Jakov Fak: Veseli me, da smo v športni panogi, ki ima tak potencial med mladimi

Motivacije Hrvatu, ki je v slovensko reprezentanco prestopil leta 2010, po tem, ko je za rodno deželo na olimpijskih igrah v Vancouvru osvojil bronasto odličje, leto pred tem pa prav tako bronasto še na svetovnem prvenstvu v Pjongčangu, torej ne primanjkuje.

V osmih letih nošenja slovenskega dresa je v našem biatlonu postavil nove mejnike. Osvojil je dva naslova svetovnega prvaka, skupaj zbral osem zmag v svetovnem pokalu in še in še. Njegovo srebro iz Pjongčanga 2018 je vredno zlata, z njim je izpolnil obljubo, ki jo je dal leta 2010, da bo olimpijsko odličje osvojil tudi za posvojeno domovino, ni pa tudi pogasilo želje po novih podvigih, poudarja.

Je pa Fak danes vsekakor drugačen človek, mož in oče dveh otrok ni več odgovoren le zase. Posebej naporno je bilo poolimpijsko leto. Sezona ga je pustila rezultatsko neizpolnjenega, nadvse pestro pa je bilo tudi obšportno dogajanje, priznava: "Lani smo morali dokončati hišo, poroka je bila, selitev … Otrok je bil še majhen, žena je bila noseča … To so precejšnji zalogaji."

Življenje se je zdaj malo umirilo, pravi, priprave na novo sezono se nadaljujejo brez težav, v teh dneh, tako kot številni Slovenci, z navdušenjem spremlja Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja na Dirki po Španiji, posebno športno naklonjenost pa čuti do kolega s snega, nekdanjega smučarskega skakalca, ki mejnike slovenske uspešnosti premika v kolesarstvu: "Najljubši kolesar? Vsekakor Primož. Prekaljen na snegu."

S človekom, ki poleg biatlona drugih hobijev nima, smo se pogovarjali še o nadarjenem mladem rodu slovenskih biatloncev in hrvaški nogometni reprezentanci, pa tudi o dopingu, konkurenci, opremljevalcih, težavah slovenske reprezentance, zapletih na SZS …

Kako je videti vaš dan v teh dneh, v tem delu priprav na novo sezono?

Vstanem, pojem zajtrk, se pripravim na trening, na tega se, zdaj ko sem doma, odpeljem na Pokljuko. Če je v programu kaj drugega, na primer kolo, se usedem na kolo doma, opravim trening in ga končam tam.

Kakšna pa je trenutno vaša pripravljenost, glede na izkušnje in podatke iz enakega obdobja v preteklih letih?

Trenutno je še precej več kot dva meseca do začetka sezone, pravkar smo končali eno obdobje, del priprav, ki pa je bil malce drugačen kot lani, Uroš je v načrt uvrstil nekaj več treninga, s katerim bi morala izboljšati porabo kisika, lani smo precej pozneje začeli fazo vzdržljivosti. Zdaj poskušamo malce drugačen pristop in upamo, da bo boljše.

Sportal Izkusil je pekel, nato z božjo pomočjo zaprl usta vsem, ki so se mu posmehovali

Kako pravzaprav spreminjate te priprave, treninge pred sezono?

Maja začnemo dolge in počasne treninge, da ustvarimo temelje. To imamo razdeljeno v dva segmenta, vmes imamo testiranje, da preverimo, kaj smo naredili do takrat, zdaj je na vrsti tretja faza, v kateri se bomo oziroma se že več ukvarjamo z maksimalno hitrostjo. Zdaj je pravzaprav mešanica vsega, v kateri razvijamo tekmovalno hitrost.

Ta načrt treningov naredite na podlagi rezultatov oziroma podatkov, ki jih dobite skozi sezono, če opazite pomanjkljivosti ali slabosti, ki jih je treba izboljšati v pripravah na naslednjo zimo?

Pravzaprav niti ne. Načeloma ne. Pred vsako sezono je dobro, da se odločiš, kako boš zastavil načrt treninga, ampak to naredi trener. Zagotovo seveda tudi na osnovi podatkov, ki jih dobi skozi sezono, sam kot tekmovalec poskušam dati čim boljši odziv na vse to, kar je zastavljeno, da lahko nekatere stvari popravimo, ampak načeloma trener zastavi svojo linijo, po kateri želi iti, in ni vedno pametno vsega spreminjati. Po drugi strani pa je včasih le morda bolj smiselno poslušati sebe, ne trenerja, in se odzvati tako, da se tudi on zave, da se ne počutiš dobro, da ne čutiš svojega telesa, kot bi si želel, in potrebuješ spremembo.

Tekmovalčev vložek je torej znaten …

Seveda, ogromen. Zaradi tega, ker trener trening začrta, tekmovalec kot celota, telesno in umsko, pa mora ta trening opraviti, njegovo telo se mora nanj dobro odzvati. Če se odzove slabo, potem načrt ni pravi.

Pri vas je to še posebej pomembno.

"Treninge poskušam opraviti z občutkom, ker nima smisla riniti z glavo skozi zid." Foto: Žiga Zupan/Sportida Precej, res je. Sem precej občutljiv, kar zadeva zdravje in druge stvari. Za zdaj pa je vse v redu. Treninge poskušam opraviti z občutkom, ker nima smisla riniti z glavo skozi zid. To se mi je pogosto dogajalo, ko sem bil mlajši, zdaj pa drugače vidim življenje. Drugače gledam na ukvarjanje s športom. Čeprav mislim, da bi lahko delal tudi drugače, ampak v tem primeru bi moral biti ločen od reprezentance. Težko deluješ in vlečeš samo na svojo stran, če si del sistema, del ekipe.

Jakov Fak nekoč in danes? Kako ste se spremenili?

Mislim, da so bila obdobja, v katerih sem predvsem zaupal sebi in svojim občutkom, pa tudi obdobja določenih zunanjih pritiskov. Ko prideš v določeno ekipo ali organizacijo, te hočejo ukalupiti. Pri tem sem izgubil nekaj svojih občutkov in svoj jaz. Malo preveč sem se pustil ukalupiti ljudem na zvezi, ki niso niti blizu tega, kar sem jaz sposoben narediti. Nikoli niso bili. Prepustil sem se birokratom. Enkrat pa pride čas, da to odrežeš, sam pri sebi razčistiš, kdo si in kaj boš s seboj počel.

To pride z zrelostjo, samozavestjo …

Tako, tako.

Kako drugačen je torej današnji Jakov Fak od tistega iz leta 2010?

Precej. Danes imam družino, dva otroka, ne skrbim več le zase. Sem drugačen. Prej sem gledal na to, da so vsi okoli mene zadovoljni, potem sem odnehal. Ugotovil sem, da sem, če gledam samo na to, najmanj zadovoljen jaz sam. Če sem sebe dajal v drugo mesto, je bilo najslabše. Ampak ravno to sem počel.

Kako pa zdaj upravljate čas? Dva otroka zahtevata pozornost.

Danes mogoče celo bolje, kot sem prej. Čeprav nikoli nisem imel težav s tem. Ne nazadnje najbrž ne bi imel rezultatov, če bi slabo upravljal čas. Ampak prej ali slej spoznaš … Danes je vse skupaj bolj zapleteno, mladim poskušam povedati, da naj čas, dokler nimajo družine, v resnici namenijo večinoma športu. Ker potem, se mi zdi, niso vsi zmožni združiti športa in obveznosti doma. Ko imaš družino, nisi več samo ti. Ni več samo trening in počitek. Kot profesionalec moraš sicer znati te stvari ločevati, jih kar odrezati, kar pa je težko.

Vseeno se spremenijo prioritete, odnos do življenja na splošno …

Spremeni se predvsem pogled, paziš na to, da nihče ne bo izkoriščal tebe in tvojega časa, če to ni nujno. Čas, ki ga je malce manj, na primer za počitek, poskušaš res dobro izkoristiti. Glede drugih stvari je pa tako, da sem prej dovoljeval drugim, da upravljajo moj čas. Tudi ko je bil prost dan, sem imel obveznosti, ampak ravno ti prosti dnevi so namenjeni počitku, temu, da ne delaš. Zdaj je res potrebnega nekaj več usklajevanja. Zame je bilo na primer izjemno stresno lansko leto. Po olimpijski sezoni sva morala z ženo dokončati hišo in čeprav sva imela super izvajalca, to zahteva določeno energijo. Pozornost in nekatere odločitve, ki niso vedno enostavne. To mi je vzelo precej časa za počitek, zato sem tudi na priprave prihajal utrujen, izžet. Predvsem psihično. Ves čas nekaj tuhtaš, sploh če nisi na kraju, kjer bi lahko samo pokazal, ampak moraš razlagati po telefonu. Zvečer, ko se uležeš spat, se možgani sploh ne izklopijo, temveč kar melješ in melješ in melješ, kar se v športu, sploh vrhunskem športu, tako hudičevo pozna, da sploh ne znam opisati.

Stvari se nalagajo …

Tako je, seveda. Enako je kot trening. En trening ne prinese nič, šele sklop treninga pokaže rezultate. Enako je s počitkom. Če zamudiš en dan počitka, je še v redu, če jih več, se pozna. Sploh če padeš v spiralo, ko trening postaja vse težji, počitka pa imaš vse manj. To je pot v prepad.

"Po olimpijski sezoni sva morala z ženo dokončati hišo in čeprav sva imela super izvajalca, to zahteva določeno energijo. Pozornost in nekatere odločitve, ki niso vedno enostavne." Foto: Žiga Zupan/Sportida

Tako se pojavi izgorelost, o kateri zadnja leta vse več govorimo …

Res je. Tako je.

Za lansko sezono ste rekli, bila je stresna, ampak ali ste se po olimpijskih igrah in osvojeni medalji tekmovalno sprostili?

Ne, spet je prišla želja postati boljši. Ampak lani smo morali dokončati hišo, bila je poroka, selitev … To je bilo vse v času, ko nisem bil na pripravah, teh pa sem se udeležil vseh. Otrok je bil še majhen, žena je bila noseča … To so precejšnji zalogaji. Za nameček pa sva domala vse organizirala in naredila sama, zaradi česar je bilo vse skupaj še toliko težje, še posebej ob dejstvu, da mene ni bilo veliko doma. Žena je bila sama, bilo je težko, ampak sezona se je iztekla, bila je takšna, kot je bila, še najbolj sem zadovoljen s tistim štafetnim nastopom na svetovnem prvenstvu (z Miho Dovžanom, Klemnom Bauerjem in Rokom Tršanom so osvojili peto mesto, op. p.), preostalo pa je bilo ... Poskušali smo, imel sem dobre občutke, ampak na koncu ni bilo dovolj. Nekako raje vidim, da imam na vseh predsezonskih testih povprečne rezultate in se počutim dobro na tekmi kot pa vse teste odlične in potem na tekmovanju ne naredim tistega, kar hočem. Najhujše za športnika je, da v sebi čuti, da ima šest prestav, a pride do pete, v zadnjo pa ne more prestaviti. To je najslabše, ker veš, da jo imaš, a je ne moreš odkleniti.

To prinaša frustracije …

To je razlika med odlično in slabo sezono. Število vloženih ur je enako, izplen pa ne.

Sportal Anže Kopitar se ne želi spet znajti v "lanskem zosu" #intervju

Pa v takšnih trenutkih znate izluščiti razloge za neuspeh? Za to, da ne morete priti do tiste šeste prestave?

Mislim, da je nekaj v treningu, veliko pa tudi v tem že omenjenem počitku. Da bi stres obvladoval, moraš telo s treningom najprej pripeljati v določeno stanje stresa, s počitkom se telo prilagodi in je pripravljeno na stopničko višje. Če se zalomi v teh korakih, se pojavijo tovrstne težave.

Sezone, s katerimi niste bili zadovoljni, so bile torej pokvarjene že pred začetkom tekmovanj?

Jaz mislim, da. Se pa vmes lahko zgodi še kakšna bolezen, kar je pri meni precej pogosto, vse skupaj se sesuje kot domine. Ampak še enkrat poudarjam, da je letos za zdaj vse skupaj super.

Ste se kaj posebej lotili streljanja?

Priprave na zimo potekajo brez težav. Foto: SZS Posebej ne, moram samo povrniti občutke ne lanske, ampak predlanske sezone. Verjamem, da sem tega sposoben.

Okrepitve reprezentance, Ljubo Tomažič …

Ljubo je zelo priljubljen v biatlonu, tudi v mlajših selekcijah. Delal je že z vsemi in mislim, da je res velika okrepitev.

Pomaga tudi vam oziroma si vi pomagate z njim?

Zelo. Jaz imam rad ljudi, ki niso povprečni. In on ni, ob tem pa je še zelo prijeten človek. Ujela sva se tako, kot sva se z Janijem Grilom. Ima nekaj, česar drugi nimajo. Precej je še ljudi, s katerimi se ujamem in se z njimi dobro razumem.

Ula Hafner je še ena okrepitev strokovnega tabora, skrbela naj bi tudi za bolj celovito zdravje tekmovalcev …

Ula je pravzaprav fizioterapevtka in je zelo pridna, za zdaj smo vsi zelo zadovoljni, je pa v športu tako, da je treba vedno poskrbeti za to, da je v ekipi dobro vzdušje. Če se ljudje ne ujamejo, je težko. Potem je samo slaba volja. Glede na to, da smo večino leta skupaj v nekakšnem karantenskem sistemu, delujemo kot zelo majhna skupnost, mora biti vzdušje pravo. Če ni, je slabo.

Tudi razmere so v vrhunskem športu precej intenzivne, izredne, čustveno je kdaj napeto, kar zahteva primerno trdne značaje.

Zagotovo. Tukaj sicer ni kamer, ampak včasih se zdi kot nekakšen resničnostni šov. Dobro, psihološki profili so precej drugačni, mi smo vendarle veliko bolj pozitivno usmerjeni. (smeh, op. p.) Pri tem sem nas mogoče malo podcenil. Ampak včasih se dogaja vse na majhnem prostoru, se živi in sobiva. Vložki so veliki, veliko časa gre, požrtvovalnosti vseh. Ob takih vložkih se pričakuje tudi rezultate. To je povsem razumljivo, lahko pa je stresno.

Sportal Sramežljiva rekorderka s spuščenimi lasmi, ki je danes natanko to, kar ni hotela postati

Ta stres rezultatskih pričakovanj najbolj občutite prav vi, ki ste že skoraj desetletje nosilec slovenskega biatlona …

Da, to je vedno, pa ne samo od zunaj, ta visoka pričakovanja si nalagam predvsem sam. Vedno je najlepše, ko si zadovoljen z majhnim premikom, a iz sezone v sezono se premika in potem postane tako, da tisto, kar je bilo lani, danes ni več dovolj. A ko se sezona konča, ko lahko malce zadihaš, zbereš misli in pogledaš malo širše, vidiš, da gre za izjemno tekmovalno polje, mednarodno, in ni kot državno prvenstvo ali domača liga, je na veliko višji ravni. Najvišji.

Včasih je treba biti realen, včasih reči, da tako ni šlo, in poskusiti kaj drugega. Včasih pa se zgodi to, da narediš dobro in je super, a si rečeš, da je treba to nadgraditi, vložiti še več. Ampak mogoče tega ni treba storiti, mogoče je včasih treba spremeniti le kakšno malenkost in biti malce bolj potrpežljiv. Včasih je težko najti pravo mero, še posebej, če si edini in izstopaš, potem te vsi bolj analizirajo, še posebej tvoje napake, in nato dajejo nasvete s strani.

To se je zgodilo po sezoni, ki se mi je rezultatsko ponesrečila, nekdo pa je moral postati grešni kozel. In ta je bil Jani Gril. Pa si tega zagotovo ni zaslužil in vse skupaj se ni zgodilo tako, kot se je govorilo, a na zvezi je bila takrat taka atmosfera linča, odrezali so nekoga, ki ni bil stalni sodelavec. To se zgodi. Nočem obtoževati, vem, da se tudi ljudje na zvezi trudijo delati najbolje, kar lahko. Trudijo se po najboljših močeh in naredijo najbolje za vse, a z vidika posameznika, jaz gledam s svojega, zanj to ni nujno najbolje. Pri tem je vedno konflikt. Naredijo, kot mislijo ali pa po svojih sposobnostih. Nimamo vsi enakih sposobnosti. Niti pogledov na določene stvari. Niti vizije. Ampak takšno je sodelovanje v skupini. Je pa seveda težava, če se preveč prepustiš viziji in mnenju drugih. Šport je ne nazadnje malo kot umetnost. Če bi vsi umetniki poslušali smernice, ne bi bilo individualizma, ne bi bilo ničesar posebnega.

"Tisti, ki ne razmišlja in se mu zdi vse super, je že zadovoljen s stanjem." Foto: Guliverimage/Getty Images Je na tej ravni tekmovanja morda tudi ta birokratski del navit, malo bolj neusmiljen …

Verjamem, da je tako, čeprav ga nisem doživel in ne morem govoriti o tem, ampak če imaš kot športnik visoke zahteve do sebe, jih moraš imeti tudi do drugih. Brez dobro opravljenega njihovega dela niti mi svojega ne moremo opraviti najbolje. Če ne gre drugače, greš na svojo pot.

Pa razmišljate o tem, da bi se osamosvojili v slogu Tine Maze?

Vedno. Vem, da je zveza proti temu, a moraš vselej razmišljati o različnih možnostih. Saj nismo sužnji. Tisti, ki ne razmišlja in se mu zdi vse super, je že zadovoljen s stanjem.

To pa ni šampionska miselnost?

Ne vem. Moja vsekakor ni. Če hočeš več, če hočeš drugače, moraš nekaj spremeniti.

Kako pa se je biatlon spremenil od vašega vstopa v svetovni pokal?

Predvsem opažam to, da vse mlajši tekmovalci prihajajo na zelo visoko raven, druga stvar je ta, da je streljanje izredno napredovalo, tako po odstotku zadetih strelov kot hitrosti. Mislim tudi, da je izjemno napredoval servis smuči, in upam, da bomo mi tudi sledili tem trendom. Naši fantje so vedno delali najboljše, kot so lahko. Kot smo mi trenirali najbolje, kar smo znali.

Ne nazadnje tudi oni nimajo na voljo najboljšega materiala.

Zagotovo. Vedno imajo nacije, ki razvijajo, preizkušajo in proizvajajo določene materiale, prednost, ki je mi ne bomo imeli nikoli, ampak upaš lahko le, da si čim bližje.

Sportal Tudi zaradi družine bi vztrajal tako dolgo #video

Lani ste na Pokljuki ugotavljali, da so bili vaši zaostanki na progi posledica slabše maže …

Meni se je zdelo, da je bil to edini odgovor. Zdelo se je tudi drugim. Ampak to so bolj analize znotraj ekipe, kjer se potem razmišlja, kako stvari popraviti.

V času, ko vi analizirate in lovite, tudi oni napredujejo …

Seveda.

Se pa tudi našemu servisu posreči izničiti ta tehnološki zaostanek.

Ves čas delajo dobro, se pa tu in tam zgodi tudi to, da biti velik postane slabost. Zapletejo se. Ta prednost ni tolikšna, da je ne bi bilo mogoče izničiti, je pa v biatlonu tako, da se vse več denarja vlaga v te A-ekipe. Stvar je preprosta: kdor hoče premoč, mora v to nekaj investirati. Zato se mi zdi, da je bistveno imeti neko strategijo. Še posebej vodstvo. To se mora odločiti, ali imamo cilj biti v svetovnem vrhu ali kaj drugega. Škoda se mi zdi. Če bi bila kakšna povprečna generacija s športniki, ki ne morejo zmagovati, ubereš eno strategijo, če pa imaš nekoga, ki je sposoben zmagovati, prihaja na najvišja mesta in osvaja kolajne na svetovnih prvenstvih, pa moraš vse usmeriti malo drugače. To je moj pogled.

