Jure Dolenec je pomahal v slovo

"Po 21 sezonah v članskem rokometu je prišel čas za slovo, se vidimo na tribunah," je konec maja v čustvenem zapisu na družbenih omrežjih po kar 21 sezonah dolgoletne in izjemno uspešne športne poti zapisal Jure Dolenec. 36-letni zdaj že nekdanji rokometaš je tako nadel končno ločilo svoji izjemno uspešni karieri, v kateri je vrhunce doživel predvsem v dresu Montpelliera in Barcelone, s katero je leta 2021 stopil na vrh lige prvakov.

Svojo zadnjo sezono je začel v dresu Nexe Našic, zatem pa prestopil k Slovanu, s katerim je dodal še zadnje poglavje svoji karieri, v kateri mu je največji užitek predstavljalo igranje za slovensko izbrano vrsto. Z njo je leta 2017 osvojil bronasto odličje na svetovnem prvenstvu, štirikrat je igral v polfinalu velikih tekmovanj, le malenkost pa ga je lani ločila od pike na i na olimpijskih igrah, kjer je Slovenija osvojila četrto mesto. Z 207 nastopi in 714 zadetki je tudi najboljši strelec v zgodovini slovenske reprezentance.

Čeprav je njegove poti konec, pa nekdanji rokometaš ne počiva. Nasprotno. Tudi po koncu kariere ostaja na Kodeljevem, kjer je pri Slovanu že zagrizel v nov izziv vloge športnega direktorja. Po enem izmed sestankov si je ob kavi vzel tudi nekaj časa za Sportalov Sobotni intervju, v katerem je med drugim spregovoril o svoji odločitvi o koncu poti in o novi vlogi, svoji karieri in ciljih Slovana, ki si želi slovenski klubski rokomet znova ponesti med evropske velikane.

Jure Dolenec je po koncu igralske poti stopil v čevlje športnega direktorja Slovana. Foto: Sportal Jure, pred kratkim ste sklenili svojo športno pot. Ste že dojeli oziroma ponotranjili, da je vsega konec?

Mislim, da še ne, ker je stanje zdaj podobno tistemu vsako leto. Sezone je konec, tako kot med kariero, je pa res, da bi bil v primeru, da bi bil še igralec, zdaj prost. Sem pa bil na vse to pripravljen, vedel sem, da me čakajo nove stvari, tudi prej sem se s tem že malce ukvarjal, kolikor mi je dopustil čas. Verjetno je trenutno stanje zmes vsega, bom pa verjetno vse skupaj dokončno dojel, ko se bodo začele priprave na novo sezono, ker bo takrat vse drugače.

Kdaj pa je prišlo do dokončne odločitve, da je to to?

Vse skupaj je povezano s projektom, ki ga gradimo s Slovanom, kjer sem prevzel vlogo športnega direktorja. Ta priložnost se je pojavila januarja, v Našicah pa so mi šli takrat na roko in sem lahko prekinil pogodbo in prišel sem. Takrat sem že vedel, da bom igral še pol leta, potem pa bom stopil v novo vlogo, a tega nisem želel obešati na veliki zvon, ker bi to brez pomena jemalo pozornost in bi se o tem veliko več govorilo. Boljše mi je bilo tako, pred finalom pa smo se o tem še uradno pogovorili, saj je novica že začela krožiti v javnosti.

Kar zadeva zadnjo tekmo, je bilo za vas kaj bolj čustveno, ste morda vmes podoživljali svojo pot?

Iskreno, nisem. Če bi bil sistem tekmovanja še takšen, da bi si naslov lahko zagotovili prej, bi bilo za to morda več časa, tako pa je šlo do konca na nož in nisem imel časa razmišljati o teh stvareh. Boriš se za naslov, hkrati pa je vse skupaj malce stresno, razmišljaš samo o tem, kako zmagati, ne pa o čem drugem. Zna pa vse skupaj še priti za mano, a hkrati mislim, da je tu svojo vlogo odigralo to, da sem se za to odločil že pred pol leta.

Je bila zaradi tega dogovora, da po koncu sezone sedete na mesto športnega direktorja Slovana, odločitev kaj lažja?

Zagotovo. Ta projekt me je res prepričal, in če se ne bi pojavila ta priložnost, bi verjetno igral še kakšno leto, ker se fizično še vedno dobro počutim, čeprav seveda nisem na nivoju izpred nekaj let, a še vedno mislim, da bi lahko kakšni ekipi pomagal. A v enem trenutku je treba reči, da je dovolj, in zagotovo ni ničesar lepšega kot to, da imam že nekaj splaniranega vnaprej in da delam nekaj, kar sem si že prej želel. Z ekipo zdaj razmišljamo, kako priti še kakšen nivo višje, tako da mi tudi ob pogovorih ni bilo treba pretirano razmišljati. Klub športnega direktorja tudi v minuli sezoni ni imel, tako da sem že prej skušal pomagati na najboljši možen način.

Foto: Luka Kotnik

O življenju po koncu kariere sem razmišljal že nekaj let, vsako leto več, nikoli pa me ni vleklo v trenerske vode. Iz tujine sem prišel, ker je eden od sinov že najstnik in mu želiva z ženo ponuditi stabilno okolje. Če bi se podal v trenerske vode, bi bili cilji zagotovo najvišji, potem je tu sigurno kakšen odhod v tujino, vsi vemo, da je to življenje iz kovčka, kar bi pomenilo še veliko bolj nestabilno okolje. Tako da je bila to tehtna odločitev za družino, ki sem ji res hvaležen za vso podporo med kariero. Je pa res, da ne smeš nikoli reči nikoli, čeprav me v trenerstvo res ne vleče.

Lepo je, da sem spet lahko doma v Škofji Loki, tako zame kot za celotno mojo družino. Želeli smo si, da se nekje ustalimo, vsaj zdaj, ko sta otroka v teh letih, ko to najbolj potrebujeta.

Koliko vam pri tem delu pomagajo igralske izkušnje ter vsa poznanstva in vezi, ki ste jih stkali v teh letih?

Zagotovo je lažje, takoj padeš noter, poznaš celoten rokometni svet in veš, kako stvari funkcionirajo. Tako kot sem v rokometu vedno stremel k temu, da bi bil najboljši, si zdaj tega želim tudi v tej novi funkciji.

Za Slovenijo je zbral 207 nastopov in dosegel 714 golov. Foto: www.alesfevzer.com

Z Urošem Zormanom boste zdaj sodelovali še v tretji vlogi. Najprej sta bila soigralca, nato je bil vaš selektor v reprezentanci, zdaj boste vi športni direktor, on pa trener. Sta se že kaj pogovarjala v smeri sodelovanja?

Na koncu vse te vloge druži dejstvo, da imava midva dober odnos, tako da tudi tukaj mislim, da ne bo težav, še v vseh vlogah sva odlično sodelovala in ni razloga, zakaj ne bi tudi zdaj. To najino sodelovanje vidim kvečjemu kot prednost tako za naju kot za celoten klub. Zagotovo pa bo to sodelovanje zelo pomembno, on bo v roke dobil igralski kader, iz katerega bo moral iztisniti največ. Sam s tem stika ne bom imel, tako da je še toliko bolj pomembno, kakšen kader bomo zgradili, in je tukaj njegova beseda zelo pomembna.

Kaj so vaše glavne zadolžitve?

Glavna naloga bo sestava prve ekipe, to je definicija tega poklica, je pa tu še ogromno nekih drugih zadev. Velik del zadolžitev bom še spoznal, je pa velika prednost, da se lahko ob tem naslonim na ljudi, ki so se s tem ukvarjali že letos. Tudi Uroš se je moral v minuli sezoni posvečati nekaterim zadevam zunaj terena in mislim, da lahko tudi tukaj pomagam, da malce razbremenim preostale in dodam še kakšno svojo idejo.

Torej se po toliko letih še niste prenasitili rokometa?  Z Urošem Zormanom bosta še naprej sodelovala. Foto: Grega Valančič/Sportida

Ne, zdaj je moja vloga povsem drugačna, mogoče bom čez nekaj let razmišljal drugače. 20 let sem bil del tega, to je vse, kar poznam in znam. Moje glavno znanje izhaja iz rokometa, in če bodo stvari potekale tako, kot sem si zamislil, si predstavljam, da bom življenje preživel z rokometom. Konec koncev mi je ta šport dal ogromno in zagotovo ni enostavno pri 37 letih začeti povsem nove poti. Tukaj pa je vse skupaj bolj povezano.

Koliko je bil potem v zadnje pol leta fokus že na vaši drugi vlogi?

Dejansko sem o tekmah razmišljal v zadnjih treh tednih, ko je vse skupaj postalo bolj pomembno in sem imel tudi večjo vlogo kot prej. Takrat sem se res odklopil od preostalih stvari, tako da bom to zdaj plačal v naslednjih tednih, ko bo več dela (smeh, op. p.).

Prej ste dejali, da ste fizično še vedno na nivoju, ko bi lahko igrali. Kaj pa vaša kolena, ki so vam med kariero povzročala nemalo težav?

V zadnjih letih sem prišel do stanja, ko imam svoja kolena pod nadzorom, a sem moral temu prilagoditi tudi slog igre. Ko pogledam kakšen posnetek izpred desetih let, vidim, da sem imel že sam korak za polovico daljši, potem pa kolena enostavno več ne spraviš pod takšen kot. Pri 28 letih so mi povedali, da na določenih delih nimam več hrustanca, a je bilo potem s pomočjo strokovnjakov obvladljivo in bi z lahkoto odigral še kakšno leto, je pa res, da bi si tudi v preostanku kariere želel biti na najvišjem nivoju, a ko pogledam nazaj, sem lahko ponosen. Športniki smo pač naravnani na to, da želimo vedno biti še boljši.

Na lanskih OI je z reprezentanco osvojil četrto mesto in le za malenkost ostal brez tako želenega odličja. Foto: Reuters

Če potegneva črto pod vašo kariero. Kako zdaj gledate na prehojeno pot?

Ljudje si na srečo zapomnimo tiste lepe trenutke, težke pa kar izbrišemo. Od težjih trenutkov mi bodo sicer v spominu zagotovo ostale olimpijske igre in tisto nekaj malega, kar nam je zmanjkalo do odličja, pa tudi tisto evropsko prvenstvo na Švedskem, kjer sem verjel, da bi lahko posegli po medalji. Pa potem seveda tudi poškodba kolena, ko sem bil pri 28 letih na vrhuncu svoje kariere, med boljšimi desnimi zunanjimi na svetu nosil dres Barcelone in se mi je svet obrnil na glavo. Takrat mi je kirurg dejal, da moje koleno ne bo več isto, mogoče bi bilo celo lažje utrpeti neko poškodbo križnih vezi, po katerih se lahko po nekaj mesecih normalno vrneš. Tukaj pa sem vedel, da ne bo nikoli več isto.

Bilo pa je res ogromno lepih trenutkov, izpostaviti moram medaljo na svetovnem prvenstvu 2017 in vse polfinale, na koncu vse, kar smo doživeli v reprezentanci in kakšna ekipa smo bili. Veliko prijateljev, ki ostanejo za celo življenje, so iz reprezentančnega rokometa, kjer se spletejo res posebne vezi. Pa seveda liga prvakov, obdobje v Barceloni, individualno gledano pa je bilo res izjemno v Montpellieru, kjer sem bil na svojem vrhuncu.

Vrsto let ste bili tudi kot kapetan izbrane vrste ves čas na udaru javnosti, ob vsakem spodrsljaju, ob vsaki zmagi. Ste v teh Kljub temu da je lani po olimpijskih igrah bolj kot ne sklenil reprezentančno pot, je januarja ob težavah s poškodbami priskočil na pomoč reprezentanci na svetovnem prvenstvu v Zagrebu. Foto: Guliverimage letih zgradili trdo kožo?

Reprezentanca je bila vedno zgodba zase, vedno je bilo to nekaj več, vsi vemo, kako majhen je bazen igralcev pri nas. Komentarjev ljudi pa že dolgo ne berem več.

Ko sem bil mlajši in sem začel reprezentančno kariero, sem tudi jaz prebral marsikateri članek in komentar o sebi. Ko postaneš starejši, dobiš trdo kožo in to odmisliš. Ko zmaguješ, si najboljši, ko izgubljaš, pa daleč najslabši, če si med starejšimi, si pa še toliko bolj na udaru. Tako pač deluje slovenska športna javnost. A to se ne dogaja le pri nas, to se dogaja pri vseh športih.

Je pa zagotovo tako, da ko je nečesa konec, te imajo ljudje raje kot prej. Vedno sem dal vse, kar sem lahko, tudi ko sem bil poškodovan, sem skušal pomagati, kolikor se je dalo. Upam, da si me bodo ljudje zapomnili po tem in da sem bil zgled tudi tem generacijam, ki prihajajo.

Kako pa gledate na prihodnost izbrane vrste?

Postopno se odvija menjava generacij, na ta način je malce lažje. Bomo videli, kakšne odločitve bodo sprejeli starejši členi izbrane vrste, zadnje prvenstvo v Zagrebu zagotovo ni bilo takšno, kot bi si želeli. Ni enostavno, konkurenca je res velika, tu je več kot deset ekip z enakim in povsem realnim ciljem. Težko je stalno konkurirati ekipam na vrhu. Mislim, da se nam ni treba bati za prihodnost, verjamem pa, da imajo z Urošem tudi najboljšega možnega trenerja in da se lahko vse skupaj odvije v pravo smer. Z menjavo generacije bo povsem mogoče sledilo še kakšne slabše veliko tekmovanje, ker je za vzpostavitev hierarhije in odnosov potreben čas, tega pa v reprezentanci nikoli nimaš na pretek.

Z Barcelono je osvojil ligo prvakov. Foto: Grega Valančič/Sportida

Če se vrneva na klubski parket, minulo sezono ste začeli v vrstah Nexeja v Našicah. Za kakšen klub gre?

Klub je zelo lepo urejen, nimam ene slabe besede. Sem pa mislil, da bom imel vseeno več časa za vrnitve domov, ker je bila družina tukaj v Sloveniji, otroka šolo obiskujeta tukaj, tako da sem bil prvič v karieri nekje brez družine. Še vedno bi brez težav tam zdržal do konca sezone, ker nimam ene slabe besede o klubu, a se je pojavila ta možnost s Slovanom, kjer so mi tudi pri Nexeju šli na roko.

Nato je sledila selitev k Slovanu, kariero pa ste sklenili z naslovom državnega prvaka. Osvojitev tega je bila ob vaši moči na parketu kar že nekoliko samoumevna, kajne?

Samoumevna je bila v zadnjih tednih oziroma v drugem delu sezone z našimi odličnimi predstavami, ko nismo izgubili niti tekme in smo kar naenkrat pristali v vlogi glavnih favoritov. Tudi v prvem delu je Slovan igral dobro, a je bilo več poškodb, tudi ekipa je bila povsem nova in to terja nekaj časa, da se ekipa privadi. Mislim, da nam je to uspelo kar hitro. Lahko pripelješ kakovostne igralce iz vseh vetrov, a na koncu to ni zagotovilo za uspeh in da bo vse skupaj funkcioniralo. Mislim, da je bila sezona res pozitivna.

Zadnje pol leta svoje kariere je nosil dres Slovana. Foto: Filip Barbalić Pol leta ste bili del Slovana kot igralec, kako bi ocenili delovanje kluba?

Treba je poudariti, da je to prva sezona kluba v novi podobi in glede na vse stvari odlično funkcionirajo. Dobro se je začelo, ogromno je ljudi, ki se trudijo in vlagajo v klub, ne samo v športni del. Vse skupaj je vedno bolje, zagotovo pa si želimo še dlje. Nisem tisti, ki bi govoril o financah, a vsi vpleteni se trudimo, da bi bili boljši, o čemer ne dvomim. Zaenkrat na tem področju ni težav in nam to ne bo otežilo napredka. Še enkrat pa povem, da nisem pravi za odgovore na tovrstna vprašanja.

Ljubljana ima po dolgih letih res močnega prvoligaša.

Pomembno je, da obstaja klub, ki ima po nekaj časa res visoke ambicije, ker to, da nimamo predstavnika v ligi prvakov, je res žalostno. Želim si, da bi drugi klubi temu sledili, vsem želim najboljše, zagotovo pa si želim, da smo na koncu mi prvaki. Če pa so ekipe močne, je to dobro za vse, konec koncev tudi za reprezentanco. Upam, da bodo sezone kljub naši načrtovani rasti, še naprej tako močne, ker bi to pomenilo, da so šli tudi ostali korak naprej. Močna slovenska liga je pomembna za tiste, ki so zgoraj, in tiste, ki so na dnu.

S predsednico republike Slovenije Natašo Pirc Musar po lanskih OI. Foto: www.alesfevzer.com

Drug vidik pa je to, da se vse skupaj dogaja v Ljubljani, v glavnem mestu, kjer vse od Prul ni bilo državnega prvaka iz prestolnice, in mislim, da si Ljubljana zasluži takšen klub. Pomembno je, da so temelji postavljeni, tudi ekipa se v primerjavi z letos ne bo toliko spremenila, pomembno je, da smo takoj dokazali, da je vse skupaj resno, osvojili smo dve lovoriki, kar še marca ni bilo samoumevno.

Glede mene in mojega dela pa mi vsi pravijo, da bom na koncu ugotovil, da je še najlažje igrati (smeh, op. p.). To je normalno, ker prej vsi skrbijo za stvari okoli tebe, sam pa si odgovoren le za dogajanje na igrišču. Zagotovo med kariero živiš v mehurčku, je pa ta znotraj ekipnega športa mogoče malce večji. Predstavljam si, kaj me čaka, marsikdo pa mi reče, da bom šele potem videl, kaj vse to prinese za sabo.

O kakšnih dolgoročnih ciljih ekipe je bilo govora? Je tu tudi liga prvakov?

Zagotovo je cilj liga prvakov, želimo si igrati. Kdaj se bo to zgodilo, bomo videli, vemo, kakšna so pravila, da je vse skupaj precej zapleteno in oteženo, a se kljub temu nadejam, da bo Slovenija v prihodnosti spet dobila mesto, ker je zdaj to zares težko, je pa res, da je vedno v igri tudi kakšen wild card. Želimo biti močan klub, ki bo temeljil na slovenskih igralcih.

Reprezentanca mu je dala ogromno prijateljev za celo življenje. Foto: www.alesfevzer.com

Po dolgih letih ste od blizu znova spoznali slovensko ligo. Kako bi ocenili njeno kakovost?

Že vmes v tujini sem spremljal določene tekme, derbije in poslušal, kaj pravijo drugi, a mislim, da je stanje še vedno veliko boljše, kot ga želijo nekateri prikazati. Še vedno je veliko kakovostnih igralcev, mladih, določene ekipe, ki finančno niso tako močne, znajo to nadomestiti na drugačen način. Mogoče liga ni na takšnem nivoju, kot takrat, ko sem začenjal ali pa odhajal, ni pa vse tako slabo, kot prikazujejo nekateri.

Letos je bila prvim štirim ekipam pridružena še Krka, vse te ekipe so izgubljale točke tudi proti nekaterim drugim ekipam, kar je zadosten dokaz, da je liga še vedno dovolj močna, zagotovo pa je še veliko prostora za napredek, mislim, da bo še naprej kar zanimivo, saj ima vsaka ekipa neke svoje načrte.

Letos je liga NLB potekala v drugačnem formatu z izločilnimi boji. Ste pristaš tega?

Vse skupaj je zagotovo bolj atraktivno, meni osebno pa to ni všeč, čeprav to počne vse več ekip, na primer na Madžarskem in Poljskem, kjer izstopajo po dve ekipi in je potem boj za naslov toliko bolj zanimiv. Sam mislim, da imamo za takšen način pokalna tekmovanja, liga pa bi morala biti liga. Bolj mi je bil všeč sistem z ligo za prvaka in ligo za obstanek, na ta način je še vedno veliko tekem in derbijev, a na koncu je najboljši tisti, ki ima največ točk. Letos je davek tega plačalo Celje, v prihodnjih letih bo to lahko nekdo drug. Na koncu koncev pa je sistem takšen, kot je, in se je treba temu prilagoditi. Če bo to pripeljalo več gledalcev v dvorane, pa bo to zagotovo plus, zaradi česar se na koncu sploh igra. Podpiram tisto, kar bo dolgoročno gledano dobro za slovenski rokomet.

Več iz rubrike Sobotni intervju:

Sportal Slaviša Stojanović noče molčati: Slovenci, premalo se cenimo!

Sportal Skakalni trener Bine Norčič po norveškem kaosu odkril novo dimenzijo v Švici

Sportal Lora Roglič Klinc: S tem ko pokažeš, da si ranljiv, si na nek način tudi vsemogočen