SiolNET. Sportal Tenis
4,37

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju

Ne vidita nobenih težav, da sta partnerja tudi v zasebnem življenju

4,37

termometer

Polona Hercog, Željko Krajan
Foto: Matjaž Vertuš

Oba sproščena in zgovorna. Polona Hercog in Željko Krajan, naša najboljša teniška igralka in vrhunski teniški trener imata na igrišču odnos kot igralka in trener. V zasebnem življenju sta tudi partnerja in v tem ne vidita nobenih težav, prej prednosti. Poleg tenisa imata še eno zanimivo skupno ljubezen …

S Polono in Željkom smo se pogovarjali pred božičnimi prazniki, tik preden sta se podala proti Novi Zelandiji, kjer je Polona začela letošnjo sezono. Ona je zadnjih nekaj let ena najboljših slovenskih teniških igralk, medtem ko on velja za vrhunskega trenerja. Treniral je vrsto vrhunskih igralk in igralcev - Dinaro Safino, Dominiko Cibulkovo, Lauro Robson, Jeleno Janković, med moškimi je vodil Borno Ćorića in Marcosa Baghdatisa. Največji uspeh kot trener je dosegel pred kratkim, ko je s hrvaško reprezentanco osvojil prestižni Davisov pokal. Pred dvema letoma so pred domačim občinstvom v tem ekipnem tekmovanju pogoreli na zadnji stopnički. Kljub vsem slovitim teniškim imenom, ki jih je treniral v preteklosti, mu je s Polono najtežje. "Neprimerljivo je, ko imaš na terenu osebo, ki ji želiš vse najboljše. Zagotovo veliko bolj trpiš, kot z nekom, s komer nisi toliko povezan oziroma si z njim povezan le teniško."

Polona Hercog božičnih in novoletnih praznikov v zadnjih letih ne pozna. Polona Hercog božičnih in novoletnih praznikov v zadnjih letih ne pozna. Foto: Matjaž Vertuš Sezona se za teniške igralce že zelo kmalu začne. Kako vi po navadi praznujete novo leto ali božič, je sploh kaj časa za praznovanje ali je vse podrejeno pripravam na novo sezono? Ste tudi prvi dan v letu na igrišču?

Polona: Meni se prvi turnir v Aucklandu začne že 31. decembra in ravno na božič letiva na Novo Zelandijo, tako da ni časa za praznovanje. Božična večerja bo … Sicer pa smo navajeni, da je vsako leto enak ritem in da te praznike praznujemo v tujini. Po navadi novo leto prespimo in ni posebnega slavja, ker nismo doma. Pri nas je vse bolj delovno usmerjeno.

Kako je pravzaprav videti vaš dan, ko se pripravljate na novo sezono?

Polona: Odvisno od dneva. Med tednom imam včasih dva teniška treninga, vmes se najde čas še za kondicijo in vadbo v fitnesu. Bolj ali manj je poudarek na tehniki.

So priprave za vas manj stresne kot turnirji?

Polona: Psihološko je manj naporno. Ni takšnega pritiska, kot je na turnirjih, ampak vseeno imaš tudi v tem obdobju cilje za prihodnjo sezono. Točno veš, kateri so prvi turnirji in se v tem času tudi psihično pripravljaš na svoje uvodne nastope.

Vsako leto se bolje razumeta. Vsako leto se bolje razumeta. Foto: Matjaž Vertuš

Željko, je tudi za vas manj stresno in ali morate biti v tem obdobju bolj strogi do Polone?

Željko: Morda sem lahko tudi bolj strog, glede na to, da delamo stvari, ki jih imamo v pripravljalnem obdobju možnost spremeniti. Torej strožji sem, kar se tiče spremembe tehnike in jo, kolikor je to mogoče, poskušamo izpiliti do podrobnosti. Le v tem delu sem lahko malo strožji. Sicer priprave, kjer so treningi zelo naporni, že same po sebi nosijo fizični stres. Res je, da takrat ni obdobje tekmovanj, ampak vsak dan, ko treniraš, od sebe pričakuješ, da napreduješ in da si vsak dan še boljši. Torej si že sam daješ pritisk. Temu se v tenisu ne moreš izogniti, saj si vsak dvoboj pod pritiskom. Priprave so torej po eni strani lahke, po drugi strani težje, saj od sebe pričakuješ napredek. To je obdobje v sezoni, ko imaš tri ali štiri tedne časa brez dvobojev in se lahko bolj osredotočiš na tehniko. Torej na igro in udarce, ki so zelo pomembni v dvobojih.

V lanski sezoni ste se v Istanbulu prvič po šestih letih uvrstili v finale, verjetno je bil to pokazatelj, da še vedno zmorete, da ste še Polona verjame, da se lahko vrne med najboljše. Polona verjame, da se lahko vrne med najboljše. Foto: Matjaž Vertuš vedno zraven. Kakšni so vaši cilji v novi sezoni?
Polona: Kar se tiče številk, je moj prvi cilj, da se znova prebijem med najboljših 50 igralk. Sicer je za številke bolj Željko. Zagotovo so neki začrtani cilji. Je pa res, da v zadnjih letih nisem imela "polne" sezone oziroma nisem bila brez poškodb. Kot ste že dejali, sem v Istanbulu našla pravi ritem, potem tudi v Marakešu. Nato so se znova začele pojavljati poškodbe … Nisem imela neke konstantnosti. Letos sem imela po dolgem času priprave brez posebnih bolečin, kar je ena izmed pozitivnih stvari.

Kako trener doživlja obdobje, ko igralcu ne gre in ko ima poškodbe?

Željko: Mislim, da ni hujše stvari, ko igralec ni zmožen ne samo igrati, ampak ima težave. Na primer samo s prstom na nogi in potem fizično ni 100-odstotno pripravljen. S to mislijo gre tudi v dvoboj in to ga lahko zmoti. V tenisu je zelo pomembno, da imaš na igrišču čisto glavo in da si osredotočen na igro, taktiko in nasprotnika. Meni kot trenerju je zelo težko, če vem, da moj igralec na dvoboj ne gre povsem pripravljen. Kot je že Polona dejala, je za prihodnjo sezono najbolj pomembno, da ostane zdrava, kolikor je to mogoče v tem napornem ritmu dvobojev. Čim imaš dva ali tri tedne premora, da saniraš poškodbo, izgubiš hitrost žogice, timing … Nato potrebuješ dva ali tri dvoboje, da ujameš ritem. Lepo bi bilo, da se Polona končno izogne poškodbam in da lahko odigra celo sezono.

To leto ne bo nastopila na pokalu Fed. To leto ne bo nastopila na pokalu Fed. Foto: Matjaž Vertuš Kar tri slovenske igralke ste med posameznicami uvrščene med najboljših sto igralk, prav tako imamo dobre igralke v dvojicah. Imate februarja v načrtu igrati pokal Fed za slovensko reprezentanco?

Polona: Naši načrti za to sezono zagotovo ne vključujejo pokala Fed. Nisem več stara 20 let in moram se malo bolj osredotočiti na svojo kariero. Moram izkoristiti takšne sezone, ki se dobro začnejo. Ves teden pokala Fed mi v programu nekako ni odgovarjal, glede na to, kaj smo si mi začrtali. Morala sem pogledati, kaj so moje prioritete, tako da se letos ne bom udeležila tega tekmovanja. Res je, da imamo trenutno veliko igralk tako v dvojicah kot v posamični konkurenci. Med njimi so mlade igralke, ki potrebujejo izkušnje. Tudi sama sem v mlajših letih veliko igrala pokal Fed.

Ali to pomeni, da ste za vedno končali nastope v tem tekmovanju?

Polona: No, to vsekakor ne, ampak v letu 2019 ne bom mogla igrati.

Željko Krajan je letos kot kapetan hrvaške reprezentance osvojil Davisov pokal. Željko Krajan je letos kot kapetan hrvaške reprezentance osvojil Davisov pokal. Foto: Matjaž Vertuš

Željko, letos ste na Hrvaškem poskrbeli za pravo teniško evforijo, potem ko ste zmagali na zgodovinskem Davisovem pokalu. Je to vaš največji uspeh v vlogi trenerja?

Željko: Da, zagotovo je. Ne glede na to, kaj mi je kot trenerju uspelo med posamezniki. Vendarle reprezentanca pomeni nekaj več. Tudi medijsko se drugače spremlja. Mislim, da je Davisov pokal v svetu zelo popularen in da se globalno zelo dobro spremlja. V ekipi so igrali fantje, ki jih poznam še iz svoje igralske kariere. Z nekaterimi sem igral, z nekaterimi treniral, ko so bili mlajši. Vesel sem zanje in kaj vse so naredili v vseh teh sedmih letih, odkar sem jaz kapetan. Velikokrat nismo bili popolni zaradi poškodb ali se nekateri niso odzvali povabilu. To je zanje krona v karieri. Še posebej za Marina, ki je bil že leta 2016 pred domačim občinstvom tako blizu, a je podlegel pritisku. Ravno zaradi te izkušnje iz leta 2016 smo bili še močnejši. Bili smo neizkušeni in morda smo premalo resno dojeli veličino tega dvoboja. Da, zagotovo je to zame največji rezultat.

V zadnjem dvoboju so hrvaški navijači srbski sodnici Marijani Veljović peli pesem O, Marijana … Ona je rekla, da je bilo simpatično, ste vi na terenu sploh slišali petje?

Željko: Ne, pravzaprav ne slišiš nič, ker je vse tako glasno. Ne moreš razločiti, kaj se dogaja, in ne moreš se osredotočiti na petje na tribunah. Takrat imaš na terenu svoje probleme in imaš druge stvari, na katere se moraš osredotočiti. Ne, mi na igrišču res nismo nič slišali.

Polona, finale Davisovega pokala ste spremljali na tribunah. Vajini vlogi sta bili tokrat obrnjeni, je težje gledati ali igrati?

Polona: Moram povedati, da mi je bilo vse tri dni zelo težko. Vem, koliko jim je pomenilo, da zmagajo, in glede na to, da sem bila že prisotna na finalu leta 2016. Nisem si želela, da bi se še enkrat ponovila ta zgodba. Moram reči, da je veliko lažje igrati, ko imaš vse v svojih rokah. V tem primeru pa sem tam sedela in opazovala, kaj se bo zgodilo.

Še vedno raje spremlja moški tenis. Še vedno raje spremlja moški tenis. Foto: Matjaž Vertuš

Pred leti ste mi dejali, da raje spremljate moški tenis. Je še danes tako?

Polona: Da, še vedno. Spomnim se, da sem po tistih treh dneh na Davisovem pokalu tudi na treningih zelo dobro igrala. V tistih treh dneh sem jih opazovala, kako oni igrajo, kako se postavljajo na žogo … Ko gledam moške, potem tudi pri sebi lažje prenesem na teren.

Kdaj ste bolj nervozni, ko ste kapetan v Davisovem pokalu ali ko ob igrišču spremljate Polono?

Željko: Nedvomno mi je težje spremljati Polono (smeh, op. p.). Ne samo zaradi tenisa, ampak tudi zaradi najinega zasebnega življenja. Neprimerljivo je, ko imaš na terenu osebo, ki ji želiš vse najboljše. Zagotovo veliko bolj trpiš, kot z nekom, s komer nisi toliko povezan oziroma si z njim povezan le teniško. Vem, koliko ji to pomeni in kako se počuti po dvobojih. Pri takšni kakovosti, ki jo ima Polona, se lahko kariera obrne čez noč. Vsak dvoboj posebej je zelo pomemben in je lahko prelomen za naslednjo fazo ali napredek. Veliko težje je spremljati njo kot kogarkoli drugega.

Partnerja sta tudi v zasebnem življenju. Kakšne so prednosti in morebitne slabosti tega? Željko Krajan: Jaz slabosti ne bi izpostavljal. Željko Krajan: Jaz slabosti ne bi izpostavljal. Foto: Matjaž Vertuš

Polona: Bo raje kar Željko povedal (smeh, op. p.).

Željko: Jaz slabosti ne bi izpostavljal. Ni razloga, da od tega ne bi bilo koristi. Tako zanjo kot tudi zame. Bližje sva si, bolje se razumeva. Pravzaprav se je v tem primeru veliko lažje sporazumevati in sodelovati na terenu. Mislim, da tukaj napredujeva in da sva še boljša, kot sva bila na začetku. In prav zaradi tega imava do zdaj najboljše priprave. Morda edina slabost je, da je meni težje, ko ona igra, in njej je težje, ko izgubi.

Trenirali ste tako dekleta kot tudi moške. Nam lahko poveste, kaj je težje? Je kakšna razlika?

Željko: Ni velikih razlik in težko je definirati, kje so te razlike. Morda se je treba dekletom malo bolj prilagoditi in se z njimi nekoliko več pogovarjati. Tako na terenu kot zunaj njega potrebujejo več pozornosti. V samem tenisu je razlika, da dekleta igrajo bolj na ritem, na uigranost in trenutno formo. Moškim verjetno to ni toliko pomembno, ker oni igrajo bolj na občutek in jim je tudi lažje trenirati. Včasih potrebujejo le pol ure, da začutijo žogico. Pri dekletih je to drugače. Morajo več delati in trenirati. Tudi njihova čustva so močnejša in težje podoživljajo stvari. Lahko so čez noč boljše, a prav tako lahko čez noč "padejo". V tem primeru je z moškimi lažje, ker nimajo toliko čustvenih nihanj.

Prebral sem, da je Željko povsem drugačen od drugih trenerjev. Da je izjemno potrpežljivi in da ima izredno pozitiven odnos. Polona, ali to drži? (Željko se je ob tem vprašanju le nasmehnil, op. p.)

Polona: Jaz bi rekla, da ima kot trener zares veliko znanja in pravi pristop. Če nastane težava, ima vsaj pet različnih rešitev. Točno ve, katera je prava smer zate in kako boš najlažje rešil težave. Njegovo razmišljanje je povsem drugačno kot pri drugih trenerjih, ki sem jih imela pred tem. Njegov pristop in cela vizija tenisa je na neki drugi ravni.

Željko: Včasih težko dojemljiva. Včasih tudi sam sebe ne razumem najbolje (smeh, op. p.).

Če pride do težav, ima takoj več rešitev v glavi. Če pride do težav, ima takoj več rešitev v glavi. Foto: Matjaž Vertuš

Lahko rečete, da ste se skozi vsa ta leta treniranja spremenili kot trener in da ste spremenili svojo vizijo?

Željko: Mislim, da sem se. S trenerstvom sem se začel ukvarjati že kmalu po končani profesionalni igralski karieri in takrat sem tenis preveč doživljal skozi sebe. Kot da sam igram. Nisem imel sreče, da bi imel trenerja, ki bi vedel, kaj mora delati z menoj. Veliko stvari sem se moral sam naučiti. Mislim, da veliko ljudi določene stvari dojame šele takrat, ko konča kariero. Mislim, da sem zdaj veliko bolj potrpežljiv in imam več razumevanja. Manj sem strog, kot sem bil na začetku. Določene stvari so me veliko prej zmotile in sem se drugače odzval. Seveda je bilo odvisno, s kom sem sodeloval, saj se moraš prilagoditi posameznemu igralcu. Mislim, da mi je z dozdajšnjimi trenerskimi izkušnjami lažje in bolj verjamem vase. Kot je že Polona omenila, če vidim neko težavo, imam v glavi več rešitev. Vem, kje se moram lotiti stvari, da pridem do rezultata, ki sem si ga zamislil.

Kaj menite o "coachingu" s tribune, bi morali to dovoliti? Kako gledate na tisto dramo v finalu ženskega OP ZDA? Je sodnik pretiraval s svojimi kaznimi?

Polona: Jaz mislim, da je bilo takrat na igrišču vse skupaj zelo napeto. Sodnik je morda malo prehitro ukrepal. Moramo vedeti, da vidimo veliko "couchinga" s tribun. Nima ga samo Serena Williams, imajo ga vsi, moški in ženske. Po tem bi se lahko opozorila delila kar vsevprek. Če se ne motim, so ji odvzeli tudi igro … Mislim, da je to za finale takšnega turnirja malo preveč. Je pa res, da ima Serena na OP ZDA vedno neke škandale.

Po njegovem mnenju hrvaški tenis nima pravega sistema. Po njegovem mnenju hrvaški tenis nima pravega sistema. Foto: Reuters Na Hrvaškem nimate najboljših pogojev za treninge. Zakaj imate tako dobre igralce, medtem ko Slovencem ne uspe preboj med najboljših deset igralcev?

Željko: Res nimamo pravih pogojev. Če bi jih pri nas imeli, potem ne bi trenirala v Mariboru. Ko se v tujini pogovarjamo, kakšne imamo pogoje pri nas, mislijo, da lažemo. Upam, da se bo zveza in država po tem rezultatu na Davisovem pokalu malo angažirala in vsaj malo poskušala rešiti ta problem. Enostavno imamo srečo, da se je vse skupaj začelo dogajati z Goranom Ivaniševićem in njegovim osvojenim Wimbledonom. Tudi jaz sem z njim poistovetil. Goran je dejansko oseba, ki je odprt, kar se tiče tenisa. Pomagal bi vsakomur in igral bi z vsakim. Še danes to naredi, če ga prosi kakšen 14-letnik, ki je dober in obstaja upanje zanj. To mladim igralcem veliko pomeni … Imamo tradicijo in po mojem mnenju smo še vedno na tem valu. To se mora spremeniti, saj bo prišlo do "luknje", ker pri nas nimamo sistema. Imamo to srečo, da se rodijo posamezniki, ki zelo mladi odidejo v tujino in se tam razvijejo kot igralci. Oni niso produkt naše zveze ali naše države. Vem, da bi mladim igralcem veliko pomenil nacionalni center.

Vi, Slovenci, še nimate te sreče, da bi se rodil igralec, ki bi bil med najboljšo deseterico in da bi mu potem mladi sledili in trenirali z njim. Mislim, da je najboljši primer Srbija, ki ima Novaka Đokovića. On je za seboj potegnil tudi nekaj drugih igralcev. Menim, da če ne bi bilo Đokovića, ne bi bilo ne Viktorja Troickega niti Janka Tipasrevića.

Polona, kako bi vi v Sloveniji ocenili pogoje za trening? Polona Hercog Foto: Matjaž Vertuš

Polona: Lahko rečem, da se pogoji pri nas izboljšujejo. Tudi zanimanje za tenis se počasi vrača. Veliko več zanimanja je v rekreativnem tenisu. Tukaj je res velik porast. Težava je pri tekmovalnem tenisu. Že od začetka, to vem po tudi pri sebi. Poleg ni pravih strokovnjakov, ni prave kondicijske priprave, ni fizioterapevta, ni nikogar, ki bi te pravilno usmerjal. Starši tako sploh ne vedo, v kaj se spuščajo. Bolj ali manj je vse na plečih staršev in od njih je odvisno, kam bodo poslali otroka pri desetih ali enajstih letih. Tako lahko začneš, ampak do nekega preskoka težko prideš. Kar se tiče samih pogojev, je veliko bolje.

Polona Hercog je tudi velika ljubiteljica tetovaž. Polona Hercog je tudi velika ljubiteljica tetovaž. Foto: Matjaž Vertuš

Kot je videti, vaju poleg tenis združuje tudi ljubezen do tetovaž …

Polona: Mislim, da jih imava oba zelo rada. (Oglasi se Željko: Mislim, da si ti korak pred mano …) Res je, da imam jaz več prekrite kože z njimi, ampak tudi on ima v glavi nekaj tetovaž za prihodnost. Sama še nimam idej, ampak dejansko jih imava oba zelo rada. Še preden sva se spoznala, sva jih oba imela rada.

Oliver Bogatinov Sportal Idealist med nogometaši, ki sanja doktorsko izobrazbo

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 38
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin