"Selfie" s Tino Maze in na stežaj odprta vrata v snežno karavano #intervju

Na eni od hrvaških televizij so jo imenovali za naslednjo snežno kraljico. To je tudi ime tekme za svetovni pokal na Sljemenu (Snow Queen Trophy). Foto: Osebni arhiv Sedina Muhibić se je rodila oktobra 1991, v času vojne na Balkanu. Staršev ne pozna in jih ne pogreša. Odraščala je v SOS Dječjem selu v Sarajevu, kjer za otroke brez staršev skrbijo ženske brez bioloških otrok.

Sedina se je že pri petih letih zaljubila v smučanje, sanjala o Janici in Ivici Kosteliću, a zaradi hude poškodbe kolena pri 20 letih morala pozabiti na smučarsko kariero. Zdaj jo poskuša uresničiti na drugačen način, kot sodelavka zdaj še hrvaške smučarske zveze, morda enkrat v prihodnosti tudi bosanske, ta do zdaj še ni našla mesta zanjo, čeprav jim je v preteklosti že ponujala svoje usluge v obliki pomoči pri pripravi smučarskih tekem.

Energično dekle, ki deluje kot nekdo, ki tudi mravljici ne bi storil žalega, je končala srednjo tehnično šolo grafičnih tehnologij, dizajna in multimedije v Sarajevu, trenutno zaključuje filozofsko fakulteto, kjer na pedagoški smeri pripravlja magistrsko delo z naslovom Vključevanje invalidnih oseb v alpsko smučanje.

Želi si spoznati ameriško smučarko Lindsey Vonn, dobila pa je tudi povabilo iz njene fundacije.

S Sedino smo se pogovarjali prek Skypa.

V družbi ameriške smučarke Mikaele Shiffrin na Sljemenu. Foto: Osebni arhiv

Zadnje dni v številnih hrvaških in bosanskih medijih prebiramo vašo življenjsko zgodbo, za katero je hrvaški trener Ante Kostelić (oče Janice in Ivice Kostelića) izjavil, da si bolj zasluži, da se o njej posname film, kot o družini Kostelić. Kako je dekle iz Sarajeva potrkalo na smučarska vrata?

Vse se je začelo lani, v času 50. obletnice tekem svetovnega pokala v alpskem smučanju, ki jo je gostil Zagreb.

Kot dekle, ki je že od nekdaj zaljubljeno v smučanje, pa sem se mu, vsaj na visoki ravni, zaradi hude poškodbe kolena pri 20 letih morala odpovedati, sem preprosto sedla v avtobus in se iz Sarajeva odpeljala v Zagreb. Brez vstopnice, brez česarkoli. Želela sem biti del tega praznovanja.

"Tako so se mi tresle roke, da nisem bila sposobna pritisniti na gumb mobitela. Tina je bila tako prijazna, da mi je pomagala in namesto mene posnela selfie, ki ga hranim še danes." Foto: Osebni arhiv Po spletu naključij sem se med drugim znašla v ciljni areni tekme v središču mesta ravno v trenutku, ko so se zvezdniki alpskega smučanja pripravljali na skupinsko fotografijo, preskočila varnostno ograjo in stekla do slovenske smučarke Tine Maze in jo zaprosila za skupno fotografijo.

Spomnim se, da so se mi tako tresle roke, da nisem bila sposobna pritisniti na gumb mobitela, pa je bila Tina tako prijazna, da mi je pomagala in namesto mene posnela selfie, ki ga hranim še danes.

Pozneje sem enega od organizatorjev prosila, ali bi se dalo dobiti vstopnico za ogled tekme na Sljemenu naslednji dan, in bil je tako prijazen, da mi je obljubil svoje vstopnice, ki so me naslednji dan res čakale na dogovorjenem mestu.

Vse skupaj me je tako pozitivno presenetilo, da sem ob prihodu domov v Sarajevo pisala na naslov hrvaške smučarske zveze, se jim zahvalila za vso pomoč in pohvalila organizacijo tekmovanja. Napisala sem še, da bi se jim v prihodnosti z veseljem pridružila in da sem pripravljena početi karkoli. Tudi pet dni držati palico, če bo to treba (smeh).

No, povabili so me, naj se jim pridružim prihodnje leto, torej letos, in to sem tudi storila. Pri tem se moram najbolj zahvaliti gospodoma Renu Fleissu (vodji smučarske tekme Snežna kraljica na Sljemenu, op. a.) in Zlatku Malecu, ki sta mi res veliko pomagala.

V družbi organizatorjev Snežne kraljice na Sljemenu. Foto: Osebni arhiv

V začetku letošnjega leta sem tako teden dni preživela na Sljemenu, kjer so me organizatorji podučili o vsem, kar je treba vedeti o organizaciji smučarskih tekem. To so namreč moje sanje. Če že ne morem smučati, vsaj ne na taki ravni, da bi lahko tekmovala, si želim delati ali kot smučarski trener ali organizator smučarskih tekmovanj.

Naučili so me vsega, od tega, kako oceniš, kakšna je kakovost snega, kako se je treba pripraviti na nenadno spremembo vremena, kako se postavlja proga, kje se postavljajo varnostne mreže, kako se imenujejo posamezni dele steze, kje bo stalo skladišče, kje bo štartna hišica, kje bo meritev časov. Dobesedno vse.

Sedinino zgodbo so podrobneje predstavili tudi v hrvaški oddaji Preverjeno:

Rekli so mi, da bi me radi naučili vsega zato, da jih bom nekega dne lahko nadomestila ali bom to v Bosni nekega dne počela sama, torej organizirala tekme Fis. Bila sem seveda navdušena. Verjetno sem imela tudi srečo, saj sem bila med prostovoljci prva na Sljemenu in sem imela čast spoznati celotno ekipo, ki organizira tekme. V času tekmovanja Zlata lisica v Kranjski Gori sem dobila tudi povabilo slovenskih smučarskih delavcev, naj se jim pridružim prihodnje leto.

V družbi legendarnega hrvaškega trenerja Anteja Kostelića, ki je izjavil, da bi o Sedini morali posneti film. Foto: Osebni arhiv Kako sta prišla v stik z Antejem Kostelićem?

Ante Kostelić je legenda in seveda sem se želela ob progi na Sljemenu, kjer sem ga srečala, fotografirati z njim. Priznam, da sem za trenutek pomislila, če se ne slikam z njim zdaj, se morda nikoli ne bom. Gospod ni več tako mlad (smeh). Skratka, zelo ga je presenetilo, češ, zakaj se želim fotografirati z njim, ko pa sta njegov sin in hčerka, ki sem ju, mimogrede, kot otrok redno omenjala v svojih dnevniških zapiskih, precej večji zvezdi kot on. No, zame je legenda on.

Skratka, beseda je dala besedo in vprašal me je, kaj moji starši porečejo na to, da sem tako dolgo zdoma. Povedala sem mu, da nimam staršev, tako da jih ne more skrbeti, on pa se je o meni pozanimal še pri drugih.

V tednu dni, kar sem bila na Sljemenu, so me namreč vsi poznali (smeh). Verjetno zato, ker sem bila eno od redkih deklet tam in ker sem se zanimala res za vse vidike organizacije tekmovanja.

Menda je izjavil, da je vaša življenjska zgodba bolj zanimiva kot zgodba družine Kostelić in da bi morali o vas posneti film.

Da, res mi je to rekel, da (smeh).

V pričakovanju avtograma letošnje snežne kraljice Mikaele Shiffrin. Foto: Osebni arhiv

S penino in šopkom rož Shriffrinove. Foto: Osebni arhiv

Rodili ste se oktobra leta 1991. Staršev ne poznate …

Res je, vendar me to ne moti, brez njih sem odraščala in s tem nimam nobenih težav. Do leta 1997 sem živela v sarajevskem domu Bjelave, nato pa sem se preselila v SOS Dječje selo (SOS Otroška vas), kjer so nas vzgajale ženske, ki same niso imele otrok in so tako na neki način postale naše mame, mi, otroci v domu, pa bratje in sestre. Ne morem reči, da mi je kaj posebej manjkalo. Sem se pa verjetno zato že dokaj zgodaj naučila boriti, poskrbeti sama zase …

Pred dnevi ste na družbenih omrežjih zapisali, da ne želite, da se vas ocenjuje na podlagi vašega rojstva in dejstva, da ste odraščali brez staršev … Pravite, da je to negativna plat medijskih zapisov o vas. To vas je, kot kaže, zelo zmotilo, tudi meni ste omenili, da tega dejstva nikakor ne želite izkoriščati.

Res je, svoje življenjske zgodbe nisem nikoli izkoriščala, niti tega ne želim početi zdaj. Številni mediji so mojo zgodbo gradili na dejstvu, da sem sirota, da sem uboga, pa nisem, daleč od tega.

Foto: Osebni arhiv

Kdo vas je naučil smučati?

Pri približno petih letih so za nas v SOS Dječjem selu organizirali tečaj smučanja. Smučala sem z izposojeno opremo in takoj mi je bilo všeč.

Prve smuči sem si kupila v srednji šoli (izpod postelje ponosno privleče par Headovih smuči), in sicer z denarjem, ki sem ga zaslužila s sezonskim delom na bencinski črpalki, na sarajevskem filmskem festivalu, v strežbi in študentskim delom v trgovini Mercator. Na blagajni sem pomagala strankam zlagati v vrečke. Dobivala sem urno postavko ter napitnino.

Prve smuči si je kupila v srednji šoli, prej je smučala z izposojenimi. Denar je zbrala z delom v trgovini, v strežbi in na bencinski črpalki. Foto: Osebni arhiv

V smučanje sem se zaljubila prek televizijskih prenosov tekem v svetovnem pokalu. Želela sem si biti kot Janica ali Ivica Kostelić, danes pa sem največja oboževalka Lindsey Vonn. Navdušena sem bila nad hitrostjo, ki jo smučarji dosegajo na stezi, posnemala sem jih v svoji sobi …

Foto: Osebni arhiv Pozneje sem smučala, kadar sem le mogla, dokler si nisem pri 20 letih na Bjelašnici hudo poškodovala kolena. Posledice čutim še danes. Ravno leta 2017 sem imela ponovno operacijo, več mesecev sem nogo imela v mavcu. Vse dneve sem preležala v postelji in se čudila sošolcem s fakultete, ki so se pritoževali, ker morajo na predavanja, jaz bi šla z največjim veseljem, in vzljubila družbena omrežja, kjer sem danes precej dejavna.

Kaj pa pozitivni odzivi na vašo življenjsko zgodbo, vaš pogled na svet in ambicije? Opažam, da jih je veliko več kot negativnih.

Uf, ja, dogajajo se nore stvari. Pred dnevi so me kontaktirali iz fundacije Lindsey Vonn in povabili k sodelovanju. Predlagali so, da bi doktorat opravila v ZDA, govorili so tudi o štipendiji. Trenutno namreč pripravljam magistrsko delo na temo vključevanje invalidnih oseb v alpsko smučanje. Oglasili so se mi tudi iz več bolnišnic, kjer bi mi želeli ponovno operirati nogo, ki še vedno ni v redu, ali mi pomagati pri rehabilitaciji.

Sama raje razmišljam bolj kratkoročno. Nadaljnjih pet let na primer bi želela sodelovati s hrvaško smučarsko zvezo, da pridobim čim več znanja s področja organizacije smučarskih tekem in priprave prog, potem pa bomo videli, kam me bo peljala pot. Prvi cilj je, da bi novembra lahko že stala na smučeh, saj bi to pomenilo, da bi vso sezono pomagala pri organizaciji tekem.

Omenili ste povabilo iz fundacije Lindsey Vonn. Je Američanka že slišala za vas?

Tega ne vem, je pa ona nekdo, ki je moj vzor. Ne samo zaradi športnih dosežkov, temveč zaradi navdiha, njene vztrajnosti, ki jo vedno znova po vsaki poškodbi vrača na zmagovalni oder. In zanimivo, istega leta sva se poškodovali. Podpiram tudi njeno fundacijo, ki se zavzema za ženske na splošno. Organizira razna izobraževanja, seminarje, dogodke … Mislim, da s svojim pedagoškim znanjem, ljubeznijo do smučanja in svojim značajem tudi jaz lahko kaj prispevam.

Med prevozom do Nemčije, kjer je živela do svojega petega leta. "Ob vrnitvi v Sarajevo sem govorila samo nemško, vendar so učitelji želeli, da govorimo bosansko. Nemščino sem potlačila v pozabo." Foto: Osebni arhiv Kako domači ste si z angleščino?

Srednje. Do jezikov imam nekakšen odpor. Ko sem se stara pet let vrnila iz Nemčije, tja so nas namreč dojenčke iz obkoljenega Sarajeva odpeljali na varno, vrnila v dom, so učitelji zahtevali, da govorimo bosansko, in ne nemško.

Nemščino, ki je v bistvu moj materni jezik, sem nekako na silo potisnila v pozabo. Sklepam, da imam zato manjšo blokado pred tujimi jeziki. Se pa trudim znanje izboljšati … Obiskujem konverzacijski tečaj angleškega in nemškega jezika. Zavedam se namreč, da je to moja vstopnica v svet.