SiolNET. Sportal Zimski športi
4,82

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju: Ante Kostelić

Frajer iz srednjega veka, ki se težko privaja na ta svet #intervju

4,82

termometer

Ante Kostelić
Legendarni in pogosto kontroverzni in nerazumljeni hrvaški trener Ante Kostelić je v svetu alpskega smučanja pustil velik pečat. Foto: Getty Images

"Vem, da sem veliko plaval proti toku, a sem vedno vedel, kaj počnem," pravi 80-letni trener Ante Kostelić, ki je skupaj z otrokoma Ivico in Janico Hrvaško postavil na smučarski zemljevid. Čeprav pravi, da je govoriti o sebi nedostojno, je tokrat naredil izjemo. A le do neke mere. Ko je začutil, da prihaja "do trenutka, ko začenjam hvaliti samega sebe," se je ustavil.


Pri skoraj 81 letih je še vedno v pogonu. Trenutno je s hrvaško reprezentanco na prizorišču prihodnje veleslalomske tekme v Adelbodnu. Pri skoraj 81 letih je še vedno v pogonu. Trenutno je s hrvaško reprezentanco na prizorišču prihodnje veleslalomske tekme v Adelbodnu. Foto: Sportida Ante Kostelić je v hrvaškem alpskem smučanju zagotovo vkopal najgloblji temelj in pustil največji pečat. Diplomant kineziološke fakultete je že vse življenje posvečen športu, čeprav bi kariero zlahka ustvaril tudi kot pisatelj ali zgodovinar. Še pri skoraj 81 letih brez napora citira največje klasike, latinske pregovore obvlada na pamet, že vrsto let piše dnevnik.

Intervjujev se izogiba. Pravi, da se mu govorjenje o sebi zdi nedostojno. "Lahko lepo govorim o drugih, jim dajem komplimente, a da bi govoril o sebi, kot da sem nek Tarzan, to ne bi bilo dobro," je pojasnil svojo plat.

Trener, ki je 11. avgusta lani vstopil v deveto desetletje življenja, pravi, da ima vsak svojo resnico, a edina prava resnica se skriva v številkah. V statističnih podatkih. Ve, da se nanje lahko zanese. To je tudi razlog, da bo namesto avtobiografije, ki bi nedvomno dvignila veliko prahu, raje napisal serijo knjig o vseh alpskih smučarjih, ki so v več kot 50-letni zgodovini svetovnega pokala v alpskem smučanju (obletnico so lani proslavili prav v Zagrebu) dosegli vsaj eno točko. Kostelić je soustanovitelj in urednik založniške hiše "Stih" in avtor številnih predgovorov v delih, ki so izšla pod njenim okriljem.

Vitrina družine Kostelić se šibi od teže lovorik. Doma v Zagrebu med drugim hranijo štiri velike kristalne globuse za zmago v skupnem seštevku svetovnega pokala in šest malih. Deset olimpijskih medalj je iz varnostnih razlogov na drugem mestu, o katerem javno ne želijo govoriti. Vitrina družine Kostelić se šibi od teže lovorik. Doma v Zagrebu med drugim hranijo štiri velike kristalne globuse za zmago v skupnem seštevku svetovnega pokala in šest malih. Deset olimpijskih medalj je iz varnostnih razlogov na drugem mestu, o katerem javno ne želijo govoriti. Foto: Bojan Puhek S Kostelićem, najzaslužnejšim za smučarski razcvet njegovih otrok Janice in Ivice Kostelića, smo se pogovarjali na Sljemenu, kjer se je dan po slalomski tekmi skupaj z direktorjem hrvaške smučarske reprezentance Vedranom Pavlekom odločal o potnikih na naslednje prizorišče v Adelboden.

Kot trener Rokometnega kluba Celje je z ženo Marico, nekdanjo rokometašico, in otrokoma nekaj let živel tudi v Sloveniji. Gips (vzdevek izhaja iz številnih zlomov kosti iz mlajših let) ima tri otroke, poleg Janice in Ivice še hčer Hrvojko Kostelić-Swift, rojeno v prvem zakonu, in pet vnukov. Felixa in Katarino po Hrvojkini strani, Ivana in Leona po Ivičevi in Oskarja po Janičini strani. Zadnji je na svet prijokal ravno na prvi dan novega leta.


