Druga kariera
Cedevita Olimpija
Nedelja, 29. 9. 2019, 10.00
4 leta, 6 mesecev
DRUGA KARIERA (125.): MARKO MARAVIČ
Obseden s košarko, a na koš ne bo več metal
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,51
Pred desetletjem v dresu Olimpije, zdaj na njeni klopi kot pomočnik glavnega trenerja.
Če ga označite za nekdanjega vrhunskega košarkarja, vas bo hitro popravil, da je igral v družbi vrhunskih, a sam to nikoli ni bil. "Vsak človek ima svoj limit. Ko ga dosežeš, si moraš to priznati," pravi nekdanji košarkarski reprezentant Marko Maravič, ki zdaj sebe v ogledalu kot trenerja oziroma trenerskega pomočnika vidi še v zgodnji razvojni fazi. Njegova druga kariera je torej prav tako košarkarska. Trenerska. Trenutno deluje pri Cedeviti Olimpiji. V prihodnosti se vidi tudi v vlogi glavnega trenerja. Ob tem pa, prav nič košarkarsko, ne izključuje niti izleta v turistične vode.
Z njim smo se dobili dan po vroči četrtfinalni tekmi evropskega odbojkarskega prvenstva v Stožicah. V veliki dvorani so potekale priprave na polfinale, iz male dvorane je v družbi preostalih dveh pomočnikov trenerja Olimpije Slavena Rimca, torej Dragiše Drobnjaka in Tea Čizmića, prikorakal s širokim nasmehom. "Ta odbojkarska evforija … Vsa čast fantom. A ko spremljam takšne tekme, si ne morem kaj, da ne bi pomislil, kako lepo bi bilo, ko bi enkrat v bližnji prihodnosti Stožice napolnila tudi Cedevita Olimpija. Tekmo v takšnem vzdušju je težko izgubiti. No, precej težje. Dobiš krila. Vržeš se za žogo, za katero se sicer ne bi," je ob nameščanju v fotelj dvoranskega preddverja razmišljal Marko Maravič, po novem torej pomočnik trenerja v zmajevem košarkarskem gnezdu.
Ko se zatopi v spomine in pobrska po košarkarski karieri, ki jo je še v preteklem stoletju začel pri ljubljanskem Slovanu in zaključil pred sedmimi leti v Orthezu, mu ob pogovoru o navijaški podpori na misel najprej prideta reprezentančni EuroBasket 2005 v Beogradu ter klubska sezona 2003/04 v tedaj še tivolski in predvsem evroligaški Olimpiji. "Pred polnimi tribunami sem dokaj redno igral tudi v Franciji, a je tam mentaliteta drugačna. Vzdušje je bolj kulturno. Gostujoča ekipa tam lažje prihaja do zmag, saj pritisk ni tako izrazit. Meni bolj ustreza balkanski slog športnega navijanja," pripoveduje 40-letni Ljubljančan.
Trenerski štab Cedevite Olimpije sestavljajo Teo Čizmić, Slaven Rimac, Dragiša Drobnjak in Marko Maravič.
Največji izziv je delo z mladimi
Vidi v zgodbi nove Olimpije priložnost za košarkarsko evforijo v Ljubljani? "Kar se je zgodilo, je nekaj zelo pozitivnega. Ko sta me trener Rimac in športni direktor Sani Bečirović poklicala ter predstavila projekt, nisem prav dolgo razmišljal o ponudbi. Razumem zadržanost ljudi. A verjamem, da bomo z delom in rezultati prepričali vse. V klubu so ljudje, ki vedo, kaj delajo. Navsezadnje se lahko vprašamo, kje bi bila danes Olimpija, če ne bi prišla Cedevita. V 2. ligi ABA in državnem prvenstvu. Zdaj pa imamo lepo možnost za veliko zgodbo, za klub, ki bo ljubljanski, a bo pritegnil tudi pozornost ljubiteljev košarke iz celotne Slovenije," odgovarja Maravič, ki je pri Olimpiji kot Rimčev pomočnik zadolžen za delo z mladimi in "skavting" tekmecev v EuroCupu.
Da si bo po koncu kariere kruh služil s trenerstvom, je slutil že kot aktivni košarkar. Pravi, da je vedno opazoval, na kakšen način so trenerji vihteli taktirko. A ne le Sašo Filipovski, Tomo Mahorič, Neven Spahija … Že na Kodeljevem mu je košarkarske vrednote vcepil zdaj že pokojni Gorazd Nograšek. "Sem pa, ko sem razmišljal o trenerstvu, vedno stremel k delu z mladimi, čeprav trdim, da zdajšnje generacije niso več pripravljene delati tako trdo kot nekoč. A vseeno … Staremu 'konju' težko vcepljaš košarkarsko znanje. Mladega igralca pa lažje oblikuješ," pripoveduje nekdanji reprezentant, ki je trenersko pot začel pri šentviškem športnem društvu. Tam je vodil ekipi U-12 in U-14. Nato je pri Primorski skrbel za ekipi U-17 in U-19. Lani pa se je s člansko košarko prvič spoznal pri Ljubljani v 2. SKL.
