SiolNET. Sportal Zimski športi
4,33

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju – Janez Marič

Ob medaljah svojih varovancev ni jokal. "Jokal bi, če jih ne bi bilo." #video

4,33

termometer

Janez Marič
"Za uspeh sta potrebna trdo delo in predanost. Jaz drugega ne vidim," o svoji trenerski filozofiji pravi Janez Marič. Foto: Vid Ponikvar

Na nedavnem svetovnem biatlonskem prvenstvu mladincev v Osrblieju na Slovaškem je zablestela slovenska trojica Alex Cisar, Lovro Planko in Anton Vidmar, ki je pokazala, da v slovenski mladinski reprezentanci delajo dobro. Štiriletno delo glavnega trenerja Janeza Mariča je obrodilo sadove, nadvse nadarjena generacija se počasi pripravlja na vstop na največji oder in Marič je prepričan, da se bo izkazala tudi tam.

Danes 43-letni Bohinjec Janez Marič se je pred štirimi leti upokojil. V biatlonu je na najvišji ravni vztrajal 17 let, leta 2003 v Östersundu na Švedskem pa postal prvi slovenski tekmovalec z zmago na tekmi svetovnega pokala. Do naslednje slovenske zmage je bilo treba počakati skoraj desetletje, do leta 2012, ko je začel slovensko statistiko plemenititi Jakov Fak.

Prav štirikratni olimpijec Marič je bil eden od Fakovih športnih vzornikov, zdaj je Fak vzornik Cisarju, Planku, Vidmarju in preostalim mladim upom, ki jih v mladinski reprezentanci vodi Janez Marič. Simbolični krog je sklenjen, slovenski biatlon pa ima svetlo prihodnost, saj počasi, a odločno na sceno prihaja izjemno nadarjena generacija.

Maričevi fantje so z mladinskega svetovnega prvenstva v Osrblieju prinesli dve zlati in tri srebrna odličja, o svojem vodji pa govorijo z izbranimi besedami. "Janez Marič kot trener? Z eno besedo: najboljši! Janez se trudi, dela to z vsem srcem, na tekmi tako kot mi pusti dušo. Na progi in strelišču. Nimam besed, Janez je nekaj najboljšega v slovenskem biatlonu," je povedal dvakrat srebrni Lovro Planko, njegov kolega iz srebrne štafete Tone Vidmar pa je dodal: "Obstaja ogromno trenerjev, ki hodijo v službo, Janez pa živi za to, da nam z vsem srcem predaja izkušnje in znanje."


Ste tudi po uspehih svojih varovancev potočili kakšno solzo, kot ste jo na svetovnem prvenstvu v Ruhpoldingu leta 2012, ko je zlato osvojil vaš reprezentančni kolega Jakov Fak?
Ne, niti ene. Pa ne, da ne bi bil tudi tokrat zelo vesel in čustven, bil sem, ampak brez solza. Prej bi jokal, če medalje ne bi dobili. Mislim, da je v vlogi trenerja vse skupaj vendarle malo drugače, takrat sem se veselil uspeha reprezentančnega kolega. Bil sem nekako njegov sotrpin.

Kdaj pa ste zaslutili, da vodite generacijo, s katero bo mogoče nekaj narediti?
Že takoj prvo sezono, ko je bil Alex (Cisar, op. p.) 14. in 15. na mladinskem svetovnem prvenstvu, čeprav je bil tam v teku še zelo daleč od medalje. Potem sta prišla še Lovro (Planko, op. p.) pa Toni (Anton Vidmar, op. p.), Matic Repnik je letos prvo leto z nami. Vsako leto je kdo izplaval.

Lani sem začutil, da smo zreli za medaljo v štafeti, pa se je žal izšlo tako, da smo bili peti. Fantje so bili zelo blizu, bili so res, res dobri, je pa res tudi, da tam ni bilo Nemcev. Nemci so letos prvič pripeljali s seboj mladince in konkurenca je bila popolna, tako kot na članskem svetovnem prvenstvu.

Če letos v štafeti ne bi dobili medalje, bi bil res močno razočaran. Z njo so se tudi znebili velikega bremena, ampak v nadaljevanju vseeno niso bili tako sproščeni, kot sem si želel.

Anton Vidmar, Alex Cisar, Lovro Planko Sportal Kdo so slovenski najstniki, ki so na Slovaškem plenili žlahtne kovine? #video

Ves čas napredujejo, Alex je lani v mladinskem pokalu, kjer tekmuje s tri leta starejšimi biatlonci, osvajal stopničke, na prvenstvu se mu pa ni izšlo. Letos je to nadgradil. Lovro in Toni sta stopila stopničko višje in psihološko je to zanju odlična osnova za naprej.

Zdaj prihaja obdobje, ko se bodo morali odločiti o prihodnosti. Čisto odkrito povem, če bo kdo hotel postati zdravnik, lahko biatlonu pomaha v slovo, če se bo odločil za šport, bo moral izbrati kakšno manj zahtevno fakulteto. Sicer ne bo zdržal.

Zdaj se lomi, se pa morajo fantje odločiti sami. Vsak zase. Jaz jim lahko le povem, kaj jih čaka, če se odločijo za šport. Informacije pa naj potem sami uporabijo pri odločitvi. To je življenjska odločitev, zdaj bodo svoja življenja usmerili v to ali drugo smer.

Marič in njegovi varovanci Tone Vidmar, Alex Cisar in Lovro Planko Marič in njegovi varovanci Tone Vidmar, Alex Cisar in Lovro Planko Foto: Vid Ponikvar

So pred življenjsko prelomnico, kot ste bili vi pred štirimi leti, ko ste tekmovalne smuči in puško postavili v kot. Ste upokojitev načrtovali ali je bila to odločitev v pravem trenutku?
Zadnja leta sem se s tem malo spogledoval. Pomagal sem v klubu, delal sem s "tamalimi" še v času tekmovalne kariere, tako za zraven, potem pa me je zdajšnji predsednik zbora za biatlon (Marko Dolenc, op. p.) na Pokljuki naključno srečal, ustavil in me vprašal, ali me zanima, da bi prevzel mladinsko ekipo, odgovoril sem: Ja. Zakaj pa ne. Nov izziv in to je to. Konec koncev sem bil tudi že v letih, ko je bilo treba razmišljati o tem, da bi se polotil česa drugega, in sem pač zagrabil to ter se lotil novega izziva.

Ste doživeli kakšen šok pri vstopu v drugo kariero?
Znašel sem se v čisto drugačni vlogi. Prej so drugi skrbeli zame, zdaj pač moram jaz skrbeti za druge. To je druga funkcija.

Najbrž je za trenersko licenco potrebna tudi izobrazba?
Dobro je, če imaš kako izobrazbo, jaz sem končal športno fakulteto v Mariboru, športno treniranje. Lani sem končal, letos spomladi imam še diplomo. Zdaj res nisem imel veliko časa, moram pa to dokončati v aprilu ali maju.

Vi počnete to, za kar ste se šolali.
To je verjetno najboljša šola. Nobena fakulteta ti namreč ne more dati tega, česar se v življenju naučiš od različnih trenerjev. Naučiš, vidiš in na sebi preizkusiš. Tega ti fakulteta ne more dati. To je samo moje mnenje, ki pa ni nujno tudi pravilno.

Alex Cisar Sportal V biatlonu je šele sedem let, pa že ima tri medalje

Dobro je najbrž oboje …
Tako je, zato sem se tega tudi lotil.

Kakšna pa je vaša trenerska filozofija?
Mislim, da sta za uspeh tako kot povsod potrebna trdo delo in predanost. Drugega ne vidim. Če se pač odločiš biti vrhunski športnik, moraš temu podrediti življenje. Druge poti ni. Če si polovičar, boš dosegal tudi polovične rezultate. Tudi če si nadarjen in si polovičar pri treningu, boš dosegal le povprečne rezultate.

Takšni ste bili tudi kot tekmovalec, garač.
Jaz sem bil kar garač, priznam. Mogoče sem vlekel kakšne poteze narobe, ampak na splošno se mi zdi, da je bila moja kariera kar uspešna. Glede na to, kako smo orali ledino. Nič ne bi spreminjal, ničesar ne bi smel obžalovati, so bili pa to čisto drugi časi, težko jih je primerjati z današnjimi.

Zdaj so stvari veliko bolj dodelane in premišljene, tudi zaradi vpliva ljudi, kot ste vi. Kaj je na primer vašim varovancem na voljo, pa vam ni bilo?
Uf, veliko stvari. lahko začnemo že pri infrastrukturi. Te v mojih časih ni bilo, središča, kot je na Pokljuki, morali smo se voziti v tujino, kar je pomenilo, da smo bili še veliko več od doma. Tudi kar zadeva strokovno znanje, je bil tisto drug svet. Ko se spomnim, kakšne treninge smo delali, se lahko samo smejem. Zakaj smo to sploh počeli, kaj je bil smisel?

Na zvezi se je stanje skozi leta izboljševalo, naštevam pa lahko do nezavesti. Danes imajo fantje neprimerljivo boljše pogoje. Pa ne trdim, da smo imeli mi porazne, ampak je bilo vse skupaj težje, veliko več smo bili zdoma. No, znanja pa je bilo precej manj. Sploh v mojih začetkih, ko sem prišel v biatlon.

Marič je bil Fakov vzornik, dokler ga ta ni presegel, zdaj je Fak vzornik Maričevim varovancem, za katere upa, da bodo presegli oba. Marič je bil Fakov vzornik, dokler ga ta ni presegel, zdaj je Fak vzornik Maričevim varovancem, za katere upa, da bodo presegli oba. Foto: Vid Ponikvar

Vi ste v biatlon prišli iz smučarskega teka že kot izdelan in uveljavljen tekmovalec. To načelo še vedno deluje ali zdaj obstajajo že originalni biatlonci?
To obstaja že nekaj let, tako je zamišljeno. Ti fantje, ki so pri meni, ne izhajajo iz teka, oni so tekli in ob tem streljali z zračno puško, izhajajo iz šole biatlona. Jaz in moji kolegi pa smo skoraj vsi prišli iz tekov. Bili smo dobri tekači, strelci pa ne.

Kdaj pa ti moderni biatlonski otroci dobijo v roke orožje?
Mislim, da tam pri desetih letih že streljajo z zračno puško. Na deset metrov in samo leže. Nič stoje. To so mlajši dečki in mlajše deklice, ko pa preidejo kategorijo višje, med starejše dečke in deklice, streljajo tudi stoje. Pri 15 letih mlajši mladinci in mladinke gredo že na mali kaliber.

Te generacije biatloncev bi morale torej biti v streljanju neprimerno boljše, kot ste bili vi.
V resnici bi moralo biti tako, ampak ni čisto. Tudi za streljanje moraš imeti talent in tisti, ki ga imajo, nimajo težav, če pa ga nimaš, pa … Tako je kot pri drugih stvareh, saj včasih uspe, ampak ko potegneš statistiko po koncu sezone, si lahko le rečeš: Uf, tale pa ni ravno strelec.

Ogromno dela je treba vložiti v streljanje, ogromno razmišljanja je potrebnega. Mislim, da tisti tekmovalec, ki sam razmišlja o streljanju, ki se sam zaveda svojih napak in ne čaka le, da mu trener pove, kaj je naredil narobe, zagotovo je dober strelec.

Alex Cisar Osrblie Sportal Alex Cisar mladinski svetovni prvak tudi v zasledovanju!

Torej biatlon poleg fizičnih predispozicij za dva zelo različna športa zahteva še veliko talenta za oba?
Če hočeš biti vrhunski, potrebuješ oba talenta.

Je ta izziv pritegnil tudi vas? Kako ste se pravzaprav znašli v biatlonu?
To je bilo veliko naključje. Bil sem na vojaškem svetovnem prvenstvu v Kanadi, v Quebecu, Janez Vodičar in Volodja Korolkevič sta me kot zelo dobrega tekača pregovorila. Meni v tekih takrat ni bilo všeč, ves čas so bile neke "ribarije", če povem po domače, zato sem se odločil hitro.

Vem, da je bil moj klubski trener Vinko Poklukar zaradi tega zelo užaljen, ker je po duši tekač, ampak se je pozneje sprijaznil, meni pa nikoli, res nikoli ni bilo žal, da sem šel v biatlon. V njem sem se našel, je šport, ki ga imam res izjemno rad.

"Saj je lepo kdaj pogledati nazaj, ampak je veliko zanimivejše gledati naprej," pravi prvi slovenski biatlonec z zmago v svetovnem pokalu. "Saj je lepo kdaj pogledati nazaj, ampak je veliko zanimivejše gledati naprej," pravi prvi slovenski biatlonec z zmago v svetovnem pokalu. Foto: Vid Ponikvar

Zapisali ste se tudi v zgodovino tega športa pri nas, ste namreč prvi zmagovalec tekme svetovnega pokala.
Res je, to je bilo v Östersundu davnega leta 2003 …

… vseeno, prvi je prvi …
Da, normalno. Včasih kje to še preberem, ampak se s tem ne ukvarjam. Saj je lepo kdaj pogledati nazaj, ampak je veliko zanimivejše gledati naprej. Zdaj imam te fante in moja naloga je, da jih čim boljše pripravim, da ne bodo le dosegali rezultatov, kot sem jih jaz, temveč jih bodo tudi močno presegli. Pa da bodo kar najbolj konstantni. Če dosežem to, bom srečen.

Ste pa v življenju sodelovali s številnimi trenerji. Kaj ste od njih odnesli?
Zanimivo je bilo pri trenerjih iz vzhodnega bloka, kot je bil Volodja Kolorkevič, pri katerih se je zelo veliko treniralo in zelo malo počivalo. Ta sistem mi ni ugajal, ampak po drugi strani sem, če pomislim, naredil dobro podlago za naprej, za druge trenerje, ki so lahko potem le še brusili podrobnosti. Tam se štiri leta nisem nikamor premaknil, treniral sem ogromno, moj tek pa je bil zanič.

A sem se pri vseh naučil veliko, od nekaterih stvari, ki jih je vredno ponavljati, od drugih stvari, ki jih ni. Se pa to vse čas spreminja, ves čas moraš razmišljati, brati, se izobraževati, preizkušati. Stvari ves čas napredujejo kot pri vsaki stvari. Oprema napreduje, moraš biti "apdejtan".

Cisar Planko Osrblie Sportal Fantastično: dvojna slovenska biatlonska zmaga!

Najbrž zato budno spremljate tudi dogajanje na najvišji ravni, v svetovnem pokalu?
Če po pravici povem, svetovni pokal zdaj spremljam zelo slabo. Večinoma pogledam samo rezultate, ker za kaj več preprosto nimam časa. Dobro, če sem kdaj po naključju doma, seveda z velikim užitkom pogledam kakšno tekmo, ampak skoraj zmeraj je tako, da smo tudi mi na kakšni tekmi in lahko pogledam samo rezultate.

Vi imate kar dober nabor talentov, mladinska reprezentanca je številčna …
Da, za zdaj kaže kar dobro, je pa tako, da je kakšen letnik dober, drugi manj. Za zdaj sem osredotočen na te, ki so v reprezentanci, spomladi bomo videli, ali se bo ekipi priključil še kdo, seveda, če je dovolj nadarjen za reprezentanco. Z zdaj imamo to, kar imamo. S temi se je treba ukvarjati in tudi oni morajo vztrajati.

Kako iščete člane za reprezentanco? Kje najdete te fante?
Po klubih. Nadarjeni otroci se hitro pokažejo v tekmovanjih, regijskih, državnih. Tekmovanj je toliko, da nadarjenih ni mogoče spregledati. Sicer pa kandidate reprezentanci ponujajo klubi sami. Tudi lobirajo. Jaz tekmovalcev ne iščem. Vsi skupaj pa bi si seveda želeli, da bi jih bilo veliko več. Ampak mislim, da se s to težavo spopadajo v vseh športih.

