SiolNET. Sportal Sportal +
5,60

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Gašper Kurež o svoji izkušnji z depresijo

Z zapisom o depresiji med športniki zadel žebljico na glavico #intervju

5,60

termometer

Gašper Kurež
Foto: Ana Kovač

22-letni nogometaš in študent ekonomije Gašper Kurež s svojim blogom opozarja na premalokrat izpostavljen pojav depresije med športniki in opisuje, s kakšnimi težavami se je sam spopadal med 17. in 22. letom starosti. Šele ko je sprejel dejstvo, da bo nogomet odslej igral zgolj iz veselja, ne zaradi visokih ambicij, se je izvil iz primeža depresije. Želi si, da bi bila njegova izpoved še komu v pomoč in navdih.


Gašper Kurež Foto: Ana Kovač Zapis o depresiji, ki je zaznamovala leta njegovega odraščanja, je bil prvi na njegovem blogu, ki se je rodil povsem po naključju.

"Pri študijskem predmetu informatike smo imeli nalogo, da izdelamo spletno stran, takoj ko sem to izvedel, sem vedel, o čem bom pisal. O vsem, kar se mi je dogajalo zadnjih pet let. Sedel sem za računalnik in zapis je dobesedno zletel iz mene," je o povodu za zapis, ki je sprožil kar nekaj odzivov in dodatnega kopanja po duši, povedal Gašper Kurež, nekdanji nogometaš Rudarja iz Velenja, Šmartnega in Drave.

Poleg nogometa in študija ekonomije veliko časa namenja tudi branju. Že petič na primer prebira knjigo Pot legendarnega plezalca in alpinista Nejca Zaplotnika, ki velja za nekakšno plezalno biblijo. "S to knjigo se je začela moja pot iz depresije," pojasnjuje 22-letnik iz Zagorja, ki bo kljub temu, da je lansko poletje pretrgal profesionalno popkovino z nogometom in da ga z njim povezuje samo še veselje do igre, ambicije pa je pospravil v kot, za vedno ostal nogometaš.

Če ne drugače, vsaj po duši. Navija za Liverpool, v domači ligi stiska pesti za Zagorje. Pri rivalstvu med Ronaldom in Messijem je diplomat: Ronaldo je kralj, Messi pa je z drugega planeta, pravi.


Gašper Kurež Foto: Ana Kovač

Zakaj ste se odločili, da svojo bitko z depresijo razkrijete javnosti?

Moj namen je bil, da bi s svojim zapisom vsaj enega športnika prepričal o pomenu pozitivnega razmišljanja in opozoril na pomembnost tega, da se ljudem odpremo, da stvari ne zadržujemo v sebi, saj sicer ne morejo vedeti, kaj se dogaja z nami, niti nam ne morejo pomagati.

Želel sem spodbuditi športnike, da bi začeli deliti svoje osebne zgodbe, da bi se zavedali, da depresija ni noben bavbav, ampak nekaj, o čemer se moramo pogovarjati.

O depresiji se premalo govori in glede na sporočila, ki sem jih bil deležen, vidim, da se s podobno težavo, kot sem se spopadal sam, ukvarja veliko ljudi, tudi športnikov. Priznam, da sem bil kar malo šokiran.

Kakšen je bil odziv na vaš zapis?

Ogromen in povsem nepričakovan. Pisalo mi je ogromno športnikov, iz različnih športov, ki se spopadajo s podobnimi težavami.

Kako ste vedeli, da ste z depresijo opravili?

Preprosto sem vedel. Čutil sem, da se je nekaj spremenilo.

Gašper Kurež Foto: Ana Kovač Ste bolezen obvladovali brez tablet?

Da, vendar res ni bilo preprosto. Mislim, da ni bilo dne, ko ne bi razmišljal o samomoru. Zanimivo je, da je depresijo pri meni povzročil šport, a je bil hkrati tudi tisti, ki mi je pomagal depresijo preseči.

Kako?

Ker sem tudi v obdobju depresije treniral in tako vsaj v tem času nekoliko pozabil na svoje stanje. Veliko so mi pomagali tudi hribi. Letos poleti sem res veliko planinaril, kolesaril, končno sem si vzel nekaj časa zase.

Pred tem sem bil profesionalni nogometaš, lansko poletje pa sem se odločil, da to končam, tudi zaradi ponavljajočih se poškodb. Danes sem član 3. nogometne lige in igram samo še za veselje, ambicije zame niso več ključnega pomena.

Kdaj ste začutili olajšanje? Ko ste sprejeli odločitev o nogometni karieri?

Takrat, da, in potem je bilo vsak mesec lažje. Najprej sem razmišljal, da bi nogomet povsem opustil, potem pa sem se odločil, da bom še vedno igral, a zgolj za veselje, ne več za uspeh.

Mislim, da sem se preveč trudil in to je po eni strani tudi razlog, da mi ni uspelo. Breme, ki sem si ga naložil, je bilo preprosto preveliko. Preveč sem si želel.

Kdaj ste vedeli, da se vam dogaja nekaj, kar presega običajno in vsem znano slabo voljo?

Takrat, ko sem iz dneva v dan razmišljal o samomoru.

Je razen staršev kdo vedel, kaj se vam dogaja?

Pravzaprav tudi starši niso vedeli, kaj se mi dogaja. Res sem dobro skrival, igral sem, da je vse v redu, čeprav sem bil občasno, še posebej po koncu treninga, povsem brez volje do življenja. Tudi pogovarjati se nisem bil sposoben. Nikoli pa nisem javno priznal, da imam težave.

Gašper Kurež Foto: Osebni arhiv

Kot ste zapisali na svojem blogu, se je vse skupaj začelo z odzivom vašega trenerja, ki vas je, potem, ko ste ga dvakrat pozdravili ob prihodu na trening, obtožil, da ga niste pozdravili, in vas kaznoval s klofuto.

Da, takrat so se moje nogometne sanje razblinile. Temu je sledilo več poškodb. Te so bile, to vem zdaj, brez dvoma povezane s psiho. Temu je sledilo daljše obdobje, ko sem, namesto da bi igral, sedel na tribuni, to pa je mojo stisko samo še poglobilo.

Ves ta čas me je treniral prav trener, ki me je udaril, z izgovorom, da ga nisem pozdravil, pa čeprav sem to storil dvakrat. Pozneje se mi je na zahtevo mojih staršev moral opravičiti, to pa je še dodatno poslabšalo ves položaj.

Sledile so težave z neizplačevanjem dohodka, nato sem ob prihodu novih lastnikov v klub moral zamenjati klubsko okolje in se iz Velenja preselil v NK Dravo, kar je pomenilo vsakodnevno prevažanje na 120 kilometrov oddaljen Ptuj. Skratka, ni in ni šlo.

Gašper Kurež Foto: Ana Kovač Ste kdaj sami sebe krivili za vse, kar se vam dogaja?

Večkrat sem se spraševal, zakaj sem ravno jaz tisti, ki ga kar naprej pestijo poškodbe. Naredil sem vse, kar je potrebno, da bi se jim izognil.

Zjutraj sem opravil vaje za preventivo pred poškodbami, po treningu sem se vedno raztegnil, nisem žural, dovolj sem spal, pravilno jedel, pa sem se še vedno poškodoval.

Zdaj vem, zakaj jaz. Preveč sem želel, na silo pa ne gre. Iz psihe pošiljaš znamenja v roke, noge in se poškoduješ. Najprej sem si zlomil nogo in prestal operacijo, kar me je iz članske vrste vrnilo nazaj med mladince, potem sem odigral dve tekmi in si poškodoval gleženj, poškodb mišic sploh več ne štejem, potem sem staknil poškodbo komolca, tudi temu je sledila operacija …

Predvidevam, da ste se imenu trenerja pri zapisu na blogu zavestno izognili.

Da. Ne gojim nobenih zamer. Želel sem samo opozoriti na to, da bi trenerji morali biti tudi psihologi.

Odlomek iz zapisa na blogu: Trenerji, bodite psihologi, bodite pošteni da svojih športnikov, pogovarjajte se z njimi, motivirajte jih, ko boste storili vse to, bodo šli športniki za vas v 'vojno'.

Morda veste, ali je vaš nekdanji trener prebral vaš zapis?

Ne vem, ni me še poklical. Bi se mu pa rad zahvalil, ker me je utrdil. Zadnjih pet let sem toliko preživel, da me je okrepilo.

Ste na svoji poti naleteli na trenerje, ki to sposobnost psihološke obravnave imajo?

K sreči, da. Na primer trener Edin Osmanović, s katerim sem ogromno treniral individualno. Psihologijo ima v malem prstu, ogromno mi je pomagal. Stalno me je motiviral, spodbujal, naj vztrajam, da zmorem, enako velja tudi za moje starše.

Mislim, da je psihična priprava še bolj pomembna kot fizična. Če verjameš vase, te težko kdo ustavi.

Pri tem je pomembno, da se trener pogovarja s svojimi varovanci, da ima stik z njimi, te objame, če je treba, da ti ponudi priložnost, če si jo zaslužiš, potem boš zanj naredil vse.

Šel v vojno, kot ste zapisali.

Točno tako.

Kako ste danes?

Dobro, iz te zgodbe sem potegnil samo pozitivne stvari. Nogomet mi je dal veliko, od tega, da sem razen poškodb razmeroma zdrav, da imam delovne navade, utrdil me je, drugače gledam na svet, dal mi je natančnost in točnost, vse to mi danes še kako koristi v življenju.

Gašper Kurež Foto: Ana Kovač

Kako je minilo zadnjih pet let?

Zelo hitro in zelo težavno. Včasih sem bil fizično povsem brez moči, psihično pa povsem na dnu. Tudi pogovarjati se nisem mogel o tem.

Zakaj je zdaj to lažje?

Ker mislim, da je ta zgodba za mano. Zdaj sem sproščen in usmerjen zgolj v prihodnost. Vem, da se ne bo več zgodilo, da bi se spravil v podoben položaj. O negativnem ne želim razmišljati, saj negativno prinaša negativno.

Omenili ste knjigo Pot Nejca Zaplotnika, ste si kdaj pomagali tudi s priročniki za samopomoč?

To ne, je pa moja mama pravi zaklad pozitivnih misli. Običajno se ji smejimo, češ, da preveč bere, a pravzaprav ima kar prav. Je kar dobra psihologinja. Imel sem tudi srečo, da me že od nekdaj obkrožajo ljudje s pozitivno energijo.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 444
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin