Ivica Kostelić: Ne bojim se življenja v tretji brzini #intervju #video

Kostelić ima 26 zmag v svetovnem pokalu, komplet medalj s svetovnih prvenstev, štiri olimpijske medalje srebrnega leska, veliki kristalni globus in dva mala. Foto: Bojan Puhek Medtem ko je večina športne javnosti te dni usmerjena v Istanbul, kjer bo sklepno dejanje EuroBasketa z visokim slovenskim vložkom, in se alpski smučarji počasi vračajo s priprav na ledenikih, smo se s hrvaškim alpskim smučarjem Ivico Kostelićem, ki ga brez pretiravanja lahko uvrščamo med legende snežne karavane, pogovarjali o glavnih poudarkih njegove kariere.

Nevsakdanje in brez dvoma uspešne.

O tem priča že vstop v hišo družine Kostelić, kjer se sredi dnevne sobe bohoti vitrina z največjimi lovorikami s sveta alpskega smučanja. Z izjemo olimpijskih kolajn, ki so iz varnostnih razlogov shranjene na drugem mestu, so vse v dnevni sobi, ki je hkrati tudi igralni poligon naslednje generacije Kostelićev, Ivana in Leona, sinov Ivice Kostelića in njegove žene Elin.  

Kostelić še vedno nerad govori o koncu smučarske kariere, na vprašanje, ali bomo naše bralce zavajali, če zapišemo, da je končal kariero, odgovarja zgolj s širokim nasmehom in dodaja: "Ne bojim se življenja v civilnem poglavju, življenja v, kot mu rečem, v tretji brzini."

Brat in sestra, najboljša prijatelja, Ivica in Janica Kostelić pred domačo vitrino, ki se šibi od njunega kristala, kolajn in ostalih pokalov. Foto: Bojan Puhek

Zadnja leta je bil na smučišču le še bleda senca sijajne preteklosti, a smučal je še vedno rad. Tudi zdaj je v Švici, na enem od ledenikov. "Slab dan na smučišču je še vedno boljši kot dan v bolnišnici," je odgovarjal na vprašanja o razlogih, zaradi katerih je kljub pičlemu točkovnemu izkupičku vztrajal in vztrajal.

Na tekmi svetovnega pokala je zadnjič nastopil 13. januarja letos. Šlo je za kombinacijsko tekmo v Wengnu (22. mesto), ki je eno od njegovih najljubših tekmovalnih prizorišč. Udeležil se je tudi svetovnega prvenstva v St. Moritzu, kjer je leta 2003 postal svetovni slalomski prvak, letos, 14 let pozneje, pa se je moral zadovoljiti z 38. mestom. Sprijaznil se je tudi s tem, da njegova zbirka olimpijskih odličij ostaja brez zlatega odtenka. "Nekdo mi je na Facebooku napisal, da če nisem srečen s štirimi srebrnimi medaljami, tudi z zlato ne bi bil," je večkrat odgovoril na vprašanje o občutkih ob neuresničeni zlati kolajni.

Letošnje poletje je znova preživljal na Mljetu, tudi v družbi Tine Maze in Andree Massija, a je bilo poletje drugačno kot prejšnja leta. Tudi o tem je spregovoril v obsežnem intervjuju, kjer smo se pogovarjali tudi o tesni povezavi s Slovenijo.

Na Slovenijo ga vežejo lepi spomini. Tam je že kot otrok navezal številna prijateljstva in se v 4. razredu osnovne šole, ki ga je zaradi očetove službe - bil je rokometni trener - obiskoval v Celju, naučil slovenskega jezika. Foto: Bojan Puhek

Maja ste se vrnili z odprave na Grenlandijo, ki je zaradi slabih vremenskih razmer terjala svoj davek v obliki ozeblin. So bojne rane s polarne ekspedicije že povsem zaceljene?

Zaradi ozeblin, ki jih je staknil na Grenlandiji, se je zdravil v hiperbarični komori. Foto: Facebook So. No, saj v resnici jih niti ni bilo, vsaj ne bojinih ran v pravem pomenu. Odpadlo mi je nekaj nohtov, večjih težav pa nisem imel. Bolj sem bil zaskrbljen zaradi Miha, ki je staknil res hude ozebline.