"Ne maram govoriti o sebi, raje govorim in pišem o drugih." "Ne maram govoriti o sebi, raje govorim in pišem o drugih." Foto: Sportida

Prvega januarja ste dobili petega vnuka, vaš varovanec Elias Kolega je na Sljemenu s štartno številko 45 dosegel rezultat kariere (20. mesto). Se strinjate, da se je letošnje leto zelo dobro začelo?

Res je.

… Vzame si čas za razmislek …

O svojem življenju bi že zdavnaj lahko napisal knjigo. Hrvaška emigracija v Kanadi mi zanjo ponuja 120 tisoč dolarjev, vendar si tega ne želim, čeprav je res, da bi lahko napisal marsikaj.

Nisem ravno Bill Clinton, pa vendar … Mislim, da bi s knjigo lahko tudi kaj zaslužil, a me to ne zanima.

Menda zelo veliko pišete.

Da, lahko rečem, da sem izraziti scriboman … Pišem že vse od leta 1988.

… Iz torbe potegne enega od dnevnikov …

Poglejva na primer današnji dnevniški zapis … Vse, kar se je zgodilo, je notri. Pišem o rezultatih, jih analiziram, zapisujem si tudi meteorološke podatke. Ti so še posebej koristni. Na podlagi dnevniških zapisov lahko denimo sklepam, kakšno bo na ledeniku Mölltaler vreme oktobra. Dejstvo je, da se stvari po 30 letih začnejo ponavljati in na podlagi teh zapisov se lahko približno orientiram in pripravim na to, kar me čaka. Ker pišem dnevnik, mi ni treba biti ne genij ne čudodelec, enostavno imam vse zapisano.

Še posebej pomembno se mi zdi, da znaš pisati pred "bitko", in ne po njej. Šele potem lahko vidiš, ali si imel prav ali ne. Zanimivo je prebirati, kaj se je zgodilo pred 20 leti.

Nekaj dnevnikov, ki jih Kostelić piše že vrsto let, je trenutno razstavljenih v Muzeju mesta Zagreb. Nekaj dnevnikov, ki jih Kostelić piše že vrsto let, je trenutno razstavljenih v Muzeju mesta Zagreb. Foto: Ana Kovač

Rekli ste, da je neprimerno govoriti o samem sebi, po drugi strani pa zelo radi prebirate biografije in avtobiografije drugih, na primer velikih zgodovinskih osebnosti, politikov, vojskovodij, športnikov. Tudi oni so morali govoriti o sebi.

Res je, jaz pa tega ne želim. Raje bi pisal o drugih. Ste vedeli, da je bil Tone Vogrinec odličen rokometaš? Prepričan sem, da bi se, če bi vztrajal v rokometu, uvrstil v jugoslovansko reprezentanco.

Ste vedeli, da sem pri očetu Dava Karničarja delal na Češki koči (planinska koča nad Jezerskim)? Bil sem član B-smučarske reprezentance Jugoslavije in sem v svojih časih vozil na tekmah FIS B. Enega najboljših rezultatov sem dosegel na Zelenici, kjer sem bil 27. Zdaj, ko je Smučarski klub Tržič razpadel, mi je Pavle Grašič za spomin podaril bilten s temi rezultati. Tam lepo piše: 78 ljudi je pripeljalo v cilj, jaz sem imel 27. čas.

Pravite, da vam več kot življenjske zgodbe pomenijo številke. Statistiko imate v malem prstu ...

Trenutno pripravljam knjigo o vseh, ki so kadarkoli osvojili točko v svetovnem pokalu. Gre za statistične podatke in vse skupaj me bo stalo ogromno denarja. Vsi podatki morajo biti stoodstotno pravilni. Kot podatki v telefonskem imeniku. Če je en podatek napačen, je vse skupaj nesmiselno.