Marko Maravič in Jaka Lakovič: iz Slovana do reprezentance in trenerskega poklica
Igranje košarke? "Nikakor! Dovolj je bilo!"
Priznava, da je ob delu z mladimi pogosto pokazal, kako se postavljati, prodirati, metati … A če bi ga povabili na igrišče, bi se za vabilo zgolj vljudno zahvalil. "Nobenih možnosti ni za to. Da, večkrat so me povabili. A s tem sem opravil. Obseden sem s košarko. Pogosto mi očitajo, da se znam pogovarjati le o košarki. Gledam vse tekme. Na misel pa mi ne pride, da bi še kdaj zaigral. Tudi na najbolj lahkoten rekreativni način ne. Z veseljem pa se odzovem na vabilo na partijo tenisa," pravi.
Delo z mladimi, pomočnik trenerja ... Toda skorajda imanentno trenerskemu poklicu je pogledovanje proti samostojnemu vodenju ekipe na najvišji ravni. "Korak za korakom. Tako v življenju kot tudi športu. Zato ne skrivam, da bi nekega dne tudi sam rad vodil veliko ekipo. Zavedam pa se, da me na tej poti čaka še zelo veliko dela. To me veseli in zanima. Se pa zavedam, da te življenje lahko ponese v povsem drugo smer," odgovarja na ponujeni izziv in dodaja, da je trenutno povsem predan ljubljanskemu projektu.
"Delo v domačem mestu je privilegij, za nameček še v dobro organiziranem klubu," pravi Marko Maravič.
V družbi vrhunskih igralcev
Ko govori o predanosti, hitro nehote razkrije tudi visoke norme. "Rad imam, da s sogovorniki vemo, o čem se pogovarjamo. Ko nekdo reče, da je določen košarkar dober, me takoj zanima, o kateri ravni govorimo. Dober za kaj? Dober za slovensko ligo? Da, se strinjam. Za višjo raven? Ne. Rad sem odkrit in realen," pripoveduje in pogovor hitro spelje tudi do lastne igralske kariere, kjer ne skopari s samokritiko ali, kot ji pravi sam, odkritostjo.
"Bil sem srednji igralski razred. Dober sem bil v obrambi. Da, igral sem v reprezentanci in evroligaških klubih. To je vrhunska raven. Toda nikoli nisem bil vrhunski igralec. Moji tekmeci so bili Carlton Mayers, Irahim Kutluay, Arvydas Macijauskas, Dejan Bodiroga … To je ta vrhunska kakovost! Ko v obrambi pokrivaš takšnega košarkarja, spoznaš, kakšen je resnični pomen oznake vrhunski košarkar," poudarja nekdanji član Slovana, Olimpije, Krke, Milana, Manrese, Kijeva, Menorce, Pepinstra in Pau Ortheza.
Video: Maravič o Slavenu Rimcu
Kdor išče delo, ga bo našel. Ga bo MM (tudi) v turizmu?
Po koncu kariere si je zavestno vzel pol leta počitka. Košarkarski izklop. A vseskozi je vedel, da bo kmalu znova poprijel za košarkarsko delo. Mnogi njegovi košarkarski sopotniki pa so se po koncu kariere znašli pred večjo dilemo. Kaj početi? Pozna veliko primerov. Tudi takšnih, ki danes negodujejo nad praznimi žepi. "Vsekakor mi ni vseeno, a po drugi strani sem pri marsikom videl slog življenja, ki je vodil v to smer. Če si razsipen, boš na koncu porabil vse. Prepričan pa sem tudi o tem, da bo tisti, ki išče zaposlitev, to tudi našel. Seveda je privilegij, če si lahko službo izbiraš. Toda vzgojen sem tako, da se nobenega dela ne bi sramoval. Vsako delo je častno. To učim tudi otroke," pripoveduje z resnim izrazom na obrazu.
A če ne bi ostal v košarki, bi … "Delal v turizmu," preseneti z odgovorom in hitro razkrije, da utegne svoje delovanje nekoč v prihodnosti resnično razširiti tudi na to dejavnost. "Rad imam hribe, naravo … Razmišljam v tej smeri. Morda bi kdaj poskusil s kakšnim apartmajem. Veliko sem namreč potoval in bival v različnih nastanitvah. Vem, kako pomembno je, da se človek v novem okolju dobro počuti. Turizem … Da, a zdaj sem tako tesno vpet v košarko, da je realizacija še malce vprašljiva," je ob koncu dejal že 125. gost Druge kariere.