Pravijo, da do večjih ciljev vodijo manjši koraki. Sta odpravi, lani na Islandijo, domovino vaše žene Elin, in letos Grenlandijo predpriprava na nekaj večjega? Morda na ekspedicijo na južni pol?

(Glasen smeh, op. a.) Da, nekaj je res na tem. Človek se vedno pripravlja na nekaj večjega, ne vem, kako bi to opisal ...

Z Mihom sva po Islandiji iskala stopnico višje, vendar pa trenutno nisem prepričan, ali bova res nadaljevala. Najprej moramo videti, kakšno bo Mihovo počutje, kako se bo njegov prst odzival na mraz, še bolj pa me zanima, ali sva psihično še vedno kos stopnički višje. 

Pred dnevi ste se vrnili z Mljeta, ki je tradicionalno trenažna in počitniška baza družine Kostelić. Sodeč po objavah na družbenih omrežjih, kjer ste med drugim delili fotografije podvodnoribolovnih trofej in jadranja, so bile letos počitnice na Mljetu precej drugačne.

Res je bilo drugače. Z družino sem mesec dni preživel na jadrnici, tudi sam sem ogromno jadral, veliko časa pa sem namenil tudi podvodnemu ribolovu. Del poletja sem treniral, še večji del pa sem posvetil svojih hobijem, za katere v preteklosti nisem imel toliko časa.

Med hobije Ivice Kostelića sodi tudi podvodni ribolov, ki je bil pred leti za družino Kostelić eksistencialnega pomena. Foto: Facebook Menda ste letos končali desetletno obdobje, v katerem ste ulovili tri orjaške ribe, in sicer kirnjo, orado in zobatca.

Res je, podvodni ribolov je moja strast, s katero se že zelo dolgo ukvarjam, moj oče pa je eden od najstarejših podvodnih ribičev na Jadranu.

S podvodnim ribolovom se ukvarja že od konca petdesetih let, ta pa je bil v obdobju eksistencialnih težav naše družine pomemben vir prihodka za financiranje smučanja. Trofeje, ki jih omenjate, so glavne trofeje podvodnega ribolova, sicer pa je bistvo podvodnega ribolova to, da uživate v morski globini.

Omenili ste finančne težave, s katerimi se je vaša družina spopadala v preteklosti. Ste zdaj v položaju, ko bi z zaslužkom, ki vam ga je prineslo smučanje, lahko preživeli? Je mogoče živeti od sadov smučanja?

Mogoče je, če ste res na vrhunski ravni, po drugi strani pa je tudi res, da človek nekaj mora početi, tega se zavedam tudi sam. Tudi če bi imel ves denar tega sveta, bi nekaj želel delati. Vsaj jaz to tako občutim.

Zdaj, ko bom lahko več časa posvetil preostalim stvarem, se bo moja smučarska zgodba nadaljevala skozi druge ljudi. Hrvaški smučarski zvezi smo pomagali, da postane stabilna, tam nas bodo nasledili mlajši smučarji …

Cilji hrvaške smučarske javnosti so po zaslugi vas in vaše sestre Janice zelo visoki. Vajino slovo ni konec hrvaškega smučanja, čeprav marsikdo misli, da je zgodbe konec.

Res je, ni še konec, to me vsi sprašujejo. Dejstvo pa je, da je pred hrvaško javnostjo težko primerjati rezultate, ki bodo sledili. Zakaj? Ker je javnost po svoje razvajena. V njenih očeh 4., 5., ali 10. mesto v svetovnem pokalu ni dovolj, pa čeprav gre še vedno za vrhunski rezultat.

"Hrvaškega smučanja ni konec, je pa vprašanje, ali bomo v svojih vrstah še kdaj imeli šampiona." Foto: Bojan Puhek

Težko je napovedati, ali bomo v bližnji prihodnosti v hrvaški reprezentanci imeli smučarja, ki bo v svetovnem pokalu lahko napadal  najvišja mesta, dejstvo pa je, da imamo dobre smučarje, ki so že posegali po mestih med prvo deseterico. Ali bomo v svojih vrstah imeli šampiona, pa je zelo težko reči ali napovedati.