Ampak ravno zdaj, ko imamo nadarjeno mladino, tudi bolj številčne generacije tekmovalk in tekmovalcev z velikim potencialom, se na zvezi dogajajo zapleti in spori. Imate mnenje o predsedniških volitvah? Komentar?

Čisto iskreno povedano: meni je vseeno, kdo je predsednik. Pri njem me zanima to, da bo delal v dobro tekmovalcev in samo tekmovalcev. Nobenega drugega. In da ga biatlon zanima toliko, da komaj čaka naslednjo tekmo. Če ima željo, motiv in dela za to, da so tekmovalci na prvem mestu, je to dovolj. Druge stvari padejo same od sebe na svoje mesto. Če ima to, bo kot predsednik panoge poskrbel za bistvene stvari.

Ta mladi so lani navdušili, še posebej Aleks Cisar, Lovro Planko in Toni Vidmar. Se z njimi kaj pogovarjate?

V resnici se vidimo zelo malo, sem pa seveda zelo vesel, da smo v športni panogi, ki ima tak potencial med mladimi. Vse drugo, kar se bo zgodilo, pa je v rokah strokovnega osebja. Mislim pa, da je z Andrejo (Mali, op. p.) in Janezom (Maričem, op. p.) zveza potegnila dobro potezo, kar ne nazadnje potrjujejo tudi rezultati.

Skrbita tudi za dobro vzdušje, ki pa je tudi zelo pomembno, saj smo imeli v zadnjih letih vse preveč prezgodnjih odhodov. Tekmovalci so dosegli določeno raven, nato pa izgubili voljo in se posvetili drugim stvarem.

Da, mislim, da s kakovostno … Jaz lahko govorim le s svojega gledišča, ampak, da bi obdržali mlade, da bi imeli željo postati A-reprezentanti, moramo imeti dobre temelje A-reprezentance. Če so tam dobri pogoji in dobre priložnosti, bodo tudi oni hoteli postati A-reprezentanti.

Sportal Ob medaljah svojih varovancev ni jokal. "Jokal bi, če jih ne bi bilo." #video

Omenili ste Andrejo in Janeza, ki sta mladim tudi izjemen zgled. Ampak ali imate občutek, da ste tudi sami pripomogli k zanosu te mlade skupine? Ne nazadnje ste prav vi rezultatske standarde dvignili v nebo.

Tega ne čutim, če pa je to posledica mojih dosežkov, pa je to zame zelo lep kompliment. Odgovornosti ne čutim, sem pa vselej pripravljen pomagati.

"Včasih je treba sliko obrniti. Ne, da oni gledajo le nate, ki imaš določene izkušnje, ampak se lahko tudi jaz česa naučim od njih." Foto: Vid Ponikvar Pa jim pomagate s kakšnimi nasveti?

Ne, in to zato, ker se stvari ves čas razvijajo. Ko sem jaz opazoval Björndalna na začetku, je stvari delal drugače kot čez nekaj let. Starejši kot si, bolj moraš sam gledati na kakovostne tekmovalce, ki prihajajo. Da se to težišče, kam gledati, spreminja. Mlajši precej hitreje obvladujejo nekatere stvari, imajo na drugačen pogled nanje, in to je smer, v katero je treba gledati. Včasih je treba sliko obrniti. Ne, da oni gledajo le nate, ki imaš določene izkušnje, ampak se lahko tudi jaz česa naučim od njih.

Kaj konkretno pa?

Malenkosti. Če te nekaj zanima, pogledaš pri njih, kako se jih lotevajo. Priprave na streljanje in položaj pri streljanju, na primer. Če to seveda delajo boljše kot ti. Pogledaš in vzameš kakšno dobro rešitev.

Kaj se je lani zgodilo z Martinom Fourcadom? Se je v karavani govorilo o tem?

Prva stvar je, da je Johannes še napredoval. Druga je razlika, ko imaš družinsko življenje. Nekateri so brez bremen, Martin ima dva otroka. Mislim, da se to vse pozna. Ni pa nujno. Tudi tak šampion, kot je Martin, lahko sčasoma začuti posledice. Morda je bilo samo to. Kar je le moje sklepanje. Mogoče je, da je bilo krivo nekaj čisto drugega.

Kakšna napaka pri treningu?

Morda. Ampak pri njem je bilo vedno tako, da je bil dober ne glede na to, kaj je naredil. Ko je imel pred leti poleti mononukleozo, je izjemno hitro okreval in osvojil svetovni pokal. Človek je neuničljiv.

Pa morda pomanjkanje motivacije, saj je osvojil vse, kar je mogoče?

Pri njem mislim, da ne.

Po tem res slovi, celo njegov trener je v Pjongčangu govoril, da je Martin skoraj obseden z zmagovanjem …

… čeprav so trenerja Francozi nato menjali …

… vzeli so tekaškega trenerja, nekdanjega svetovnega prvaka Vincenta Vitozza, ki je zamenjal Stephana Bouthiauxa …

Natanko tako, ampak sem potem med sezono opazil, da se je vrnil stari.

Sportal Biatlonski spor: Slovenski biatlon obvladuje hobotnica

Pozimi bomo pa najbrž že videli, ali prihaja nova era, era Johannesa Thingnesa Boeja.

Lani pred sezono sem bil prepričan, da je to nemogoče, ampak se je zgodilo. Nekaj časa je trajalo, ampak Norvežani so pokupili vse, kar je bilo mogoče. Analizirali so svoje šibke točke in naredili korak naprej. Vložili so … Serviser Gianluca (Marcolini, op. p.), ki je bil pri Petri (Majdič, op. p.), z začetkom sodelovanja z njim je naredila velik preskok, je zdaj pri njih in tudi Johannes je naredil preskok. Pokupili so ves talent na trgu. Talent imajo že tako med tekmovalci, zdaj so na Norveško pripeljali še trenerje, strelskega iz Francije in tako naprej. Pri nas je to nemogoče, ne? Ampak delamo s tem, kar imamo. Mi še vedno delamo z domačimi strokovnjaki, ki tako kot mi dajejo vse od sebe.

Prihaja era Johannesa Thingnesa Boeja? Foto: Reuters

Kdo pa prihaja? Kdo je mladina, na katero bi morali biti pozorni, a nismo?

Vsaj po informacijah, ki jih imam jaz, so to naši mladinci. Seveda je vedno vprašanje pri teh velikih nacijah, Rusiji, Nemčiji, Norveški, ki ves čas proizvajajo individualce. Sezona bo pokazala, ves čas prihajajo novi obrazi. Bomo videli.

Ko ste že omenili Ruse, na žalost je zadnje čase asociacija, povezana z ruskim športom, doping. Kako v karavani gledate na te grešnike? Se o tem pogovarjate, koga sumite?

Ne, če sem čisto iskren. Kot športnik. V resnici moti te, da se takšni vrnejo, po drugi strani pa bi najraje videl, da tega sploh ne bi bilo, ampak to je seveda nemogoče. O tem pa se ne pogovarjamo, saj to povzroča samo slabo voljo. Osredotočen moraš biti nase, to pa je samo izgubljanje energije.

Jaz ne bom spremenil tega, ali kakšen tekmovalec uporablja doping ali ne. Začnem in končam lahko le pri sebi. Povem svoje mnenje, na ravni IBU tekmovalni komite postaja vse močnejši na mednarodni ravni in poskuša tekmovalce vse bolj ozaveščati o posledicah tega.

Pa na progi se kdaj pozna? Je kdo sumljiv, eno leto povprečnež, drugo borec za stopničke?

To analizirajo trenerji, včasih si malo presenečen, ampak je lahko to posledica tega, da imaš ti slabo sezono, nekdo drug pa odlično. Če jaz pogledam na primer svoje streljanje lansko sezono in eno pred njo, je to kot dan in noč (86 : 91 odstotkov, op. p.). Pa nisem naredil nič veliko drugače.

"O dopingu se ne pogovarjamo, saj to povzroča samo slabo voljo." Foto: Getty Images Kje pa vi najdete motivacijo za nadaljevanje? Jo imate?

Seveda! Včasih se mi zgodi tudi slaba tekma, pa si, ko pridem v cilj, rečem: Ja, to je to, kar si želim početi. In v tem uživam kljub temu, da nisem streljal dobro, nisem dobro tekel in sem se hudo mučil. Premagalo me je veliko tekmovalcev, nekaj jih je tudi zaostalo, ampak dobiš občutek, da je to še vedno to. Še posebej po sezoni, ko se zazreš vase, analiziraš stvari, se pogovoriš z ljudmi in si rečeš, da to zagotovo ni končno stanje oziroma ni stanje, ko bi lahko rekel: OK, zdaj pa sem naredil vse. Še vedno čutim, da lahko naredim več.

Pa vam misli kdaj že pobegnejo k koncu kariere? Ste si zadali kakšen časovni okvir? Peking 2022, recimo?

Ne, včasih pa se mi zgodi, da se ob kakšnih neumnostih, ko se prepiramo ali se ne strinjamo, vprašam, kaj mi je tega treba. Ubadati se moram s stvarmi, s katerimi se ne bi smel. Tem, ali bo servis ali ga ne bo. Pa ne dobiš nobenih informacij. Potem postaneš slabe volje. Mi se lahko pretrgamo, treniramo, na koncu pa ne veš, ali bomo imeli urejene osnove. Servisno ekipo. Zadnje informacije so, da jo bomo imeli, ampak v tem trenutku ne morem reči, koga. Malo je tudi že pozno, to sicer ni moje delo, bi pa imel veliko boljši občutek, če bi vedel.

Ampak kakšnih datumov za konec kariere si pa nisem postavil. Če bom v redu, če bom zadovoljen, če bo vse šlo, ne vidim razloga, zakaj bi nehal.

Tudi ta šport imate …

… rad ga imam …

… tako zelo, da na vašem profilu na spletni strani Mednarodne biatlonske zveze celo pod rubriko hobiji piše le biatlon …

(smeh, op. p.) Da, v resnici drugih hobijev nimam. Rad bi ostal v tem. Veliko sem žrtvoval za biatlon, veliko pa mi je ta šport tudi dal. Rad bi tekmoval še dolgo.

Ste si za naslednje obdobje zadali kakšne večje rezultatske cilje? Tole svetovno prvenstvo leta 2021 na Pokljuki se ponuja kar samo?

Ne, jaz si letos želim biti vsaj med top pet, ker mislim, da sem tega sposoben. To je moja edina rezultatska želja.

Sportal Klemen Bauer v Minsku še do druge medalje

Kaj pravite na Klemna Bauerja in njegove uspehe na nedavnem poletnem svetovnem, prvenstvu?

Tako, kot je zapisal sam, sem bil tudi sam na začetku malo presenečen. Pa ne, da bi mislil, da Klemen tega ni zmožen, dobro vem, da je tega zmožen, temveč … No …

… njegovo streljanje? Ustrelil je ničlo …

… Tako, da. (smeh op. p.) Vse nas je malo presenetil, pa s tem ne mislim nič slabega. Vem pa, kakšen je psihološki moment. Ko enkrat gre, je to povsem drug svet. Speljal je do konca in tekaško je bil odličen. Tam je bil Rastorgujevs (Andrejs, op. p.), ki je eden od najhitrejših tekačev, in Klemen za njim ni zaostal prav veliko.

"Pri kolesarjih napori sicer trajajo precej dlje, nekaj ur, a ta šport nam je blizu, ker je prav tako garaški. Nihče te ne vpraša, kakšno je vreme, kako se počutiš, samo greš." Foto: Vid Ponikvar Pa vas ta tekmovanja na rolkah mikajo?

Prav je, da ta prvenstva so, ampak bi rad videl, da bi se jih udeležilo več prvokategornikov. Če bi bila udeležba boljša, bi bilo dobrodošlo, da že v pripravah na sezono dobiš primerjavo z najresnejšimi tekmeci. Sicer pa rolk ne maram preveč, smuči so mi bližje.

Pa ste v zadnjem obdobju že bili na smučeh? Ste jih preizkusili na kakšnem ledeniku v bližnji okolici ali v "kleti" planiškega nordijskega centra?

Ne. Sploh še ne, gremo pa konec meseca v Ramsau in upam, da bomo imeli že na voljo tudi servisno ekipo, da vsaj delno preizkusimo opremo, da vidimo, kako se bomo ujeli in kako bomo skupaj delovali. In da na ledeniku naredimo test smuči.

Ti testi pa so pomembni.

Tako za glavo kot smuči.

Pa opremljevalci? Kako vas obravnavajo danes, kako so vas nekoč in kdaj se je zgodil preboj, ko so vas začeli obravnavati kot prvokategornika, da ste imeli na voljo najboljše materiale?

Že zelo zgodaj sem začel s povprečnim materialom delati nadpovprečne stvari. To je vedno tak začaran krog. V Pjongčangu (leta 2009, op. p.), na svetovnem prvenstvu, sem imel štiri pare smuči, leto pozneje še dva več, zdaj pa jih dobim veliko več. Fino je, da prihaja nov material, vsi proizvajalci poskušajo narediti premike naprej, narediti kakšno drugačno smučko, kar zadeva trdoto in odzivnosti, pa med temi poiskati tisto, ki mi najbolje ustreza.

Kako pa je videti to sodelovanje, lahko izrazite svoje želje in smuči ukrojijo po vaši meri?

Ne, kakšnega aktivnega sodelovanja ni, morda tudi zato, ker smo tako majhen trg, bilo bi boljše, če bi bilo to sodelovanje bolj intenzivno, videti pa je tako, da dobim na voljo kopico parov smuči z različnimi značilnostmi, nato pa izbiram.

Sportal SZS s pozitivnim poslovnim izidom v pričakovanju velikih prvenstev

Smučate na Fischerjevih smučeh. Ste imeli kakšne ponudbe drugih proizvajalcev?

Ne, mi smo se vedno držali znamke Fischer. Če pogledate našo ekipo, smo imeli vsi Alpinine čevlje in Fischerjeve smuči. No, to se sicer počasi spreminja, a to je bil dolgo standard v slovenski ekipi. Druge reprezentance ubirajo zelo drugačne strategije. Če pogledate italijansko ekipo, tam je primat prevzel Rossignol, sploh pri boljših, kot so Windish, pa Vittozzi, Wierer, vsi tečejo s to znamko. Bormolini je na Fischerjevih. Pri Francozih je tako: dva imata Salomonove, dva Rossignolove in Fischerjeve, zelo pisano. Tekmovalce razporedijo po opremljevalcih, pri nas pa ne vem natančno, zakaj je tako, kot je. Alpina je tako ali tako domač proizvajalec, zato je izbira njenih čevljev logična, pri smučeh pa ne vem, zakaj ni več izbire. To je tako ali tako stvar zveze, kot mladinca te nekam usmerijo in to je to. Ponudb drugih proizvajalcev pa doslej nisem imel.

Bi vas zanimala?

Zagotovo bi rad preizkusil material. To je morda področje, ki še ni čisto raziskano.

"Če pogledate našo ekipo, smo imeli vsi Alpinine čevlje in Fischerjeve smuči." Foto: Žiga Zupan/Sportida

S kolesarstvom biatlonci imate nekaj povezave, ne nazadnje veliko pretrenirate na kolesih. Ali spremljate tudi to našo kolesarsko renesanso z Rogličem, Pogačarjem, Polancem in drugimi asi v glavnih vlogah?

Da, seveda. Spremljam, ker je fajn. Pri njih napori sicer trajajo precej dlje, nekaj ur, a ta šport nam je blizu, ker je prav tako garaški. Nihče te ne vpraša, kakšno je vreme, kako se počutiš, samo greš. Slovensko kolesarstvo pa je res v vzponu. Lani smo bili, ko je Tadej (Pogačar, op. p.) zmagal na tisti dirki, ki je Tour de France za mladince, Tour l'Avenir ... Štart etape so namreč iz Val d'Iserja prestavili pred hišo, v kateri smo spali na pripravah in to je bilo izredno zanimivo videti. To se tudi redko zgodi, da imaš štart kolesarske dirke pred hišo. Tudi v kolesarstvu se dogaja, da lahko že zelo zelo mladi tekmovalci dosegajo odlične rezultate v športu.

Kdo pa je vaš najljubši slovenski kolesar?

Zagotovo Primož, ker je povezan tudi z zimskimi športi.

Solidarnost med vzdržljivostnimi in zimskimi športi torej?

Na snegu prekaljen je, da. (smeh op. p.). Sicer pa sem na tekočem na splošno s športnim dogajanjem, kar dandanes ni težko. Tudi, če ni časa, da bi določene dogodke spremljal neposredno ali bolj podrobno, si vedno lahko stvari pogledaš na spletu ali v posnetkih na televiziji. Se mi pa zdi, da je morda šport s tem izgubil nekaj čara, včasih si si moral za določeno tekmo vzeti čas točno takrat, ko je bila na sporedu, danes lahko pogledaš za nazaj karkoli, en teden nazaj. Takratni čar je bil prav v tem, če ne vidiš zdaj, ne boš videl nikoli. Pa še ponudbe je danes malo morje. Nekoč so bili trije programi in peščica dogodkov, ki smo jih spremljali vsi. Ob istem času.

Sportal Hrvaški strokovnjak verjame v projekt, ki raste v Ljubljani #video

Pa se spomnite kakšnega od teh dogodkov, ki ste jim sledili vsi?

Najbolj se spomnim svetovnega nogometnega prvenstva leta 98, ki je bilo zelo posebno, takrat zaradi nekega nacionalnega ponosa in zanosa po praktično šele končani vojni in še vedno trajajoči reintegraciji določenih delov Hrvaške.

Takrat smo bili na pripravah na enem otoku, spali smo v šotorih, tekme pa smo hodili gledati v kavarno, kjer je bilo tako ali tako vse zasedeno, otroci pa smo zato od strani škilili v televizor in opazovali, kaj se bo zgodilo.

"Takrat smo bili na pripravah na enem otoku, spali smo v šotorih, tekme pa smo hodili gledati v kavarno, kjer je bilo tako ali tako vse zasedeno, otroci pa smo zato od strani škilili v televizor in opazovali, kaj se bo zgodilo." Foto: Reuters To mi je najbolj ostalo v spominu. Pa seveda tudi olimpijske igre. Zanimivo pri teh, le se navežem na prejšnje razmišljanje, je kakšen finale v teku na 100 metrov, ki v nasprotju z nogometno tekmo traja le nekaj sekund. Če te za tistih deset sekund ni bilo pred televizorjem, si zamudil vse. Lahko so ti povedali, kdo je zmagal ali pa si to prebral v časniku naslednji dan, ampak to seveda ni isto. Doživetje si zamudil.

Lani pa je vaša nogometna reprezentanca v Rusiji še presegla tisto tretje mesto iz Francije. Lahko primerjate oba mundiala?

Res je, ampak tisto leta 1998 je bilo vendarle prvo. Zdaj se mi je zdelo, da je nekakšna atmosfera vsepovsod. Če pogledamo Slovenijo denimo in zmago na evropskem košarkarskem prvenstvu, a ne. Je tudi imela zelo podoben učinek na Slovenijo. Ti moštveni športi znajo resnično zakuriti atmosfero v državi. V pozitivnem smislu seveda, čeprav se vse prerado potencira negativne stvari. Tudi jaz bi bil rad tisti pozitivni žarek v biatlonu, ki bi razveseljeval ljudi in motiviral otroke. Da si vedno tista pozitivna figura, pa čeprav ni vedno vse idealno.

Preberite še:

Sportal Bjoerndalen in Domračeva trenerja kitajskih biatloncev

Sportal Umrla je biatlonska legenda