Timi Zajc ima že zdaj "spomenik", ki ga bo spominjal na kariero #intervju

Sportal Izjemna zmaga Timija Zajca: Noro!

"Zelo malo razmišljam o rezultatih, o tem, kaj vse bi rad osvojil. Seveda si želim čim več stopničk. Ko bom prvič zmagal, pa bom verjetno rekel čim več zmag," je pred odhodom na prve polete v karieri v pogovoru za Sportal v začetku tedna razmišljal 18-letnik iz Hramš v občini Žalec. Ne vedoč, da bo čez nekaj dni na letalnici Heinija Klopferja udejanjil rek "prišel, videl, zmagal".

Edini slovenski skakalec z naslovi državnega prvaka v vseh kategorijah, 13. Slovenec z zmago v svetovnem pokalu in prvi Štajerec s stopničkami v svetovnem pokalu se je razgovoril o skakalnih začetkih pri klubu Vizore in tudi težkih trenutkih, ko bi ga skoraj obšla misel, da bi, še preden je dosegel najvišjo raven tekmovanj, postavil smuči v kot. O očetu, nekdanjem skakalcu in glasbeniku, ki je na njegovi športni poti pustil najgloblji trenerski pečat in nanj prenesel ljubezen do glasbe.

Dotaknil se je tudi jeze, obravnave Štajercev in Gorenjcev v skokih, harmonike, zapleta z zadrgo na novoletni turneji ter tudi slovenskega sodnika v Engelbergu ...

"Prostora za izboljšave je še kar nekaj. Skok lahko izvedem še precej bolje. Nekaj rezerv je še v opremi in tudi v hitrosti," je govoril po prvih stopničkah svetovnega pokala v karieri, nekaj dni za tem pa skočil na sam vrh. Foto: Sportida

Večkrat ste bili po prvi seriji blizu zmagovalnega odra, a vam je do preteklega konca tedna v Sapporu vselej ušel. Vam je po drugem mestu na Japonskem padlo kaj bremena z ramen?
Pravzaprav mi ni padlo veliko bremena, saj si nisem želel nadeti nobenega nahrbtnika. V tej sezoni sem skakal res zelo dobro, bil med deseterico, kar je zame zelo dobro. Bil sem konstanten. Bilo je le vprašanje časa, kdaj se mi bodo stvari "poklopile". Na Japonskem so se, tako da želim do konca sezone le čim bolj uživati. Tudi če kdaj ne bo rezultata, ne bom razočaran.

Športniki pogosto pravijo, da prostor za izboljšave vselej obstaja. Kje ga pri sebi vidite vi?
Prostora je še kar nekaj. V Sapporu sem v drugi seriji naredil manjšo napako, a imel dovolj veliko prednost iz prve, da se je izšlo za stopničke. Sam lahko skok opravim še precej bolje. Nekaj rezerv je še v opremi, tudi v hitrosti. Počasi napredujemo. Mislim, da se bo vsa ekipa do konca sezone dobro sestavila. Mislim, da bi bili lahko pred koncem sezone že zelo močni.

Zadrge zadnje čase dobro delujejo?
(smeh, op. a.) Da. To se ne sme več ponoviti. Mislim, da smo to vsi skupaj preboleli. Dobro je, da smo šli po tem nesrečnem dogodku vsi hitro naprej in da smo vsak konec tedna boljši. Veliko več nas je zadnje čase v finalni seriji, tako da smo na pravi poti.

Sportal Tako besnega Zajca še nismo videli, junak Kobajaši s pokrom do zlatega orla

Na zadnji tekmi novoletne turneje v Bischofshofnu se mu je pripetila nezgoda z zadrgo, po kateri je ostal brez točk, novinarji pa brez izjave. "Še vedno menim, da sem naredil prav, da nisem prišel pred novinarje, nisem videl smisla razlagati, kaj se je zgodilo". Foto: Reuters

Po zapletu z zadrgo na zadnji tekmi novoletne turneje, ko se niste uvrstili v finale, ste bili zelo jezni. Odšli ste mimo novinarjev, prvo izjavo dali šele po vrnitvi v Slovenijo. Se tudi v zasebnem življenju raje umaknete, ohladite glavo?
Takrat res nisem videl smisla, da bi stopil pred novinarje in se zagovarjal, zakaj se je to zgodilo. Še vedno menim, da sem se odločil prav, da nisem prišel pred novinarje. In tudi v prihodnje, če bi se mi še kdaj zgodilo kaj podobnega, ne bi prišel in dal izjave. Preprosto je bilo bolje, da smo vsi malo prespali, analizirali, kaj se je res zgodilo, kje je bila napaka.

Sicer pa, da, tudi v zasebnem življenju, če me kaj razjezi, znam kar dolgo časa ostati jezen.

Ste pogosto jezni na sodnike, pri katerih še niste tako uveljavljeno ime, zaradi česar ste znali biti prikrajšani?
Poskušam se čim manj jeziti zaradi tega. Vem, da moraš za dobro oceno skočiti res v dno, pri tem pa narediti lep doskok. Zdaj ko sem stopil na stopničke, menim, da bodo name gledali malo drugače. Vsaj upam, da bodo prihajale lepše ocene.

V Engelbergu ni bil navdušen nad slovenskim sodnikom:

Timi Zajc schodzi z uśmiechem na ustach po 128-metrowym skoku, kompletny brak ambicji, nie to co Domen. #skijumpingfamily #Engelberg #skijumping pic.twitter.com/mog0AzDZPS

— Olek Sieradzki (@oleksieradz) December 14, 2018

Sem bil pa v Engelbergu res jezen na našega sodnika, ko mi je dal dvakrat zapored najnižjo oceno, da se je nato na spodnji meji brisala. To sem mu tudi osebno povedal. Res je sramota, da ti sodnik iz iste države prisodi dvakrat najnižjo oceno. Preprosto ti nekateri ne privoščijo, da bi enkrat stal na stopničkah.

Se vam res zdi, da vam ni privoščil?

"To, da prihajam iz Štajerske, se mi je zdelo prej negativno kot pozitivno. V ospredje so morda bolj 'tiščali' skakalce iz gorenjske regije. To se mi je zdela velika ovira." Foto: Sportida Tak občutek sem imel. Že v mlajših letih je bilo mnogo ovir, ki sem jih moral preskočiti, da sem, kjer sem. Tudi oče si je zelo prizadeval, da mi je pomagal.

Naučil sem se, da moraš, če so pred teboj ovire, te premagati. Vse se zgodi z nekim razlogom. Zaradi vsega tega sem postal še močnejši. 

O kakšnih ovirah govorite?
Moje mnenje je, da je bilo to, da kot skakalec prihajam iz Štajerske, prej negativno kot pozitivno. V ospredje so morda bolj "tiščali" skakalce iz gorenjske regije. To se mi je zdela velika ovira. V preteklosti namreč ni bilo veliko skakalcev iz Štajerske v svetovnem pokalu. Malo več moraš storiti, da prideš zraven. 

Ovira je bila tudi to, da si skoraj primoran iti v šolo v Kranj, v dijaški dom, da ti lahko uspe. Najprej se nisem odločil za selitev v Kranj. Pripravljen sem bil celo končati skakalno pot, če bi moral tja pod prisilo. Vse to so bile zame ovire.

Smo pa, s tem ko smo z Ljubnim postali močan klub na Štajerskem, to nekako "razbili". Zdaj smo bolj kot ne mi v ospredju, mi smo tisti, ki narekujemo tempo.

Ljubezen do skokov in glasbe je na najstnika prenesel oče. Foto: Vid Ponikvar Omenili ste šolanje. Kako ga usklajujete s skoki?
Še vedno sem vpisan v šolo v Kranju in jo delam po izpitih. V primerjavi z drugim in tretjim letnikom, ko sem bil v dijaškem domu, zdaj živim doma in se na treninge v Kranj vozim z avtomobilom.

Med sezono niti ni časa, tako da o šoli ne razmišljam prav veliko. Po sezoni, po Planici, pa bo treba kar dobro prijeti zvezke v roke in narediti čim več stvari.

Sportal Bertoncelj je Zajca objel, nato mu rekel, naj izklopi telefon

Nad skoki vas je menda navdušil oče. Nekoč prav tako skakalec.
Da. Ko je bil moje starosti ali pa še malo mlajši, je skakal v velenjskem klubu, a iz skokov ni naredil kariere. Tako smo, ko sem bil mlajši, vseskozi gledali skoke, ki so me res navduševali. Tudi starejši brat je kratek čas skakal. Začela sva istočasno, star sem bil pet let, a je on po dveh, treh letih končal, jaz pa sem imel vseskozi veselje do tega športa, tako da še kar vztrajam.

Nikoli nisem pomislil, da bi izbral drug šport. Spremljal sem jih po televiziji, a mi noben šport ni bil tako zanimiv, da bi se namesto skokom posvetil drugemu.

Foto: Sportida Prav daleč včasih do skakalnice niste imeli. Ena je zrasla tik ob hiši.
Še vedno stoji zraven hiše. Ko sem bil star 12 let, jo je postavil oče. Ostala bo kot nekakšen "spomenik". Ko bom končal kariero, bo to res lep spomin na to, da sem bil nekoč skakalec. Je nekaj posebnega. Nima ravno vsak skakalec doma skakalnice, tako da sem res ponosen na to.

Oče je bil v mlajših letih tudi vaš trener. Je on na vaši skakalni poti pustil najgloblji trenerski pečat?
Lahko rečem, da mi je res dal kar največ on. V najbolj pomembnih letih, ko sem se razvijal, sem ga imel vseskozi ob sebi. Vedel je, kaj je pomembno v skokih. Mislim, da je bilo to obdobje kar odločilno za mojo kariero, da sem se razvil v pravega skakalca. Pozneje te sicer trenirajo drugi trenerji, a ti le dodelajo tvojo tehniko, da si še boljši. Najbolj pomembno je obdobje od mladih nog do reprezentance.

"Najprej se nisem odločil za selitev v Kranj. Pripravljen sem bil celo končati skakalno pot, če bi moral tja pod prisilo. Vse to so bile zame ovire." Foto: Sportida

Kateri nasvet staršev, ki so odigrali pomembno vlogo v karieri, vam je najbolj ostal v spominu?
Zelo trdo sem delal, da me je včasih že minilo. A oče me je učil vztrajnosti, da bi mi tudi zaradi te uspelo. V mlajših letih so se nekateri smejali, češ, da mi tako vse, opremo in podobno, priskrbi oče. A moram reči, da je recept za uspeh bolj v popolni predanosti temu športu. Res moraš dati vse od sebe. 

V mlajših selekcijah ste serijsko osvajali najrazličnejše naslove. Doma imate menda več kot 250 priznanj. Lahko izberete tisto, ki vam največ pomeni?
Mislim, da bo nagrada iz Sappora postavljena na kar vidno mesto, saj sem prvič na najvišji ravni tekmovanja stopil na stopničke. Tudi drugi pokali so zelo pomembni. Vsak mi veliko pomeni, na vsaki tekmi sem hotel zmagati, vsak ima svojo zgodbo. Upam pa, da bom imel ob koncu kariere v vitrini veliko nagrad, osvojenih v svetovnem pokalu.

Kdo so vaši skakalni vzorniki?

Oba vaša vzornika sta se v karieri spopadla s hudimi padci na letalnici, Morgenstern je celo končal kariero po nesrečnem Kulmu. Kako gledate na poškodbe?
V tistem času, ko sta vladala v skokih, je bilo kar nekaj razlik. Tudi v opremi. Avstrijci so imeli tudi precej drugačen slog, predvsem odriv je bil drugačen, kot je pri nas. Še vedno je. Se pa zavedam, da s skoki vsak tekmovalec tvega, da enkrat pade. 

Sploh Morgenstern je imel res veliko smolo. Ko se je ravno pobiral po poškodbah, se je vrnil, pa spet padel, končal ... Schlierenzauer se še kar muči, da bi spet našel stik z vrhom, a menim, da je taka vrnitev tudi za takšnega šampiona zelo težka. 

Tudi če zelo trdo treniraš za vrnitev, ni nobenega jamstva, da se boš uspešno vrnil, zato v tem trenutku lahko le upam, da bom imel čim manj poškodb in da bom zdrav končal kariero.

"Še kar se muči, da bi spet našel stik z vrhom, a menim, da je taka vrnitev tudi za takšnega šampiona zelo težka," o poskusu vrnitve enega od svojih vzornikov Gregorja Schlierenzauerja pravi prvi slovenski skakalec zime. Foto: Sportida

Torej se dobro zavedate, da gredo lahko stvari hitro navzgor, hitro pa tudi navzdol?
Zagotovo. Tega se povsem zavedam. Vem, da že v vrh prideš zelo težko, hitro pa lahko tudi pristaneš na dnu. Nekaj sem že dosegel. Tudi če nikoli več ne bom na stopničkah, bom lahko vedno rekel, da drugi sem pa le bil (zdaj bo lahko rekel, da je bil tudi prvi, op. a.).

Padci so (sestavni) del vašega športa. Je mamo kaj strah, ko vas gleda na vrhu skakalnice? "Skakalci tvegamo padec, a upam, da bom imel čim manj poškodb in da bom zdrav končal kariero." Foto: Vid Ponikvar
Mislim, da je zdaj ni več toliko. Verjamem pa, da bi jo lahko bilo ta konec tedna, ko bomo na letalnici. Tudi očeta bo tokrat verjetno malo strah, ampak to je del športa. 

Kako težko je biti pri 18 letih vlečni konj ekipe?
Ne občutim prevelikega bremena, če sem sam vlečni konj. Seveda pa je lepo, če nas je več v finalu. Tudi vzdušje v ekipi je posledično boljše, vsi boljše delujemo, trenerji so bolj zadovoljni.

Če sem edini v finalu in so ostali slabše uvrščeni, ne morem občutiti veselja, da mi je nekaj uspelo. Prav zato je dobro, da se fantje dvigujejo, tudi na letalnici smo močni, tako da se veselim teh tekem. V Sapporu je bil res lep konec tedna, menim pa, da nas v prihodnosti čakajo še lepše stvari. Le potrpežljivi moramo biti.

Pred tekmo prisega na rock glasbo, po njej na slovensko zabavno. Foto: Sportida

Omenili ste letalnico. Ta konec tedna prvič okušate svet letenja. Peter Prevc pravi, da je strahu ob prehodu s skakalnice na velikanko vsako leto več, Domen Prevc občuti manj strahu na letalnici ... Kako je z vami?
Pred odhodom v Oberstdorf me ni strah. Me pa verjetno bo na prizorišču, pred prvim poletom. Treninge imamo večinoma na skakalnicah, na letalnicah jih nimaš vsak dan, ampak so to le trije konci tedna v sezoni, ko tekmuješ na velikankah. Poskušal se bom čim bolje umiriti, preživeti prvi polet, potem bomo pa videli, ali mi bo šlo in kako visoko sploh lahko merim v poletih. 

Po koncu lanske sezone se je zgodila zamenjava na čelu A-reprezentance. Gorana Janusa je zamenjal Gorazd Bertoncelj. Kje opazite največje razlike?
Zelo težko rečem, saj sem bil lani nov v ekipi. Preprosto lahko rečem, da je Gorazd zelo zavzet, veliko bolj strog. Morda je več reda. Ne morem pa podrobneje govoriti o kakšnih prednostih ali slabostih, saj sem bil s prejšnjo ekipo premalo časa.

Sportal Primož Peterka prekinil pogodbo s SZS. Odhaja v Turčijo.

S čim boste zadovoljni po sezoni?
Zelo malo razmišljam o rezultatih. O tem, kaj vse bi rad osvojil. Seveda si želim čim več stopničk. Ko bom zmagal, pa bom verjetno rekel, da čim več zmag. Želim si, da bi upad forme prišel čim pozneje. Vsakega skakalca namreč čaka trenutek, ko ni več pri vrhu. Ko bom sam vedel, da ne uživam več, bom pa končal.

V čem uživate v prostem času? Zasledila sem, da v roke primete harmoniko, da vam tudi bariton ni tuj. Je tudi to ljubezen na vas prenesel oče Boštjan, ki se glasbeno udejstvuje v ansamblu Slovenski Zvoki?
Sem iz glasbene družine, tako da je pričakovano, da bom tudi jaz igral kakšen inštrument. Ko sem bil star 13 let, me je oče naučil igrati harmoniko. Tudi brat igra glasbila. Ansambel, pri katerem igra oče, zelo spremlja skoke, tako da me vsi zelo podpirajo. Prihajajo na tekme, navijajo zame. Tudi mlajših letih, ko še nisem bil v reprezentanci, so mi pomagali. Tudi finančno. 

Pogosto zaigrate?
Ko sem v krogu domačih ali pa sam, kar rad zaigram kakšno narodnozabavno pesem, za svojo dušo. Če bi pa moral igrati na kaki javni prireditvi, bi mi bilo kar nerodno. Sem bolj sramežljive sorte in me je sram. 

Ko Timi Zajc zaigra na bariton:

Kakšna glasba vas spremlja pred tekmo?
Pred tekmo vedno poslušam rock. Tudi rock mi je všeč, saj ob takšni glasbi začutim adrenalin, kar je pred skokom dobro. A v prostem času vseeno prisegam na narodnozabavno. Če sva z Anžetom Laniškom skupaj v sobi, pa po tekmi poslušava domačo glasbo.

Kakšna je sicer vaša priprava na tekmo?
Brez dobrega ogrevanje, ki je tudi pomemben del priprave, ne gre. V poskusni seriji naredim vizualizacijo skoka, kakršnega si želim. Ko sem enkrat na zaletu na tekmi, pa poskušam odmisliti vse stvari. Telo že ve, kaj mora narediti, tako da ni potrebe, da bi moral razmišljati, na katere stvari moram biti še posebej pazljiv. Takrat je najbolje, da čim manj razmišljam o skoku.

Preberite še:

Sportal Peter Prevc še ni pripravljen, Bertoncelj zahteva spoštovanje do letalnice #intervju

Sportal Domen Prevc ne želi ničesar izsiljevati