Za zmagovalno miselnost, ki jo brez dvoma premore vsak vrhunski športnik, je peto ali 10. mesto verjetno premalo. Vsak si želi zmagati.

To je jasno, pa vendar ... Pred 20 leti bi 15. mesto hrvaškega smučarja v svetovnem pokalu pomenilo čudo, danes je zgodba povsem drugačna. Rezultatska letvica je precej višje in rezultati, ki jih dosegajo naši mladi smučarji, se v javnosti vedno primerjajo z rezultati, ki sva jih dosegala midva z Janico. To pa ni lahko.

Vemo, da manjše nacije zelo težko "proizvajajo" široko bazo vrhunskih smučarjev. V kateremkoli športu je težko zmagovati, v smučanju pa je to še težje, morda najtežje od vsega.

"Če želite postati prvak, morate biti temu cilju posvečeni." Foto: Bojan Puhek

Mislite, da bodo metode, način dela, kot ga je imel vajin oče, delovale tudi pri mlajših smučarjih? Da bo špartanska vzgoja v teh sodobnih časih naletela na dober odziv ali obratno, na odpor? Mislite, da so mladi pripravljeni na tako trdo delo?

Mislim, da so nekateri še pripravljeni na tak način dela, brez dvoma pa jih je precej manj kot nekoč. Mladi danes težje najdejo pravi fokus oziroma posvečenost smučanju. Ogromno je dejavnikov, ki jih oddaljujejo od športa oziroma motijo njihovo osredotočenost.

V obdobju mojega odraščanja ni bilo toliko računalniških iger, kot jih je danes, ni bilo interneta, filmov, kanalov na YouTubu … Bilo je precej manj motenj kot danes, jasno pa je, da morate biti, če želite postati prvak, temu cilju posvečeni. Še posebej če prihajate iz države, ki nima osnovnih predpogojev za proizvodnjo smučarjev, takrat morate svojo konkurenco iz alpskih držav premagovati na področjih, ki niso neposredno povezana s smučanjem. Na področju infrastrukture, snega in denarja jih zagotovo ne morete. Lahko pa jih premagate na področju posvečenosti, to se mi zdi danes veliko težje kot pred 20 leti.

Vitrina z odličji Janice in Ivice Kostelića je presunljiva. Foto: Bojan Puhek

Kaj vaju je z Janico vodilo v to, da sta bila pripravljena vztrajati v smučanju? Zgodbe o tem, kako ste "štamfali" po smučišču, ker niste imeli sredstev za nakup smučarske vozovnice, spali na prostem, ker si niste mogli privoščiti hotela, in podobno, so že legendarne. Tudi ko vam ni šlo, ko so se vrstile operacije, pa ste vendarle vztrajali. Zakaj?

Najprej zato, ker se kot otrok ne zavedaš najbolje vsega, kar se dogaja okrog tebe, sčasoma pa s podporo in odobravanjem določenih ravnanj dobiš občutek za to, kaj je ugodno in kaj ne.

Naša družina je od nekdaj zelo usmerjena k naravi. Vsako leto smo na primer po tri mesece preživeli na morju, na Mljetu. Živeli v gozdu, brez elektrike, v okolju, v katerega smo se dobesedno zlili. … Z Janico sva se potapljala že kot petletna otroka.

Mama prihaja z vasi, kot otroka sva pazila krave, Janica se je ukvarjala tudi z molžo, jaz sem vozil traktor … Izhajava iz okolja, v katerem je sobivanje z naravo nekaj najbolj običajnega. In tudi ko je napočil trenutek, ko sva z Janico morala prespati v gozdu, se nama to ni zelo nič posebnega.

"Naša družina je od nekdaj zelo usmerjena k naravi. Vsako leto smo na primer po tri mesece preživeli na morju, na Mljetu. Živeli smo v gozdu, brez elektrike, v okolju, v katerega smo se dobesedno zlili." Foto: Bojan Puhek

Kot da sta na taborjenju?

Tako je. To sva obvladala. Znala sva na primer zakuriti ogenj, postavili zaklonišče … To so stvari, ki so naju zanimale in so bile za naju kot igra.

Naslednja stvar, ki jo že kot otrok lahko razumeš, je ta, da se boš, če nimaš dovolj denarja, da bi lahko plačal prenočišče v hotelu in si hkrati kupil še smučarsko vozovnico, odločil za nakup zadnjega, saj brez vozovnice ne gre, spal pa boš pač nekje drugje.

Kljub vsemu, kar se nam je dogajalo, pa nikoli nismo izgubili zaupanja v to, da bo nekega dne bolje, da delamo pravo stvar in da se bodo sčasoma stvari razpletle pozitivno. Preprosto smo verjeli, da delamo prav in da gremo v pravo smer.

Kostelić: Ne glede na to, kako so se posmehovali mojemu očetu ali ga celo razglašali za čudaka ... (Kliknite za ogled izjave).

Prav tako sem se zelo zgodaj naučil varčevanja. Podobnega varčevanju v hranilniku. Tisti trenutek, ko boste v hranilnik vlagali denar, boste brez denarja, ki bi ga lahko porabili. Ko pa boste hranilnik enkrat odprli, boste imeli tudi denar.

In če to preslikamo v šport ... To pomeni, da morate neko obdobje zelo trdo delati za to, da boste nekega dne lahko želi sadove svojega dela. V obdobju, ko delate najbolj trdo, dobrih rezultatov ne bo, na to sem se navadil.

Foto: Bojan Puhek

Kristalna zbirka Ivice in Janice Kostelić Foto: Bojan Puhek

Seveda ti kljub vsemu delu nihče ne zagotavlja, da se bo vse, kar si želiš, res zgodilo, ti pa ne preostane nič drugega kot to, da v to verjameš. Potem so možnosti za uspeh vendarle malo večje. To mi je pomagalo pri premagovanju vseh poškodb, s katerimi sem se spopadal v 20 letih. Čisto preprosto, verjel sem, da ni šans, da bi ves ta trud izginil v prah.

Nista nikoli podvomila o pravilnosti dela, nikoli nista razmišljala o tem, da bi vrgla puško v koruzo?

Ne, sploh ne. S tem se znova vrnemo k posvečenosti, ki sem jo omenjal na začetku. Nikoli se nisva spraševala o pravilnosti ali pomenu vsega tega, to je bil preprosto najin način življenja.

Že od nekdaj zelo povezan ...

Da ... Živeli smo v majhnem stanovanju, na 50 kvadratnih metrih, ki je bilo natrpano z vsem mogočim. V njem se je rodilo veliko zavezništvo, ki prav gotovo ni vsakdanje. Tudi to je eden od večjih, če ne kar največji razlog za naše uspehe. Ker smo hodili po poti, ki nas je kanalizirala, oblikovala, tako da smo na koncu lahko dosegli nekaj več.

Omenili ste mesece, ki ste jih preživljali na Mljetu, brez elektrike. So bili to večeri, posvečeni družini, morda družabnim igram?

Da, kar naprej smo bili skupaj. Prvi razlog za to je verjetno majhna kvadratura, na kateri smo živeli. Če bi živeli na primer v takšni hiši, kot živimo danes, v naši družini nikoli ne bi bilo takšnega zavezništva, kot je zdaj. To je bil naš privilegij.

Drugi razlog je bil ta, da sva z Janico nenehno tičala skupaj. Nisva imela vrstnikov, ki bi naju stalno obkrožali, bili so prijatelji, ki so prihajali in odhajali, ampak na ledeniku smo na koncu z Janico in očetom vedno ostali sami. Ta povezanost traja še danes.

"Z Janico sva nenehno tičala skupaj. Nisva imela vrstnikov, ki bi naju stalno obkrožali, bili so prijatelji, ki so prihajali in odhajali, ampak na ledeniku smo na koncu vedno ostali sami z Janico in z očetom. Ta povezanost traja še danes." Foto: Getty Images

"Nisva mogla imeti veliko prijateljev, zato sva gradila svoj prijateljski odnos." Foto: Getty Images

Običajno se bratje in sestre zelo veliko prepirajo. Pri vas tega ni bilo?

Tudi midva sva se ogromno prepirala, pretepala, to se mi zdi povsem običajno. Če ona meni vzame igračko, je povsem logično, da jo bom zahteval nazaj.

Po drugi strani pa sva bila nerazdružljiva, tudi doma. Skupaj sva preživljala poletja, gradila sva trdnjave … Z današnje perspektive se mi zdi to precej idilično. Nisva mogla imeti veliko prijateljev, zato sva gradila svoj prijateljski odnos. Vedno sva bila tam, ko sva drug drugega potrebovala.

Kako lahko vi pripomorete k temu, da bi vaša sinova zgradila podoben prijateljski odnos? Je to sploh mogoče?

Tega si zelo želim.

Morda imate preveliko hišo, če se malo pošalim ...

To je pravzaprav res. Želim si, da bi moja sinova oblikovala tak odnos, kot ga imava midva z Janico. Vsi vemo, da odnosa med sorojenci nikoli ne moremo primerjati z odnosom med prijatelji. Gre za pristen odnos, za podporo.

Prav tako je razlika med mamo in očetom. Mama je mama, mama je zatočišče, kjer je vedno varno … Rad bi, da bi moja sinova vzpostavila podoben odnos, da si bosta v pomoč.

Foto: Getty Images

Je Janica tudi kot teta vpeta v vašo družino?

Da, obožuje svoja nečaka in onadva ji to vračata.

Kdo vam je na vaši športni poti poleg družine najbolj pomagal?

V najzgodnejšem obdobju teta po očetovi strani. Klicali smo jo teta Slobodna, teta Libera … Pomenila je prav posebno poglavje v našem življenju in je poleg staršev prav zagotovo najbolj vplivala na naju.

S teto smo živeli v obdobju, ko so se starši še ukvarjali z rokometom, se pravi do leta 1990, ko je oče delal kot rokometni trener. Spomnim se je kot osebe iz nekega drugega časa. Ne morem reči, da je neposredno povezana z najino smučarsko zgodbo, z najinim življenjem pa vsekakor.

Potem so tu naši prijatelji, ki so očetu finančno pomagali v obdobju, ko nam je bilo po tej plati težko. Od prijateljev iz rokometnih vrst, nekdanjih smučarjev, tudi v Sloveniji smo imeli mecena, pokojnega Rudija Kopino iz Kranjske Gore. To nam je zelo veliko pomenilo, zato čutim, da je tako pomembno, da pomagamo ljudem v stiski. Na to nismo nikoli pozabili.

"Čutim, da je zelo pomembno, da pomagamo ljudem v stiski. Na to nismo nikoli pozabili." Foto: Bojan Puhek

Pozneje, ko sva z Janico začela nastopati v svetovnem pokalu in ko sva se razvila kot smučarja, pa so naju močno zaznamovali ljudje iz ekipe.

Omenili ste Kranjsko Goro. Tam ste bili vedno deležni posebnega sprejema. Slovenski navijači so za vas navijali skoraj tako strastno kot za hrvaške smučarje. V enem od pogovorov za Siol.net ste razlagali o tem, kako so leta 2013, ko ste zmagali v Kranjski Gori, in mimogrede, dosegli svojo zadnjo, 26. zmago, pred vašim nastopom vsi gladili progo, medtem ko v primeru preostalih tekmovalcev le peščica …

Da, to se mi je zdelo fantastično, še danes se mi, ko se spomnim tega, naježi koža. Dejstvo je, da smo hrvaški smučarji v Sloveniji preživeli res veliko časa. Še posebej v razvojnem obdobju, ko sva z Janico sodelovala na otroških tekmah v takratni vzhodni regiji in zunaj konkurence tekmovala tudi na prvenstvu Slovenije. To je bilo zelo dobrodošlo, saj sva vedno lahko nastopala v zelo močni konkurenci in bila v stalnem tekmovalnem pogonu. V sezoni smo imeli med 10 in 20 tekem, kar je za mladega tekmovalca zelo pomembno.

"Ne vem, zakaj so Slovenci od nekdaj navijali za nas, morda smo se jim zdeli simpatični, saj smo se borili kot Don Kihot proti mlinom na veter." Foto: Bojan Puhek

Poleg tega je hrvaško smučanje od nekdaj povezano s Slovenijo. Moj oče je kot tekmovalec iz šestdesetih let tam zasnoval številna poznanstva in prijateljstva …  Takrat je spoznal tudi Rudija, ki sem ga prej omenjal, še prej pa Vogrinca in številne druge, s katerimi smo tudi pozneje ostali v stikih. Veliko časa smo preživljali na Kopah in v Kranjski Gori, to so bile naše baze in tu so nas domačini od nekdaj zelo podpirali.

Ne vem, zakaj, morda smo se jim zdeli simpatični, saj smo se borili kot Don Kihot proti mlinom na veter.

Z njimi so zgradili zelo dober odnos, oni pa so bili naši meceni. Omogočili so nam prenočišča po simbolični ceni. Tudi sam sem v Sloveniji spletel številne prijateljske odnose, ne govorim samo o prijateljstvih znotraj smučarskih krogov, ampak tudi širše. Še vedno imam v Sloveniji veliko prijateljev in kadar tekmujem v Sloveniji, je to tako, kot bi tekmoval doma.

Tudi svojo prvo tekmo v smuku sem odpeljal v Kranjski Gori in prve ne pozabiš nikoli, pravijo. Mislim, da sem imel 13 let in takih stvari se ne pozablja. Pomenilo mi je skoraj toliko, kot bi se povzpel na mesec. Smuk sem oboževal in komaj sem čakal na smukaške tekme.

Ljudje, ki jih omenjate s tekme v Kranjski Gori … Polovico teh ljudi poznam in sem z njimi v stiku, tako da, ja … To je osnovna razlika med tekmo v Sloveniji ali kje drugje.

Foto: Miha Podgornik

Po svoje sta s Slovenijo povezani tudi odpravi na Islandijo in Grenlandijo. Na obe ste se odpravili v družbi slovenskega športnika Mihe Podgornika. Kako sta se našla? Pred odpravo se menda nista poznala, ekspedicija na polarna območja v prej nepreverjeni družbi pa je lahko tvegana poteza.

Iskal sem človeka, ki je suveren na tekaških smučeh, ki je telesno dobro pripravljen in ki zna preživeti v divjini.

In ki je dobra družba.

Tako je. Ker nisem poznal nikogar, ki bi bil za to primeren, sem se po pomoč obrnil na prijatelja v Sloveniji. Predlagal mi je par ljudi in Miha se mi je takoj zdel dober izbor. Ker je mlad, ker se ukvarja z ultravzdržljivostnimi športi in ker obvlada kamero in video. Pred odpravo sva se srečala na eni od bencinskih črpalk, pogovarjala sva se približno eno uro in se nato kot popolna neznanca podala na Islandijo. Takoj sva se dobro ujela. Miha je odlično opravil svoje delo …

Kako se je v to zgodbo vpletel Stane Klemenc, slovenski alpinist in popotnik, ki je stal na najvišjih vrhovih vseh celin, razen na Everestu, znan pa je tudi po prečkanju polarnih območij?

Stane je bil že dvakrat na Grenlandiji, leta 2007 jo je tudi prečkal, vse to pa je tudi podrobno opisal. Njegove izkušnje so bile zame zelo pomembne, tako sem vsaj malo vedel, kaj naju čaka na poti. Poleg tega je zelo natančno popisal GPS-koordinate, te pa so predpogoj za pridobitev dovoljenja za prečkanje Grenlandije.

Tudi Stane je zelo prijeten sogovornik. Zdi se mi, da dobesedno izžareva avro zlatih časov slovenskega alpinizma. Že samo njegove zgodbe so res nekaj posebnega.

Preberite še:
Intervju s Stanetom Klemencem: "Vedno sem vedel, kdaj je treba odnehati. Mislim celo, da sem se prezgodaj odločal za vrnitev."

"Verjamem v to, da je poseben občutek, ki te prevzame ob zmagi, mogoče doseči tudi v amaterskem športu, v rekreaciji, tudi v šoli, zakaj ne?" Foto: Bojan Puhek

Na obeh odpravah sta nastala dokumentarna filma. Prvega z Islandije so predvajali na hrvaški televiziji, drugega, Proti horizontu, sta predstavila prek družbenih omrežij. Ga boste poslali na kak festival outdoor filma?

Morda. Dobila sva nekaj ponudb, mislim pa, da se mora Miha kot avtor odločiti, kaj bo s tem. Jaz sem na to vsekakor pripravljen.

Prej ste omenili, da si vsak vrhunski športnik želi zmagati. Žan Košir je v enem od intervjujev za naš medij dejal, da bo impulze, ki jih je človek deležen pri zmagovanju, zelo težko nadomestil v vsakdanjem življenju. Kako vi gledate na to?

Zmaga ti daje res poseben občutek, prevzame te, "overwhealming", če uporabim angleško besedo, to je trenutek, ko ti občutki preplavijo telo. Mislim, da je kaj takega mogoče doseči tudi v amaterskem športu, v rekreaciji, tudi v šoli, zakaj ne?

Gre za občutek, ko poskušate premagati samega sebe, to pa je pravzaprav tudi smisel individualnega športa.

Na katerem področju se vam zdi, da boste zmagovalne občutke iz vrhunskega športa najlažje nadomestili?

Trenutno ne vem, je pa dejstvo, da so naše ambicije brez meja. Do marsičesa lahko občutite strast in vsako področje lahko izberete kot področje, na katerem boste poskušali postati najboljši.

Seveda je dobro, če ste že kot športnik našli pot do te popolnosti, do vrhunca svoje strasti, no, potem veste, da to lahko storite tudi drugje. Težko rečem, kaj bo to v mojem primeru.

Imam precej hobijev in z veliko stvarmi se ukvarjam zelo temeljito, vprašanje pa je, ali bom v tem kdaj tudi najboljši. Zdaj imam precej drugih prioritet, družina je na prvem mestu. Verjamem, da se bom z nečim ukvarjal zelo resno.

Foto: Bojan Puhek

Je jadranje ena od teh opcij?

Morda res. Če sem povsem odkrit, mi je jadranje vse bolj všeč, in poskušam najti način, da bi se s tem resneje ukvarjal.

Je eden od ciljev prejadrati Atlantik?

(Nasmešek, op. a.)

Kako je z bolečinami? So še sestavni del vašega življenja?

Ne, v vsakdanjem življenju s tem nisem imel nobenih težav. Mislim, da je smučanje za kolena najbolj naporno. Vse poškodbe, ki sem jih staknil, so se zgodile na smučeh. Mislim, da obstaja zelo velika razlika med smučanjem in katerimkoli drugim športom.

Kdaj ste nazadnje stali na smučeh?

Nordijskih?

Alpskih.

Zadnjič … Marca.

Se spomnite 13. januarja letos?

(Razmišlja, op. a.) … Kje sem bil 13. januarja?

13. januarja 2017 je še zadnjič nastopil na tekmi svetovnega pokala. Odpeljal je kombinacijsko tekmo v Wengnu. Foto: Getty Images

V Wengnu.

Aha, kombinacija.

Dan, ko smo vas mediji upokojili, pa se je izkazalo, da to še ni popolnoma res. Kako ste se počutili takrat?

Hvaležno. Vesel sem bil, da sem še enkrat lahko odpeljal kombinacijsko tekmo, kot je treba. Prejšnjo sezono smo odpeljali krajšo različico. Nič, bil sem skoncentriran od prve do zadnje minute ..

Mislim na popoldanski del, ko ste videli, da smo vas mediji upokojili. Spomnim se, da smo tik pred objavo te informacije morali na nek pogreb ...

Zanimivo, da omenjate pogreb. Ne bom rekel, da je to (izogne se besedi slovo, op. a.) pogreb, mu je pa res podobno. In kot sem večkrat poudaril, to niso moje besede, ampak besede Oscarja Wilda, poslavljanje pomeni počasno umiranje. Sovražim slovesa in vse, kar me na to spominja. To je stvar, ki se mora zgoditi prej ali slej, a se je niti malo ne veselim. Ker se ne veselim trenutkov, ko se končuje nekaj lepega. Ko se moram posloviti od nečesa, kar je lepo.

Če torej napišemo, da ste končali smučarsko kariero, ne bomo zavajali naših bralcev?

(Gromek smeh, op. a.). Samo nasmehnil se bom ob tem, okej?

Foto: Bojan Puhek

V enem od intervjujev ste dejali, da je vaša ljubezen do smučanja večja kot ljubezen med Romeom in Julijo.

(Razmišlja, op. a.). Hm, mislim, da danes ni več popularno govoriti, kako imaš nekaj rad. Ljudje postajajo vedno bolj površni. Kakorkoli, moja zgodba ni običajna zgodba. Ker naša pot (družine Kostelić, op. a.) ni bila vsakdanja, naš odnos do smučanja in narave pa ni podoben odnosu smučarjev, ki so bili moji tekmeci. Naša pot je bila res nekaj povsem drugega.

Kako vam lahko Janičina zgodba pomaga pri prehodu v običajno življenje? Veliko športnikov priznava, da ob slovesu zapadejo v depresijo.

Da. (se zamisli, op. a.)

Ste se z Janico pogovarjali o tem, kako doseči čim bolj tekoč prehod v civilno življenje? (Janica je po koncu smučarske kariere odprla kozmetični salon, danes pa je državna tajnica za šport, op. a.) (Kliknite za ogled videa).

Je morda pametno, da človek ob tem žaluje, da to žalost po svoje izlije iz sebe, da ga ne bremeni?

Ne vem, res ne, zame je to še nepoznan teren. Seveda sva se z Janico pogovarjala o tem, je pa to stvar, ki jo mora vsak tekmovalec razrešiti sam s seboj.

Za to ni tečaja.

Ni. Vedno pa računam na to, da imam ogromno zanimanj in da se bo moja strast izgubila v teh interesih. Mislim, da bi bilo veliko huje, če se ne bi ukvarjal z ničimer drugim kot s smučanjem. To bi bilo res zelo težko.

Njegova zmagovalna pot v svetovni pokal se je začela 25. novembra 2001, ko je s štartno številko 64 zmagal na slalomu v Aspnu. Foto: Getty Images

Verjetno si boste morali poiskati kako zaposlitev.

Seveda. Rad bi, da je na kakršen koli način povezana s snegom. Morda lahko zdržim brez tekmovanj, brez snega pa nikakor ne (smeh, op. a.).

Zelo kritični ste do razvoja smučanja, opozarjate na problematiko prve trideseterice. Je vaše mnenje v Mednarodni smučarski zvezi (FIS) zaželeno ali je ravno obratno?

Niti malo ni zaželeno. Tam se bolj držijo pregovora "Don't rock the Boat" (Ne nagibaj ladje, ne razburkaj morja). Seveda sem razmišljal tudi o tem, ampak mislim, da tam zame ni mesta. V tako veliki organizaciji s tako veliko interesi, ki se prepletajo, mora obstajati kritična masa, ki bi spodbudila spremembe. Dokler te kritične mase ni, pomeni, da sam plavaš proti toku, meni pa se tega ne ljubi početi. Res ne.

Stvari prepuščam, naj se odvijajo tako, kot se. Mislim, da je najbolj realno to, da bom pomagal mlajšim smučarjem v hrvaški reprezentanci. To je zame tudi najbolj praktično.

Sicer pa vsa vrata puščam odprta, kar pa zadeva FIS, ne vidim ljudi, ki bi želeli karkoli spremeniti. Do takrat me to delo ne bo zanimalo.

Razmišljate o vlogi komentatorja?

Ponudbe so, vendar se za zdaj za to še nisem odločil.

Knjiga?

Ne, za kaj takega je še prezgodaj.