Skakalni trener Bine Norčič po norveškem kaosu odkril novo dimenzijo v Švici

Bine Norčič spregovoril o spominih na čas norveške sage

Bine, imeli ste pester zaključek zime po tem, kar se je zgodilo po aferi s skakalnimi dresi na nordijskem svetovnem prvenstvu v Trondheimu, s katero niste bili povezani, a so vas želeli potegniti v to zgodbo kot dežurnega gasilca. O tem ste že takrat govorili za Sportal in dali vedeti, kako težko je bilo. Ko zdaj gledate nazaj, kaj vse je to potegnilo za seboj?

Tako kot sem že večkrat omenil in sem v vseh teh intervjujih poudaril, je bilo res stresno. Šok je bil ogromen. V tistem trenutku je bilo zelo težko razmišljati. Želeli so, da bi jaz stopil na mesto dežurnega gasilca in bi peljal zadevo naprej. Nisem bil pripravljen – niti fizično niti psihično. Zdaj se kolesja vrtijo naprej. Treba bo potegniti določene poteze in si zaupati, da so te odločitve prave. Pa tudi odločitve, ki jih bodo drugi sprejeli, naj bodo prave. Upam, da bodo smiselne.

Z moje strani pa …, naredil sem korak naprej, obrnil nov list. Vsakič, ko se o tej temi spregovori, se mi vse skupaj znova zavrti pred očmi. Težko je, sploh glede na to, kaj smo prestali. Tako jaz kot moja družina pa seveda tudi preostali člani ekipe.

Sportal Rdeča luč: Norvežani odpustili trenerski kader po škandalu s skakalnimi dresi

Kako težko vam je bilo pripeljati sezono do konca?

Kot sem že večkrat poudaril, bilo je težko, povsem normalno. Morali smo jo pripeljati do konca. A je bil vedno prisoten neki čuden priokus. Vsakič, ko sem prišel na tekmo, sem imel občutek, da me nekdo opazuje. In vedno je neki občutek krivde, pa čeprav nisem imel nič s tem. Ampak moj cilj je bil, da sezono speljem do konca. In sem jo. Vesel sem, da sem to delo opravil. Da sem svoj del opravil, kot je bilo pričakovano. Zaključek v Planici pa ni bil le moj del – bil je naš, slovenski del. Seveda sem Norvežanom pomagal, kar je bilo takrat tudi smiselno, saj so bili moji fantje iz celinskega pokala na Letalnici bratov Gorišek.

Foto: Jaka Lopatič Kakšen je bil dejanski občutek, ko ste hodili po karavani smučarskih skokov? Rekli ste, da je bilo čutiti, kot bi imeli črn madež, pa čeprav niste imeli prstov vmes. Kako je bilo hoditi okrog? So se ljudje pogovarjali z vami ali vas morda gledali postrani?

Ne, načeloma me niso gledali. Tudi takrat, ko sem prišel na Holmenkollen, sem bil kar pozitivno presenečen nad odzivom vseh trenerjev. Prišli so do mene, spraševali, kako je bilo. Saj veste, zgodilo se je, potem pa je vse skupaj nekoliko potihnilo in nihče ni več vedel, kaj se dogaja, kako bo šlo naprej in kakšni bodo naslednji koraki ... Res sem bil presenečen. Vsi ti tuji trenerji so prišli do mene in rekli: "Ali boš ti zdaj peljal to naprej?" Jaz pa sem jim že jasno povedal, da ne bom. Da sem tukaj zgolj kot pomoč.

Takrat smo imeli v načrtu še nacionalno kvoto, zato sem bil tudi tam na norveški turneji. Ker sem že vsa ta leta tudi z Alexom Stöcklom vodil nacionalno ekipo in tak je bil dogovor. Enostavno medijski pritisk, novinarji, negotovost, tudi nadrejeni niso vedeli, kdo bo odstopil, kdo bo prevzel … Ves ta stres je bil preveč. Poleg tega sem bil od Trondheima naprej res šibkega zdravja. Zato sem se odločil, da speljem le še ta celinski pokal do konca. Posledično sem se tudi nekoliko umaknil.

Sicer pa je bil občutek na tekmah nekoliko nelagoden, ker vsi vedo, kaj se je dogajalo. V skakalnem svetu je vse tako majhno, da vsakdo ve za vsakega. Ampak moram reči, da je bilo tudi na celinskem pokalu predvsem s strani Slovencev kar normalno. Celotno situacijo smo poskušali sprostiti. S slovenskimi trenerji smo skupaj večerjali, ker sem imel ravno rojstni dan in sem jih povabil. Povezali smo se in nekako pripeljali zaključek celinskega pokala do konca. Ampak ja, tisti občutek … pri sebi vedno nosiš občutek s čudnim priokusom. To je povsem normalno, saj si bil del ekipe, čeprav ne prav tiste v ekipi A, v kateri se je to zgodilo.

Sportal Peter Prevc se vrača v slovenske smučarske skoke

Ste v življenju že kdaj prej doživeli takšne občutke tesnobe? Je bilo kdaj že tako zelo težko?

Mislim, da so tudi v moji trenerski karieri bili trenutki, ko sem šel skozi čudne vzpone in padce. Dogodek v Bischofshofnu, ko je Nicolas Fairall padel (pristal je na invalidskem vozičku, op. a.). To je bil šok. Pet dni sploh nisem šel domov, ker nisem bil sposoben. Nekako te takšni dogodki vržejo iz tira. Se pa utrdiš kot oseba. Ampak potem pride spet drugačen šok. Dobro, da sem v norveškem primeru prišel domov in dobil podporo družine. A kljub temu tisti občutek ostane. V Sloveniji smo skakalni narod, jaz pa sem bil tam. Začnejo se govorice. V Sloveniji se vedno potegnejo zaključki, ne da bi poznali ozadje.

In te zaključke naredijo pri nas posamezniki zelo hitro …

Tako je, zaključke naredijo hitro. Jaz sem na Norveškem recimo delal s klubskimi trenerji, ti pa tudi niso bili seznanjeni s podrobnostmi. Stvar bi se lahko hitro razvedela, saj veste, govorice gredo hitro naokoli, vendar tu ostanje skrivnost znotraj zelo ozkega kroga.

Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko Nekako tako, kot bi šlo za nacionalno skrivnost, ker so jasno prikrivali …

Točno tako. In pač se je zgodilo. Ta svet je res specifičen. Jaz sem za incident izvedel, ko sem se pogovarjal s šefom, pa z Robijem, s katerim sva zelo dobra prijatelja. Od vrtca naprej sva bila skupaj. Kadarkoli se zgodi kaj takega, govorim z njim.

Torej z Robertom Kranjcem?

Zaradi mene je sploh začel skakati. Bila sva skupaj v vrtcu v Kranju. Ko sva hodila v osnovno šolo, je moj oče rekel: "Pridi z nami, boš samo gledal." In po petih treningih, ko je bil še vedno zraven, je oče rekel: "Ja, pa boš poskusil še ti?" In potem je začel skakati. O takšnih stvareh debatirava.

Robi mi je rekel: "To je moral biti res neki ekspert, da si je kaj takega izmislil." Na začetku, ko sem videl posnetek, sploh nisem vedel, kaj je narobe. Videl sem samo, da se je nekaj svetilo. Potem mi je Robi razložil, kaj se je zgodilo. Šele naslednji dan sem prišel k sebi in sploh dojel. Vsi so govorili o nekih čipih – in sem mislil, da je bilo to tisto.

Ko se je govorilo o pritožbi, sem bil na skakalnici. Do mene je prišel še Gogo (Gorazd Pogorelčnik, vodja skokov in nordijske kombinacije na SZS, op. a.) in mi rekel: "Oprosti."

Ampak bolj kot to je problem, da se toliko govori. Informacije so nepreverjene, sploh v Sloveniji.

Ker so tudi v slovenskem taboru vložili pritožbo?

Sočustvovali so z mano, čeprav nisem imel nič pri tem. Sem pa bil pač trener celinske ekipe. Gogo je prišel do mene in mi rekel: "Glej, to se je zgodilo." Takrat sem izvedel, da so bili neki triki, čipi ali kaj podobnega. Govorilo se je marsikaj, in na koncu se je izkazalo, da je bil to neki trak, všit v dres. Ampak bolj kot to je problem, da se toliko govori. Informacije so nepreverjene, sploh v Sloveniji. Tisti, ki me poznajo znotraj skakalnih krogov, vedo, kako delam, ampak vedno imaš nekoga, ki dvomi. Pa se sprašujejo, kaj bo zdaj, ali bo Švica enaka, ali bo drugače … Vse to pušča slab priokus.

Sportal Norveški skakalni zvezdnik Granerud ni odpotoval na priprave

Vas preseneča, da se saga z dresi še vedno ni razpletla? Kakšni bodo zaključki, sankcije, kako se bo vse skupaj nadaljevalo?

Ja, sem presenečen. Analize so bile narejene, ne vem pa, ali so še kakšne dodatne v teku ali se pregleduje tudi za nazaj. Sam nisem bil seznanjen z ničimer in to me je zelo motilo tudi v času, ko sem bil še pri Norvežanih. Ni bilo nobenih informacij, kaj se bo zgodilo z dotičnimi fanti. Že tako smo imeli kadrovski manko. In potem še ti trije … Ne vem, kaj se bo zgodilo. Imeli smo težave tudi pri trenerjih. Na takšni poziciji v taki naciji pa je res težko delati brez pomoči. Na drugi strani pa so pričakovanja visoka – medalje. Presenečen sem, da se tako dolgo čaka. Prepričan sem, da imajo neki odgovor, ampak kakšen?

Bine Norčič o prvi izkušnji s Simonom Ammannom

Ko sva se nazadnje pogovarjala, ste rekli, da sploh ne veste, ali želite ostati v skokih ali bi raje šli kam drugam. S kakšnimi mislimi ste se takrat dejansko spopadali?

Takrat, v tistem času, ja. Bolezen je naredila svoje, pa tudi živci, komaj sem prišel domov. Tisto obdobje je bilo res eno najtežjih v mojem življenju. Ko prideš domov, spiš, poskušaš spati, ker potrebuješ spanec, ampak ne moreš od vsega šoka. Takrat mi je največ pomenila podpora družine – žena, otroci.

Imam otroka, stara 15 in 17 let. Starejši sin je zelo vpet v skoke. Sicer ne več aktivno, prej je bil skakalec, zdaj pa mi je zelo pogosto pomagal kot pomočnik, ko sem deloval v celinskem pokalu. Zelo je podučen o skokih in ima ta šport res rad. Velikokrat sem ga vzel s seboj na te bližnje tekme, da mu ni bilo treba izostajati od pouka.

Starejši sin je zelo vpet v skoke – sicer ne več aktivno, prej je bil skakalec, zdaj pa mi je zelo pogosto pomagal kot pomočnik, ko sem deloval v celinskem pokalu.

Sportal Marius Lindvik odpovedal srečanje z novinarji

V kakšni meri vam je pomagal?

Zelo mi je pomagal. Obiskuje medijsko srednjo šolo v Radovljici in je zelo podučen glede snemanja. Snemal je skoke na tablico, prenašal videe, analiziral skoke z mano. Fantje so na mizi gledali posnetke skokov in jih takoj primerjali. On je snemal, jaz sem analiziral. Če bi vzel kakšnega drugega klubskega trenerja, bi bilo veliko težje.

Res je bil del ekipe in zelo je pomagal tudi drugim fantom, ko smo kombinirali kampe in tekme. V Bischofshofnu, Klingenthalu … Ko niso leteli domov, so ostali pri nas, da niso plačevali hotelov in žena je kuhala. Bili smo zelo povezani in je bilo res zelo hudo zame, zanj in za ženo. Mene in njega je bilo težko gledati. On in žena sta me bodrila in spodbujala, ampak bilo je kar stresno.

Bine Norčič je v karieri deloval najdlje v ameriški reprezentanci. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko Zdaj pa vam je očitno kliknilo v glavi, ste zadihali in šli naprej.

Tisti teden sem bil res čisto mimo. Nihče ni vedel, kaj se bo zgodilo, kdo bo trener. Jaz sem še vedno upal, da bo pomočnik Thomas Lobben prevzel trenerstvo. Vedel sem, da je Magnus Brevig vprašljiv. In sem bil še doma, pa sem poklical Thomasa, ali bo on peljal naprej. Rekel je, da nič ne ve. Potem pa se je izvedelo, da je bil tudi on vpleten in suspendiran.

Takrat sem bil že na poti na Norveško in sam nisem vedel, kaj naj storim. Igral sem se z vprašanjem, ali naj odstopim, ker nisem bil več pripravljen delati. Potem sem se vrnil. In takrat smo sedeli v sobi s šefi. Rekli so mi: "Ne, ne boš odstopil. Si edini. Moraš to izpeljati."

Vesel sem, da sem se odločil in izpeljal svojo zgodbo v celinskem pokalu do konca. In hvala bogu, da je bilo konec sezone, ker če bi se to zgodilo sredi zime recimo ...

V času novoletne turneje denimo.

Ne vem, ali bi bil dovolj močan, da bi zdržal vse pritiske.

Kakšne pritiske ste doživljali s strani norveških medijev?

Noro je bilo. Ko sem prišel na Holmenkollen, je bilo vse polno govoric, da sem zdaj glavni trener. Spomnim se, da sem prišel v hotel in so mi takoj dodelili varnostnika ter me peljali v sobo v prvem nadstropju. Tam so bili šefi in novinarji, pa ne samo norveški, tudi nemški so prišli.

Kako pogosto je brnel vaš mobilni telefon?

Popolna zmeda. Več kot sto neodgovorjenih klicev sem imel. Nisem se javljal. Prvič sem se javil, ker je bila norveška številka in sem mislil, da je eden od šefov. Pa mi oseba na drugi strani reče: "Slišal sem, da si glavni trener. Kakšna je tvoja prva izjava?" Pa sem rekel: "Ali lahko najprej govorim s šefi?" In potem se nisem več javljal, ker mi je šef rekel: "Ne odgovarjaj več. Pridi na Norveško, pa bomo tam uredili naprej." Ampak ko sem prišel gor, je bila čista norija. Napadov ni manjkalo.

Vsak reče: "Ne me basat – Norvežani imajo denar!"

So vas po koncu sezone še kontaktirali glede sodelovanja, da bi nadaljevali skupno pot?

Na koncu je bilo kar samoumevno, da se bo nadaljevalo. Bili smo v Planici in sem spraševal: "Kakšen je zdaj načrt naprej?" Ampak nič. Potem sem dobil še informacijo, da se pogovarjajo tudi z drugimi trenerji, a da si želijo Norvežana.

Verjetno je bil to tisti jeziček na tehtnici, da ste se odločili za drugo zgodbo in za Švicarje?

Takrat sem si mislil: Aha, v redu. Moja pozicija bi ostala enaka, imel sem še enoletno pogodbo. Pa sem vprašal: "Ostajam, ne?" Pa so mi rekli: "Seveda, saj te potrebujemo. Če ne bi bil ti, bi morali iskati kar dva za tvoje delo." Malo v šali, ampak sem si mislil: "V redu. Zakaj pa sem jaz delal sam?"

Dejali so mi, da so zadovoljni z mano, ker se znajdem. Vse smo imeli dogovorjeno. Potem pa, ko sem vprašal za druge stvari, kako bo glede financ, pa so mi rekli, da bo kot lani. Že lani so bile težave, ker sem moral sam zbrati fante, jih prepričati, rezervirati vozovnice. Vedno smo iskali najcenejše možnosti. Potem sem se z organizatorji dogovoril, da mi pokrijejo enega skakalca, ker nisem imel pomočnika. Pa sem jih prosil, ali lahko pokrijejo pomočnika, torej tistega šestega skakalca. Fantje so se dogovorili, da si tiste stroške delijo med seboj. In večinoma so mi organizatorji šli na roko.

Sportal Nika Prevc ne želi prehitevati dogodkov: To je moja največja želja, a o tem, ko bo čas za to #video

In to v bogati Norveški …

Ja, res. Vsak reče: "Ne me basati – Norvežani imajo denar!" Pa ni čisto tako. In potem je prišel april, a nobenih informacij ni bilo, samo čakal sem in bil v istem položaju. To pomeni, da bi moral čez celo poletje sam prepričevati fante, kdo gre na tekmo in kdo ne, in potem pozimi sploh ne vem, kaj bi bilo. Letos je bil december pokrit, saj je potekal celinski pokal, januar in februar pa že ne več. Skakalci so morali določene stvari urejati samoplačniško, nakar se je našel določen denar, da smo pokrili eno tekmo. Skratka, ves čas je bila improvizacija.

Simon Ammann je nemudoma poklical Norčiča, ko je izvedel, da je postal glavni trener švicarske reprezentance. Foto: Guliverimage

Kako je prišlo do ponudbe iz Švice? Kdo vas je kontaktiral?

Kontaktiral me je novi direktor nordijskih disciplin. Rekel je nekako tako: "Športni direktor bi vas rad imel na sestanku. Imate čas jutri ob desetih?" Sem rekel: "Ni problema." Bil sem na dopustu, pa sem vprašal: "O čem pa bi se pogovarjali?" Pa je rekel: "Gre za športnega direktorja, pošljem vam vse, izvesti moramo en online sestanek ob desetih, če je možno." In sem rekel: "Ni problema."

Ste že takoj vedeli, da bo to to?

Dobro, za Švico sem vedel, da imajo določeno ponudbo, sicer se ni vedelo točno. Vedel sem tudi, da iščejo nekoga še za celinski pokal. Potem sem ženi rekel: "Glej, jutri imam klic," pa je rekla: "No, super, zdaj sem ravno začela uživati na dopustu." Ampak je razumela. Športni direktor je bil zelo dobro pripravljen. Predstavil mi je strukturo, povedal, da bi me imeli radi za glavnega trenerja. Ta želja je bila res vidna, precej bolj kot drugje. Tisti občutek "tebe pa res želimo" mi je zvišal samozavest. Predstavili so tudi finančni okvir, program … Vse je delovalo urejeno. Tudi novi direktor nordijskih disciplin je bil prisoten in je rekel nekaj besed. Zelo jasno – res si želijo sodelovanja.

Ali so vam dali vedeti, kako so prišli na idejo, da bi sodelovali z vami?

Nekdo naj bi jim tudi svetoval glede mene, ampak ne vem točno, kdo. V glavnem je bil zelo pozitiven sestanek. Potem so vprašali še: "Kakšna pa je tvoja pogodba?" Pojasnil sem jim, da imam enomesečni odpovedni rok. Moja pogodba je bila res nekoliko nenavadna, še iz obdobja, ko sem bil z Alexom. 

Sportal Skakalke in skakalci že skočili v olimpijsko sezono, tudi s Petrom Prevcem #foto

Ali so vam Norvežani poplačali vse obveznosti?

Na koncu so mi. Tisti mesec sem dobil za nazaj, ampak je bilo vse skupaj precej v zraku.

Gregor Deschwanden je prvi mož švicarskih skokov. Preteklo zimo je končal na visokem šestem mestu. Foto: Guliverimage

Koliko časa pa ste potem razmišljali, da ste prejeli ponudbo Švicarjev?

Tisti enomesečni odpovedni rok je bil v teku, ponudba pa je prišla zadnji dan aprila. Šef mi je rekel: "Do polnoči se odloči." Jaz pa nisem bil še čisto prepričan, tako da smo z družino do polnoči premlevali, razpravljali, debatirali. Seveda je bilo sinu precej težko, navezan je bil na fante.

Ampak do polnoči smo vse premislili. Potem sem napisal odstopno izjavo in potrdil Švicarjem. Šef me je poklical še isti večer, mislim, da okrog 11. ure in rekel: "Gut! Gemma, gemma, Winter! (Super! Gremo, gremo proti zimi. op. a.)"

Kako so reagirali v norveškem taboru, ko so izvedeli, da jih zapuščate in odhajate v Švico?

Šef me je takoj poklical in rekel: "To je pa šok, ne?" Sem rekel: "Ja, zagotovo je šok." Potem je imel nekaj vprašanj, kako, zakaj … Prosil me je, ali lahko napišem nekaj kot zaključek, ker sem bil vseeno še pod pogodbo do konca odpovednega roka. Prosil me je za mnenje, kako sem jaz doživljal zadevo, ker poročila nihče ni pripravil. Vzel sem si štiri, pet dni časa, zbral vso dokumentacijo, vse ideje in pripravil poročilo. Bil je zelo hvaležen, se zahvalil in mi zaželel vse dobro. Imeli smo kar nekaj debat. Na koncu so bili sicer šokirani, ampak smo se razšli korektno. Je pa rekel: "Nikoli ne veš."

Mogoče je to res samo prehodno obdobje. Vedo, da se zelo dobro razumem s klubskimi trenerji in tekmovalci. Nikoli ne reci nikoli. Morda se kdaj znova srečamo. A za zdaj je pred mano nov list in sem super motiviran za to novo nalogo.

Če primerjate zdajšnjo situacijo, ko so vam predstavili švicarski sistem in sredstva, s katerimi boste razpolagali, z razmerami, ki ste jih imeli na Norveškem in prej kot selektor reprezentance ZDA, kakšna je razlika?

Nacionalne ekipe imajo dobro urejen sistem in pokrite finance. Imamo tedenske treninge, pa tudi poletne priprave – dvakrat v Švici, preostalo pa v Oberstdorfu, Planici, Innsbrucku, Garmischu … To je velik finančni zalogaj. Norvežani si tega lani sploh niso mogli privoščiti. Tudi prej z Američani je bilo enako. Tam sem bil 11 let in je bil ves čas boj za denar in kako jim zagotoviti pogoje. Ampak vedno smo preživeli sezono. Sponzorje smo iskali v Sloveniji. Tako da zdaj bo morda kar malce nenavadno.

Peter Slatnar bo na pripravah v Planici, kjer bi se Simon Ammann, ki skače na njegovih smučeh, rad sestal z njim. Foto: Grega Valančič/Sportida

V smislu, da bo vse urejeno …

Tako. Tudi organizacijsko. Na tistih področjih, s katerimi sem se prej ukvarjal sam, sem zdaj dobil pomoč. Rekli so mi: "To je gospod, on vse ureja. Ti mu samo poveš, kaj potrebuješ." On bo uredil karte, prijave, nastanitve … Jaz pa se lahko v miru posvetim trenerskemu delu.

Potem lahko rečeva, da boste zdaj vozili boljši avto in ne bo treba skrbeti, da bi mu morda zmanjkalo goriva ali bi se lahko celo pokvaril, če gledava z organizacijskega vidika.

Ja, to je res. Morda končno pride čas, ko se lahko od točke A do točke B pride zanesljivo. V zadnjih letih tega nisem poznal. Vedno smo šli iz meseca v mesec. In ravno to me je najbolj prepričalo, da bo delo precej lažje. Pa tudi o financah lahko končno malo manj razmišljam. Na koncu je bil šef kar presenečen, ker sploh nisem imel nobenega vprašanja glede svoje plače. So rekli: "Kaj pa tvoja plača?" In sem odgovoril: "Glejte, saj vem, da naš šport ni tak, da bi kdo postal milijonar. To ni nogomet." In res, sploh se nismo o tem pogovarjali. Pogodbo sem potem dobil kar po elektronski pošti. Šele takrat sem videl pogoje glede sebe osebno. Ampak mene je prepričalo predvsem to, da bom lahko umirjeno delal in ne bo treba stalno dolivati olja.

Koliko tekmovalcev imate zdaj pod sabo? Kako sploh deluje sistem v Švici?

Sistem temelji na nacionalni skupini A, B in C ekip. Nacionalna skupina je na ravni reprezentance, ekipe pa so razdeljene na osnovi ravni. Vse to pa spremlja kup dokumentacije in dela, tako da ni malo. Zelo strukturirano.

Vsak trening mora biti izpolnjen – čas prihoda, odhoda ... – vse se pošlje osebi, ki to potem organizira naprej. Vse je do potankosti načrtovano. Moram se vrniti iz našega balkanskega modela v bolj urejeno švicarsko realnost. Ampak to ni problem.

Torej res tipična švicarska natančnost.

Dejansko tako. V ekipi je več različnih skupin. Vsak tekmovalec je razvrščen glede na pripravljenost in dosežke. Sam sem že takoj na pogovorih povedal, da ne bom delal samo z eno ekipo, ampak da me zanima tudi sprememba sistema. To jih je zelo razveselilo. Ponudil sem jim nekaj konkretnih predlogov.

Organizacijsko sta mi dva pomočnika neposredno podrejena, drugi delajo z mladino. In če primerjam z Norvežani, kjer nas je bilo lani manj, je zdaj struktura desetkrat boljša. To me je res prepričalo. Strukturno je sistem vrhunski in bo izziv, da se privadim.

Do zdaj sem že imel kup sestankov, prejel veliko tabel. Vsak trening mora biti izpolnjen – čas prihoda, odhoda … – vse se pošlje osebi, ki to potem organizira naprej. Vse je do potankosti načrtovano. Moram presedlati iz našega balkanskega modela v bolj urejeno švicarsko realnost. Ampak to ni problem.

Foto: Jaka Lopatič Kakšne cilje ste si postavili, glede na razvoj švicarske ekipe?

Vemo, da nas čaka močna sezona. Moj osebni cilj je ekipo obdržati v krogu najboljših. Če se znajdeš med najboljšimi, je to že uspeh. Glavni cilj pa je dvigniti enega tekmovalca – Killiana Peierja. Mislim, da ima velik potencial. V zadnjih sezonah je bil odličen v poletnem Grand Prixu, imel pa je težave čez zimo. Njegova najboljša sezona je bila pred poškodbo. Takrat je bil celo na stopničkah novoletne turneje v Innsbrucku.

Letos bomo pristop malce spremenili. Poleti sem z njim že govoril in bo treba nekaj prilagoditi. Nekateri pravijo, da je že star, ampak če ga spravimo med najboljših deset do 15, bo to za takšnega tekmovalca odličen rezultat.

To bi bil tudi dober signal za Švicarje, da se lahko nekaj premakne. Tudi mlajše skakalce dobro poznam s celinskega pokala. Nekateri so že dosegali točke v svetovnem pokalu. Zelo zanimiv material imajo, stil skakanja je dober. Včasih naredijo dva skoka in so že blizu eliti. Je potencial, vidim pa tudi, da delajo na bazi. Za podmladek so zaposlili dodatnega trenerja, tako da so sredstva res šla tja, kamor je treba – v temelj.

Ste se slišali z najboljšim skakalcem pretekle zime Gregorjem Deschwandom, ki je prva švicarska violina in je sezono končal na šestem mestu?

Slišala sva se in tudi že videla. Poznava se že nekaj sezon. Bil je zelo vesel. Rekel je, da ga je malo skrbelo, kaj bo zdaj, ker sta se s prejšnjim trenerjem Runejem Velto navezala drug na drugega. A je vesel, da sem jaz prevzel mesto glavnega trenerja. Povedal sem mu, da poznam tudi sistem in je načrt za poletno sezono podoben kot pri Norvežanih. To ga je pomirilo. Verjamem, da ga lahko še dvignemo. Zdaj je psihološko res močan. To je treba ohranjati, a brez panike.

Klic s Simonom Ammannom je trajal kar eno uro, je bil kar spodbuden in se veselim dela z njim.

Kaj pa veliki Simon Ammann? Naj bi vas nemudoma poklical in je bil vajin pogovor zelo dolg.

Klical je takrat po sestanku z ekipo. Ko smo bili zbrani vsi trenerji in vsi tekmovalci, je takoj sledil klic Simona in sva kar predebatirala ogromno enih stvari, mogoče kar malo preveč za prvi pogovor. Sicer ga poznam že od prej. Zelo dobro se poznava že iz skakalnih časov, ampak ja, že takoj je začel razlagati vse načrte, kako bi bila videti njegova poletna sezona, kako razmišlja. Povedal mi je, da je končno zaključil študij in da se lahko posveti samo olimpijski sezoni, tako, da sem ga moral kar malo ustaviti in reči, da naslednji teden pridem na prvi kamp, pa se bova tam osebno pogovorila. Klic je trajal kar eno uro, je bil pa spodbuden in se veselim dela z njim.

Kakšne pa so njegove posebne želje? Verjetno si želi spet nekako priti nazaj v elitno karavano smučarskih skokov.

Ja, zagotovo želja je. Želje so pač normalno z njegove strani zelo močne tudi zaradi olimpijske sezone. Veselilo ga je dejstvo, da sem jaz prevzel selektorsko mesto, ker ve, da imamo dobro povezavo s Petrom Slatnarjem (skače na njegovih smučeh, op. a.), in komaj čaka za konec junija, ko imamo kamp v Planici. Tudi s Petrom sem govoril glede tega in se bo tudi udeležil kampa, da poizkušamo najti tiste malenkosti in nianse, ki so potrebne, da ga dvignemo nazaj na njegovo raven.