mlajše na Akademiji Anžeta Kopitarja in Tomaža Razingarja.

"Lepo je, ko nekoga česa naučiš." Foto: Grega Valančič/Sportida
Že lani sem tam pomagal in sem se zelo dobro počutil. Našel sem se v tem, užival sem v vlogi trenerja vratarjev. V veselje mi je, ko vidiš, da imajo mlajši veselje, da poslušajo in da se radi učijo. Ni lepšega kot nekomu nekaj pokazati, ga česa naučiti. Vesel sem, da so me povabili tudi letos. Kot sem rekel, bi po karieri rad ostal v hokeju. A v kakšni vlogi, kot trener vratarjev, trener … Tega ne vem. To bo pokazal čas.

Kako ohranjate stik s hokejem, z ledom?
Štirikrat, petkrat na teden za kondicijo skrbim na ledu z rekreacijo. Da bi rekel, da sem vsak dan na ledu kot vratar, to ne. Pogosto sem tudi igralec, v napadu. Vedno sem si želel še malo spremeniti to vlogo.

Vem, da to ni na ravni profesionalizma, ker si tam vsak dan v pogonu, tukaj sem pa, po domače povedano, sam svoj šef: sam odločam, kdaj bom vadil. Vem tudi, da bi ta trenutek težko igral na visoki ravni. Potreboval bi nekaj časa za vrnitev v ta sistem.

Zdaj se znajdete tudi v vlogi napadalca, a vaša primarna naloga je bila vselej, da ste skrivali ključe vrat. Za vratarje pravijo, da so nekoliko posebni. Kaj pravite na to?
Če se postaviš v gol in pustiš, da 20 soigralcev nabija plošček vate, je to res malo čudna stvar. V golu si sam svoj šef, imaš svoj pogled nad igro. Igralcev pa je pet, oni med seboj komunicirajo, se dopolnjujejo, tudi skrijejo za napako, ti pa si sam na drugi strani, za tabo ni nikogar več, ti odgovarjaš za vsako napako. A si tudi nagrajen za dobro delo, kar je lepa stvar.

Ste se kdaj kot vratar počutili osamljenega? Igralcev je 20, vratarja pa dva, morda trije?
Ne, osebno ne. V sklopu tekme smo bili vedno ekipa, pa tudi zunaj ledu nisem bil nikoli osamljen, saj sem zelo odprt, družaben človek. Smo si pa vratarji zelo različni. Poznam primere, ko so se vratarji, ne le pred tekmo in med njo, ampak tudi po njej, držali zase in se zapirali vase, a jaz nisem tak. Bil sem samosvoj, sem se pa vedno dobro vključil v moštvo.

Omenili ste samozavest, ki je pri športnikih zelo pomembna. Je te dovolj tudi zdaj, ko ste brez kluba?
Sem zelo samokritičen. Vem, da se bom moral zelo dobro pripraviti na prihodnjo sezono, dokazati, da sem lahko fizično sposoben braniti. Braniti nisem pozabil. Je pa res, da je na koncu vse v glavi. Bile so sezone, ko sem se dobro počutil, a glava ni bila na mestu. Takrat ti fizična pripravljenost ne pomaga.

Kot sem rekel, je vse v glavi. Ko se odločiš, da greš odločno proti cilju in je glava ob tem spočita, da se ne obremenjuješ z malenkostmi, s katerimi sem se med kariero obremenjeval, ali zaradi financ ali zaradi slabih rezultatov ekipe, je vse lažje. Zdaj sem se spočil in grem naprej s čisto glavo. Morda pa bom pokazal še boljše branjenje, kot sem ga v preteklosti.

"Kar se je dogajalo v Zagrebu, je zgodovina. Je bilo pa žalostno, saj je bila to čista laž. A se s tem nisem obremenjeval." Foto: Sportida

Če glava ni na mestu, ti fizična pripravljenost ne pomaga, pravite. V vaši karieri se je govorilo in pisalo o kar nekaj vihravih trenutkih. Pri Medveščaku, kjer so dejali, da ste na trening prišli pod vplivom alkohola, se zgodba ni srečno končala. Kako ste se spopadali z govoricami, kritikami …
Vsekakor so po medijih ali kje drugje pisali in napihovali stvari. Stvari se lahko hitro potencirajo, nekdo nekaj reče, drugi doda besedo in v javnost hitro pride povsem napačna zgodba. Za vsem tem pa stoji resnica. In jaz jo poznam. To je zame najpomembneje.

Ne bežim od svojih dejanj, daleč od tega. Zavedam se svojih napak. Vem, da sem jih v preteklosti nekaj naredil, a sem jih vedno tudi priznal, povedal, kot je bilo. Kar se je dogajalo v Zagrebu, je zgodovina. Je bilo pa žalostno, saj je bila to čista laž. A s tem se nisem obremenjeval.

Vam to ni prišlo do živega? Laži očrnijo človeka …
Zagotovo to ostane v tebi, za te stvari plačaš ceno. A s tem moraš živeti in iti naprej. Če bi se obremenjeval s takšnimi stvarmi, bi morda že takrat končal hokejsko kariero. A pomembno je, da sam vem, kaj je bilo res.

Nikoli nisem bral časopisov, forumov … To mi je pomagalo, da se nisem obremenjeval toliko, kot bi se, če bi jih. Če po vsaki tekmi bereš komentarje, si težko osredotočen na naslednje tekme. Poznam veliko fantov, ki pa jih berejo. Vem, da lahko vse to škodi.

Športniki smo izpostavljeni. Vzeti moramo v zakup, da nas bodo ob slabih rezultatih kritizirali. Sam sem imel dobre in slabe trenutke. Vedno pa sem si želel, da se izve resnica.

Nikoli nisem nič skrival. Rad sem se veselil, rad sem šel ven s fanti. Tega ne skrivam, nimam skrivnosti. Napake priznam. Če se nekaj ne zgodi, to javno povem. Napake so bile in verjamem, da se bodo še dogajale. A če mi bo kdo metal polena pod noge, bom javno povedal, kaj je res in kaj ne.

Vaša resnica v tem primeru je, da niste bili vinjeni na treningu.

"S trenerjem sva imela boje vso sezono. Na koncu sem potegnil kratko." Foto: Sportida
Resnica je, da je bilo to sredi tedna, ko sploh ni bilo treninga. Ni se zgodilo, da bi prišel pijan na trening. To je bila čista laž. Teh stvari ne želim več pogrevati.

Preprosto sva imela vso sezono borbe s trenerjem (Martyjem Raymondom, op. a.). Potegnil sem kratko. On je zmagal, verjeli so mu, ampak na koncu je tudi sam "odletel". Spoznali so, da je o nekaterih igralcih govoril laži. Na koncu so se mi sicer opravičili, da se to ne bi smelo zgoditi, a škoda je bila narejena.

Veliko hokejistov ni bilo na isti valovni dolžini kot Marty Raymond …
Na koncu so spoznali, da je bilo zanj bolj kot hokej pomembno to, kako bi človeku prišel do živega in ga odstranil. Lahko bi rekel, da je bil po eni strani ljubosumen, da morda ni bil številka ena, da so bili navijači bolj naklonjeni meni. Obremenjeval se je s preveč drugimi stvarmi namesto s hokejem. Stvari so se potencirale, rekel je, da sem na treningu pijan, a treninga ni bilo. Je pa res, da sem napako naredil. Če bi bil tisti večer doma, on ne bi mogel govoriti, da sem pijan.

Bolj kot zase mi je bilo žal za ženo in prijatelje, da berejo takšne stvari. A čas celi rane. To sem prebolel in šel naprej. Z vodstvom Medveščaka sem v dobrih odnosih, ostale pa so zamere do nekaterih ljudi. Povedal sem jim, da so mi uničili kariero, saj sem težko našel nov klub. Takšne stvari se namreč hitro razširijo in vplivajo na tvojo prihodnost.

Kako ste se sicer počutili v Zagrebu?
Zagreb je bil super. Tam je bilo res vse na vrhunski ravni. Obravnavali so nas kot zvezdnike. Že kar malo preveč. Vse je bilo zelo umetno narejeno, a smo uživali. Bilo je naporno. Veliko se je dogajalo tako na ledu kot drugje. Urnik je bil zapolnjen od jutra do večera. Časa za družinsko življenje tam nisem imel. Razmišljal sem celo, da bi zapustil klub in se posvetil družini. Bilo je zelo naporno zame in za ženo, a sva preživela.
V Zagrebu je okusil vrhunsko raven, vzpone, a tudi padce. Časa za družinsko življenje ni bilo, tako da je v nekem trenutku celo razmišljal, da bi zapustil hrvaško prestolnico. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Govorilo se je tudi, da ste talent, ki bi lahko drsal čez lužo …
Da (premor, op. a.). Če sem iskren, je bila ena od mojih največjih napak v karieri ta, da nisem ostal na Švedskem pri Brynäsu (tam je bil v sezoni 2006/07, op. a.). Če igraš v elitni švedski ligi, potem res nekaj veljaš. Tam od prvega do zadnjega igrajo vrhunski igralci. To je ena od boljših lig, če odmislimo Kontinentalno hokejsko ligo, je to številka ena v Evropi.

Če me kdo vpraša, kaj v karieri obžalujem, je to edina stvar, za katero mi je res žal, da sem jo naredil. A bil sem še mlad, sam sem sprejemal te odločitve, kar je bilo narobe. Okoli sebe nisem imel dovolj strokovnih ljudi okoli, ki bi mi svetovali in povedali, kaj je najbolje zame. In da bi jim verjel.

Takrat sem naredil napako. Bil sem v stiku z ljudmi, ki so delali za ligo NHL, imel sem vse predispozicije, da bi lahko šel tja na kamp. Ne pravim, da bi tam na koncu res igral, bi pa lahko šel poskusit srečo na njihove tabore. Ne vem, kako bi se na koncu izšlo, a bi se zgodba lahko odvila bolje, kot se je.

Zakaj se je tako odvila?
Ne vem. To so bile odločitve v tistem trenutku, brez premisleka. Imel sem tudi menedžerja, ki mi ni znal najbolje svetovati. Ko smo se začeli pogajati za naslednjo sezono, je mislil na nekaj drugega. Ni šlo, nismo se dogovorili, tako da sem se vrnil domov, kar je bila res največja napaka.

Tam bi moral ostati nekaj let, poskrbeti za eksistenco, se morda še kam prodati, jaz pa sem se vrnil domov, igrat v ligo EBEL. Nekateri so sicer govorili o domotožju …

Edina stvar, ki jo obžaluje v karieri, je, da po sezoni 2006/07 ni ostal na Švedskem. Foto: Vid Ponikvar

Ravno to. Kaj menite o teh besedah?
Daleč od tega. Pri Brynäsu ni bilo domotožja. Težje je bilo v drugem poskusu na Švedskem, ko sem šel predčasno iz More, ki je igrala v drugi švedski ligi. Tisto je bila res strašna, depresivna sezona. Pri Brynäsu pa je bilo vse super, imel sem svoje prijatelje, s katerimi sem se družil. Tudi v Mori ni bilo domotožja. Vsekakor sem pogrešal prijatelje, kar je normalno, a daleč od tega, da bi se zaradi domotožja vrnil.

Vi niste imeli dovolj strokovne pomoči, je imajo fantje, ki gredo zgodaj v tujino, danes dovolj?
Ne vem natanko, kako je zdaj z mladino, je pa to verjetno malo drugače. Jaz sem šel neposredno med člane v elito, številni fantje pa gredo danes postopoma. Začnejo v nižjih selekcijah in nadaljujejo proti članski. Čez čas te ima klub za svojega. Če navedem Luko Gračnarja, ki je šel s 16 leti v Salzburg. On je pravzaprav njihov igralec, vzgojen je tam. Imajo ga za svojega. Tako si ustvariš sloves. Nate gledajo drugače, kot če prideš kot tujec neposredno med člane.

Ne želim kriviti le agenta, ki bi moral biti z mano, mi povedati, kaj me lahko čaka, kakšna vrata odpira ta liga, kaj ne nazadnje ta liga pomeni za mojo prihodnost. Jaz sem namreč takrat igral hokej iz dneva v dan, nisem prav veliko razmišljal o prihodnosti, kaj bo čez desetletje, kakšno ime si s to ligo lahko ustvarim. Kriv sem namreč tudi sam.

Kdo od trenerjev vam je dal največ?

Največ vratarskega znanja je dobil v obdobju igranja v elitni švedski ligi. Foto: Vid Ponikvar
Težko je odgovoriti na to vprašanje. Če navedem reprezentanco, Matjaž Kopitar in Nik Zupančič, ki ga je nasledil. To so trenerji, ki so dobro delali in imeli rezultate.

V klubu pa težko izberem. Bilo je več trenerjev, ki so delali dobro v različnih fazah mojega razvoja. Največ mi je verjetno lahko dal trener vratarjev v prvi švedski ligi. Tam sem imel res odlično vratarsko šolo in se največ naučil. Prejel sem veliko informacij, jih prenesel na led in z njimi nadgrajeval svoje branjenje.

Reprezentanca je v zadnjih letih veliko dosegla. Se vam zdi, da so na Slovence začeli po teh reprezentančnih uspehih v močnejših ligah gledati drugače? Ali so še vedno dežurni krivci?
Na vso reprezentanco zagotovo ne gledajo prav drugače. To je razvidno že iz urnikov svetovnih prvenstev, ko imamo vedno najslabše. Za ljudi na Mednarodni hokejski zvezi smo še vedno avtsajderji. Na nekatere posameznike pa seveda gledajo drugače, sploh če navedem Anžeta Kopitarja ali pa fante, ki igrajo v Kontinentalni hokejski ligi.

Vem pa, da se je nekaterim fantom igralcem na primer v češki Extraligi dogajalo veliko stvari in da so na primer Mitjo Robarja in Luko Vidmarja postavili na stranski tir. Jaz sem bil bolj specifičen. Z dobrimi obrambami mi ni mogel nihče priti do živega, tako da sem na Češkem imel kar mirni sezoni.

Za igralce je pa drugače, saj trenerji v ospredje potiskajo svoje igralce. Nekateri vzamejo tudi plačilo za to, da igrajo določeni igralci. Tega je bilo kar nekaj, tudi v Chomutovu, kjer sem bil lani. Žalostno je, da nimamo zaledja, da bi nas kdo zaščitil pred lažmi, ki se lahko pojavijo. Nekdo reče, da nisi dobro pripravljen, čeprav sploh ni res … Seveda smo tam tujci. To je treba vzeti v zakup, treba se je boriti, vztrajati, sicer pa zamenjati klub in iti k trenerju, ki te bo spoštoval. Upam, da se bo to pri naših mlajših fantih, ki gredo v tujino, spremenilo.

Tujina nekatere reprezentante sicer ceni, a slovenska reprezentanca kot celota še vedno ostaja avtsajder. Foto: Hokejska zveza Slovenije

Koliko spremljate domači klubski hokej?
Spremljam. Ne želim govoriti preveč. Kar sem vedel že pred začetkom sezone, se je z Olimpijo tudi zgodilo. Jesenice igrajo Alpsko ligo. Malo sem presenečen, saj sem mislil, da bodo Italijani na višji ravni, da bodo močnejši. Ne morem reči, da Jeseničani ne igrajo dobrega hokeja. Je pa tako, da Alpska liga ni tako zanimiva, kot je EBEL. Škoda je, da niso dvorane bolj polne.

Upam, da se bodo Jesenice vrnile v EBEL, da bi spet zaživel derbi, da se bo spet govorilo o hokeju. Škoda, da je slovenski hokej, z izjemo reprezentance, tako v zatonu. Zato upam, da bo ta reprezentančna generacija igrala še lep čas. Fantje, ki trenutno vodijo to reprezentanco, so razmeroma mladi. Kaj pa bo prinesel čas, ne vem. Upam lahko le na najbolje.