Olimpija ga je že odpisala, a je sledil čudežni preobrat

Iz Argentine, ki je od Slovenije oddaljena več kot 11 tisoč kilometrov, je prišel skoraj kot anonimnež. Olimpija je na priporočilo Mladena Rudonje zanj vložila pol milijona evrov. Zmajem je pomagal do dvojne lovorike, a se do znamenitega zadetka v Ljudskem vrtu za nepozabno zmago s 3:2 ni pojavljal na naslovnicah, nato pa je poleti sledil šok. Izkusil je kalvarijo, ki je ne bi privoščil nikomur.

Klub ga v začetku sezone 2018/19 sploh ni prijavil za Evropo, igralnih minut ni bilo od nikoder. Skoraj bi že razočaran in ponižan zapustil klub, a ga vendarle ni. Angel v obliki Safeta Hadžića ga je vrnil v življenje, sledil je filmski preporod. Ne le, da je postal prva violina napada zmajev, najboljši strelec Olimpije in Prve lige Telekom Slovenije, ampak je pri 24 letih dočakal še vpoklic v slovensko reprezentanco, ki so mu še dolgo v noč najbolj glasno nazdravljali v Buenos Airesu.

Postal je tako vroč, da bi lahko klubu s prodajo zagotovil večmilijonski znesek. Postavlja se le ključno vprašanje. Kdaj, kam, za koliko. Andres še ne ve odgovora, nima pa prav nič proti, če bi ostal pri Olimpiji, saj mu je zlezla pod kožo. Pogodba ga z zmaji veže še poldrugo leto, a bo zadnjo besedo imel predsednik Milan Mandarić …   

Člansko kariero je začel v peti argentinski ligi pri CA Ituzaingo, nato oblekel dres Atletico Fenix iz mesta Pilar, leta 2016 pa je zaigral za drugoligaša Los Andes iz Buenos Airesa, pri katerem je bil najboljši strelec. Čeprav se mu v pogovoru rade prikradejo na plan podobne besede in jih veliko ponavlja, je njegov zaklad slovenskih izrazov iz dneva v dan bolj mogočen. Z njim smo klepetali slabo uro. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Za začetek vprašanje, s katerim se srečujete že od rojstva. Ste Argentinec ali Slovenec?

Poglejte … (resen pogled in krajši razmislek, op. a.). To je zelo težko razložiti. Počutim se kot Argentinec, a tudi kot Slovenec. Rodil sem se v Argentini, a smo doma govorili slovensko in ohranjali slovenske navade. Zato velja zame oboje. Sem Argentinec, a tudi Slovenec.

Kot otrok sem od ponedeljka do petka obiskoval argentinsko šolo, ob sobotah pa smo imeli v naši skupnosti organizirano slovensko šolo. Tako sem končal vrtec, osnovno in srednjo šolo. Slovenska skupnost je lepo organizirana. Ob sobotah deluje slovenski radio, ob nedeljah je slovenska maša v cerkvi. Skoraj vsak teden je kakšna kulturna prireditev, prevladujeta folklora in petje, izjema ni niti šport. Zlasti nogomet, imamo amatersko ekipo Zedinjena Slovenija, in odbojka. Veliko se dogaja, pogosto prihajajo na obisk tudi gostje iz Slovenije.

Njegova družina živi še naprej v Argentini. Foto: Instagram & Imdb Ste se doma vedno pogovarjali slovensko?

Vedno. Če sem se kdaj oglasil po špansko, pa sem to verjetno storil nevede, so me ošteli. Včasih. Zato sem se potrudil, da sem vedno govoril slovensko, čeprav mi ni bilo lahko. Še vedno mešam kakšne izraze, od leta 2017, ko sem se preselil v Ljubljano, pa mi gre na bolje. Napredujem. Zdaj sem se naučil tudi nekaterih hrvaških izrazov. Tudi tistih bolj grdih (smeh, op. a.).

Pravzaprav je najbolj pomembno, da sem se naučil slovenske nogometne izraze. Doma smo vedno govorili slovensko, a nikoli o nogometu. Izrazov, kot so enajstmetrovka, kazenski prostor, napadalec ali obramba, v Argentini nisem poznal, zdaj pa mi gredo že kar dobro z jezika.

Ste v Argentini uporabljali špansko-slovenski slovar?

Kar pogosto, da. Ko sem bil otrok, še ni bilo interneta. Ko se je bilo treba o čem pomeniti, sem ga vedno uporabljal.

So vam kakšne slovenske besede povzročale posebne preglavice?

Morda kakšne daljše, kot so življenjepis, zemljepis in podobne. V slovenski šoli smo se jih veliko naučili, besedni zaklad pa krepili tudi z učenjem in petjem slovenskih pesmi.

Kako so vas zaradi ponotranjenih slovenskih navad doživljali argentinski prijatelji brez slovenskih korenin?

Niso povsem dobro razumeli, zakaj hodim ob sobotah še v slovensko šolo. Ni jim šlo v račun, da imamo šolo tudi v soboto, ko bi lahko počel kaj drugega. Včasih sem se želel takrat srečati s prijatelji, a je bilo nemogoče, saj sem moral v šolo. Težko mi je bilo tudi zaradi nogometa, saj sem imel ob sobotah pogosto tekme. Zlasti pri mladincih. Na srečo so se začele bolj zgodaj, dopoldne ali pa v času kosila, popoldne pa sem imel slovensko šolo. Če sem kdaj zamudil in prišel domov pozno, sem se moral dogovoriti z učiteljem, a na srečo ni bilo nič hujšega. Vedno smo našli rešitev.

Jeseni je bil izbran za najboljšega igralca meseca oktobra v Prvi ligi Telekom Slovenije. Foto: NK Olimpija/SPS Ko ste bili mladinec, ste se dokazovali pri velikanu, aktualnem južnoameriškem prvaku River Platu. Ste ostali brez priložnosti tudi zaradi dodatnih sobotnih obveznosti v slovenski šoli?

Več razlogov je bilo, zakaj nisem več igral. Že tako je bilo nevšečno, ker sem se na treninge in tekme vozil po več ur z avtobusom. Takrat sem imel hude težave s kolenom. Nisem veliko igral, nato pa so se me v klubu hitro znebili. Težko je bilo, saj nisem dobil veliko priložnosti. Pač, koleno me je bolelo. A tak je nogomet. Žal sem se moral vrniti v peto ligo.

Niste imel pri River Platu nobenega zaveznika ali pa podpornika, ki bi se zavzel za vas in poskušal prepričati vodstvo, naj še malce počaka in vam podari novo priložnost?

Ne. Pri River Platu se dokazuje ogromno igralcev. In to zelo dobrih. Preveč. Številni so postali zelo uspešni, veliko se jih je odpravilo v Evropo k vrhunskim klubom. Ni se mi izšlo, sem pa lahko bolj vesel zaradi tega, ker sem nato začel z ničle. Začel sem na novo, a mi je vendarle uspelo.

Torej ste že takrat, ko ste bili še najstnik, podobno kot zadnje poletje pri Olimpiji, ko ste bili že malodane odpisani, nato pa vstali od mrtvih, pokazali izjemno psihološko moč. Čeprav je sledil velik padec, saj ste čez noč oblekli dres petoligaša, ste verjeli v svoje sposobnosti, napredovali in postopoma rasli do zdajšnjega statusa.

Takrat mi res ni bilo lahko. Igral nisem skoraj leto dni. Zaradi osteohondritisa, vnetja kosti in hrustanca v levem kolenu, ki sem ga čutil že od mladih nog, sem moral pod nož. Pri klubu so vedeli za to težavo. Operirali so me. Hvala bogu je minilo brez zapletov, tako da lahko še danes igram nogomet brez težav. Po operaciji sem moral pozabiti na žogo šest mesecev, potem je sledila še ena manjša poškodba, nato pa se je začelo lepše poglavje v moji karieri. Leta 2014 sem se pridružil nižjeligašu CA Ituzaingo. Imel sem 19 let.

Leta 2011, ko je bil mladinski B-reprezentant Argentine, je na sosednjem igrišču spremljal trening argentinske članske izbrane vrste, pri kateri je izstopal Lionel Messi. Foto: Reuters

V teh letih so številni Argentinci dosegli že planetarno slavo. Verjetno ga ni dneva v domovini tanga, ko se navijači ne bi spraševali, kdo je bil večji nogometaš. Veliki as Barcelone Lionel Messi ali legendarni Diego Armando Maradona?

Zame je večji Messi. Tudi zaradi tega, ker lahko spremljam njegove predstave, ogledal sem si ga tudi v živo. Večina ljudi v Argentini še vedno pravi, da je bil Maradona najboljši, zame pa je Messi boljši. Ne le kot nogometaš, ampak tudi kot oseba. Ostal je skromen, noče izstopati. On je številka ena.

Vaš sloviti rojak Maradona si je med kariero in po njej poleg nespornih nogometnih mojstrovin nakopal tudi nemalo afer in nečednosti, zaradi katerih ni najbolj primeren vzornik najmlajšim.

Imate prav. To, kar počne zunaj igrišča, ni najlepše. Mogoče imam tudi zaradi tega raje Messija. Vseeno pa večina Argentincev ne bo nikoli pozabila za njegove najboljše predstave. Na svetovno prvenstvo v Mehiki, ki ga je leta 1986 osvojil skoraj sam.

Diego Armando Maradona je bil veliki argentinski junak leta 1986, ko so gavči osvojili naslov svetovnega prvaka v Mehiki. Foto: Guliverimage/Getty Images

Če bi bil takrat v veljavi sistem VAR, bi Argentina težje prišla do naslova, saj bi izostal zadetek Maradone z ''božjo roko'' proti Angliji …

Res je. A v Argentini je za večino navijačev še vedno bog. Karkoli naredi, mu oprostijo. To je nekoliko nenavadno, priznam.

Ste ga imeli priložnost spoznati v živo?

Ne, videl sem ga le na televiziji. Z Messijem sem se pa že srečal. Ko sem leta 2011 igral za mladinsko B-reprezentanco Argentine, pravzaprav smo jo sestavljali igralci nižjeligaških klubov, so se gavči pripravljali na južnoameriško prvenstvo. Trening za Copa Americo so opravljali poleg nas, na sosednjem igrišču. Lahko smo vpijali poteze in znanje Messija, Angela Di Marie …. To so res veliki mojstri.

Je Maradona v vaših očeh manj priljubljen kot Messi tudi zaradi tega, ker je velik navijač Boce Juniors, največjega rivala River Plata?

Tudi mogoče, čeprav to nima velike vloge.

River Plate, pri katerem je igral Vombergar kot mladinec, je aktualni južnoameriški prvak. Foto: Guliverimage/Getty Images Nedavno je svet nestrpno pričakoval spektakel spektaklov, finale pokala Libertadores med Boco in Riverjem. Napovedovala se je nepozabna izkušnja s čustvenimi navijači, nato pa je sledil kaos. Navijaški neredi in odpovedi tekem so poskrbeli za veliko klofuto argentinskemu nogometu.

To se res ne bi smelo zgoditi. Škoda. Pa ravno takrat, ko so vsi spremljali dogajanje v Argentini. Prvo tekmo, ki se je končala z 2:2, sem spremljal v Sloveniji. Tudi drugo sem si želel ogledati v Ljubljani. Zvečer smo se dogovorili z Ilićem, Savićem in Vidmarjem, da bi si ogledali tekmo, a je nazadnje ni bilo. Katastrofa. Bili smo na večerji, čakali, da se bo vendarle začelo.

Nekajkrat so tekmo prestavili, na koncu pa je odpadla in jo je pozneje gostil Madrid. Bil sem žalosten, to je bilo res nerodno. Za nameček nisem mogel spremljati druge tekme. Ravno takrat sem bil namreč na letalu, ker sem se vračal v Buenos Aires. Spremljal sem le prvi polčas. Ko sem nato na letalu izvedel, da je River prvak, mi je vsaj malce odleglo. Umiril sem se, toplo mi je bilo pri srcu.

Tako je zadnje sekunde tekme med Argentino in Nigerijo pospremil Andres Vombergar. #strast pic.twitter.com/hIxF14MUlI

— NK Olimpija Ljubljana (@nkolimpija) June 26, 2018

O tem, kako vročekrvno spremljate nogomet, zlasti gavče, reprezentanco Argentine, smo se lahko prepričali prek socialnih omrežij.

Da. Takrat je bilo smešno, saj je moj sostanovalec Rok Kronaveter raje zapustil sobo, kot da bi ostal z mano. Ni več mogel poslušati mojega kričanja, zato me je raje pustil samega. Bil sem zelo živčen. Na tisti tekmi smo morali zmagati, če smo hoteli napredovati v osmino finala. In res. Argentina je premagala Nigerijo! Nato v osmini finala proti Franciji žal ni šlo najbolje, tako da smo izpadli.

Ste bili kaj jezni na sosede Hrvate, ker so zadali Argentini na SP v Rusiji tako boleč udarec?

Ne. Takrat so nas premagali s 3:0, a je bilo to še v skupinskem delu. Poraz je bolel, takrat sem pošteno podvomil o napredovanju, priznam, a se je nato vendarle izšlo.

Slovenija je leta 2014 na gostovanju pri Argentini izgubila z 0:2. Tako se je Boštjan Cesar spustil v boj za žogo z Lionelom Messijem, ki se je na tej tekmi vpisal med strelce. Foto: Reuters

V srcu pa niste le goreč navijač Argentine, ampak tudi Slovenije.

Zelo velik. Tudi to je težko razložiti. Najbolj neobičajno, a tudi ponosno je bilo leta 2014. Takrat je Slovenija prišla v Argentino in se v La Plati, kraju, kakšno uro oddaljenem od Buenos Airesa, pomerila z gavči. Vsa slovenska skupnost se je zbrala na tribunah. V sektorju za gostujoče navijače. Bilo je nenavadno. Peli smo slovenske skladbe, a tudi argentinske. Preostali gledalci niso razumeli, kaj počnemo, zakaj navijamo za obe ekipi. Bilo je zanimivo, neponovljivo.

Takrat je veliko prahu dvignila velika zastava z domobranskim simbolom, ki so jo razvili navijači Slovenije v zadnjih minutah tekme.

To je naredila skupina navijačev. Niti vedeli nismo, kaj namerava. Mislili smo, da bo razvita le slovenska zastava, potem pa smo na televiziji videli, da je bil to pravzaprav grb. S tem se nočem ukvarjati, to je zame politika. Raje se pogovarjam o športu.

V Slovenijo je leta 2017 pripotoval kot najboljši strelec drugoligaškega kluba Los Andes. Foto: Instagram & Imdb Kdaj ste prvič obiskali Slovenijo?

Ko sem bil star štiri leta. V Sloveniji sem takrat preživel mesec dni. Bilo je prekrasno.

Se tega še spominjate?

Nekaj malega. To so prijetni spomini. Z očetom sem se vrnil v Slovenijo leta 2007, ko smo se udeležili posebnega nogometnega turnirja. Naša skupnost v Argentini ima slovensko amatersko ekipo Zedinjena Slovenija. Imel sem 12 let. Nisem igral, bil sem le spremljevalec, a je bila to prelepa izkušnja. Igrali smo proti preostalim slovenskim ekipam z več koncev sveta. Proti zamejcem iz Avstrije, Italije … Skupina slovenskih Argentincev je na takšnem turnirju sodelovala petkrat, nazadnje leta 2015.

Vam je, ko ste se odpravljali v Slovenijo, kaj zaigralo srce, saj ste se vračali v domovino svojih prednikov?

Vedno. V Sloveniji mi je prelepo. Leta 2012 smo jo obiskali za en mesec. Dva tedna smo imeli poletno šolo, dva tedna pa smo potovali po Sloveniji, spoznavali nove kraje, znamenitosti in se zabavali. Predvsem zadnje.

O veliki sreči zaradi slovenske reprezentance:

Sedem let pozneje ste v Sloveniji najboljši strelec domačega prvenstva, prvi napadalec Olimpije, ljubljenec navijačev, prejeli pa ste še vpoklic za nastop v reprezentanci!

Presrečen sem. Sploh ne veste, koliko mi to pomeni. O tem sem sanjal že kot otrok, to je bila moja ogromna želja. Neizmerno sem vesel reprezentančnega vpoklica, moji starši in prijatelji v Argentini pa še bolj! Res sem srečen, saj so se mi uresničile sanje.

Če bi vas vpoklicali v A-reprezentanco tudi marca, ko bo Slovenija vstopila v kvalifikacije za EP 2020, bi si morda delili sobo z Janom Oblakom. V sobi verjetno ne bi manjkalo španskih izrazov …

To bi bilo prelepo … Ampak. Zdaj sem v B-reprezentanci. Upajmo, da mi bo selektor Kek dal priložnost in jo bom znal tako izkoristiti, da bi zaigral tudi za A-reprezentanco.

Ko je obiskoval slovensko šolo v Argentini, je znal Prešernovo Zdravljico od prve do zadnje kitice. Foto: NK Olimpija/SPS Znate zapeti slovensko himno? Ko se boste v Španiji pomerili proti kitajski zasedbi do 25 let, bo zadonela iz zvočnikov.

Seveda jo znam. V Argentini smo jo redno peli. Zdravljico sem znal od prve do zadnje kitice, zdaj pa jo bom moral le malce obnoviti. Tisto glavno kitico, ki je v himni, pa znam, brez skrbi.

Pričakujete, da boste prepričali selektorja in zaigrali proti Kitajski?

Upam. Hvala selektorju, da nam je dal to možnost. Upam, da se bo komu od nas uspelo pridružili tudi prvi ekipi. Upam, da bomo dokazali, kako je Prva liga Telekom Slovenije kakovostno tekmovanje. In da bomo napredovali.

Številni mislijo, da so (močnejše) lige v Evropi, kjer ne manjka slovenskih legionarjev, nekaj razredov višje od slovenskega prvenstva. Bo to posebna motivacija za vas, da jih prepričate o nasprotnem?

Bo, seveda. Je pa po drugi strani res, da imajo igralci v tujini boljše pogoje, močnejše tekmece in večjo kakovost. A vseeno. Za nas je lepo biti tudi v drugi reprezentanci. Čeprav ni to A-reprezentanca, bom poskušal izkoristiti to možnost.

Selektorja Matjaža Keka že poznate?

Osebno ne. Ga pa seveda že dolgo poznam, saj je bil selektor reprezentance na svetovnem prvenstvu v Južni Afriki, kjer je sodeloval tudi z Argentincem Martinom Magistrom. Kondicijskim trenerjem. Martina poznam odlično, selektorja Keka pa še nisem spoznal. Ga bom pa kmalu.

Tudi Martin Magister, nekdanji kondicijski trener slovenske izbrane vrste, je argentinski Slovenec. Foto: Vid Ponikvar

Kako ste v preteklosti v Argentini spremljali nastope slovenske reprezentance na velikih tekmovanjih?

Evropskega prvenstva leta 2000 in svetovnega prvenstva 2002 se ne spomnim najboljše, povsem drugače pa je bilo pri SP 2010. Ko sem spremljal zadnjo tekmo Slovenije proti Angliji, mi je šlo skoraj na jok, ko smo izpadli v zadnji sekundi. Takrat nam je reprezentanca prinesla veliko veselja, zlasti na tekmah dodatnih kvalifikacij, ko smo izločili Rusijo. Bilo je nepozabno, saj smo vse prvenstvo navijali za Slovenijo in Argentino. To so bili luštni dnevi.

Kaj bi se zgodilo, če bi se Slovenija in Argentina znašli na prvenstvu v isti skupini?

Uf. Takrat pa bi bilo zame res težko (smeh, op. a.).

Ko sta igrali slovenska ali pa argentinska reprezentanca na prvenstvu, so mi starši dovolili, da sem lahko manjkal v šoli. Ponavadi v šoli, ko igra Argentina, sploh ni pouka. Pravzaprav manjkajo skoraj vsi, a ravnatelji ne kaznujejo nikogar. Takšna je navada. Morda pride štiri ali pet učencev, potem pa postavijo veliko televizijo v dvorani. A kaj jim to pomaga, če ni skoraj nikogar v šoli …

Priznal je, da tudi v Argentini veliko spremljajo Luko Dončića in se sprašujejo, kako je lahko že tako mlad tako dober. Evforija okrog Manuja Ginobilija, velikega argentinskega košarkarskega junaka, ki je že odigral svoje v ligi NBA, se ga ni nikoli dotaknila. Foto: Reuters

V zlatih časih slovenskih uspehov v smučanju je bilo podobno v Sloveniji. Sam se dobro spominjam, kako so nas med poukom vabili v knjižnico pred edino televizijo v šoli ali pa so prekinili pouk in prek šolskega radia prenašali nastop slovenskih smučarskih junakov.

No, kar zadeva zimske športe, me niso nikoli zanimali. V Argentini so bolj priljubljeni na jugu države, v Buenos Airesu pa ni nikoli snega.

Ste sploh že stali na smučkah?

V Argentini tega nisem počel. Prvič sem smučal šele lani na Gorenjskem. Stric in teta sta mi predstavila smučanje. Lahko rečem, da je prijetno.

Slovenska reprezentanca je s tem, ko vas je vpoklical Matjaž Kek, postala bogatejša za strastnega zaljubljenca v nogomet. Argentinci veljate za prave nogometne fanatike, ki jih ni sram zakričati, niti zajokati.

Saj ste videli posnetek. Ko spremljam reprezentanco, sem zelo živčen in strasten. V nogometu je na sploh veliko strasti. Ko si na spletu ogledaš kakšne posnetke, ko se navijači Riverja ali pa Boce doma snemajo in kričijo, so to prave smešnice.

Lanski spektakel med velikanoma iz Buenos Airesa so zasenčili številni navijaški izgredi. Foto: Reuters

Žal pa omenjeni navijači polnijo tudi rubriko črne kronike. Huliganski obračuni, kraje, razbiti avtomobili … Ste nasilje kdaj izkusili na lastni koži?

Na srečo ne. Bil sem na velikem derbiju med Riverjem in Boco, to je nepozabna izkušnja, ki jo priporočam vsem zaljubljencem v nogomet. Enkrat v življenju moraš biti na tem derbiju. Takrat ni bilo na srečo nič hujšega. So pa to nore tekme, vlada izjemno vzdušje, vse ceste v polmeru pet kilometrov od štadiona zaprejo …

Torej Buenos Aires le ni tako nevaren kraj za turiste?

Januarja, ko so ravno počitnice, je zelo lepo. V mestu ni veliko ljudi, saj so vsi na počitnicah. Pa še toplo je, saj je poletje. Med letom je težje. Več je gneče, avtomobilov, žal pa tudi kriminala. Vedno moraš paziti, a ni tako hudo, da bi bil zaradi tega prestrašen. Le vedeti moraš, katere ulice so nevarne. Po 23. uri moraš biti na ulicah še posebej previden. Ko sem živel v Buenos Airesu, se mi ni zgodilo nič pretresljivega. Očitno sem bil dovolj previden, nikoli pa ni dobro, da zganjaš paranojo.

Sobotni intervjuji, zbrani na enem mestu.

Ste v Argentini živeli v mirni soseski?

Hiško imamo v mestecu Ramos Mejia, 30 kilometrov od Buenos Airesa. Je del province, območja La Matanza, ki je velika občina. Ima dva milijona ljudi.

Ravno toliko prebivalcev kot Slovenija?

Toliko, da. Kdo bi si mislil. Hiška leži ob aveniji, tako da je za prevoz do Buenos Airesa dobro poskrbljeno. To je lepo mestece.

Argentinski zvezdnik Carlos Tevez je pred leti šokiral javnost z razkritjem, da v njegovi soseski vlada tak kriminal, da je na pločnikih že večkrat naletel na trupla. Da so to območja, na katera si policija sploh ne upa vstopiti.

Da. Tam je podobno kot v Braziliji v favelah. V Buenos Airesu je nekaj takšnih sosesk, v katere nočeš vstopiti, saj nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi.

Znameniti prizori na največjih tekmah Boce Juniors, velikega rivala River Plate. Foto: Reuters

Si ne bi upali v sosesko? Kaj pa, če bi tam živel vaš prijatelj?

Ne, zagotovo ne bi šel tja. Tja gredo le tisti, ki tam živijo.

Argentina je v začetku stoletja doživela hudo ekonomsko krizo. Kako je zdaj?

Leta 2001 je bila velika kriza, po kateri je predsednik odstopil. Potem je bilo boljše, zdaj pa se kriza spet poglablja. Upajmo, da ne bo prehuda. Konec leta bodo volitve, bomo videli.

Pa še lahko volite?

Lahko. Ne vem le, ali moram iti na Dunaj na argentinsko veleposlaništvo. Verjetno, saj smo tudi v Argentini takrat na slovenskem veleposlaništvu volili za Slovenijo.

Vam je sploh kaj žal, da ste Argentino zapustili pri 22 letih?

Včasih pomislim na to, da še nisem zaigral v prvi argentinski ligi. Igral sem v peti, četrti, tretji in drugi ligi, v prvi pa ne. Enkrat v prihodnosti bi se rad vrnil v Argentino in izkusil še to. Upam, da bom igral še dolgo in uresničil željo.

Kakšne pa so vaše želje, kar zadeva igranje v Evropi?

Se mi že uresničujejo. Prvi korak vsakega nogometaša v Argentini je priti v Evropo. Vsi sanjamo o tem, vedno smo si to želeli. Seveda prevladujejo želje, da bi igrali v najboljših klubih v Španiji, Italiji, Angliji … Sam sem zelo vesel, da sem prišel v Slovenijo. Tu imam prijatelje in sorodnike. Starši so ostali v Argentini, tu pa so z menoj stric in teta, bratranec. Veliko jih je. Nekateri v Ljubljani, drugi na Gorenjskem, tretji na Dolenjskem …

Njegova dolgoletna želja, da bo lahko oblekel slovenski dres, bo kmalu izpolnjena. Foto: Twitter - Voranc

Kaj pa vaša srčna izbranka?

Moje dekle je Argentinka italijanskih korenin. Njeni starši prihajajo iz okolice Benetk, tako da sva skoraj soseda. Ponavadi je tako, da pride v Slovenijo za dva meseca, nato pa se za dva meseca vrne v Buenos Aires. Za zdaj imava tak ritem.

Že razmišljate o poroki?

Za zdaj še ne. Skupaj sva leto dni in pol. Treba bo še malce počakati, treba bo zdržati tudi selitve. Nogomet je takšen šport, da jih ne manjka.

Imate tako argentinski kot tudi slovenski potni list?

Imam. Slovenskega imam že štiri leta.

Kot da bi slutili, da ga boste potrebovali, saj ste postali reprezentant.

Tako je. Komaj sem čakal, da ga dobim.

Kje boste živeli po koncu kariere?

O tem še nisem razmišljal. Verjetno v Sloveniji ali pa v Argentini, obe državi sta v igri. Bom pa moral dobro premisliti. V Ljubljani se krasno živi, obožujem poletne vožnje po mestu s kolesom, tu ni kriminala, v Argentini pa imam družino in prijatelje.

Navijači Olimpije so lepo sprejeli napadalca iz Argentine, ki je v sezoni 2017/18 z zmaji osvojil dvojno krono. Foto: Vid Ponikvar

Katera pa je največja značajska razlika med Slovenci in Argentinci?

Slovenci so, splošno gledano, bolj zaprti, Argentinci pa bolj družabni. Več se družijo, več časa prebijejo s prijatelji in z družinami. Tukaj pa potrebuješ malce več časa, saj so ljudje sprva zadržani, previdni, težje navežeš globlji stik.

V Sloveniji imate tudi nekaj prijateljev in znancev, s katerimi se poznate še iz Buenos Airesa. Eden izmed njih je tudi operni pevec, športni novinar in odličen poznavalec nogometa Juan Vasle. Na nekaterih koncertih v Sloveniji ga na klavirju občasno spremlja Ivan Vombergar. Je vaš sorodnik?

Da, Ivan je moj stric. V Slovenijo je prišel pred 15 leti. Z glasbo je povezana tudi moja mama Andrejka Selan Vombergar, ki je zborovodkinja. V zboru poje tudi moj brat Marjan. Igra tudi bas kitaro, julija pa je bil v Sloveniji in s svojo skupino igral slovenske in argentinske skladbe. Izvajali so različno glasbo, tudi polke, pa uspešnice skupine Čuki in tako naprej.

Ste tudi vi nadarjeni za glasbo?

Joj, prav nič. Mene zanima le nogomet.

Kaj pa imate raje? Tango ali polko?

Polko, zagotovo. Strasti do tanga nisem nikoli začutil, polko pa rad zaplešem. To pa je tudi vse, kar zadeva mene in glasbo. To vedo tudi v Ljubljani.

O Buenos Airesu in Olimpiji:

Z Olimpijo ste le kratek čas, a ste osvojili že skoraj vse, kar se lahko. Prejeli ste dvojno slovensko krono, zdaj ste prvi strelec jesenskega dela tekmovanja.

V Sloveniji živim sanje. Pri Olimpiji se imam vrhunsko. Spomladi želimo ujeti Maribor in ubraniti naslov. Da vsaj pridemo do priložnosti, ko bi ga lahko prehiteli. Dvakrat še igramo z njim, tako da se mu lahko približamo. To bi bilo dobro tudi za moje nastope v reprezentanci.

Govorite, kakor da boste ostali v Olimpiji, v medijih pa ne manjka napisov in govoric o tem, kako bi lahko zapustili klub že v tem zimskem prestopnem roku.

Ne vem, kaj se bo zgodilo. O tem, da obstajajo ponudbe, sem bral le v medijih. Osebno se z menoj ni še nihče pogovoril. Čakam na pogovor s predsednikom in svojim agentom. Ne vem, kaj se bo zgodilo. Ne preostane mi nič drugega, kot da le treniram. Tako z Olimpijo kot tudi z reprezentanco. Moje srce ostaja v Ljubljani.

Sportal Vombergar spregovoril o tem, ali zapušča Olimpijo #video

Kaj pa bi se zgodilo, če bi vas v člansko izbrano vrsto vpoklicali tudi Argentinci?

Potem bi mi bilo pa res težko. A je to pri konkurenci, ki vlada v napadu Argentine, nemogoče …

Dobro, če se vprašamo hipotetično …

Težko je odgovoriti na tako vprašanje. Ne vem, kaj bi rekel. Razen tega, da sem izredno vesel, da sem del slovenske reprezentance.

Bi pa bilo res težko priti v argentinsko reprezentanco. Sploh ko pogledaš, kakšne napadalce ima Argentina. Konkurenca je nora. Lani je za SP v Rusiji ostal doma Icardi! Morda bi bilo dobro, da bi počasi prišli novi igralci, nova generacija. Letos bo južnoameriško prvenstvo. In nova priložnost za Messija, da končno osvoji naslov z reprezentanco. Prepričan sem, da se mu bo zdaj uresničilo.

V jesenskem delu Prve lige Telekom Slovenije je dosegel deset zadetkov in si na lestvici najboljših strelcev deli prvo mesto. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Občasni argentinski reprezentant je tudi Matias Kranevitter. Priimek zelo spominja na Kronavetra. Ima slovenske korenine?

Mislim, da ne. Sva pa nekajkrat trenirala skupaj pri mladincih pri River Platu. Zdaj je član Zenita iz St. Peterburga.

Rok Kronaveter je vaš velik prijatelj. Dejal nam je, da vam je v jesenskem delu dvakrat namenoma odstopil izvajanje 11-metrovke, ko ste lovili tekmovalno formo in potrebovali zadetke za okrepitev samozavesti.

Zelo sem mu hvaležen. O tem se pred tekmo nisva pogovarjala, ampak šele tik pred izvajanjem. Prvič sem ga na hitro vprašal, pa me je razumel in mi prepustil žogo. To mi je dovolil še enkrat, na zadnji tekmi, ko ga ni bilo, pa sem sam vzel žogo in izvajal.

V nadaljevanju sezone ga verjetno ne bo več v Ljubljani. Boste po novem prvi izvajalec kazenskih udarcev pri Olimpiji?

Verjetno. Bomo videli. Če bo kdo drug vzel žogo, se bomo že zmenili na igrišču.

S Kronavetrom ste si dolgo delili sobo na potovanjih, a se takrat z njim niste pogovarjali slovensko.

Res je. Z njim sva se vedno pogovarjala po špansko, saj je želel utrjevati znanje. Veliko se je naučil po televiziji iz nadaljevank, telenovel. Zelo dobro govori špansko, kar mu lahko v življenju le koristi. Zdaj je moj sostanovalec Latvijec Vitalijs Maksimenko. Prevladuje angleščina, čeprav zna že nekaj srbohrvaških izrazov.

Rok Kronaveter je bil njegov sostanovalec, zdaj pa ga je zamenjal Vitalijs Maksimenko. Foto: Morgan Kristan / Sportida

V sezoni 2017/18 ste z Olimpijo osvojili dvojno krono, a si pod vodstvom Igorja Bišćana niste zagotovili trdnega mesta v začetni postavi. V sezono 2018/19 ste vstopili z velikimi pričakovanji, nato pa doživeli veliko razočaranje, saj niste igrali skoraj nič.

Kako mi je bilo takrat? Zelo težko. Pravzaprav sploh nisem vedel, kaj bi naredil. Ni me bilo niti na seznamu za Evropo. Nameraval sem počakati do zadnje tekme, nato pa se vrniti v Argentino. Ali pa v kateri drugi klub, kjer bi lahko igral. Pomislil sem tudi na to. Razmišljal sem, da za mojo kariero ne bo najboljše, če bom ostal pri Olimpiji in počival. Nato pa se je čez noč vse spremenilo.

Prišel je novi trener Safet Hadžić. Pred tem me sploh ni bilo na seznamu, ko pa je prišel on, se je takoj pogovoril z menoj. Dejal mi je, da verjame vame. Zelo sem hvaležen, da se je takrat obrnilo na bolje.

Zakaj sta vaju Srba Ilija Stolica in Aleksandar Linta, prva trenerja Olimpije v tej sezoni, postavila na stranski tir?

Ne vem. O tem se z njima nisem veliko pogovarjal. Morda sta potrebovala drugačen tip napadalca. Mogoče kakšnega bolj hitrega, kdo bi vedel. Včasih trenerji raje izbirajo igralce, ki so v dobri formi, kot pa da čakajo kakšnega drugega.

Takrat ste se prisilno preselili na tribune, Olimpija pa ni dosegala prav bleščečih rezultatov.

Nehvaležen občutek. Takrat mi je veliko pomenilo, kako so se navijači postavili zame. Navijali so, me bodrili, izvrstno sem se počutil. Zlasti na tekmi v Domžalah, ko sem pod vodstvom Safeta Hadžića spet nastopil. Vedel sem, da bo bolje. Čutila se je dobra energija. Psihološka plat je v nogometu zelo pomembna. Če je glava v redu, gre vse tekoče.

Mojstrovina Vombergarja na tekmi v Domžalah:

Morda bi Olimpija zaigrala celo v skupinskem delu evropske lige, kdo ve, če bi lahko kandidirali za tekmi play-offa proti Spartaku iz Trnave. A niste mogli, ker vas ni bilo na evropskem seznamu!

To je res zanimivo vprašanje, a težko kaj rečem. Zelo rad bi takrat igral, a se je pač tako zgodilo. Tega trenerjem nisem zameril. Včasih jih mogoče kar razumem. So se pač tako dogovorili in me takrat niso potrebovali. Tako je bilo.

Branil vas je nekdanji prvi kadrovnik kluba Mladen Rudonja, ki vas je tudi pripeljal iz Argentine, a ni pomagalo. So vas zabolele besede predsednika Milana Mandarića, ta je ob začetku sezone dejal, da se boste najverjetneje vrnili v Argentino, ker niste upravičili pričakovanj?

Ne. Takrat nisem igral dobro. Moje predstave so bile pod želeno ravnjo. Zato tudi razumem predsednika. Drugi so bili v boljši formi. Zato mu teh besed ne zamerim. Moj odnos s predsednikom je zelo dober. Ni prav nobenih težav.

V ljubljanskem klubu je ni osebe, ki bi vedela o njem povedati slabo izkušnjo. Je lepo vzgojen, prijazen, delaven, spoštljiv do sodelavcev in sogovornikov. Foto: NK Olimpija/SPS

Ste zelo spravljivi, radi oproščate, hkrati pa ste nepopustljivi, zagreti in borbeni, kar zadeva boj na igrišču. Znate se potegniti zase. Lahko bi bili tudi kapetan Olimpije.

Do tega mi še manjka. Ne počutim se še kot kapetan, zagotovo ne. Sem še premlad. Morda čez nekaj let. Nejc Vidmar je pravi kapetan. Dobro pozna ekipo, tu je že več let, odlično pozna moštvo. Podobno velja za Nika Kapuna.

Kako ste se ujeli z novim trenerjem Robertom Pevnikom?

Vidi se, da izžareva dobro energijo. Nismo se še veliko pogovarjali. Videli bomo, ali bo hotel igrati sistem z enim ali dvema napadalcema. Veselim se priprav. Ko se bom vrnil z reprezentančne akcije, bomo imeli še dober mesec do prve tekme Olimpije v Krškem. Šli bomo v Turčijo, odigrali par močnih pripravljalnih tekem, tako da ne bo težav.

Maribor je jesenski prvak, ima devet točk prednosti, vi pa ste na zadnjih dveh gostovanjih v Ljudskem vrtu dvakrat zapored zmagali. Dvakrat ste bili strelec. Kot da vam bi bila trdnjava vijolic usojena?

Ko sem v prejšnji sezoni zadel za zmago s 3:2, nato pa smo postali prvaki, je bil to najlepši občutek v karieri. Tisto noč je bilo noro. Iz Argentine so se vrstili klici, vsi so mi pisali in čestitali. Zadetek za zmago so pokazali še na argentinski televiziji. Na argentinskem ESPN. Bili so kar začudeni, pozitivno presenečeni, ko so videli ozračje v Mariboru, polne tribune in lepe zadetke.

Zadnji zadetek Andresa Vombergarja na večnem derbiju v Mariboru:

Doživljate kot prišlek iz Argentine NK Maribor kot sovražnika?

Mogoče se zdaj, ko sem v Olimpiji, malce čuti rivalstvo. Zlasti pri navijačih. Osebno pa jih zelo spoštujem in nimam nič proti njim.

Bi zapustili Ljubljano in kdaj zaigrali za Maribor? Oziroma, povedano drugače, kaj bi naredili, če bi vas povabil Zlatko Zahović?

Nič. Ne bi odšel v Maribor. V poštev pride le Olimpija. Vemo, da se v nogometu pogosto govori nikoli ne reci nikoli, a kar zadeva to, ni možnosti.

O ciljih Olimpije v spomladanskem delu:

Boste pa v Španiji delili slačilnico s številnimi Mariborčani, ki jih želite spomladi prehiteti v prvenstvu. Na delu jih bo kar šest.

Zanimivo bo igrati za ekipo, v kateri bodo tudi člani drugih slovenskih klubov. Se že veselim. Bomo videli, kako se bo odločil selektor. Vsekakor se med nami obeta hud boj za prvo enajsterico. Nato pa si želim, o tem tudi sanjam, da bi lahko selektor nekatere izmed nas vpoklical še za marčevske tekme. Da nas bo čim več tudi v A-reprezentanci.

Kateri je bil najbolj neugoden branilec, s katerim ste imeli opravka v Sloveniji?

Obramba Domžal ima zelo dobre igralce. Mislim, da sta Dobrovoljc in Klemenčič zelo borbena. Lepo, a hkrati tudi zahtevno je igrati proti njima.

Maribor ima kapetana Marcosa Tavaresa, ki je, podobno kot vi, Južnoameričan s slovenskim potnim listom, a v primerjavi z vami nima slovenskih korenin. Izstopa po goreči veri, v kateri je našel oporo, in ljubezni do Boga. Tudi vi verjamete v Boga?

Verjamem. Moja družina je katoliška, v Argentini smo hodili k slovenski maši. Čuti se velika povezanost z Bogom. Zahvaljujem se mu, a ne govorim veliko o tem. V Ljubljani hodim redno k nedeljski maši v Stolnico ali pa v Frančiškansko cerkev, bil sem tudi v Dravljah. Vedno več je vernikov, ki me prepozna. Veliko se pogovarjamo.

V Prvi ligi Telekom Sloveniji niste edini argentinski Slovenec. Tam že vrsto let nastopa tudi Mario Lucas Horvat (Aluminij). Se veliko družite?

Da, kar pogosto. Je dober prijatelj Roka Kronavetra. On je prišel pred leti v Slovenijo ravno z nogometno ekipo slovenske skupnosti in nato ostal tukaj.

🇸🇮🇦🇷
Lucas Horvat(Aluminij) y Andrés Vombergar (Olimpija). Los únicos dos argentinos en la Liga Eslovena #plts pic.twitter.com/c52TRzArhu

— Sebastian Parnes (@SebaParnes) December 1, 2018

V Sloveniji vas nogometna javnost pozna pod vzdevkom Vombi, v Argentini pa ste bili Tank (El Tanque).

V Argentini je nekoga, ki igra v špici, poimenovati Tank nekaj povsem vsakdanjega. Pač, bori se proti obrambi kot tank. V Sloveniji nisem Tank, a tega vzdevka ne pogrešam. Tu sem Vombi, kar mi je všeč.

Pri Olimpiji ste se kot Vombi, ki je med navijači zelo priljubljen, navadili na zeleno-belo barvo. Ima jo tudi Rapid. Dunajski klubski velikan, ki se, sodeč po številnih medijskih zapisih, zanima za vas.

O tem odloča predsednik. Bi pa bil Rapid kot eden od največjih avstrijskih klubov lep korak naprej v moji karieri. Zagotovo. Mesto Dunaj mi je všeč. Lani sem ga obiskal, zelo lepo je. Vem pa tudi, kaj pomeni Rapid v Avstriji. A za zdaj ni nič novega.

O vas je imel zelo dobro mnenje tudi nekdanji trener Zoran Barišić. Njegove besede bi lahko v Avstriji marsikoga prepričale

Hvaležen sem mu za vse. Pod njegovim vodstvom sem pri Olimpiji igral redno in postal bolj samozavesten. Igral sem skoraj na vseh tekmah, bil prvi napadalec in strelec Olimpije.

Na tekmah Olimpije ne manjka njegovih podpornikov. Ga bodo v dresu Olimpije spremljali tudi v prihodnje? Foto: Morgan Kristan / Sportida

Kje pa bi najraje igrali vi?

Lepo bi bilo enkrat zaigrati v Španiji. Tudi zaradi jezika bi mi ustrezalo, morda pa bi se mi uresničile tudi sanje in bi lahko zaigral proti Messiju.

Kdaj boste vedeli, kakšna bo vaša klubska usoda?

Upam, da čim prej. Da bom čim hitreje vedel, pri čem sem. Lažje bo tudi trenerju. Prestopni rok se konča 15. februarja. Za zdaj mirno spim. Čeprav se govorijo razne stvari, treniram po najboljših močeh. Bomo videli, kako se bodo razpletle stvari po pogovoru s predsednikom. Njegova beseda bo zadnja. On je tisti, ki odloča.