Ante in Ivica Kostelić na olimpijskih igrah v Vancouvru v Kanadi, kjer je Ivica v slalomu in superkombinaciji osvojil srebrno medaljo. Ante in Ivica Kostelić na olimpijskih igrah v Vancouvru v Kanadi, kjer je Ivica v slalomu in superkombinaciji osvojil srebrno medaljo. Foto: Reuters

Kaj vas poleg statistike še veseli?

Kaj imam res rad? Samo trenutke takoj po zmagi … Recimo deset, 15 minut po zmagi ali po dosegu odmevnejšega rezultata. To me izpolnjuje in me napolni z adrenalinom. Že nekaj minut za tem adrenalin upade, zanimanje pa mine. Dejstvo je, da se ob dobrih rezultatih okoli tebe začnejo zbirati takšni in drugačni ljudje. Tudi lažnivci. Tega ne maram in se ob tem počutim tako neugodno, kot bi moral sedeti na žebljih. Temu se izogibam, nočem biti slaven.

Če se ob tem navežem na Luko Modrića … Takoj ko te začnejo proglašati za to in ono ter se zadeve začnejo spreminjati v Hollywood, ni več tako, kot bi moralo biti. Resničnost je samo zmaga, stopničke, 14., 20. mesto … To je resničnost. Vse drugo, kar se oblikuje okoli nje, pa se z resničnostjo ne more primerjati.

Zakaj sem se sploh začel ukvarjati s športom? Izključno zato, ker je to zadnji ostanek resničnosti. O tem pa se rad pogovarjam.

=> Vsi Sportalovi Sobotni intervjuji na enem mestu.

O sebi ste precej skrivnostni. Vas sploh kdo v resnici pozna?

Ste gledali film z naslovom Daleko zrcalo? No, jaz sem točno tak, kot vitez, ki nastopa v njem. To so mi rekli tudi tisti, ki me dobro poznajo.

Nimam računalnika, zelo redko uporabljam telefon. Vse podatke hranim v svoji glavi in v svojih dnevnikih. Neumno se mi zdi, da imajo ljudje male škatlice (mobilne telefone, op. a.), ki nemudoma odgovarjajo na vsa njihova vprašanja. To pomeni samo to, da jim sploh ni treba misliti. Pomembno je misliti, razmišljati. Razmišljanje predstavlja kondicijo za doseganje spoznanja. Treba je priti do spoznanja o tem, treba je dognati, kaj boš počel. Tako kot to počne kakovostna literatura. Če je literatura dobra, potem nikoli ni neposredna.

Ante Kostelić s sinom Ivico po vrnitvi z olimpijskih iger v Sočiju, kjer je osvojil srebro v super kombinaciji. Ante Kostelić s sinom Ivico po vrnitvi z olimpijskih iger v Sočiju, kjer je osvojil srebro v super kombinaciji. Foto: Vid Ponikvar

Recimo če ste brali Dostojevskega, na primer Idiota ali Srečelovca, potem vam je to dalo misliti. Ne bo vam vse prineseno na pladnju, ampak se boste morali sami dokopati do spoznanja. Če je nekaj preveč direktno, potem ni veliko vredno.

Naj se ob tem navežem na pomen treninga in moči … Spomnim se žiga, na katerem je pisalo: Znanje je moč in moč je znanje. Ni povsem jasno, kaj je bolj pomembno, a če bi moral sam izbirati, potem bi izbral moč. Znanje brez moči ni veliko vredno. Brez moči ne moreš živeti, brez znanja pa lahko.

Ampak tudi angleški fizik Stephen Hawking je živel skoraj brez moči, imel pa je znanje.

Vem, pa vendar se mi ne zdi, da je znanje dovolj.

Pa še nekaj bi rad dodal: obstaja namreč velika razlika med znanjem in spoznanjem.

Poznate geslo francoskih vitezov? Kdaj je vitez popoln? Takrat ko je hraber in živi brez obžalovanja. Sans peur et sans reproche. To je moto mojega življenja. Zato vam pravim, da sem jaz tisti frajer, ki pride iz srednjega veka in se mu je težko privaditi na ta svet.

Televizije nikoli ne gledam, ne maram letal. Ne da bi me bilo strah. Ne, to je neumnost. Naša družina ni nikoli potovala čez ocean, razen kadar je bilo treba. Če je bila tekma za svetovni pokal v ZDA, sem tja seveda odpotoval, saj nisem neki verski fanatik, ki ne želi v Kolorado. Ne, odpotoval bom, ampak največ dvakrat letno. Niti pod razno pa ne bom šel na Novo Zelandijo ali kaj podobnega. To ni dobro niti za zdravje in še na živce mi gre. Seveda pa mi ne bi šlo na živce, če bi tri mesece potoval z jadrnico.

Ljubezen do morja je prenesel tudi na sina. Ljubezen do morja je prenesel tudi na sina. Foto: Facebook

Kaj je bil največji luksuz, ki ste si ga privoščili v svojem življenju?

Gumenjak. Pred leti bi si lahko kupil tudi jadrnico, a si tega nisem želel. Rad pa imam hiter in stabilen gumenjak. To so ostanki Dalmatinca v meni. Mama je Dalmatinka in velik del otroštva sem preživel v Dalmaciji. Pol leta v Splitu, pol pa v Zagrebu, kjer sem bil rojen.

Menda ste imeli v Splitu dedka, ki je imel eno največjih knjižnic na Balkanu.

Res je. Tam sta živela moj dedek in njegov brat.

Morda od tam izvira vaša ljubezen do knjig in literature. Že takrat ste veliko brali …

Da, in to je eden od razlogov, zakaj nisem sprejel intelektualizma. Hitro sem ugotovil, da hočem biti frajer iz knjig, torej frajer, o katerem pišejo, ne da moram jaz brati knjige o tem, kaj počnejo drugi frajerji, recimo junaki iz knjig Jacka Londona, ki s "cucki" bezljajo po Aljaski.

Zanimalo me je življenje. Bil sem zelo živahen otrok. Edinec. Na plaži Bačvice, to je kopališče v Splitu, najbolj znana plaža na Jadranu, sem preživel ogromno časa.

"Živel sem po svoje, nikoli pa nisem bil anarhist. Nikoli se nisem zafrkaval, nikoli nisem ničesar ukradel. Niti zobotrebca." "Živel sem po svoje, nikoli pa nisem bil anarhist. Nikoli se nisem zafrkaval, nikoli nisem ničesar ukradel. Niti zobotrebca." Foto: Vid Ponikvar

Kako ste iz Splita prišli do smučanja?

Izključno zaradi ljubezni do narave. Rad imam sneg, gozdove …

Živel sem po svoje, a nikoli nisem bil anarhist. Nikoli se nisem zafrkaval, nikoli nisem ničesar ukradel. Niti zobotrebca.

Vse to me dela zadovoljnega. Nikoli ne bi nikogar prevaral.

Se še vedno ukvarjate s podvodnim ribolovom? Ivica pravi, da je bil to nekoč pomemben vir zaslužka za vašo družino. Omenil je, da ste eden najstarejših podvodnih ribičev na Jadranu. To drži?

Kaj pa vem, mislim, da je eden najboljših podvodnih ribičev na Jadranu Slovenec Jože Turk. Mislim, da je star že 90 let, pa se še vedno potaplja. Izredno močan je.

Ivica Kostelić Sportal Ivica Kostelić: Ne bojim se življenja v tretji brzini #intervju #video

Ko omenjate Slovence … Nekaj let ste tudi vi živeli v Sloveniji. Delali ste kot trener rokometnega kluba Celja, Ivica in Janica sta tam obiskovala osnovno šolo …. Koliko ste takrat spremljali slovensko smučanje? Kaj ste črpali iz njihovega načina dela?

Česa sem se naučil? V glavnem tega, česa se ne bi smelo početi.

Veste, kaj pravijo Zagorci? Da se pameten človek lahko tudi od bedaka česa nauči, bedak pa se od pametnega ne bo.

Kdaj ste spoznali, da ste na pravi poti glede tlakovanja temeljev v hrvaškem smučanju? O vas in vašem načinu dela se je govorilo marsikaj, pogosto ste prihajali navzkriž z vodstvi rokometnih klubov, v katerih ste delovali kot trener. Nekateri so se vam posmehovali, v vas so videli čudaka ...

Vem, da sem veliko plaval proti toku, a sem vedno vedel, kaj delam. Povsem enostavno. Vedel sem, kaj je trening. Ne bom sicer rekel, da je kot seks, raje bom rekel, da je trening seansa, ki je sestavljena iz uvoda, vrhunca ali klimaksa in umirjanja.

Ne more biti drugače, ne morete ga izvajati v obratnem vrstnem redu. Dejstvo je, da moraš poznati teorijo treninga, periodizacijo ... Kako se boš znašel v okviru tega, pa je druga stvar.

"Za Janico in Ivico sem izdelal 12-letni načrt dela. Tako podrobno, da se še danes sprašujem, ali je to sploh mogoče." "Za Janico in Ivico sem izdelal 12-letni načrt dela. Tako podrobno, da se še danes sprašujem, ali je to sploh mogoče." Foto: Getty Images

Za Janico in Ivico sem izdelal 12-letni načrt dela. Zelo podrobnega. Celo tako zelo, da se še danes sprašujem, ali je to sploh mogoče. Ampak je, ker je zapisan.

Običajno se periodizacija dela pripravlja za obdobje enega olimpijskega cikla, torej štirih let. Jaz sem zadevo nekoliko prilagodil, ugotovil sem, da je bolje, da je cikel zaokrožen na tri leta. Torej štirje cikli po tri leta. Narisal sem koordinatni sistem, od rojstva do začetka učenja smučanja.

… Si vzame čas …

No, zdaj prihajam do trenutka, ko začenjam hvaliti samega sebe, in to ni v redu.

Mislim, da je bolj pomembno, da ljudi zanimajo rezultati, ki sta jih Janica in Ivica dosegla … Pomembna je samo številka na štoparici. Sam o tem ne bom govoril.

Zaključili ste kineziološko fakulteto v Zagrebu. Ste od tam veliko odnesli ali ste do večine spoznanj prišli na podlagi dela in izkušenj?

Seveda sem, veliko sem odnesel od fakultete. Nekatere stvari moraš potem utrditi še v praksi. Spet se vračam na teorijo treninga … Ne moreš ga začeti na primer s šprintom.

Prav zato sem najraje treniral svoja otroka, ker sem ju treniral od njunih začetkov, zato vem, da sta že od začetka trenirala tako, kot je treba.

Fotografija dela družine Kostelić, ki je del razstave ob stoti obletnici Ski kluba Zagreb. Fotografija dela družine Kostelić, ki je del razstave ob stoti obletnici Ski kluba Zagreb. Foto: Ana Kovač

Koliko je bil takrat star Ivica?

Imel je štiri leta.

Menda ste bili takrat še prepričani, da bo Janica balerina ali teniška igralka.

Res je, zato ker ji je bilo kot deklici to všeč. Rada je tudi prepevala. Ne bom rekel, da je ravno pevka, ampak ko je v Celju obiskovala osnovno šolo (OŠ Frana Roša, op. a.), je obiskovala pevski zbor in takoj pridobila sloves pevke (smeh). Bila je prvi glas. Saj veste, tisti, ki daje intonacijo. Neverjetno. Prav spomnim se je. Bila je majhna pegasta deklica.

Od nekdaj je bila zelo močna. Spomnim se, da se je pri 15 letih na dah lahko potopila do globine 30 metrov, kar je ogromno. To sicer nima neposredne povezave s smučanjem, kaže pa na neverjetno moč, ki se skriva v človeku.

Ko je s 17 leti začela nastopati v svetovnem pokalu, jo je Italijanka Deborah Compagnoni vprašala: Pa kdo si ti? Bila je majhna 17-letna deklica in je že zmagovala. Janica si ne razbija glave z nepomembnimi stvarmi …

Sedina Sportal "Selfie" s Tino Maze in na stežaj odprta vrata v snežno karavano #intervju

Ivica pa je bil drugačen?

Pa saj veste, kakšen je, romantik. Ivico zanima sto stvari, Janice pa ne. 

Ste videli, o nas je bilo posnetih ogromno filmov? Ne samo dokumentarni film z naslovom Gnothi Seauton (Spoznaj samega sebe) … Tudi ameriški NBC je posnel film o nas. Drugačen, ne v slogu hagiografije, torej biografije, ki nas predstavlja kot svetnike (smeh).

Tudi Rusi so spremljali Janico in o njej in drugih vrhunskih športnikih posneli kratek 20-minutni film na temo vedenja šampionov v stresnih situacijah. Sploh ne vem, kdaj so to snemali, vem pa, da gre za najboljši prikaz naše Janice.

Zakaj? Tik pred štartom, ko so bile njene tekmice precej nervozne, in so si dale opravka s popravljanjem kape in rokavic, obiskom stranišča in podobno, je Janica samo nepremično stala in strmela predse. Šele v štartni hišici je spregovorila in ne boste verjeli, o čem. Pripovedovala je vic! Neverjetno.

Šele v cilju, ko so jo Rusi prvi spravili pred mikrofon in jo izprašali, se je iz njenih odgovorov dalo sklepati, da je tudi ona samo človek. "Uf, kako je pa tole letelo," je komentirala svojo smukaško predstavo. In še: Vedela sem, da se ne smem dvigniti iz položaja za smuk." S tem je pokazala, da jo je bilo strah, a tega na štartu nikakor ni bilo zaznati.

Ste se posebej posvečali psihični pripravi?

Kje pa! Sem strogi nasprotnik take priprave. Če se vrnem na stavek na začetku: Znanje je moč in moč je znanje. Jaz bi se opredelil za moč. Brez moči ni ničesar. Pa ne govorim samo o fizični moči.

Omenili ste dokumentarni film Gnothi Seauton … Eden najbolj čustvenih trenutkov se mi zdi, ko Ivica leži v bolnišnici v Bernu leta 2001 in sanja o olimpijski medalji … Takih prizorov je bilo v življenju vaših otrok kar precej.

Res je, tisto je bilo res strašno in vem, da ljudje jočejo, ko gledajo ta del filma.

Ante Kostelić Foto: Reuters

Ste se kdaj počutili odgovorne za poškodbe Ivice in Janice? Oba sta prestala nešteto operacij …

Ne, to je stvar sistema. Naj razložim: Avstrija zaradi uvedbe kvot smučanje drži v poziciji šah-mat. Pogoji so neenakopravni.

Brazilija, ki je petkratni svetovni prvak v nogometu, ima pravico do 23 igralcev, tako kot imajo to pravico vse države, tudi majhne, kot so Hrvaška, Malta, Slovenija … No, v smučanju je zaradi kvot bistveno drugače. Avstrija je kvote uvedla predvsem zaradi sebe.

Hrvaška je imela na štartu v moški konkurenci samo enega smučarja, Ivico, Avstrija pa samo v smuku 12, devet v slalomu in deset v veleslalomu, deset v superveleslalomu in deset v kombinaciji. Vsega skupaj 51 kvot oziroma 51 smučarjev.

Normalno je, da se v primeru enega človeka vse poškodbe in vse težave zgrnejo na enega človeka. Najhujša avstrijska sezona je bila sezona 2015, ko se je poškodovalo šest avstrijskih smukačev. Namesto teh šestih se je poškodoval en Ivica, oni pa so to razpršili na šest.

Janica in Ivica sta bila zelo raznovrstna smučarja. Danes se vse več smučarjev odloča za specializacijo. Je bila vaša želja, da trenirata in tekmujeta v vseh disciplinah?

Da, od nekdaj. Želeli smo si predvsem, da bi v hitrih disciplinah nastopala z lahkoto ali z levo roko, kot rečemo, iz tega pa izvira vse ostalo.

Bi znali pojasniti, zakaj se vaša družina tako goreče posveča športu?

Ljudje se s športom ukvarjajo iz različnih razlogov. Naš je bil drugačen od ostalih: naš motiv je bil povsem idealističen. Šlo je za ljubezen do narave in do tega, kar smo počeli.

V nasprotju s Tonetom Vogrincem, ki ni Hrvat in nima iluzij (smeh). Na splošno ste Slovenci narod brez iluzij. Življenje pa je iluzija. Gnali smo se za nemogočim. To je tudi razlog, da se vsi jezijo nad mojimi postavitvami prog.

Ante Kostelić Foto: Vid Ponikvar

V Sočiju je bilo kar nekaj zelo ostrih kritik na račun vaše postavitve slaloma. Šved Andre Myhrer vas je označil za idiota.

Od nekdaj sem postavljal zahtevne postavitve, še posebej na terenih, ki sami po sebi niso zahtevni. Ob tem se mi je vedno zdelo skrajno neumno, ko mi je kdo očital, da sem proge postavljal za Ivico. Skrajna neumnost. Želel sem si nekaj povsem drugega ...

Kaj je bistvo velikih športnih sistemov, kot so NBA, NFL, NHL in podobni? To, da so sistemi sestavljeni iz treh komponent, in sicer iz izziva (challenge), spektakla in denarja.

Ljudje jih spremljajo zaradi zahtevnosti, visoko postavljene letvice, spomnimo se samo na olimpijskega gesla Pierra de Coubertina Citius, altius, fortius (hitreje, višje, močneje), to pa prinaša spektakel in denar.

In če se navežem na zadnja dva slaloma v svetovnem pokalu, lahko rečem, da sta bila obupna. Dejstvo je, da Slovenci in Italijani postavljajo samo shematske slalome. Taki slalomi, kot se postavljajo in vozijo v zadnjem obdobju, ne morejo prinašati denarja.

Ker?

Ker so vsi enaki in ker je vsaka tekma enaka. To je za sam šport smrt.

Beseda slalom v starem vikinškem jeziku pomeni smučanje po strmem zasneženem pobočju skozi gozd, torej vijuganje. Če pa postavljate slalome, kakršne postavlja večina italijanskih trenerjev pa tudi Slovenci, gre na koncu za vijuganje skozi industrijske gozdove, torej gozdove, v katerih so drevesa posajena simetrično. Tako kot je to denimo v Lombardiji, kjer je vse enako.

Takšnega industrijskega gozda skoraj nihče ne fotografira, nikogar ne zanima in tako je s temi slalomi. Niso atraktivni. Pred 30 leti so bili precej bolj. Ne vem, zakaj nekatere stvari nazadujejo, namesto da bi napredovale.

Na vprašanje, ali si želi, da bi se tudi njegovi vnuki ukvarjali s smučanjem, Kostelić ni mogel odgovoriti. Na fotografiji: Janica Kostelić z nečakom. Na vprašanje, ali si želi, da bi se tudi njegovi vnuki ukvarjali s smučanjem, Kostelić ni mogel odgovoriti. Na fotografiji: Janica Kostelić z nečakom. Foto: Getty Images

Omenila sva, da ste v začetku leta dobili petega vnuka. Bi želeli, da nadaljujejo smučarsko tradicije družine Kostelić?

Ne vem, ne morem odgovoriti. Dejstvo je, da na Hrvaškem nimamo pravih pogojev za smučanje. Ingemar Stenmark me je nekoč vprašal, kako smo tu na jugu sploh lahko postali smučarji. To je nemogoče. Takrat sem mu omenil Sljeme.

Sljeme je v primeru naših otrok na splošno odigralo zelo veliko vlogo. Podobno kot pri nekaterih francoskih smučarjih, ki so odraščali tako rekoč na smučišču. Na primer Jean-Baptiste Grange. Rojen je v majhnem mestecu s 36 žičnicami. Vse dni je preživljal na smučišču, pa vendar blizu doma. Tako je bilo tudi z Janico in Ivico, ki sta imela Sljeme na dosegu roke.

Zanjo treningi niso predstavljali frustracije. Ni bilo tako kot pri ubogih slovenskih otrocih, ki jih v Radovljici strpajo v kombi in jih odpeljejo na ledenik Molltal. Pri nas to ni bilo potrebno. Še posebej, ko smo dobili umetni sneg. Takrat smo lahko smučali od 15. novembra do 15. aprila. To je pet mesecev smučanja in to je ogromno.

Kaj še manjka Sljemenu?

Potrebujemo dovozno gondolo in nato še vlečnico. Pričakujem, da bo gondola začela obratovati leta 2021. Vsi načrti so pripravljeni, denar je zbran.

Bližina Sljemena je na razvoju Ivice in Janice Kostelić pustila velik pečat. Bližina Sljemena je na razvoju Ivice in Janice Kostelić pustila velik pečat. Foto: Žiga Zupan/Sportida

Mislite, da boste takrat še vedno aktivni kot smučarski trener?

Ne vem.

Sploh pogledujete tako daleč v prihodnost?

Ne več, ne vem, ali bom tak tempo sploh zdržal. Imam samo eno življenje. Treba se je odločiti, ali je bolje umreti pri 27 letih kot Janis Joplin … Ah ne, jaz želim živeti in želim delati do konca življenja. Za to pa moram najprej biti zdrav.

Če bi prenehali …

Bi počel kaj drugega. Na Mljetu imam kar nekaj zemlje. Zgradil sem nekaj hiš, manjših, dimenzij 6x4 metre, kar ni enostavno, veste. Sploh zame, ker nisem inženir.

Vas danes v smučarskih krogih še kdo vpraša za nasvet?

Ne. Nihče. Nula. Kot da ne obstajam.

Z Vedranom Pavlekom, direktorjem hrvaške smučarske reprezentance, ki je nekdaj deloval tudi v slovenski smučariji. Z Vedranom Pavlekom, direktorjem hrvaške smučarske reprezentance, ki je nekdaj deloval tudi v slovenski smučariji. Foto: Vid Ponikvar

Kako sodelujete z Vedranom Pavlekom?

Dobro, samo to je nekaj drugega. On je trgovec, prinaša denar. On je kot vaš Tone Vogrinec.

Poznate slovenskega judoističnega trenerja Marjana Fabjana? Tudi on je znan po svojstvenih metodah dela.

Ne, poznam pa Stojana Puhlja. On je eden od ljudi, ki jih zelo spoštujem. Podobno razmišljava. Rekel mi je, da je smučanje spuščanje od ene točke do druge. Začetek je torej črta, smuk, nato pa vse drugo. Prav on je zaslužen za to, da je Katja Koren prišla do vrhunskih rezultatov tako v superveleslalomu kot v slalomu. Smuk je najpomembnejši, samo ljudje tega ne razumejo.

Predlani ste pod svoje okrilje vzeli brata Samuela in Eliasa Kolega. Imate do njiju podoben pristop, kot ste ga imeli do svojih otrok? Ivica pravi, da je še bolj kot brutalni trening pomembna vzgoja.

Ne, ne morem, nimam še enega življenja. Z njima delam komaj leto dni. Kako naj 30 let dela stlačim v eno ali štiri leta?

Glavni razlog, da sem to delo sprejel, je to, da me je zanj prosil predsednik hrvaškega olimpijskega komiteja Zlatko Mateša. Povedal mi je, da gre za dva nadarjena mladeniča. Njun čas še prihaja.

Mislite, da bi, če tega povabila ne bi bilo, še vedno vztrajali v smučanju?

Ne, bi pa bistveno več časa preživel na Mljetu. Vsaj polovico leta. Tam je mir, povsem na samem smo. Dostop do naše hiše je možen samo peš ali s čolnom.

Komentarji

7

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • tdamijan / 12.01.2019. ob 09:27 +12 - 5

    Kljub temu, da tako rad kritizira nas Slovence, se se on in vsi Hrvati v smučanju največ naučili od nas,ampak tega ne bodo nikoli priznali.

    +12 - 5
  • svojeglavc / 12.01.2019. ob 09:20 +7 - 1

    Legenda, katero Slovenci bolj spoštujemo kot Hrvati.

    +7 - 1
  • Cene / 12.01.2019. ob 11:40 +6 - 1

    Zelo samosvoj in poseben človek, zelo zanimiv in spoštovanja vreden. Z dobrim razmislekom in trdim delom ter tudi balkansko sproščenostjo je svoje otroke popeljal do zvezd. Seveda pa ne gre brez velike ambicije, ta ti daje energijo za realizacijo. Če ne sanjaš Lamborghinija, ga nikoli ne boš imel in si pač AVTOBUSAR.

    +6 - 1
delitve: 115
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin