SiolNET. Trendi Odnosi
5,43

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Katjo Krasko Štebljaj o svoji izkušnji z izgorelostjo

Sindrom adrenalne izgorelosti: tudi Supermanom se zlomijo krila #intervju

5,43

termometer

Katja Kraško Šteblaj
Foto: Žiga Zupan/Sportida

"S svojo energijo danes ravnam kot z najdražjim parfumom, kot s kaviarjem v majhni steklenički. Zavedam se, da je draga in da ni za vsakogar. V prvi vrsti mora biti zame." S temi besedami Katja Krasko Štebljaj, nekdanja predstavnica za stike z javnostmi v enem večjih slovenskih podjetij, strastna športnica, v prvi vrsti pa mama in partnerica, ki je pred dobrim letom in pol doživela popoln kolaps telesa, imenovan adrenalna izgorelost, povzema največja spoznanja zadnjega obdobja. Želi si, da bi se bolj zavedali, da meje telesa obstajajo. "Ko jih prestopiš, te čaka globoko brezno," opozarja. Pot iz njega pa je vse prej kot znosna in preprosta.


Katja danes ... Katja danes ... Foto: Žiga Zupan/Sportida Katja Krasko Štebljaj je imela in ima polno življenje. O vseh prigodah, pripetljajih bi zlahka napisala knjigo. Že v srednji šoli je kot igralka okušala odrske deske, vodila prvo žensko jadralsko ekipo, delala kot predstavnica za stike z javnostmi v enem od večjih slovenskih podjetij, z vsem srcem in predanostjo podpirala slovenske športnike, tudi tiste manj znane, a z neverjetnimi idejami. Je tudi mama dvema fantoma in žena fotografa.

Vedno se mi je zdela kot ženska, ki zmore vse. Ampak res vse. Superjunakinja, ki po celodnevni službi brez najmanjših naporov iztisne še dovolj energije za animiranje otrok in širjenje njune splošno razgledanosti, vlaga v pristen odnos s partnerjem, zraven pa najde še čas za svoje hobije. Tako se mi je zdelo. A kot vemo, superjunaki obstajajo samo v filmih.

... in novembra lani, ko je na konferenci o športnem marketingu Sporto predavala o sponzorstvih in internem komuniciranju. ... in novembra lani, ko je na konferenci o športnem marketingu Sporto predavala o sponzorstvih in internem komuniciranju. Foto: Vid Ponikvar To je okusila tudi sama. Maja 2016 je nekdo izklopil energetsko napajanje njenega telesa. Če je prej pred službo zlahka odtekla še "desetko", ki je spadala v sklop njenih priprav na odpravo s tekaškimi smučmi nekje na severu, organizirala tisoč in eno stvar, je po adrenalnem zlomu - zadnji fazi izgorelosti, ki na svoj prihod že prej opozarja s polnim paketom dražljajev, a jih ne prepoznamo, ker nismo opremljeni s tem znanjem, komaj zmogla do trgovine na drugi strani ceste.

Zdaj se počasi, ampak res počasi znova sestavlja. Postala je ambasadorka ozaveščanja o tej bolezni sodobnega časa. Zaveda se, da nikoli več ne bo več stara Katja. Merilo, s katerim je merila življenje, se je spremenilo. Moralo se je. Življenje je postalo manj spontano. Vsaka najmanjša napaka bi jo lahko znova prikovala na posteljo, invalidski voziček, jo obsodila na delavske slušalke, ki so jo varovale pred vsakodnevnimi zvoki.

Njena zgodba je opozorilo vsem nam. Ker izgorelost lahko doleti kogarkoli izmed nas, in ko te doleti, je to huje kot marsikatera bolezen. Ker se ne pozdravi z antibiotiki, in ker zdravljenje ne poteka linearno, ampak je dolgotrajno in polno zavojev, preskokov, nenadnih zaviranj, nepričakovanih in bolečih padcev … Katja se z izgorelostjo sooča že več kot leto in pol. Naj bo njena zgodba opomnik in opomin. Vsem nam.


"Telo mi je že približno dve leti sporočalo znake, za katere zdaj vem, da so tipični pokazatelji izgorelosti. Gre za stanja, ki se dogajajo v telesu, nimajo pa sledi v krvnem sistemu, kar pomeni, da jih običajni izvidi ne zaznajo. Gre skratka za psihosomatske težave." "Telo mi je že približno dve leti sporočalo znake, za katere zdaj vem, da so tipični pokazatelji izgorelosti. Gre za stanja, ki se dogajajo v telesu, nimajo pa sledi v krvnem sistemu, kar pomeni, da jih običajni izvidi ne zaznajo. Gre skratka za psihosomatske težave." Foto: Žiga Zupan/Sportida


Preberite še:

-> Marko Juhant: Ne pospravite igrač in ne pripravljajte otroka na šolo! #intervju
-> Vrtnarka z drugačnim mnenjem: S prekopavanjem vrta si nalagamo dodatno delo #video
-> 60 skritih biserov Slovenije, ki vabijo na enodnevni izlet #intervju


Kako se spomnite obdobja pred adrenalnim zlomom, torej dni pred koncem maja 2016?

Zdelo se mi je, da dobesedno letim.

Niste čutili, da vam spodrezuje krila?

Fizično ne, sem pa zadnje tri tedne pred adrenalnim zlomom opazila nekaj znakov, ki bi mi morali dati misliti. Izredno slaba koncentracija, popolna razdražljivost, izgubljanje spomina, hudi nepojasnjeni glavoboli … Pozabljala sem na primer, kje sploh sem. Temu so se pridružili huda nespečnost, ki je znak, da se v telesu dogaja nekaj hudega, bolečina v prsih in neenakomeren srčni utrip. Ponoči mi je srce tako močno in neenakomerno razbijalo, da sem se prebujala vsa preznojena in v strahu.

Ker sem že vse svoje življenje športnica, sem to občutila kot nadaljevanje adrenalinske faze. Kot da sem na šprinterski progi ali na najhitrejšem japonskem vlaku …

Ni mi bilo jasno, kam grem, zdelo pa se mi je, da stvari nimam več pod nadzorom. Nisem vedela, ali bom iztirila in ali jo bom, če bom res, odnesla brez poškodb. Letela sem, previsoko in prehitro.

Je bilo vaše stanje mogoče opaziti navzven? Je mož opazil, da se z vami nekaj dogaja?

Vsekakor. Postala sem zadirčna, znižala se mi je stopnja tolerance, zaradi nespečnosti sem bila kot zombi … Vedela sem, da se mi nekaj dogaja, vendar nisem imela ustreznega znanja, sicer bi ukrepala že veliko prej. Vzela sem si dva dni počitka, misleč, da bo po tem vse v redu, a to je bil premajhen obliž na že tako veliko rano.

Zdaj vem, da mi je telo že približno dve leti sporočalo znake, za katere zdaj vem, da so tipični pokazatelji. Gre za stanja, ki se dogajajo v telesu, nimajo pa sledi v krvnem sistemu, kar pomeni, da jih običajni izvidi ne zaznajo. Gre skratka za psihosomatske težave.

To so v mojem primeru ponavljajoče se angine in bronhitis po vsakem manjšem službenem naporu ali treningu, kjer me je prepihal veter. Osebni zdravnik je vse to pripisal naključjem in mi po resni zaskrbljenosti svetoval, naj se borim naprej.

"Osebni zdravnik mi je očital, da sem samo lena in da se mi ne ljubi delati. Pritoževal se je nad tem, da ima v ambulanti ogromno ljudi, ki k njemu prihajajo zgolj zato, ker se jim ne ljubi delati, in da ima dovolj ljudi z izgovori." "Osebni zdravnik mi je očital, da sem samo lena in da se mi ne ljubi delati. Pritoževal se je nad tem, da ima v ambulanti ogromno ljudi, ki k njemu prihajajo zgolj zato, ker se jim ne ljubi delati, in da ima dovolj ljudi z izgovori." Foto: Žiga Zupan/Sportida

Tudi ko sem ga obiskala po adrenalnem zlomu, mi je svetoval, naj se vrnem k maratonom, češ da sem samo lena in da se mi ne ljubi delati. Pritoževal se je nad tem, da ima v ambulanti ogromno ljudi, ki k njemu prihajajo zgolj zato, ker se jim ne ljubi delati, in da ima dovolj ljudi z izgovori. Rekel mi je, da sem depresivna in še kaj. Med drugim tudi, da naj ne zapravljam toliko denarja za psihoterapevte, saj večinoma zdravijo le svoje komplekse. Vzemi si listek, nanj napiši, česa ne smeš več delati, in to je vsa umetnost, mi je svetoval.

Žal ugotavljam, da se je s stanjem izgorelosti zelo težko prebiti skozi sito družinskega zdravnika. In če ti to ne uspe, ne prideš nikamor. Vse prepogosto se morajo ljudje, ki se spopadajo z izgorelostjo, zadovoljiti z diagnozami, kot sta nevroza in depresija, kar pa nima prav veliko skupnega z izgorelostjo. Enako težavo zaznavam pri uveljavljanju zmanjšanega obsega dela oz. prekvalifikaciji zaradi izgorelosti.

Kaj je bistvena razlika med izgorelostjo in depresijo?

To, da so depresivni ljudje brez volje do življenja, medtem ko je imamo izgorelci preveč. Mi imamo ljubezen do življenja in do dela, počeli bi vse na svetu, raziskovali bi, bili bi z ljudmi, v njihovi družbi, pa žal tega ne zmoremo več, ker nam telo dobesedno odpove. Pri depresiji gre za motnjo razpoloženja, pri izgorelosti pa za energetsko motnjo.

V Sloveniji ti zdravnik za izgorelost predpiše antidepresive in to je to. V tujini tega ne počnejo pogosto, ker se zavedajo, da s tem ne bodo rešili izvora težave in stanja energije.

Antidepresivi so lahko le zelo majhna bergla, vse preostalo pa je ogromno počitka, nič stresa, psihoterapija, sprememba življenjskega sloga in nutricionistika.

Kakšne so skupne lastnosti ljudi z izgorelostjo?

Izgorelci smo nagnjeni k perfekcionizmu, hitenju, ugajanju, izzivom, ki nas zadovoljijo zgolj kratkotrajno, zelo radi živimo, se razdajamo in smo srčni ljudje. To spoznavam iz podporne skupine Izgorelost in pot k sebi, ki sem jo ustvarila na Facebooku. Gre za ljudi z voljo, srčnostjo, sočutjem, a po izgorelosti z energijo, ki omogoča zgolj životarjenje in težko spoznanje - opustitev mnogih življenjskih ambicij.

"Izgorelci smo nagnjeni k perfekcionizmu, hitenju, ugajanju, izzivom, ki nas zadovoljijo zgolj kratkotrajno, zelo radi živimo, se razdajamo in smo srčni ljudje." "Izgorelci smo nagnjeni k perfekcionizmu, hitenju, ugajanju, izzivom, ki nas zadovoljijo zgolj kratkotrajno, zelo radi živimo, se razdajamo in smo srčni ljudje." Foto: Žiga Zupan/Sportida

To je tudi razlog, ki nas je pripeljal do izgorelosti. Ker smo se razdajali, smo nase pozabili. Bežali smo s tem, da smo se razdajali, namesto da bi prisluhnili sebi.

Sama sem ravno tu naredila ključno napako. Kot komunikator, kot strokovnjakinja za odnose z javnostmi sem padla na izpitu iz najpomembnejše komunikacije, to je komunikacije s samim seboj. Zdaj se trudim, da ne mine niti dan, da se ne bi vprašala, kako sem. Tudi z otrokoma dan končamo z vajo, kjer se spomnimo, čemu in komu smo bili tisti dan hvaležni in kaj bi radi pri sebi spremenili v prihajajočih dneh.

Upam si trditi, da naše telo predstavlja najvišjo obliko inteligence. Da na nič ne pozablja, da se vse, kar se nam dogaja, kar doživljamo, ob čemer sočustvujemo, nalaga kot usedlina v reko. In če ne delamo melioracije reke, je nekega dne preprosto zmanjka. Najprej postaja vedno bolj divja, na koncu pa ostane samo adrenalin.

Nadledvični žlezi sta pri izgorelcih zaradi adrenalina tako pregoreli, da imamo uničeno hormonsko ravnovesje in imunski sistem, v zadnjem, četrtem stadiju izgorelosti - ob adrenalnem zlomu - pa se zgodi popoln psihofizični zlom. V današnjem svetu živimo tako, kot da bi stalno bežali pred levi. Stalno nas lovijo neki roki, stalno moramo nekaj početi, zato je naše telo vse prepogosto v stanju "fight and flight". V resnici je vse stvar izbire.

Danes se izogibate besedi moram. S čim ste jo nadomestili?

S tem, da si priznam, da nečesa ne želim, da ne zmorem, vprašam se, ali ni morda nekaj, kar počnem, le zadovoljevanje zunanjih predpisanih norm, ki sploh niso del mojega vrednostnega sistema.

Neranljivost, ki je le umeten oklep, sem danes zamenjala z ranljivostjo. Kot je prečudovito povedala Alenka Rebula, je odprto, ranljivo srce junak odpornosti. Bori se brez naboja, a neustrašno in do konca.

S spremembami v življenju si zdaj prizadevam za to, da bi notranje prisile, ki so me gnale v prisilno delo in izčrpavanje, izzvenele.

"Počutim se, kot da bi ostala brez glasu in telesa. Kot da bi se dogajale olimpijske igre in so vsi opravili kvalifikacije in dobivajo medalje, meni pa je zamrznilo sliko in se nič ne zgodi. Morda se je slika zamrznila za nekaj let, morda pa za vse življenje." "Počutim se, kot da bi ostala brez glasu in telesa. Kot da bi se dogajale olimpijske igre in so vsi opravili kvalifikacije in dobivajo medalje, meni pa je zamrznilo sliko in se nič ne zgodi. Morda se je slika zamrznila za nekaj let, morda pa za vse življenje." Foto: Žiga Zupan/Sportida

V čem vidite glavno težavo besede moram?

Sodobne ženske smo vzgojene tako, da vse moramo, se žrtvujemo, negujemo. Ni res, pokažimo, da nam kdaj ne gre, da česa nismo sposobne, predvsem pa bodimo odločne pri postavljanju meja.

Tako kot bomo ljubile sebe, bomo po tihem učile tudi svoje otroke, kako naj ljubijo druge in sebe. Pri tem je ključno, da si priznamo, da nismo Supermani.

Sama se zdaj počutim, kot da bi ostala brez glasu in telesa. Kot da bi se dogajale olimpijske igre in so vsi opravili kvalifikacije in dobivajo medalje, meni pa je zamrznilo sliko in se nič ne zgodi. Morda se je slika zamrznila za nekaj let, morda pa za vse življenje.

Prve faze izgorelosti so ozdravljive, pravite, kako je z zadnjo, četrto, z adrenalnim zlomom?

Nihče ti ne upa povedati, kako je z ozdravitvijo izgorelosti, pa tudi vsaka izgorelost je unikatna zgodba. Pot iz primeža izgorelosti ni linearna, lepo vzpenjajoča se črta. Je veliko bolj nelinearna, z veliko adrenalnimi padci. Ogromno izgorelih ljudi, s katerimi se spoznavamo prek Facebooka, se nikoli več ne vrne na delovno mesto, ker niso sposobni opravljati kognitivnih funkcij, kot so oziroma smo jih opravljali prej. Imajo pa vsi izjemne težave pri uveljavljanju izgorelosti pri službeni prekvalifikaciji, saj niso zmožni več opravljati enako zahtevnih delovnih nalog.

Sama sem bila plačana za to, da razmišljam, da urejam krizne situacije, in to sem obvladala. No, krizo, ki se je dogajala v meni, pa sem preslišala.

Kako zavedanje, da ne zmorete več, da ne morete več opravljati dela, ki ste ga z odliko opravljali prej, vpliva na vašo samopodobo?

Zelo. Že za prvo in drugo fazo bolezni je značilen padec samopodobe, razvrednotenje. Ker samo malo stvari zmoreš in ker si si s psihoterapijo dodobra počistil pogled na svet, ne samo nase, čutiš, da bi se najraje odtujil od tega sveta, ne verjameš več v poslovni svet, v katerem si delal, v njegove vrednote in večno hitenje, kot da bo čez minuto propadel ves svet.

Ko pa enkrat zboliš, si deležen pomembne lekcije. In sicer te, da ko delaš, ko veslaš na vso moč, kot da gre za smrt in življenje, ko vodiš posadko itd., takrat si vreden, ko zboliš, pa te nihče razen prijateljev in družine ne pogleda, niti ne pomisli nate. Nihče se več ne ukvarja s tabo, niti s tvojo vrnitvijo na delovno mesto.

Po izgorelosti se tvoje sposobnosti zdesetkajo, ambicije si primoran umetno utišati, na teh nizkih obratih lahko opravljaš le osnovne življenjske funkcije.

"Že za prvo in drugo fazo bolezni je značilen padec samopodobe, razvrednotenje. Po izgorelosti pa se tvoje sposobnosti zdesetkajo, ambicije si primoran umetno utišati, na teh nizkih obratih lahko opravljaš le osnovne življenjske funkcije." "Že za prvo in drugo fazo bolezni je značilen padec samopodobe, razvrednotenje. Po izgorelosti pa se tvoje sposobnosti zdesetkajo, ambicije si primoran umetno utišati, na teh nizkih obratih lahko opravljaš le osnovne življenjske funkcije." Foto: Žiga Zupan/Sportida

Je večina izgorelih ljudi žensk?

Da, ocenjujem, da je okrog 70 odstotkov žensk. Mislim, da smo bolj nagnjene k izgorevanju zaradi materinskega nagona, zato, ker se rade razdajamo, ker skrbimo za druge. Ko neguješ druge, pa na neki točki pozabiš negovati sebe.

Verjetno ste veliko razmišljali o tem, kdaj se je nakopičilo toliko vsega, da je bilo preveč.

Da, precej razmišljam o tem, s psihoterapijo pa dobivam uvid v to. Meni se namreč pred adrenalnim zlomom ni zdelo, da bi karkoli počela narobe. Pač sem malo več delala in bila bolj aktivna, ampak taka sem že od nekdaj, tako sem živela svoje življenje. Moji starši so bili intelektualci, športniki, zelo radi so imeli življenje. Tudi to je verjetno prispevalo svoj delež k temu, da sem aktiven način življenja podzavestno prepoznala kot edini sprejemljiv vzorec v mojem življenju.

Že mama vas je opozorila, da tako ne bo šlo v nedogled.

Da, ko sem v srednji šoli veliko plezala po hribih, nastopala v gledališki skupini režiserja Matjaža Bergerja ter desetletje vodila prvo slovensko žensko posadko na velikih jadrnicah in v ta projekt vložila vse od denarja do dopusta, mi je mami rekla: "Včasih si tako želim, da bi ti pletla ali igrala šah. Ne bo ti lahko v življenju."

Hrepenela sem za morskimi horizonti, za viharji, za hribi, želela sem si prespati v hribih, se družiti s prijatelji, sobivati z naravo. To pa ni niti lahko niti poceni.

"Začela sem barvati pobarvanke, kar bi se mi včasih zdelo smešno. Gre za to, da misel usmeriš v barvanje, gre za posebno vrsto meditacije." "Začela sem barvati pobarvanke, kar bi se mi včasih zdelo smešno. Gre za to, da misel usmeriš v barvanje, gre za posebno vrsto meditacije." Foto: Žiga Zupan/Sportida

Že pletete ali šivate gobeline?

Ne šivam, sem se pa naučila plesti (nasmešek, op. p.). Če mami posluša (se ozre v nebo, op. p.), je to to.

Sčasoma uvidiš, da ima vse, kar so počele naše stare mame in kar so počele stare kulture, svoj smisel. Da ima izmenjava letnih časov ter dela in počitka svojo pomembno funkcijo.

Vse logike starih kultur so logike, ki bi jih morali uveljaviti. Toda ne, mi ne živimo več normalno, ampak abnormalno. Živimo skrajno nad zmožnostmi svojega telesa in psihe. Nismo ustvarjeni za večen napor, za stalno stanje pripravljenosti in lova. Šele zdaj sem v resnici spoznala, da gre pravzaprav za izbiro - naše lastne odločitve naredijo življenje prehitro in kaotično. Življenje je sicer milostno in nam omogoči natanko tisti tempo, kot ga sami izberemo, mi je odločno odprl oči Alojz Ihan.

Svojima otrokoma je svoje zdravstveno stanje orisala z rebri čokolade. "Recimo, da ima čokolada deset rebrc, ki simbolizirajo enote energije. Pred izgorelostjo sem jedla kilogramsko čokolado, sem jima razložila, pa še kupovala čokolado "na kredit". Danes imam na voljo le zelo majhno čokoladico. Ključno je, da sta z mojimi zablodami spoznala, da je količina čokolade omejena, da obstajajo meje. Eno rebro čokolade na primer za službo, dve za prijatelje, tri za družino …" Svojima otrokoma je svoje zdravstveno stanje orisala z rebri čokolade. "Recimo, da ima čokolada deset rebrc, ki simbolizirajo enote energije. Pred izgorelostjo sem jedla kilogramsko čokolado, sem jima razložila, pa še kupovala čokolado "na kredit". Danes imam na voljo le zelo majhno čokoladico. Ključno je, da sta z mojimi zablodami spoznala, da je količina čokolade omejena, da obstajajo meje. Eno rebro čokolade na primer za službo, dve za prijatelje, tri za družino …" Foto: Thinkstock

Kako ste otrokoma razložili svoje stanje?

Z rebri čokolade. Recimo, da ima čokolada deset rebrc, ki simbolizirajo enote energije. Pred izgorelostjo sem jedla kilogramsko čokolado, sem jima razložila, pa še kupovala čokolado "na kredit". Danes imam na voljo le zelo majhno čokoladico. Ključno je, da sta z mojimi zablodami spoznala, da je količina čokolade omejena, da obstajajo meje. Eno rebro čokolade na primer za službo, dve za prijatelje, tri za družino …

Zdaj se zavedam, da moram teh deset reber čokolade razporediti čez ves dan, zato je logično, da moram rebra, ki jih namenjam službi, zreducirati. Zakaj? Ker nisem samo služba, ampak sem še mama, partnerica. Otroka vse to zelo dobro razumeta.

Po novem s svojo energijo ravnam kot z najdražjim parfumom, kot s kaviarjem v majhni steklenički. Zavedam se, da je moja energija draga in da ni za vsakogar. V prvi vrsti mora biti zame.

Verjetno je vse to od vas terjalo precejšnje spremembe. Če ste bili prej perfekcionistka in ste se v tej koži dobro počutili, kako se potem počutite zdaj, ko ste perfekcionizem verjetno morali potlačiti in poskušate biti kljub temu zadovoljni v svoji koži?

Mislim, da je to ključno vprašanje. Koža ostaja enaka, a z njo je treba ravnati spoštljivejše. Zavedam se, da na dolgi rok tako ne bi mogla več živeti. Tako tudi ozdravitve izgorelosti ne vidim kot poti nazaj, k stari Katji, temveč kot pot k drugačni Katji, pravzaprav je ozdravitev kreiranje novega.

Pri adrenalnem zlomu so posledice za telo tako katastrofalne, kot bi šlo za cunami v kognitivnih funkcijah, v fizični kondiciji, imunskem sistemu … Vse to prihaja v valovih, te stalno opozarja in spremlja.

Kako ohraniti samega sebe? Ključno je, da spoznaš, da je merilo, s katerim si meril življenje, v resnici popolnoma drugačno, kar ni lahko sprejeti. Včasih si zmogel deset aktivnosti dnevno, danes je ena na dan lahko preveč.

Najpomembnejši uvid na poti iz primeža izgorelosti je, kako je tvoja osebnostna struktura vplivala na tvoje trenutno stanje.

"Najprej moraš torej dobiti uvid in se spoprijeti s tem, nato pa moraš to udejanjiti v praksi. Ni lahko in vsaka sprememba v življenju je zelo boleča. Ne samo za osebo, ki se spreminja, pač pa tudi za okolico, za družinsko in partnersko dinamiko." "Najprej moraš torej dobiti uvid in se spoprijeti s tem, nato pa moraš to udejanjiti v praksi. Ni lahko in vsaka sprememba v življenju je zelo boleča. Ne samo za osebo, ki se spreminja, pač pa tudi za okolico, za družinsko in partnersko dinamiko." Foto: Žiga Zupan/Sportida

Sama sem ugotovila, da z mojimi lastnostmi načeloma ni nič narobe, če bi le bile zmerne. S tem se ni lahko sprijazniti.

Najprej moraš torej dobiti uvid in se spoprijeti s tem, nato pa moraš to udejanjiti v praksi. Ni lahko in vsaka sprememba v življenju je zelo boleča. Ne samo za osebo, ki se spreminja, pač pa tudi za okolico, za družinsko in partnersko dinamiko.

Izgorelost se ne zgodi čez noč, ampak se nalaga dolga leta, tako dolgo traja tudi okrevanje, če se sploh kdaj povrneš v prvotno količino energije.

Poznate koga, ki se je spopadal s podobnimi težavami in je zdaj povsem okreval?

Ne poznam človeka, ki bi po adrenalnem zlomu popolnoma okreval, a to še ne pomeni, da je s tem moje motivacije na poti iz primeža izgorelosti manj. Če verjameš v svoje okrevanje, si zmagovalec že na tej točki. Življenje zajemaš z drugačno žlico in ničesar več ne zmoreš.

To pomeni, da če si en dan privoščim več, kot zmorem, bom že jutri obležala in se vrnila nekaj stopenj nazaj. Tako bo verjetno vse življenje, moda le malo manj intenzivno, upam. Živiš v krču, v popolni nespontanosti, kar nikakor ni prijetno. Vsako jutro si izračunam energetska rebra čokolade, ki sem jih prej omenjala.

Po letu in pol bolniške odsotnosti z občasnim vračanjem v službo zdaj delam po dve uri dnevno. Bojim se karkoli dodati, ker vem, kakšne rušilne posledice bi to imelo za moje telo. Črtala sem tako že vse aktivnosti.

Ker vem, da je zapletenost izgorelosti zelo težko razumeti, nikogar ne prosim za razumevanje, ne jamram, želim si le, da se bolj zavedamo, da meje obstajajo. Ko jih prestopiš, te čaka globoko brezno.

Imam veliko srečo, da imam izjemno razumevajočega partnerja, ki mi ves ta čas stoji ob strani. Vključil se je tudi v mojo podporno skupino na Facebooku, da še lažje razume logiko izgorelosti in vse omejitve.

Na Facebooku ste nekoč delili povezavo do strani, kjer opisujejo spoprijemanje z izgorelostjo na Norveškem. Kako se tam lotevajo zdravljenja ljudi z izgorelostjo?

Ključno je to, da veliko vlagajo v raziskovanje izgorelosti, ki jo obravnavajo z enako resnostjo kot raka, in da imajo posebne mehanizme, kako izgorele ljudi rehabilitirati in vrniti v delovno okolje.

Ključno je tudi, da ti namenijo dovolj časa za okrevanje, leto ali dve, v enem kosu. V Sloveniji je stanje tako, da moraš vsakih nekaj tednov na pregled k specialistu, sledi obisk osebnega zdravnika, ki poda svoje mnenje, nato pa ta dokumentacija roma na komisijo, ki potem odloča o tvoji usodi in morebitnem podaljšanju bolniške odsotnosti. To ti povzroča velikanski stres.

Predvidevam, da je večina zdravljenja na samoplačniški osnovi.

Da, obisk psihoterapevta, imunologa, nutricionista … Vse si plačujem sama, razen psihiatra, ki ga obiskujem na polikliniki enkrat mesečno. To mi pripada, ker bolezen obravnavajo kot osebnostno motnjo, medtem ko jo v tujini obravnavajo precej širše. V Angliji te, na primer, ob diagnozi takoj obravnavajo endokrinološko, imunološko, nutricionist ti že v zdravstvenem domu izdela načrt prehrane in prehranskih dodatkov za okrevanje nadledvičnih žlez in dvig energije.

Druga stvar je vračanje v delovno okolje, in to je ključnega pomena. Navsezadnje je prav delovno okolje veliko prispevalo k temu, da smo danes tam, kjer smo, in delovno okolje bi za ljudi z izgorelostjo moralo bolje poskrbeti.

Eno bolj zglednih ureditev so oblikovali na Nizozemskem, kjer imajo izoblikovan sistem za vračanje ljudi z izgorelostjo. Tam na primer izgorelci prvih 14 dni vračanja na delovno mesto v službo hodijo samo na kavo, med ljudi v podjetju. Uslužbenci so zdravstveno zavarovani pri podjetju in v interesu delodajalca je, da se njihov človek - izgorelost se zgodi dobrim delavcem, ne lenuhom - čim prej pozdravi oziroma bolezen obvladuje ter se krepak in vzdržljiv vrne na delovno mesto.

Katja Krasko Štebljaj o korakih, ki nas lahko zadržijo pred vrati adrenalne izgorelosti:

  • Postavljajmo si zdrave meje.
  • Bodimo zmerni pri vsem početju.
  • Komunicirajmo vsakodnevno sami s sabo.
  • Razrešujmo čustvene stiske sproti.
  • Poslušajmo se, bodimo pozorni na vsako spremembo, telo nič ne pozablja, samo nalaga.
  • Pokažimo ranljivost, ko ne zmoremo. Supermenstvo je umetni oklep, ki zaradi svoje lažnosti zahteva preveč energije.
  • Izobražujmo se in postanimo čustveno pismeni.
  • Bodimo aktivni, a hkrati tudi pasivni. Dovolimo si počitek, ne hlastajmo le za doživetji.
  • Ne pozabimo na asertivno vedenje - z nami ne bodo nič lepše delali, če bomo govorili le: "Da, da." Celo slabše bodo ravnali z nami, če ne bomo znali reči ne.

Moramo biti bolj sebični?

Tudi to. Z zdravo sebičnostjo ni nič narobe. Če ne poskrbim zase, ne moremo poskrbeti za svoje bližnje.

Kakšne odzive okolja si želite oz. kakšne odzive okolice pričakujete?

Zanimiv pojav je, da so ljudje v moji okolici postali pravi mali ambasadorji izgorelosti. Spodbujajo druge, da razmišljajo in govorijo o tem. Da si pustijo, da so pasivni. Da se zavejo, da ne moremo biti ves čas aktivni.

Kot je dejala zdravnica Sanela Banović: "Ali se takrat, ko poči guma na avtu, ustavimo in jo zamenjamo ali kričimo na avto: ajde, ajde!? Ko nas nekaj boli, gazimo naprej. Ker MORAMO. Ne, nič nam ni treba, če ne gre, ne gre."

Zavedam se, da sem na splošno gledano sama odgovorna za to, kar se mi je zgodilo. Ker nisem postavila meja, ker nisem bila zmerna in ker nisem znala reči ne. Ne bi imelo smisla kriviti okolice. Pomembneje je, da se zazremo vase in uvid spravimo v prakso.

Danes si ne želim biti to, kar sem bila. Bi si pa želela nekatere stvari iz preteklosti ohraniti, v manjši intenziteti seveda. Da bi lahko sobivala z naravo, ker ima ta največji zdravilni učinek. Name na primer zelo dobrodejno vpliva voda.

Ravno pred dnevi sem prebirala članek, ki govori o tem, da je ameriški znanstvenik, morski biolog Wallace J. Vichols, dokazal, kako blagodejno deluje, če smo v, na ali ob vodi. Prišel je do novega pojma zavesti - Blue Mind. Gre za to, kaj se dogaja s človekom na vodi in ob njej. Umirimo se, anksioznost izgine, nabijemo se s kreativnim nabojem, voda splakne z nas težave. Uh, zdajle bi takoj čisto malo zaveslala po Soči, zajadrala po Kornatih, se potopila, a v tem trenutku tega nisem sposobna.

Katja Kraško Šteblaj Foto: Žiga Zupan/Sportida

Kaj vas danes še napolni z energijo, kaj lahko počnete, da hkrati nadzorujete porabo energije?

Začela sem barvati pobarvanke, kar bi se mi včasih zdelo smešno. Gre za to, da misel usmeriš v barvanje, gre za posebno vrsto meditacije.

Druga stvar je meditacija kot taka, vračanje v čuječnost, v prisotnost tukaj in zdaj. Ne delam si načrtov in ne gojim ambicij. To me takoj udari po glavi in me žalosti. Boli me, ko vidim, kaj nekateri lahko, jaz pa ne morem več.

V času bolezni sva ostala samo jaz, postelja in mobilni telefon. Pol leta nisem mogla niti hoditi, doma sem se premikala z invalidskim vozičkom, zaradi zvokov sem nosila delavske slušalke.

Pred nekaj meseci ste objavili serijo pretresljivih črno-belih fotografij, s katerimi ste orisali svoje trenutno stanje. Je bil to povsem spontan klic na pomoč ali želja po ozaveščanju javnosti o bolezni izgorelosti? To je sprožilo pravi val na družbenih omrežjih.

Zgodilo se je povsem spontano. To je bil monolog s samo seboj. Fotografije, s katerimi sem opisovala svojo dolgotrajno okrevanje, sem najprej pokazala možu, ki je fotograf. Rekel je, da še nikoli v življenju ni videl nekaj tako izpovedno fotografsko močnega.

Potem sem svoje delo pokazala še svoji psihoterapevtki, zdravnici Tini Bončina, s katero uspešno delava z novo vejo psihoterapije - logosintezo. Rekla je, da čuti, da je moje poslanstvo to, da sem na goro splezala zato, da bo drugim lažje. Odprla mi je oči. Da, morda mora biti meni težje, da bo komu drugemu malo lažje.

Katja Kraško Šteblaj Foto: Katja Krasko Šteblaj

Katja Krasko Štebljaj izgorelost Foto: Katja Krasko Šteblaj

Katja Krasko Štebljaj izgorelost Foto: Katja Krasko Šteblaj

Zapis, ki ga omenjate, sem objavila v postelji. To je bila fotoizpoved, ki sem jo želela dati od sebe. Veseli me, da se o izgorelosti govori in razmišlja, ker se moramo čustveno opismenjevati. Želim si le, da je ne bi zamenjevali z utrujenostjo, ki pa jo uspešno odženemo s počitkom. Izgorelosti s tableto ali počitkom, žal pa tudi na srečo, ne pozdravimo. Spremeniti in narediti je treba milijon drobnih stvari. Najti vzroke bolečine, iz katere izvirajo težave, je ključno.

Živimo v obdobju, ko se tudi medicina ne ukvarja več samo z  boleznimi, ki jih odkrijejo s testi, ampak se ukvarjamo z avtoimunskimi boleznimi, psihosomatskimi obolenji, vse to pa je odziv telesa na naša čustva.

Prisegam na logosintezo, vejo psihoterapije, ki gradi na predpostavki o človeku kot energijskem bitju. Iz tega izhaja, da vse, kar potlačimo, ostane v nas kot zamrznjena energija, kot enota, odvzeta človekovi energijski celovitosti. Tam ostaja, če je ne razrešimo, in zato naše telo ni pretočno. Slej ko prej nam bo telo za to izstavilo račun in sprožilo stari odziv. Katja Kraško Šteblaj Foto: Katja Krasko Šteblaj

Katja Krasko Štebljaj izgorelost Foto: Katja Krasko Šteblaj

Katja Krasko Štebljaj izgorelost Foto: Katja Krasko Šteblaj

Psihosomatska obolenja so sindrom 21. stoletja. Danes poznam več ljudi z izgorelostjo kot z rakom.

Nekoč so nas v šoli učili, da si moramo umivati zobe in piti mleko, jaz priporočam, da se naučimo razčiščevati čustva in da sprejmemo to, da obisk pri psihoterapevtu ni nič takega. Pomeni samo to, da skrbimo za svoje duševno zdravje, ne pa, da smo psihično bolni.

Komentarji

6

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • @jurtine / 27.08.2017. ob 14:15 0 0

    velika !

    0 0
  • Rafko / 27.08.2017. ob 22:57 0 0

    Poznato.

    0 0
  • Ajgor2001 / 28.08.2017. ob 15:18 0 0

    Tudi sam sem se s tezavo boril z uradno medecino ampqk z veliko volj3 iznajdljivosti in poznanstvi mi je uspelo dokqzat da sem bolan da s3m izgorel in da sem depr3siven. Kamlau zat3m sem prisel do trenutka ko sem ugotovil da moras imeti najprej rad sebe potem pa ostale, sem zacel spoznavati seb3, na ta nacin ukrotil bolezen in zacel ziveti naprej.

    0 0
delitve: 881
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin