Peter Prevc in nova šola: V življenju ne bo šlo le navzgor #intervju

"Najbolje se počutim, če kam grem in tam naokoli ni nikjer elektronskih dražljajev. Da so le živi glasovi, da poslušaš prijatelje, kaj imajo povedati." Foto: Vid Ponikvar Bližajo se božično-novoletni prazniki, skakalci se v tem obdobju sicer pripravljate na novoletno turnejo, pa vseeno: ali občutite, da je vzdušje okoli vas nekoliko bolj praznično?

Praznično? Če praznično pomeni, da je vse skupaj bolj umirjeno, lahko rečem, da vsekakor ni.

Te umirjenosti pri ljudeh ne opazim glede na to, da vsi hitijo po darila, po okraske, po nakupih. Vsem se nekam mudi po materialne stvari, ki jih bodo predali drugemu. Zame bi bilo bolj praznično, če vsi skupaj ne bi tako hiteli sem in tja po opravkih, ampak bi znali ta čas preživeti bolj kakovostno.

Preveč hitimo v današnjem času?
Preveč. Vsak od nas hiti. Tudi jaz nisem izjema. Zanimivo se mi zdi, da kar samodejno hitimo. Tudi takrat, ko se nam v resnici sploh ne mudi. Preprosto hitiš. Čakaš do zadnjega trenutka doma, nato pa pet minut pred zaprtjem trgovine tečeš tja po kakšno stvar ali pa tik pred rokom opraviš neko stvar.

Se ob vsem tem hitenju znate umiriti, najti čas zase?
Se poskušam. Saj niti ni tako težko. Da bi se ulegel na posteljo in umiril, se mi niti ne zdi smiselno. Najbolje se počutim, če kam grem, ali sam ali s prijatelji, in da tam naokoli ni nikjer elektronskih dražljajev. Da so le živi glasovi, da poslušaš prijatelje, kaj imajo povedati, kaj se jim je zgodilo, ali pa jim ti poveš svojo zgodbo.

Vse manj je pristne komunikacije v živo, vse bolj živimo virtualno …
Ravno pred časom sva se z našim maserjem pogovarjala o tem. Včasih sediš, kot midva zdaj, se normalno pogovarjaš, ob tem pa kar vzameš telefon in začneš nekaj brskati, pri tem pa sploh ne veš, zakaj si to naredil. S tem dobivaš povsem nepotrebne informacije, ki ti jih sploh ne bi bilo treba vedeti, ampak nam le polnijo glave, včasih ustvarjajo pritisk.

Vam bo božič prinesel malo več miru? Kako ste ga doživljali kot otrok?
Upam, da mi ga bo. V otroštvu smo priprave na božični večer začeli že kakšen mesec prej, v začetku decembra. Takrat smo morali nabrati mah, da smo ga do zime posušili. Nekaj dni pred božičem smo se odpravili še po smreko. Te namreč nismo smeli prinesti prezgodaj, da ne bi z nje že pred prazniki vse odpadlo. Na božični večer pa je bila glavna naloga ta, da smo otroci sestavili jaslice in  se složno dogovorili, kje bo kakšna stvar postavljena.

Ste bili pri postavljanju složni?
Včasih bolj, včasih manj.

Družina Prevc po izjemni sezoni 2015/16 Foto: Grega Valančič/Sportida

Ste kaj tradicije iz otroških dni odnesli tudi v zdajšnje življenje, ko ste na svojem?
Mislim, da bova z Mino (dekletom, op. a.) jaslice letos spet postavila, smreko pa prepustim njej. Dogovorjena sva, da greva na božični večer k njenim staršem, medtem ko se na božič zberemo pri mojih. Za novo leto je pač tako, da imamo mi turnejo in takrat ni časa, zato je zdaj božič tisti, ko si vzameš odmor od vodenih treningov, se posvetiš bližnjim, družini in se pozabavaš.

Že razmišljate o svoji družini?
Tudi to pride vsake toliko časa na misel, ampak si rečeš, da bo že čas pokazal, kako in kaj.

Boste zaščitniški oče?
Jaz bom predvsem tečen (smeh, op. a.). Da bo red.

Prevčevo voščilo z nasvetom:

Pri skokih stremite k perfekcionizmu. Ste tudi doma taki?
(premor, op. p.). Bolj ne. Mislim, da ne. Je pa odvisno, za kaj gre. Sploh pa ne vsak dan. Morda enkrat na mesec, ko se stvari naberejo.

Kako težko je negovati odnos med sezono, ko ste zajeten del časa od doma?
Glede na vso tehnologijo in internet ni težko ostati v stiku. Nekako se navadiš na to. Saj nekateri so pa v službi od jutra do večera.

V peko srčne izbranke Mine se raje ne vmešava. Foto: Vid Ponikvar Pomagate Mini kdaj kaj speči?
Ne! Zakaj ne? Ker je pri nekaterih stvareh tako natančna, da bi se meni zmešalo pri vsem natančnem merjenju sestavin. Poskusim pa seveda vse.

Kaj je najboljše vodilo, ki so vam ga starši dali za življenje?
Mislim, da predvsem to, da se je treba truditi, da si v dobrih odnosih z družino, ožjo ali širšo, in da tisto, kar delaš, delaš z veseljem in da vztrajaš. Zadnjič sem slišal dober citat: "Tough times pass, tough people last." (težki časi minejo, močni ljudje pa zdržijo, op. p.)

So bili starši zaščitniški do vas? Pa vi do mlajših sester?
Vse se mi je zdelo zelo naravno. Nikoli niti nisem razmišljal o tem, kako se je kdo do mene vedel, kako je kdo z mano ravnal. Zdi pa se mi, da danes nisem prav pokvarjen. In to je to, kar šteje. Prav zaščitniški ne morem biti. Lahko sicer kakšno stvar povem, ampak bolj kot kaj ponavljaš, da se nečesa na primer ne sme, večja je skušnjava. Ljudje smo taki, da nas tuje izkušnje prav veliko ne naučijo, ampak se moramo najprej sami opeči, da nekaj res šteje kot dobra izkušnja.

Nekoč ste rekli, da ste bili do Domna sprva nekoliko zaščitniški, nato ste mu dovolili, da "dela po svoje". Kako se je po vašem mnenju znašel?
Rekel bi, da se še lovi, da se še uči. Še kakšno leto mora preteči. Lahko ga usmerjaš, mu poveš svoje mnenje, je pa od njega odvisno, koliko ga bo upošteval.

"Prav zaščitniški ne morem biti. Lahko sicer kakšno stvar povem, ampak bolj kot kaj ponavljaš, da se nečesa na primer ne sme, večja je skušnjava." Foto: Vid Ponikvar Kdo je bil pri vas v najstniških letih v skokih tisti, ki je rekel "tako in tako bi bilo dobro", pa ste si rekli, da ga boste poslušali?
Ko sem prišel v A-reprezentanco v svetovni pokal, me je pod okrilje vzel Mitja Mežnar, da mi je vse razkazal, razložil, kako poteka svetovni pokal, dal nasvet, naj se potrudim, da zraven ob tem še dokončam šolo, da je to prednostna naloga. Pa tudi družbo sem imel tako, da je bilo vse skupaj bolj športno naravnano in da sem v njej dobil tudi zdrav vpogled v to, kaj je dobro. Držali smo dobro ravnotežje med šolo oziroma športom in zabavo.

Sem se pa takrat seveda velikokrat spraševal, zakaj moram biti na primer doma do 22. ure, če so preostali lahko do 23. To se ti takrat zdi neumno, a pozneje, sčasoma razumeš. Zanimivo, zdaj bi pa včasih, ko sem na kakšni zabavi, pa grem hitreje domov, a nimam prav tehtnega izgovora, zakaj odhajam tako zgodaj, najraje rekel: "Mami mi ne dovoli." (smeh, op. p.).

"Zadnji sezoni sta zame nova šola, da v življenju ne bo šlo vedno samo navzgor, ampak da kdaj pride tudi težje obdobje." Foto: Vid Ponikvar Ko smo ravno pri učenju z odraščanjem. Sta vas sezoni, zdajšnja in pretekla, naučili več kot tista 2015/16, ko je šlo vse kot po maslu?
Tista zmagovita sezone je bila res krona na vse, kar se je dogajalo prej v mojem življenju. Ti dve sta pa zame nova šola. Šola, učenje o tem, da v življenju ne bo šlo vedno samo navzgor, ampak da kdaj pride tudi težje obdobje, za katerega pa niti ne veš, koliko časa bo trajalo. Ob tem je treba imeti veliko dobre volje in potrpežljivosti, da vse lažje preneseš.

Omenili ste potrpežljivost. Smo novinarji in tudi navijači premalo potrpežljivi in le čakamo, kdaj bo Peter Prevc spet serijsko zmagoval?

Kaj pa vem, nekako to vsi pričakujejo. Tudi jaz čakam na to. Tudi jaz pričakujem več, čim boljše rezultate, a zdaj si vsaj ne očitam. Ne več toliko, kot sem si. Vem, da se maksimalno potrudim na vsakem treningu in vsaki tekmi. Ko po tekmi vidim, da jih je še 15 pred mano, si pač rečem: "Nič, treba bo še več delati, da bom tudi jaz nekoč spet tam, kjer sem bil."

Smo pa videli, da se stvari hitro obrnejo. Jakov Fak je bil lansko sezono bolan, ni mogel veliko tekmovati, če je že tekmoval, ni bil v ospredju, zdaj je pa spet pri vrhu ali pa se uvrsti okoli desetega mesta, če ima, v narekovajih, slabši dan.

Ste si močno očitali? "Poleti sem rekel, da ne bom več bral, saj je to lahko le še ena motnja, jaz pa imam že tako dovolj dela sam s sabo." Foto: Žiga Zupan/Sportida
Predvsem sem se jezil, ker sem gledal analizo skoka in sem vedno naredil isto napako, ki me je stala pet metrov. Nato sem pogledal rezultate, si rekel, da bi imel s temi petimi metri devet točk več in bi bil tretji.

In zakaj nisem bil tretji? Ker sem stotič naredil isto napako. Potem se jeziš in se sam sebi zdiš neumen, ker novinarjem že stotič razlagaš isto zgodbo … Zaradi tega se žreš. A postopoma sem ugotovil, da mi to "žretje" ne bo nič pomagalo, ampak prej škodilo.

Berete novice o sebi?
To sezono ne. Že poleti sem rekel, da tega ne bom več delal, saj je to lahko le še ena motnja, jaz pa imam že tako dovolj dela sam s sabo. Za zdaj se tega povsem uspešno držim.

Pa forume, komentarje, mnenja ljudi?
Včasih sem na hitro preletel kakšne komentarje, a jih nisem preveč ocenjeval, o njih nisem razmišljal. Potem pa sem lani videl, da bolj kot si star, bolj razmišljaš o kakšni stvari in da to ni več dobro.

Če bi želel več denarja, ne bi izbral Fischerjevih smuči. Foto: Sportida

Kako odgovarjate večinskim komentarjem, da ste šli na Fischerjeve smuči zaradi finančnih vzgibov?
Da če bi skakal za denarjem, obstajata še dva proizvajalca, ki bi mi plačala več. In Fluege.de in Sport2000, čeprav je tam precej več odvisno od rezultatov, predvsem pa je postal močan BWT.

Katere so najbolj pozitivne lastnosti po prehodu s Slatnarjevih smuči na Fischerjeve?
Na koncu je odločilo to, da mi ni bilo treba testirati treh parov smuči, da smo sestavili tisto, kar potrebujem.

Žal oziroma na mojo srečo ima Fischer toliko večjo bazo skakalcev, toliko več informacij in znanja, da lahko precej hitreje pridem do materiala, ki si ga želim. Tako je čas skrajšan. Smuči so malo bolj stabilne, a to je tudi odvisno od skakalca, kako mu kaj ustreza.

S Slatnarjem ostajata v stiku? Jeseni ste rekli, da ste pripravljeni testirati karbonske čevlje, ko bodo pripravljeni.
Slatnar je bil tudi prisoten na nekaj tekmah. Ni se veliko spremenilo. Še vedno sem tudi od njega odvisen, saj imam okovje njegovo. Tudi pri čevljih nam veliko pomaga. Te, ki jih imamo, moraš, ko jih kupiš, usposobiti za skakanje. Včasih je treba pri čevljih kakšno stvar zamenjati, preden greš na skakalnico. Ves čas smo v stiku. Veliko je govora o napredku.

Mislim, da se je s karbonskim čevljem zapletlo, ko je Peter začel pisati zgodbo s smučmi. Te vzamejo veliko časa, da je težko aktivno razvijati zraven še tako veliko stvar. Sem pa v Planici že videl skakalca, ki je z njimi skakal, tako da so se testiranja začela. Je pa Peter tak, da bo dal na trg samo stoodstotno delujočo stvar.

S Petrom Slatnarjem še vedno sodeluje. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Kdaj se vam je zdelo, da ste v skokih na najnižji točki?
Saj ne vem, ali sem že (smeh, op. a.). Lani je bilo to po novoletni turneji. Ko sem prišel iz Engelberga, sem doma en teden treniral, vse je začelo lepo iti navzgor. V Oberstdorfu sem bil deseti in si rekel, da je led prebit in da bomo počasi stopnjevali. No, na koncu turneje, v Bischofshofnu, sem bil pa 23. Takrat sem imel vsega dovolj. Goranu (Janusu, op. a.) sem rekel, da bom naslednjo postajo izpustil in da se vidimo čez en teden. Takrat sem spoznal, da se predvsem preveč obremenjujem.

Se znate zdaj manj? Poleti ste rekli, da zdaj po treningu analizirate stvari, nato pa poskušate odmisliti skoke …
Zdaj si najdem kakšno drugo zaposlitev, da se po glavi podi kakšna druga stvar. Res je lažje, ko nimaš v glavi ves dan tavajočih misli in ne razmišljaš pol sekunde o tem, zakaj je mikrofon tako upognjen, naslednji trenutek pa o tem, zakaj ne čepiš pol centimetra nižje.

Je pa res, da se včasih lahko pojavi kakšna ideja ravno v tem obdobju. A vem, da ko ne gre, za spremembe potrebuješ čas. Boljši kot si, lažje stvari spreminjaš. Bolj kot se mučiš, težje boš z danes na jutri nekaj spremenil na pozitivno, saj je v glavi toliko bolj zakoreninjena napačna predstava, avtomatizacija, ki jo je treba spremeniti.

"Bolj kot se mučiš, težje boš z danes na jutri nekaj spremenil na pozitivno, saj je v glavi toliko bolj zakoreninjena napačna predstava, avtomatizacija, ki jo je treba spremeniti." Foto: Bojan Puhek

Kako zapolnite čas med dolgimi vožnjami, da misli ne begajo?
Kakšno stvar berem, revije, knjige, gledam Netflix. Še najraje lahke kriminalne serije, ki jih samo gledaš in dobiš ves razplet ponujen na pladnju.

V lanski sezoni se je veliko govorilo o padcu v Kuusamu. Je z vašega zornega kota močno vplival na nadaljnji razplet?
Veliko ljudi pravi, da je. Sam sem veliko razmišljal o tem, kaj je bilo, kako bi lahko ta padec morda vplival. Morda je. Ob padcu sem se nekoliko udaril, se ob tem malo ustrašil za kolena in šel na nekaj pregledov.

Morda je v glavi potem res malo manjkalo poguma, samozaupanja, da bi prikazal pravilne odskoke, saj sem padel ravno zaradi odličnega skoka. Morda … To je edini razlog, a pri sebi nisem tega čutil.

Peter Prevc in strahovi? Jih imate?
Malce nelagodja čutim, ko sem v kakšnih manjših prostorih, a da bi me bilo prav strah, to ne. 

Pa strah ob prehodu s skakalnice na letalnico? Pri vas obstaja?
Seveda. Vsako leto ga je več. Strahu, spoštovanja pred letalnico. Vsako leto je večji cmok. Vsako leto debelejši zid na koncu mize, ki ga je treba prebiti.

Bi si želeli, da bi bili poleti na sporedu že bolj zgodaj v sezoni?
Nikoli se s tem nisem ukvarjal, ker ne delam koledarja sezone. Raje sem se sprijaznil, da gre sezona skoraj vedno po istem vrstnem redu.

In če bi ga delali vi?
Huh. Če bi ga delal jaz, bi bil povsem drugačen. Najprej bi šli za deset dni na turnejo v ZDA, pa bi bili en teden doma, nato bi šli na novo turnejo … Tako bi s petimi, šestimi turnejami skozi sezono obkrožili ves svet. Zdaj je pa vse isto, na vsake tri leta zamenjamo kakšen hotel na prizorišču, sicer se pa skoraj nič ne spremeni.

Lanska novost turneja Raw-Air se mi zdi super. Takšne stvari bi dal v koledar. Vsak dan se nekaj dogaja, vsi spimo v istem hotelu, vsi jemo enako hrano, vsi imamo enak prevoz, nihče ni privilegiran s kakšnimi helikopterji ali posebnimi avtobusi. Vsi smo na istem. Urnik je napet. Dobro je organizirano. Prtljago si oddal v hotelu v Trondheimu, ko si prišel v Vikersund, te je čakala v tvoji sobi. "Vsako leto je več strahu, spoštovanja pred letalnico. Vsako leto je večji cmok, debelejši zid na koncu mize, ki ga je treba prebiti." Foto: Žiga Zupan/Sportida

Lani ste rekli, da je Engelberg, kjer se niste uvrstili v finale, pokazal smernice za naprej, za turbulentno sezono. To prizorišče je ravno za vami, osvojili ste 16. in 14. mesto. Kje ste z vašega gledišča pred prvim vrhuncem sezone, novoletno turnejo?
Okrog 15. mesta, tri mesta gor ali dol. Tako pač je. Jaz močno upam, da se bo to dvigovalo in da ne bo začelo kam padati. Pretekle sezone, če odmislimo lansko in tisto pred njo, so šle nekako tako, da se je vse skupaj stopnjevalo do februarja. Takrat je prišla Finska in po navadi z njo tudi padec, po tem pa je šlo spet normalno naprej. Če pogledam trend sezon in svoje povprečje, je vse naraščalo, je pa res, da je kdaj začelo malo močneje in hitreje naraščati.

Goran Janus gre na novoletno turnejo prvič brez konkretnih rezultatskih ciljev. Vi pravite, da si želite dobrih skokov, rezultati pa bodo prišli. S čim boste zadovoljni po Bischofshofnu?
Zadovoljen bom, če bom na vsaki tekmi naredil en super skok oziroma tak, med katerim začutiš svobodo, da si ti tisti, ki izkorišča zrak, ne da si ti tisti, ki se vedno bojuje z zrakom in grize, se muči, da bi skočil meter dlje, pa ne gre.

"Med skokom želim začutiti svobodo, da sem jaz tisti, ki izkorišča zrak, ne da sem tisti, ki se vedno bojuje z zrakom." Foto: Sportida Kako dobro trenutno izkoriščate zrak?
Vedno so rezerve. Na zadnjih tekmah se je polovično pokazalo, da je bilo uspešno, polovično pa ne. Treba je ta zadnji odstotek zmanjšati.

Se je ta odstotek od začetka sezone že znižal?
Počasi gredo stvari na gor. Zdaj bo marsikdo rekel "kaj je s teboj, saj si vseskozi 15., kako ti gre bolje".

Je ljudem ob podobnih rezultatih težko razložiti, da sami čutite, da so občutki boljši?
Pravzaprav mi je postalo vseeno. Najpomembneje mi je, da pri sebi vem, da se trudim biti vsak dan boljši, da bi skozi sezono čim bolj napredoval, da bi v tem športu čim bolj užival. Jaz sem tisti, ki poznam svoje občutke. Dokler bo, bo. Če ne bo šlo, bodo pa prišli drugi.

Drugi prihajajo. Letos Timi Zajc, prišel je že Tilen Bartol … Z njima tudi svežina?
Zdaj ko sta Robi (Robert Kranjec, op. a.) in Jernej (Damjan, op. a.) veterana, ima Domen pol Robijevih, Timi pa pol Jernejevih let. Tudi Tilen je mlad. So neke nove "fore". Ni vedno iste rutine, ampak se vse skupaj malo spremeni.

Kako se v ekipi poskušate izogniti nasičenosti? Med sezono ste veliko skupaj.
Spreš se (smeh, op. a.). Najprej se dvakrat umakneš, nato imaš pa dovolj in poveš, za kaj gre. Nekateremu poveš bolj naravnost, drugemu malo bolj po ovinkih. In življenje gre normalno naprej.

Iz Sočija se je vrnil z dvema olimpijskima kolajnama. Kako bo v Pjongčangu? "Najprej se moram še zasidrati v ekipo. Glede na gnečo v reprezentanci bi lahko bilo še zanimivo." Foto: Vid Ponikvar

Povsem "normalna" ta sezona ne bo. Po novoletni turneji sledi svetovno prvenstvo v poletih, nato še olimpijske igre. Kaj si želite od Pjongčanga?
Najprej se moram zasidrati v ekipo. Glede na to, da imamo kar gnečo v reprezentancI, bo še zelo zanimivo. Tam pa želim uživati v vzdušju in kaj imeti od tega.

Kaj imeti od tega? Štejejo olimpijske kolajne ... Dve že imate.
Tako rezultatsko kot doživljajsko imeti nekaj od olimpijskih iger. Da na olimpijskih kolajnah štejejo kolajne, ugotoviš šele z leti. A če pomislim, da sem bil pred sedmimi leti v Vancouvru sedmi na olimpijskih igrah, do takrat pa se v svetovnem pokalu do tega mesta še nisem prebil, vidim, da so olimpijske igre nekaj posebnega. Da tam rezultati svetovnega pokala nekako ne veljajo povsem, ampak da so tam favoriti vsi nekako na novo. Tam odloča en dan.

Kako gledate na to, kaj vam pomeni več: biti konstanten vso sezono in osvojiti svetovni pokal ali biti najboljši na tisti en dan olimpijskih iger, svetovnega prvenstva?
O tem sem se že večkrat spraševal, pa ne vem. Je pa tako, da če boš vso sezono bolj konstanten, imaš veliko več možnosti, da boš tudi na olimpijskih igrah stal na vrhu. Če imaš pa prej turbulentno sezono, si nekje spodaj in izpuščaš kakšne tekme, ker boš vse stavil na olimpijske igre, pa je možnosti, da ti gre tisti dan kaj narobe, da te kaj zmoti, veliko več. Bi rekel, da je kar združljivo.