"Ni šlo, ni bilo norme, ni bilo forme, trenutek za konec kariere se je ponudil kar sam"

Kot tekmovalka v teku na smučeh je nastopala med elito, v svetovnem pokalu, ni pa posegala po najvišjih mestih. Ta šport ima neizmerno rada, pravi, rada je trenirala, četudi so bili treningi še tako naporni, tekmovanja pa je niso preveč veselila, manjkale so ji tista odločnost, osredotočenost in včasih kar krvoločnost, ki jih imajo šampioni, pojasnjuje. Tudi zato njeni rezultati niso bili boljši, meni danes 37-letna Kranjčanka, ki je kariero končala leta 2010, ko se ji ni uspelo uvrstiti v olimpijsko reprezentanco za igre v kanadskem Vancouvru.

Bila je specialistka za klasično tehniko smučarskega teka, danes je demonstratorka pri Smučarski zvezi Slovenije. Foto: Vid Ponikvar Dve leti prej je na treningu na Pokljuki doživela hujšo smučarsko nesrečo, ko se je vanjo zaletel vojak. "Na "motokrosu" se je zgodilo. Včasih se je teklo v nasprotni smeri, jaz sem šla tam dol, res nisem pričakovala, da bo kdo tam nasproti tekel, in sva trčila. Ta vojak ni bil ničesar kriv, mislim, da je bil celo nečak Dava Karničarja, Žiga Karničar … No, jaz sem izgubila zavest, zbudila pa sem se v bolnišnici," opiše dogodek, v katerem je utrpela hujši pretres možganov.

S Karničarji je imela v življenju veliko opravka, se je izkazalo v ogrevalnem klepetu med fotografiranjem pred intervjujem. O nedavno preminulem Davu Karničarju smo govorili, seveda. Še vedno pretreseni. V četrtek je bila na njegovem pogrebu, tam je izvedela, da se je nesreča zgodila, ko je žagal drevo, da bi naredil solnišče za srne. Za divjad v gozdovih na Zgornjem Jezerskem je poskrbel pred vsako zimo. "Davo je treniral pri meni, pripravljal se je na izpit za učitelja smučarskega teka, tega pri meni trenira tudi kopica njegovih otrok, zdi se, da vsi," nam je žalostno razlagala sogovornica.

Dramatičen boj svoje kolegice in prijateljice Petre Majdič v Vancouvru je spremljala od daleč, sama pa je vendarle okusila čar olimpijskih iger, in sicer štiri leta prej v Torinu. Spomini nanje so mešani, priznava, v rezultatskem smislu so za pozabo (najboljši izid, 14. mesto, je dosegla kot članica štafete 6 x 1,2 kilometra v klasiki), dogodek sam pa je bil "fenomenalen, seveda, otvoritev in Pavarotti z zadnjim velikim nastopom …"

Klasično vprašanje za Drugo kariero je, kakšen je bil vaš prehod iz vrhunskega športa v civilno življenje. Prenehali ste leta 2011.

Nehala sem 2010, takrat sem se odločila, da je konec. Že v zadnji sezoni sem čutila, da je to to, da nimam več tiste prave želje v šport vlagati vsega, vse se je poklopilo še s tem, da mojega takratnega trenerja ni bilo več v Sloveniji – zadnji dve leti sem imela norveškega trenerja (Hallgairja Lundema, s katerim SZS ni podaljšala sodelovanja, op. p.) –, potem je tu še izguba službe na carini, danes je to finančna uprava …

"Zbudila pa sem se v bolnišnici. Imela sem hud pretres možganov, po tistem nekako nisem več mogla dati vsega od sebe, niti na treningih. Nisem več mogla iti čez tiste meje, ker se mi je vrtelo." Foto: Ana Kovač

Ste to službo izgubili pred koncem športne kariere ali s tem, ko ste zaključili tekmovalno kariero?

Nisem več imela pravega statusa, to pa se je resda vleklo že od leta 2008, od nesreče na Pokljuki, ko se je vame zaletel vojak.

Kaj natančno se je sploh zgodilo?

Trenirala sem na Pokljuki v času, ko so imeli tam uraden trening za patruljne teke v sklopu Dražgoške bitke, ki jo imajo vojaki tam vsako leto v začetku januarja, tečejo in imajo še neke druge aktivnosti … Tekli so v nasprotno smer po progi, jaz tega nisem videla, nihče me ni opozoril. Na "motokrosu" na Pokljuki se je zgodilo. Včasih se je teklo v nasprotni smeri, jaz sem šla tam dol, res nisem pričakovala, da bo kdo tam nasproti tekel, in sva trčila. Ta vojak ni bil ničesar kriv, mislim, da je bil celo nečak Dava Karničarja, Žiga Karničar … No, jaz sem izgubila zavest, zbudila pa sem se v bolnišnici. Imela sem hud pretres možganov, po tistem nekako nisem več mogla dati vsega od sebe, niti na treningih. Nisem več mogla iti čez tiste meje, ker se mi je vrtelo. Še posebej na višji nadmorski višini. Treningi so bili neznosni. Bolečin v telesu sem bila vajena, to neugodje v glavi pa je bil poseben občutek, nov. Na trening sem lahko šla z bolečim gležnjem, prehladi, boleznimi, ampak glava … ni bilo v redu. Zato torej tudi rezultatov ni bilo več takih, ki bi mi dajali voljo za trdo delo, čeprav sem se še spravila v nekakšno formo.

Sportal Kolesarski trener opozarja: Če se ne bo delalo dobro, tudi rezultatov ne bo #video

Ste izgubili motivacijo?

Da. Videla sem, da tako ne gre več. Doma so me sicer podpirali in bili pripravljeni pomagati, a sem staršema rekla, poslušajta, mami in oči, pri 28 letih bi mi bilo pa res malo neugodno reči, prosim, dajta mi za bencin (smeh op. p.).

Predvidevam, da ste takrat začeli razmišljati tudi o drugi karieri.

Že prej sem vedela, da je dobro, da naredim fakulteto. Bila sem sicer na Fakulteti za šport, potem pa sem ugotovila, da to ne bo šlo ob športni karieri. Jaz nisem mogla hoditi na vaje plavanja. To sta čisto različna športa, rekla sem si, da ne bo šlo. Če bi vadila, bi to lahko naredila, ampak preprosto nisem imela časa. Takrat sem bila še tako v treningih. Pomislila sem, kaj bi naredila, odločila sem se za organizacijske vede, ki sem se jih bolj zavzeto lotila po zaključku športne kariere. Izpite sem naredila v letu, dveh, diplomirala pa sem malo kasneje, ves čas tega prehoda pa mi je pomagala terapevtka, s katero sem začela sodelovati že pri okrevanju po tistem pretresu možganov. To je Neja Zupan iz Zavoda Bisernica v Kranju in pri njej sem začela nato pomagati tudi pri trženju njenih stvari, pri delavnicah. Bila sem zraven in se veliko tudi naučila, NLP, nevrolingvistično programiranje, denimo.

"Ko si v vrhunskem športu, si v enem balonu. Imaš vse, imaš službo, imaš priprave, trenerja, za nič drugega ti ni treba skrbeti kot za to, da dobro ješ, spiš in treniraš." Foto: Ana Kovač

Kaj pa je pravzaprav to, nevrolingvistično programiranje?

To je precej zanimiva stvar, zelo radi ga uporabljajo prodajniki. Naučiš se videti, kako se človek na neko stvar odziva, kako ljudje komuniciramo. Tudi ko smo tiho, komuniciramo. Raba jezika, kako besede vplivajo na mnenje, na moj samogovor, na tvojo govorico. Študij psihologije v povezavi z jezikom. Skozi ta izobraževanja spoznavaš tudi sebe, kako pride do strahov, do prepričanj. Katera te podpirajo, katera ne, o navadah … To je bilo zame samospoznavanje, kje sem, kaj si želim. Toliko let sem bila v športu, da sem bila pri 28-ih letih dokaj nedodelana v tem smislu. Ko si v vrhunskem športu, si v enem balonu. Imaš vse, imaš službo, imaš priprave, trenerja, za nič drugega ti ni treba skrbeti kot za to, da dobro ješ, spiš in treniraš. Nato pa padeš na realna tla.

Če končaš pri 20-ih letih, je verjetno drugače, kot ko se bližaš 30-im, ampak v tistem trenutku česa drugega kot trenirati niti ne znaš. Imaš pa dobre delovne navade, veš, da ne bo nič "po župi priplavalo", da se je za vsako stvar treba potruditi. Mislim, da se tega zaveda vsak. Delodajalec, ki zaposli športnika, mora imeti nekaj potrpežljivosti, a športniki načeloma stvari naredimo. Ne morem reči, da vsi, večina pa. Jaz sem se še leto in pol zbujala z občutkom, da je treba na trening, se spraševala, kaj moram pa danes potrenirati, preden sem se zavedla, da je vse to že za mano, da mi na trening ni več treba. Še danes pa vsak dan tečem ali pa vsaj sedem na kolo, ker to gibanje potrebujem.

Sportal Slovenec, ki si ga je veliki Roger Federer zapomnil za vedno

"Po vseh teh letih vem, da me lahko pokličejo tudi ob polnoči, da grem učit smučarski tek, in grem lahko brez težav." Foto: Vid Ponikvar To vam je skupno, upokojenim vrhunskim športnikom, da vam po končani karieri ostane kup časa in energije, ki jo je nekam treba usmeriti. Številni postanejo kar nekako hiperaktivni in se zaposlijo s kopico dejavnosti …

Da, meni se je že kar mešalo, če sem štiri ure sedela pred računalnikom. Na dve uri sem morala ven, morala sem se gibati. To umirjanje zahteva nekaj časa, lotiti se ga moraš postopoma. Tudi šport … dobro, mene je takoj po tem, ko sem nehala, Janez Pustovrh povabili v demonstracijsko vrsto. Mi usposabljamo kader, da postanejo učitelji, strokovni delavci. Šla sem čez vsa ta izobraževanja in sem od leta 2012 v demonstratorski vrsti. Sem tudi vodja podkomisije za tek na smučeh. Po vseh teh letih vem, da me lahko pokličejo tudi ob polnoči, da grem učit smučarski tek, in grem lahko brez težav. (smeh, op. p.).

S čim vse se še ukvarjate?

Po tem sem odprla S. P., delala sem v Zavodu Bisernica, bila sem trenerka smučarskega teka v klubu, kasneje sem malo delala tudi za SZS, s Trbovcem (Tomijem, tiskovnim predstavnikom SZS, op. p.) sem pisala. Še do lani sem predavala, in sicer mehke veščine, komunikacijo … Alternativa mi je zelo pomagala, če se v tistem obdobju ne bi znala sproščati, pogledati bolj vase, ne vem, če bi bila danes povsem zdrava. NLP, z dotikom do zdravja, ki je kitajska medicina, pri Tadeju Pretnarju sem bila na njegovi šoli osebne rasti … Ogromno stvari, ki so me zanimale, predvsem da pomagam sebi, da lahko nato nekaj tega predajam tudi naprej. Jaz dam rada naprej stvari, ki jih poznam in znam. S tem namenom sem odprla tudi svoj zavod, Kolo sreče, zavod za razvoj osebnih potencialov, ki ga imam še zdaj in v sklopu tega tudi organiziram nordijski kamp sprostitve. Na tem hodimo – sem tudi demonstratorka nordijske hoje –, delamo kakšne vaje, se sproščamo, kaj dobrega pojemo in se imamo tako na splošno "fajn".

Sportal Odšel je tiho, kot da bi ga bilo sram #video

Šport uporabljate kot terapevtsko sredstvo, torej.

Zdaj, ko sem malo več notri, v pisarni, šele dobro vidim, kako te narava in gibanje uravnotežita. Če greš s tem namenom v gozd. Ne da se greš fizično izčrpavat, ampak na kakšen lahek tek, da malo kakšno drevo objameš (smeh, op. p.). Pa seveda brez glasbe (smeh, p. p.).

Kako ste od blizu spremljali vstajenje Petre Majdič, slovenske športne junakinje?

V čast mi je bilo, da sem bila po olimpijskih igrah v ekipi Petre Majdič in sva si včasih delili sobo. Z distance sem ji hvaležna za to, kar je storila za slovenski smučarski tek, zaradi nje je šlo na smuči več ljudi, naredila je veliko reklamo za ta res lep šport, predvsem pa ta njena karizma, vztrajnost in predanost nečemu, kar si res želiš. Kako je bila ona predana teku na smučeh, je nekaj neverjetnega. To predanost nečemu, kar počneš, lahko poskušam posnemati še danes v vsakdanjem življenju. Bilo jo je zanimivo in prijetno imeti ob sebi, imela je to šampionsko miselnost, da se da s trudom, predanostjo in osredotočenostjo, ki jo je ona res imela, da priti na najvišje mesto, tudi zato, ker smo iz Slovenije.

V Sloveniji smo včasih imeli malo te miselnosti, da ker smo tako majhni, ne moremo nikamor priti, ona pa je dokazala, da je to mogoče. Tudi iz te majhne Slovenije, ki v teku na smučeh nikakor ni kakšna velesila, se da zmagovati. Petre Majdič se ne da klonirati, Petra Majdič se ne more ponoviti, lahko pa črpajo, mladi tekači in tekačice, motivacijo iz njene zgodbe. Pri njej lahko vidijo, kaj je potrebno, da se pride na vrh. Če si to res želijo. Mislim, da se je treba vprašati, tudi pri športnikih tekačih, kaj si res želijo. Ali si želijo biti najboljši. Toliko, kot si je Petra želela biti najboljša, ne vem, če si trenutni tekmovalci želijo. Ona si je to res želela in naredila vse, da je to tudi postala.

Vprašati se morajo tudi, ali so pripravljeni z zlomljenim rebrom napasti olimpijsko medaljo. Kako pa ste doživljali tisto Petrino dramo na igrah v Vancouvru?

Spomnim se, takrat sem bila na Prešernovem trgu, na odru, mislim, da sva bila tam z Miklavcem (Andrejem, nekdanjim alpskim smučarjem, op p.), govorila sva, nato sem odšla domov in na poti niti nisem vedela, kaj se je dogajalo. To, kar se je takrat zgodilo, potem sem si še večkrat pogledala posnetek, lahko rečem, da je bolelo tudi mene. Bolelo me je, nekako sem čutila, kaj se Petri dogaja v glavi v tistih trenutkih. Takrat smo preprosto vsi vedeli, da bo dobila olimpijsko medaljo. Vedeli smo. Morda je bilo skorajda že samoumevno in potem ko je padla … Takrat sem pomislila, da bo Petra vseeno zmogla, zdelo se mi je. No, ko je ona potem to suvereno z močjo odtekla do finala, pa sem si rekla, ne vem, kako je to zmogla.

Šla je čez sebe in dosegla svoje sanje s to medaljo. Ta je bila tudi del mene, vseh tekačev, tudi del mojih sanj je bil izpolnjen, tudi trud poplačan, ko sva skupaj trenirali, trpeli in se tudi smejali in skupaj hodili po nakupih, ko je bil čas. Tudi neko moje zadoščenje je bilo, ko je Petra dobila medaljo. In kasneje z Vesno Fabjan. Tudi ta je bila delček mojih sanj. Za športnika je olimpijska kolajna vrhunec.

Sportal Ali veste, kaj danes počne Petra Majdič?

Sportal Zgodba naše športnice, ki se je bomo vedno spominjali

Je bila vaša športna upokojitev kaj težja zaradi tega, ker ste se ukvarjali z enim bolj napornih vzdržljivostnih športov? Iz visoke intenzivnosti v domala popolno mirovanje.

Od tega je devet let in od takrat sem konstantno vsak dan v gibanju. Telo se navadi, fizično in psihično nisem imela težav. Sem pa res intenzivno delala na sebi. Mislim, da sem nekako dobro rešila tudi težavo padca iz popolnoma strukturiranega življenja, ko si imel dan do potankosti razdelan in zapolnjen, v precej svobodnejše, ko mi je čas ostajal in sem si morala dneve nekako zapolniti. Kot samostojna podjetnica sem se morala znajti. Tudi ljudje so mi prišli naproti. Sem pa res veliko delala na sebi … O tem nisem govorila, ampak jaz sem imela 20 let nazaj motnje hranjenja. Ravno pred dnevi sem pomislila na to. Celo kariero sem to poskušala potisniti na stran, ko pa je ta težava bolj izbruhnila na plan, jo je bilo treba rešiti. Če se prej s tem nisem ukvarjala, je to prišlo za mano. Močno sem se morala potruditi, da sem zdaj v redu, da sem zdrava.

Kot poudarjajo zdravniki, ignoriranje težav nikoli ni rešitev.

Tako ne gre. Ne gre. Tudi skrbelo me je, da se bom zredila, ko bom nehala trenirati. Ampak telo se mi je začelo spreminjati. Vzdržljivostni šport je kurjenje maščob. Mi smo morali imeti čim manj maščobe. Prej sem imela prsi, nato so se začele stvari postavljati nekoliko drugače. To je dejstvo. Tudi menstruacije osem let nisem imela. Malo zaradi naporov vrhunskega športa, malo zaradi motenj v hranjenju. Pri 17-ih letih, ko sem slabo jedla in izgubila menstruacijo, je bilo hormonsko je vse podrto. Cikla nisem čutila, nič. To je težak šport, za žensko težak. Ko pa sem nehala in se je začela ta hormonska slika ponovno vzpostavljati, sem imela … no, ženska sem postala. Ko sem spet začutila svoj cikel, sem bila kar malo osupla. Te hormonske težave seveda vedno vplivajo tudi na psiho.

"Vrhunski šport ni nežen, ni prijazen do žensk." Foto: Ana Kovač

Se vam zdi, da so te težave splošne? Da se s tem spopadajo tudi druge ženske v vrhunskem športu?

Poglejte, saj je cela trenerska struktura moška. Šport je nastavljen za moške. Kdo pa žensko z menstruacijo vpraša, ali ne bi bilo bolje, da ne ne bi šla na tekmo. Punce morajo to potisniti v stran. Kruto je. Letos sem prvič to malo omenila na usposabljanju, da učitelji, trenerji začnejo malo razmišljati tudi o tem, da ženskam omogočijo, da vsaj malo ohranijo to cikličnost. Vrhunske športnice, roko na srce, tista, ki je res mišičasta … Ko gledam vzdržljivostni šport, že na oko lahko vidim, katera nima cikla. Razen če uporablja kontracepcijo, ampak to je prisiljen cikel. Vrhunski šport ni nežen, ni prijazen do žensk. Veliko deklet, bivših športnic je poškodovanih v tem pogledu. Ker so se morale priganjati, dokazovati, niso imele pavze. Ženska, ko ima cikel, ima dneve, ko se mora malo umakniti, ko se mora spočiti.

Sportal Novo življenje olimpijske prvakinje iz Londona: Zdaj je hči na prvem mestu #video

Leta 2005 se je na Alpskem pokalu v Oberstdorfu veselila zmage, na tekmah kontinentalnega pokala in pokala Fis je zbrala še kopico uvrstitev med najboljših 10, v svetovnem pokalu pa je najboljše izide dosegala kot članica štafet. Foto: Vid Ponikvar Pravite, da bi se dalo teh stvari v vrhunskem športu lotevati bolj premišljeno.

Jaz bi si to želela. V prvi vrsti, da trenerji … kako bo moški razumel? Doma ima ženo, pa reče, spet je zoprna, spet ima tiste dneve in jo pusti pri miru, v klubu pa ima deset deklet. Vsako ima različen cikel ali pa sploh ne, če jih preveč priganja. Takrat ko ima dekle menstruacijo, ji ne dati za delati nekih poskokov, ne ji dati intervalov … Ne je kritizirati takrat, daj ji malo miru, bodi mogoče kdaj raje tiho. V tem se morajo izobraziti trenerji, pa tudi trenerke, ki ob teh stvareh mnogokrat le zamahnejo z roko. V moškem športu je težko biti ženska in se tudi čutiti ali kako naj že rečem. Nenazadnje sem se tudi sama morala udeležiti delavnice, da sem spoznala, da moram sama na tem več delati. Letos, ko sem na usposabljanju o tem govorila prvič, so najbolj pozorno poslušali prav moški, ženske so se muzale.

Potem pripravljenost za osveščanje o tem obstaja?

Mi vsi smo odrezani od narave. Samo poglejte okoli sebe. Vsi pa smo odvisni od teh naravnih ciklov. Cikli narave so nenazadnje letni časi. Naravi in z njo ljudem jeseni denimo aktivnost upade, pozimi potem razmišljamo in vizualiziramo ideje, ki jih nato spomladi lahko začnemo uresničevati.

Ampak imamo, kar imamo, sem nas je pripeljal sistem, zdaj kriviti kogarkoli je brez smisla, lahko pa vsak pri sebi nekaj naredi. Poskrbeti za to, da začuti naravo. Povejte mi, ali je normalno, da ljudje ves čas sedijo notri, pa da do pol noči strmijo v tablice? Ni!

Ženska še posebej ima cikle kot narava, ko je luna polna, ima ovulacijo – če je v ciklu, seveda – , ko je luna prazna, ima menstruacijo. Počiva. Ko menstruacije ni, je ženska aktivna, mora delati, trenirati za moč. Tisti čas morajo trenerji izkoristiti. Upoštevati morajo cikel tekmovalke, da jo lahko najbolj optimalno pripravijo in obenem malo "prišparajo".

"Mi vsi smo odrezani od narave. Samo poglejte okoli sebe." Foto: Ana Kovač

Protiargument na to je verjetno ta, da tekme ne poznajo ciklusov oziroma da se na to nihče ne ozira, ko gre zares.

Res je. To je protiargument, zagotovo. Mogoče se bo sčasoma kaj spremenilo, a to si morajo želeti tudi športnice same.

In aktivno sodelovati v procesu …

Da, ženske se v to nočejo poglabljati. Že razumevanje svojih ciklov zahteva kar precej truda in premisleka, spoznavanja sebe. Je pa včasih kar frustrirajoče, kako počasi se spreminjajo stvari, ampak truditi se moramo naprej. Če ne drugega, za naše zanamce.

Ravno letos sem v pripravah na tisto predavanje, ki sem ga že omenila, o dekletih in cikličnosti za učitelje, pomislila … Mi imamo program, ki ga učimo. Postavljene stvari, metodika, tehnika, o opremi, zgodovini in tako naprej. Ta program je ves čas isti, kar malo sem se že začela dolgočasiti. Ni neke nove, napredne stvari, ki bi človeka še malo premaknila.

Sportal Jakov Fak: Veseli me, da smo v športni panogi, ki ima tak potencial med mladimi

Zanimivo, ravno v športu na najvišji ravni pa so te spremembe nujne, kot radi poudarjajo biatlonci, denimo, te male spremembe razbijajo monotonost, poskrbijo za pozitiven šok, za nepredvidljivost, da se telo ne navadi naporov, pa če so še tako hudi … Ta miselnost ne pronica na nižje ravni?

Jaz sem imela sedem trenerjev v karieri. Prav danes sem preštela. Dobro, vsak posebej je imel določene dobre strani. Danes se tako ali tako spomnim pretežno samo dobrih (smeh, op. p.), ampak če za primer vzamem dva. Eden je imel vsak ponedeljek isti trening, vsak torek istega in tako naprej. Razlika, če je že bila, je bila v tem, da je bil kakšen trening morda deset minut daljši, kar je bilo precej dolgočasno. Poleg tega, da z njim ni bilo mogoče komunicirati ali mu dati kakšnega predloga, njegov sistem je bil tak, beloruski.

Jaz pa sem prišla od Petra Torkarja, ki je bil tak, da so ga stvari zanimale. Tudi psihološko. Videl je, kako je z mano. Če intervalnega treninga nisem naredila dobro in nisem bila zadovoljna sama s sabo, sem te občutke nesla tudi na tekmo. Priznam, da so me nosila čustva, če mi nekaj ni bilo všeč, sem tisto premlevala, zadrževala v sebi, nisem znala skomunicirati s trenerjem, Pero pa je te stvari zaznal. Znal je vprašati, zanimalo ga je, kaj me muči. Korolkevič (Vladimir, beloruski trener, op. p.) pa je bil tam, a če si ga kaj vprašal, je rekel: "Pa kaj to sprašuješ, Maja, ti samo treniraj." In me je zamorilo. Tako je bilo potem dve leti, bile so olimpijske igre v Torinu, jaz pa vsa zamorjena, sploh si nisem želela iti. On nas je pripeljal na tekmo in rekel, zdaj pa trenirajte, jaz nisem več vaš trener. Samo začudeno smo se spogledovali in se spraševali, kaj?!

"Bile so olimpijske igre v Torinu, jaz pa vsa zamorjena, sploh si nisem želela iti." Foto: Ana Kovač

Zanimiv je bil tudi Norvežan Lundema, ki je bil takrat odgovoren za mladince. Po letu 2009 sem prišla trenirati k njemu, saj s Petro (Majdič op. p.) nisem več mogla. Meni se je vrtelo, priključila sem se mladincem in tam videla razliko med skandinavskim razmišljanjem in našim. Lundema nas je znal tudi na intervalnem treningu popolnoma animirati. Da nismo bili pod stresom. Znal nas je vzpodbuditi v najtežjih trenutkih, razliko pa sem opazila predvsem pri tem, da nam pri napakah pri treningih ni govoril, to in to delaš narobe, roke nimaš postavljene v redu, noge nimaš itd., pač pa je rekel, roko daj malo bolj naprej v komolcu. Pozitiven input, spomnim se na NLP. Poln in prazen kozarec in podobno. Na kakšen način ti nekomu nekaj poveš, nanj vpliva. Takrat sem si rekla, tako, on ima drugačno komunikacijo. Pri nas so bili že trenerji nervozni in nejevoljni, Lunde pa je bil sproščen in vesel, glasbo je navijal, šalil se je. Ko je videl, da smo zamorjeni, je našel način, da nas je dvignil. Na ta način se nato bolj veseliš tudi tekme, drugo je tisto zoprno programiranje, ko si ves čas zamorjen in trpiš tako na treningih kot na tekmah.

Posamezni dobro športniki, šampioni, kot sta Petra Majdič in Jakov Fak, denimo. Pri njih se sprašuješ, kaj počnejo. Saj na treningih Petra ni bila tri minute hitrejša od mene, na tekmi pač. Športni psiholog mi je po enem od pogovorov rekel: "Ti raje treniraš kot tekmuješ." Jaz nisem imela tega pristopa, zdaj pa hočem potrgati, premagati vse! Nisem imela tistega, kar je omenjala Lampičeva (Anamarija, op. p.), ko je rekla: "Jaz sem kot na verigi, spusti me in bom samo šla!" Tega nisem imela v sebi. Na treninge sem šla rada, všeč so mi bili dolgi pohodi, tekma pa … Ah, spet se bom morala dokazovati.

Sportal Vesna Fabjan: Bili so povišani toni in udarci

Glede na to, da učite, ste gotovo še vedno pogosto na smučeh …

V preteklosti sem bila bolj, učila sem v klubu, imela sem individualne ure, skupine, Petri sem kdaj na kakšnem timbildingu pomagala. Še vedno je tako, da če imam čas, grem. Zdaj sem se odločila, da bom šla za tehnično delegatko v Mednarodni zvezi, v slovenski sem že. Počasi, a da bom imela na svetovnem prvenstvu v Planici že kakšno udarnejšo vlogo. Da bom vsaj pomagala.

Ta šport imam rada, tudi na Fis sem v podkomisiji za ženski šport, ta šport mi je veliko dal, ogromno je bilo tudi težkih stvari, a zdaj vidim, kako sem zaradi njega močna v življenju, nenazadnje tudi fizično sposobna. Poleg tega sem tudi rada v družbi teh ljudi. "Laufarji" so taki preprosti, ne preveč zahtevni, povezani z naravo.

Ko spoznaš meje svojih sposobnosti, ni prostora za "blefiranje".

Tukaj ga ni. To je res naporen šport. Ogromno je treninga, dolgega, napornega. Včasih se mi zdi, da je bilo to v prejšnjem življenju. Če bi šla danes na sedemurni pohod, bi mi odpadle noge. Saj vzdržujem kondicijo, ampak danes grem v hribe z družbo, bolj ležerno, gor pa popijemo kakšen "šnopček" (smeh, op. p.) Samo na trenutke še malo pogrešam intenzivnejšo rekreacijo, ampak zanjo niti nimam časa.

"Če mi kdo kaj govori čez Slovenijo, se razburim." Foto: Ana Kovač

Danes ste zaposleni na Fundaciji za šport. Službujete v betonski džungli v Ljubljani.

Da, že kakšno leto sem na Fundaciji za šport, delo je sicer pisarniško, a sem z njim zelo zadovoljna. S sodelavko Marijo sva podpora sedemnajstčlanskemu svetu, ona je čudovita ženska, marsikaj se lahko pogovoriva, nimam nekih pritiskov, nisem pod stresom. Kakšnega stresnega dela niti ne bi sprejela. Kar poklopilo se mi je, čeprav mi dela ni manjkalo niti prej. Tudi denarja ne, je pa ves čas iskati delo včasih lahko stresno. Trženje samega sebe mi ne leži. Iz stvari, ki jih delam z dušo in srcem, ne maram delati velikega biznisa. Rada delam te nordijske sprostitve ob koncih tedna, ker so tudi meni ljube. Tiste stvari, ki jih rada počnem in znam, rada delim tudi z drugimi, da bi pa na dnevni bazi "štepala", pa hitro izgubi čar. Ko lahko nekomu pomagam, dobim zadoščenje.

Imate kakšna obžalovanja iz športa?

Zagotovo bi bila kdaj lahko bolj odločna. Vedno sem se raje bolj postavila za druge kot zase, sebe sem dala na zadnje mesto. Te odločnosti bi si želela več. Tudi v odnosih s trenerji. Zdaj vem, da je trenerjem to posel, služba, ko si športnik, pa na to gledaš iz druge perspektive. Kakšno odločitev bi spremenila, a tega niti ni veliko. Predvsem to, da bi bila bolj odločna in povedala, kaj mislim in si želim.

Sportal Robert Kristan: Prej ko se sprijazniš, da je konec kariere, bolje je, sicer težko 'zvoziš' #video

Olimpijske igre v Torinu so bile vrhunec vaše kariere?

Pred Torinom, v letih 2004 in 2005, sem bila na vrhuncu tudi s formo, potem se je spet zamenjal trener in težko je ves čas nekaj graditi. Rezultatsko gledano sem veliko bolj zadovoljna s svetovnim prvenstvom v Oberstdorfu leto pred olimpijskimi igrami. Glede na razmere bi lahko rekla, da je bilo tisto bolj ali manj vrhunec moje kariere. Težko rečem, da bi bile vrhunec prav olimpijske igre.

Pa če pustiva rezultate ob strani, kot športni dogodek so najbrž le bile olimpijske igre nekaj posebnega, mar ne?

O, to pa gotovo. Za sam dogodek ne rečem. Pravim samo, da kar se čisto športnega vidika tiče, je bil vrhunec svetovno prvenstvo, nenazadnje sem tam izpolnila olimpijsko normo, bila sem v formi, počutila sem se fenomenalno, kar samo je šlo. V Torinu so bili že pritiski in zapleti s trenerjem. Dogodek sam pa je bil fenomenalen, seveda, otvoritev in Pavarotti z zadnjim velikim nastopom … Danes mi kdo kdaj reče: "Ti si taka Slovenka," in to je povezano tudi s tem, da sem toliko let nosila dres z napisom Slovenija, na štartni listi je ob tvojem imenu Slovenija, ob štartni številki itn. To se te kar prime. Če mi kdo kaj govori čez Slovenijo, se razburim. No, na otvoritvi me je od tega nacionalnega ponosa kar razganjalo. Tudi samo tekmovanje je nekaj drugega, proge popolnoma urejene, stregli so nas spredaj in zadaj, ni primerjave z ostalimi tekmovanji, tudi s svetovnim pokalom ne. Potem ko nisem šla v Vancouver, pred tem je prišlo do velikega preloma, takrat sem začutila, da jaz in tek na vrhunski ravni odhajava vsak svojo pot. Ni šlo, ni bilo norme, ni bilo forme, trenutek za konec kariere se je ponudil kar sam.

V redu je bilo, ne predstavljam si, da bi še prav dolgo vlekla kariero.

"Potem ko nisem šla v Vancouver, pred tem je prišlo do velikega preloma, takrat sem začutila, da jaz in tek na vrhunski ravni odhajava vsak svojo pot. Ni šlo, ni bilo norme, ni bilo forme, trenutek za konec kariere se je ponudil kar sam." Foto: Ana Kovač

Ljudje, ki vztrajajo globoko v četrto desetletje življenja, pa so tudi nekaj posebnega, vaša nekdanja kolegica Andreja Mali je eden izmed njih. Je tudi vas kdaj zamikalo, da bi prestopili v biatlonske vrste?

O, da, Andreja Mali. Meni so rekli, da ne smem. Trenerji so mi rekli, Maja, če te kdo kliče iz biatlona, mu reci ne. Streljala pa sem sicer dobro.

Potem ste bili primerna kandidatka, zaželen plen v teh vojnah med panogama?

(Smeh, op. p.) Ne verjamem, rada imam klasično tehniko, ne vem, če bi se znašla v biatlonu. Tudi me ni nihče konkretno vprašal, so mi pa tako ali tako trenerji rekli, naj jih zavrnem. Potem niti ni bilo priložnosti. Vse je bilo tako kot mora biti, tudi ob pravem času sem nehala. Če zdaj pomislim, se mi zdi, da je bila že tista nesreča znak, da je morda napočil čas za druge stvari. Verjamem pa, da dlje kot vlečeš, še posebej če ni nekih rezultatov in napredka, težje je nehati.

Imaš občutek, da še nisi pokazal vsega, da je naslednji dober rezultat tik za vogalom …

Tudi sama sem imela ta občutek, pa obžalovanje, ker nisem dosegla tistega, kar sem si želela. Sem bila žalostna. Ti spomini so prihajali, ne bom rekla, da mi niso. Pred enim letom sem se lotila pospravljati svoje kolajne, na eni steni sem imela kup medalj in nisem vedela, kaj naj z njimi storim. Sem pa našla eno fotografijo, na kateri smo bile Petra, Vesna in jaz z nekega slovenskega pokala 2005 ali 2006, pa sem si rekla: "Poglej, oni dve imata olimpijsko kolajno, jaz pa ne." Ampak sem si rekla tudi, da takega življenja, kot ga imam zdaj, ne zamenjam z nikomer. Imam odlično življenje.

"Prišla sem do trenutka, ko si nisem več znala predstavljati, da bi nadaljevala s tako trdim in neizprosnim delom." Foto: Ana Kovač

Tudi kakšnih fizičnih posledic športa ni, ampak v tekih, ki niso kontakten in nevaren šport, jih večinoma tako ali tako ni. Čeprav sem kot mladinka res veliko trenirala, pa tudi kasneje kot članica se nisem varčevala. Morda sem znala zadnje leto že kdaj oceniti, kdaj je pametno malo popustiti ali si, če je res nujno, vzeti kakšen dan premora. Sem pa prišla do trenutka, ko si nisem več znala predstavljati, da bi nadaljevala s tako trdim in neizprosnim delom. Morda sem se kot mladinka preveč gnala, tiste motnje hranjenja so naredile svoje, pa tudi po tisti nesreči, kot že rečeno, nisem bila več prava. Pol leta po nezgodi sem že trenirala, a me je bilo ves čas strah, saj me je nevrolog opozoril, da ne smem delati intervalov, ker lahko sprožim epileptični napad, če možgani ne bi dobili dovolj kisika. Ko mi je to rekel, me je bilo tako strah, da ne morem povedati. Potem sem vsakič, ko se mi je malo zavrtelo, otrpnila, kaj če zdajle padem skupaj?

Danes čutim še edino posledice tiste nesreče. V vratu nimam pravega pretoka. Prej me ni glava nikoli bolela, danes me včasih zaradi stresa, ob njej pa zaboli še vrat. Ampak bomo že.