"Res je, nekateri šok doživijo na prehodu iz osnovne v srednjo šolo, naslednji pa je s srednje šole na fakulteto. Takrat kdo tudi izbere šolo, ob kateri se ne more več ukvarjati s športom." "Res je, nekateri šok doživijo na prehodu iz osnovne v srednjo šolo, naslednji pa je s srednje šole na fakulteto. Takrat kdo tudi izbere šolo, ob kateri se ne more več ukvarjati s športom." Foto: Vid Ponikvar

Te športne evforije najbrž močno vplivajo na vpis otrok …
… Natanko tako. Če je kakšen dober rezultat, sproži evforijo, pa se nato poveča vpis v šole. Ko rezultata ni, vse upade. Vse je odvisno od trenutnega navdiha.

Po drugi strani je pa tudi osip, tudi vaši fantje prihajajo v obdobje, ko se bodo morali odločati za šport ali šolo …
Res je, nekateri šok doživijo na prehodu iz osnovne v srednjo šolo, naslednji pa je s srednje šole na fakulteto. Takrat kdo tudi izbere šolo, ob kateri se ne more več ukvarjati s športom.

Kolikšen pa je po navadi ta osip?
Tega pa ne vem. Zraven sem premalo časa. Kar nekaj jih je odnehalo tudi pri meni, ampak mislim, da je to normalno. Odločili so se pač za kakšno drugo stvar, večinoma tisti, ki v športu niso bili tako dobri. To je normalno, seveda je odločitev lažja, če ti pri eni stvari ne gre. Če pa imaš rezultate, je ta odločitev težja.

Anton Vidmar, Lovro Planko, Alex Cisar in Janez Marič MSP 2019 Sportal Mladi slovenski biatlonci do srebra na svetovnem prvenstvu!

Vaši medalisti Cisar, Planko in Vidmar so prepričani, da je biatlon njihova pot?
Za zdaj je videti tako, upam, da bodo vztrajali.

Menda je ta prestop med člane v biatlonu zahteven, kaj pa pomeni psihološko? Kakšne so posledice tega šoka, ko si dober med svojimi vrstniki, pobiraš medalje, naslednjo sezono pa med člani točk ne vidiš niti z daljnogledom?
Dobro vprašanje. Zato pravim, da je prezgodnje pošiljanje v svetovni pokal nesmisel. Če na "svojih" tekmah posegaš na stopničke, se uvrščaš med deseterico, potem te pa pošljejo na svetovni pokal in si 90., ti lahko tako upade motivacija, da imaš lahko pozneje resne težave. Boljše je, da počakaš leto ali dve, potem je ta preskok manjši.

Treba pa je vedeti, da redkokateri tekmovalec pride od mladincev in začne med člani že takoj posegati po medaljah. To so le razni Fourcadi, Johannesi in podobni. Saj se najde kakšen, ampak po navadi je med mladinci in člani luknja, ko moraš nekaj let res trdo, trdo delati, da za teboj nazadnje pridejo tudi rezultati.

Ampak jaz mislim, da bo za te naše fante ta prehod milejši in hitrejši in da se bodo tudi med člani hitro začeli prebijati na zasledovalne tekme.

Kmalu bodo štrene mešali tudi na najvišji ravni. Kmalu bodo štrene mešali tudi na najvišji ravni. Foto: Vid Ponikvar

Kdaj pa bi se po vašem mnenju lahko zgodil ta prehod?
Ne vem, zdaj so v 19. letu, Lovro (Planko, op. p.) celo v 18. V roku štirih let, mislim, da bi že morali biti pri točkah svetovnega pokala. Jaz si seveda želim še več, ampak so to tako nehvaležne teme. Tako zelo nerad ugibam, zato ne bom. Pustimo to temo. Čim prej naj se zgodi, pravim.

Pa jih kaj pripravljate na te zadeve, na morebiten šok. Spada to v vaš trenerski delokrog?
Ah, pa saj oni se vsega zelo dobro zavedajo. Saj niso neumni. Gledajo, preverjajo, pobrskajo po podatkih za Fourcada, Johannesa, kako dobra sta bila kot mladinca. Mislim, da imajo vse preverjeno. Vsaj nekateri.

Tudi delo s psihologi se jim zdi nekaj povsem normalnega …
Da, te psihologe imajo v šolah in kar hodijo. Ampak delo s psihologom zahteva resnost, ni tako, da bi šel enkrat, dvakrat na mesec, ko ga potrebuješ, hoditi moraš ves čas.

Za vas vemo, da niste bili navdušeni nad psihologi.
Jaz sem poskusil, ampak enostavno ni šlo. Zame je bil najboljši psiholog trener Tomaš Kos. Ne bom omenjal psihologov, ampak veliko sem se vozil k njim v Ljubljano, delal sem avtogene treninge, na koncu pa mi je najbolj koristil pogovor s trenerjem.

biatlon Sportal Vindišarjeva na zasledovanju pridobila kar 38 mest

Mladi nimajo težav s tem, ta modernost se vendarle pozna.
To je druga generacija in čisto drug svet. Spomnim se sebe, ko sem bil njihovih let, in pogledam njih. Ni primerjave, ampak to je normalno.

Se kaj sodelujete s člansko reprezentanco ali ste ločeni?

Čisto smo ločeni, tu in tam se za nekaj dni srečamo na Pokljuki, sicer smo pa po svetu, vsak na svojem koncu.

Kakšna je sploh sezona junior cupa?
Najprej smo začeli Alpski pokal, ki je najnižji rang mednarodnega tekmovanja, ampak štartali smo samo zato, da smo imeli uvod v IBU Junior Cup, ki je po mojem mnenju svetovni pokal do 22 let. Na njem manjkajo samo Norvežani, občasno Švedi, sicer so vsi tam. Pridejo Kanadčani, Američani, vzhodni blok.

Imeli smo dve postaji tega, v Švici in Franciji, potem sta šla dva – trije bi morali nastopiti, pa je en zbolel – na pokal IBU, ki je nekakšna druga liga svetovnega pokala, kvalificirat sta se šla za svetovni pokal, obema je zlahka uspelo. Preostalo so bile pa že priprave za mladinsko svetovno prvenstvo in nekaj domačih tekem, zdaj nas čaka Olimpijski festival evropske mladine (Eyof) v Sarajevu, potem gremo še na IBU Junior Cup na Švedsko in Norveško, kjer bodo seveda nastopili tudi tekmovalci teh držav. Ta pokal ponuja najboljše tekme za fante te starosti. Dobra konkurenca, dobro organizirane tekme. Na program se je vrnil ravno takrat, ko sem začel trenirati mladince, kar je super.

Nekdanji smučarski tekač se je našel v biatlonu, za zdaj v njem ostaja kot trener. Nekdanji smučarski tekač se je našel v biatlonu, za zdaj v njem ostaja kot trener. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Kakšen pa je ritem na treningih mladinske reprezentance? Že spominja na članskega, vsaj v nekaterih elementih?
To je pa popolnoma odvisno od tega, v kakšnem obdobju smo in kaj delamo. Spomladi, ko so dolgi osnovni treningi, imamo tudi mi tisti pravi, naporni tekmovalen ritem. Tako na progi kot na strelišču. Da je čim več strelskih prihodov. Sicer pa vsega po malem.

Kako vidite sebe v prihodnjih letih?
Vidim se v trenerskem poslu, je pa to seveda odvisno od rezultatov in od odločitev drugih. Lahko, da kdo z menoj tudi ne bo zadovoljen. Ampak v trenerskih vodah uživam, sicer ne vem, kam naj gre neki nekdanji športnik pri 45 letih. Kaj drugega bi pri teh letih tudi težko začel. Pa še uživam v tem in mislim, da nekaj znanja imam za predati. Pač, biatlonu sem posvetil življenje. No, poleg družine, seveda.

Zadnjih pet sobotnih intervjujev:

TImi Zajc Sportal Timi Zajc ima že zdaj "spomenik", ki ga bo spominjal na kariero #intervju Primož Roglič Sportal Zelo sladke skrbi za Primoža Rogliča Andres Vombergar Sportal Olimpija ga je že odpisala, a je sledil čudežni preobrat Ante Kostelić Sportal Frajer iz srednjega veka, ki se težko privaja na ta svet #intervju Polona Hercog, Željko Krajan Sportal Ne vidita nobenih težav, da sta partnerja tudi v zasebnem življenju

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 491
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin