SiolNET. Sportal Zimski športi
3,71

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju - Rok Marguč

Tudi zaradi družine bi vztrajal tako dolgo #video

3,71

termometer

Rok Marguč
Slovenski deskar na snegu Rok Marguč bi rad z razlogom tekmoval še sedem sezon. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Marsikdo bi pomislil, da deskarji na snegu poleti nimajo kaj početi, saj je sezona še pošteno oddaljena. Vendar ni tako. Rok Marguč je prav te dni aktiven v švicarskem Zermattu, kjer ima stik s snežno podlago. Čeprav šteje 33 pomladi, pred seboj vidi še dolgo kariero. Nastopil bi namreč rad na zimskih olimpijskih igrah leta 2026 v Cortini d'Ampezzo. Že zdaj pa je dodobra vpet v drugo kariero, saj se vzporedno med drugim ukvarja tudi z izdelavo desk za snowboard.

Vse od leta 2004 je Rok Marguč profesionalno aktiven kot deskar na snegu. Kot svoj največji uspeh šteje zlato medaljo s svetovnega prvenstva v Stonehamu (2013), pohvali pa se lahko še s tremi odličji s tovrstnih tekmovanj. Manjka mu olimpijska medalja. In ker bo, če mu ne bo ponagajalo zdravje, vztrajal še slabih sedem let, bo imel še dve priložnosti (Peking 2022 in Cortina d'Ampezzo 2026). Ob športnem udejstvovanju mu je uspelo lani diplomirati na smeri menedžmenta, kar je dodatna pohvala za profesionalnega tekmovalca. Ker mu poslovna žilica ni dala miru, je začel pogledovati tudi proti drugi karieri. Vzporedno s športno potjo namreč razvija svojo desko pod imenom RM (Rok Marguč), že nekaj let pa proizvaja podložne deske. Da bo zgodba še bolj zapolnjena, je že drugo leto vpet v vlogo starša. Njegova hčerka Zala ga v športnih korakih že posnema, saj ima desko za sneg, prav tako tudi smuči. Ne pozablja pa niti navijačev, s katerimi je v stiku tako na družbenih omrežjih kakor tudi v živo, ko ima z njimi pristen stik.


"Dobrodošlo bi bilo, če bi vsako leto kaj dosegel, bil zato izpostavljen in prepoznaven. Sicer pa gledam na to, da bi še kaj osvojil za lastno zadovoljstvo in bi lahko potem otrokom, vnukom govoril, kaj je njihov oče, dedek naredil." "Dobrodošlo bi bilo, če bi vsako leto kaj dosegel, bil zato izpostavljen in prepoznaven. Sicer pa gledam na to, da bi še kaj osvojil za lastno zadovoljstvo in bi lahko potem otrokom, vnukom govoril, kaj je njihov oče, dedek naredil." Foto: Miro Podgoršek Kako je biti profesionalni športnik na takšnem dogodku, kot je bil Gremo v hribe na Šmohorju, ko so se okoli vas gnetli ljudje? Kaj je tisto, kar jih najbolj zanima?
Nekajkrat sem že bil na dogodku Gremo v Hribe. Na Kopitniku, na primer … Vsako leto grem kam. Razumljivo ljudi zanima, kdaj bom šel na sneg. Zlasti, ker smo še v poletju. Nič pretresljivega me ne sprašujejo. Takšni dogodki so dobrodošli, ker z navijači vzpostaviš bližnji odnos. Vidijo, da si le človek in delaš isto kot oni.

Rok Marguč upa še na veliko zavojev po belih strminah

Na družabnih omrežjih ste zelo aktivni. V teh časih je za športnika tovrsten stik z ljudmi pomemben. Ali za vse to skrbite sami?
Kar aktiven sem. Od kar imam družino, sem bolj takrat, ko sem na pripravah. Letos poleti, ko sem bil na morju, sem bil šokiran, da še stare mame gledajo Facebook. Zame je bilo to šokantno. Nato na primer srečaš soseda v Laškem in vse ve, da sem bil na pripravah na Rogli (smeh, op. a.) ... A res vsi gledate, se vprašam (smeh, op. a.). Ko ti nekdo reče kaj takšnega, vidiš, kako pomembno je, da si aktiven.

"Roka je v redu. Nisem šel na operacijo. Zdravnik mi je rekel, da jo lahko operiramo, vendar bi jo morali nato še enkrat, da bi dali ploščico ven. Že od prej imam notri vijake. Zdaj bi morali dati dve ploščici notri. Mislim, da sem se pravilno odločil." "Roka je v redu. Nisem šel na operacijo. Zdravnik mi je rekel, da jo lahko operiramo, vendar bi jo morali nato še enkrat, da bi dali ploščico ven. Že od prej imam notri vijake. Zdaj bi morali dati dve ploščici notri. Mislim, da sem se pravilno odločil." Foto: Jurij Vodušek/Sportida Pa so ravno zato takšni dogodki kaj naporni ali vas napolnijo z dodatno energijo?
V tej fazi se polnim, ker so priprave. Ko so tekme in uspehi, je sicer lepo, vendar je prej obremenjujoče. Takrat imaš glavo dvakrat večjo. A je to sestavni del športa. Prej ko se navadiš, boljše je.

Kaj pa zanima kaj otroke?
Oni imajo včasih prav posebna vprašanja. Sicer so precej preprosta. Otroci so najbolj iskreni. Ne razmišljajo. Sprašujejo, kolikokrat si se poškodoval, kdaj si se začel ukvarjati s športom, koliko ur treniraš, kolikokrat na dan. Da se primerjajo. V Celju so nam lani postavili tako imenovani pumptrack (vožnja po tlačilnih stezah, op. a.), povsem pred mojim blokom. Lani je bilo polno otrok, letos jih ni več. Potem si rečeš, ali je bilo le za eno leto. Zadnji teden počitnic jih ni bilo. So bili vsi doma za računalniki, televizijo? Ko sem šel na celjski bazen, spet nobenega. Kot da je Celje vas, manjša od Laškega. Nobenega ni bilo. Želim si, da bi se vsi ti otroci odmaknili od telefonov, televizije, računalnika in bi bili več v naravi. Takšen dogodek, kot je Gremo v hribe, je super. Če gre vsa družina, je še toliko lepše. Vsaj pri svoji deklici vidim, da ji je najbolje, ko smo vsi skupaj.

V letošnji akciji Gremo v hribe, v okviru katere je Pivovarna Laško zbirala donacije za Gorsko reševalno zvezo Slovenije (GRZS), so zbrali deset tisoč evrov.

Ali ste že od otrok dobili vprašanje, na katero niste znali odgovoriti?
Presenetili so me, vendar se zdaj ne spomnim. Včasih te pribijejo na stol. Njihova domišljija je brezmejna.

Pred dvema letoma ste postali očka hčerkici Zali. Kako se je spremenilo vaše življenje?
Zelo lepo mi je. Če bi vedel, da bo tako lepo, bi se že prej odločil za otroka. Vendarle si v športu in imaš zadržke, ker ne veš, kako bo šlo. Zdaj ko smo družina, nam je super. Če je mogoče, gre Zala kdaj z mano tudi na Roglo. Zdi se mi, da je dobrodošlo, da kot starši vzgajamo sebe, ker nas otroci posnemajo. "Tamala" že ima desko za na sneg, smučke. Ko gre oči, želi tudi ona. Mi smo jim najlepši zgled. Zato moramo paziti, koliko smo na telefonih …

"Želim si, da bi se vsi ti otroci odmaknili od telefonov, televizije, računalnika in bi bili več v naravi. " "Želim si, da bi se vsi ti otroci odmaknili od telefonov, televizije, računalnika in bi bili več v naravi. " Foto: Miro Podgoršek Ko vas vidi na televiziji, verjetno skače od vznemirjenja?
Navija: Dajmo, ati. Čeprav bo zdaj še bolj, ker bo starejša. Letos je sicer bila na tekmi na Rogli, vendar še v apartmaju.

Anže Kopitar Sportal Anže Kopitar se ne želi spet znajti v "lanskem zosu" #intervju

Kako pa je kaj z vašo roko, ki ste si jo poškodovali na svetovnem prvenstvu?
Roka je v redu. Nisem šel na operacijo. Zdravnik mi je rekel, da jo lahko operiramo, vendar bi jo morali nato še enkrat, da bi dali ploščico ven. Že od prej imam notri vijake. Zdaj bi morali dati dve ploščici notri. Mislim, da sem se pravilno odločil.

Ko smo se pred začetkom intervjuja pogovarjali, ste dejali, da bi se lahko kakšen teden prej vrnili na sneg, če bi šli na operaciji, in morda ujeli konec sezone. Pa vendar tega niste objokovali.
Saj ne veš, kaj bi ti zadnja tekma potem prinesla, če bi se je udeležil. Vseeno si toliko iz pogona, da bi vplivalo na vožnjo. Prva poškodba se mi je zgodila pred olimpijskimi igrami v Vancouvru leta 2010. Takrat sem si kot zdaj zlomil dlančnico na desni roki. Dva dni sem ležal v bolnišnici in sem mislil, da sem izgubil mišice. Če zdaj štiri tedne ne bi šel na sneg, bi bilo še toliko slabše.

Kako je sploh pri vas deskarjih poleti s treningi na snežni podlagi? Smučarji hodijo tudi v Južno Ameriko …
Pravkar sem na Zermattu v Švici. Čile je predaleč in predrag. Če bi začenjali sezono sredi oktobra kot smučarji, bi imeli manj časa za trening na snegu. Tako imamo več manevrskega prostora. Tudi na Zermattu lahko normalno treniramo. Dokler so pogoji dobri, bom to izkoriščal.

Koliko treningov na snegu potem imate pred vstopom v sezono?
Malce je odvisno od vremenskih pogojev. Od 40 do 50 dni sem na snegu. Za to številko se trudimo.

Letos je na Rogli s tretjim mestom le dočakal stopničke. Letos je na Rogli s tretjim mestom le dočakal stopničke. Foto: Jurij Vodušek/Sportida Začnete pa v katerem mesecu? Smučarski skakalci na primer že mesec po koncu sezone začnejo trdo delo.
Pri nas je malce drugače. Ker smo vezani na sneg, aprila in maja testiramo. Prvega maja pa že začnemo kondicijske priprave. Vezan sem na sneg. Evropski ledeniki so dobrodošli do konca maja. Ko imam na programu kondicijske treninge, sem lahko s kolesom na morju in treniram. Malce drugače imamo. Prakticirali smo tudi tako, da smo šli trenirat v dvorano. Hodili smo na Nizozemsko in v Belgijo, kjer sta snežni dvorani. Vendar je proga bolj namenjena za trening slaloma, ker je kratka. Dva treninga na dan sta bila. Če ni druge možnosti, je bilo to super. Prej ali slej bo to tako ali tako postalo priljubljeno, če gledamo, kakšne so zime (smeh, op. a.).

Peter Slatnar Sportal Slatnar z novim konceptom karbonskih čevljev

Ali trenirate sami ali ste pod okriljem reprezentančnega trenerja?
Izi (Izidor Šušteršič, op. a.) nas trenira. On je zelo v redu. Po mojem mnenju je pravi. Tu smo Žan Košir, Tim Mastnak in jaz. Vsi imamo svoje muhe. Da imamo nekoga, ki vozi slalom med vsemi nami, je super. Vsi ga tudi poznamo. Pošten je. Do vseh je isti. Zame je že to veliko. Nekaj lahko da, marsikaj pa že tudi sam vem iz izkušenj.

Ali med vami fanti vlada konkurenca?
Niti ne. Lani smo kar veliko trenirali skupaj. Toliko smo skupaj, da vemo, da smo vsi dobri, če komu na tekmi uspe priti do odličnega rezultata.

Marguč o starostni meji pri deskarjih

Kako za vas skrbi Smučarska zveza Slovenije? Pred časom se je govorilo o mačehovskem odnosu.
Ko je bil na vrhu Primož Ulaga, smo dobili največ. Takrat je bilo najboljše. Od Športne loterije smo dobili sredstva. Vsaj nekaj. Vem, da nismo smučarji. Tega se dobro zavedam. Kaj bi jokali. Plačajo nam trenerja, serviserja za svetovni pokal.

Marcel Hirscher Sportal Alpsko smučanje ne bo več, kar je bilo

Koliko dobite deskarji?
Razdeljeni smo na status – svetovni, mednarodni in perspektivni. Okoli 100 tisoč evrov je namenjenih za alpski del deskarjev.

"Nimamo zgodovine, zato se moramo zadovoljiti s tem, kar imamo. Vseeno smo napredovali, če gledamo na čase Dejana Koširja. Če ne drugega, smo na televiziji. Že zaradi tega smo bolj zanimivi. Ljudje gledajo." "Nimamo zgodovine, zato se moramo zadovoljiti s tem, kar imamo. Vseeno smo napredovali, če gledamo na čase Dejana Koširja. Če ne drugega, smo na televiziji. Že zaradi tega smo bolj zanimivi. Ljudje gledajo." Foto: Jurij Vodušek/Sportida Pa se ni nič spremenilo po vseh medaljah na svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah, ki ste jih deskarji osvojili?

Zanimivo, a ne … Glede na rezultate, ki jih dosegamo, je to zelo zanimivo. Vemo, kako gre. V ozadju mora biti veliko politike in zelo močni morajo biti tisti, ki rečejo, da bodo dali za sponzorstvo. Pri nas večinoma sponzorirajo državna podjetja. Zasebnih je manj. Tega se zavedam. Nimamo zgodovine, zato se moramo zadovoljiti s tem, kar imamo. Vseeno smo napredovali, če gledamo na čase Dejana Koširja. Če ne drugega, smo na televiziji. Že zaradi tega smo bolj zanimivi. Ljudje gledajo.

Sezono imate torej pokrito?
Z vsemi sponzorji. Zdaj sem na Zermatt peljal še serviserja in očeta. To plačam s svojim denarjem. 

Ali je mogoče dati kaj denarja tudi na stran?
Nekaj denarja dobim tudi z nagradami na tekmah. Poleg tega sem zaposlen na policiji. Že 10 let. Če ne bi bil zaposlen tam, ne vem, kako bi. Kar zadeva to, je država poštena do športnikov. Želel bi še več tega. Da smo to dosegli, smo se tepli. Želel bi si, da nas je več. Moramo vedeti, da imajo tudi druge države tako urejeno. Nekatere malce bolj dodelano. Ne moti me, da me bodo vrgli na cesto, ko bom končal kariero. Jasno so mi povedali in to je pošteno.

Menite, da bi olimpijska medalja prinesla več kot tista s svetovnih prvenstev? Z olimpijskih iger je še nimate, s svetovnih  štiri.
Nimam občutka, da bi bila bistvena razlika. Idealno bi bilo, če bi se vse to razporedilo. Na enem prvenstvu sem namreč dobil dve medalji. Dobrodošlo bi bilo, če bi vsako leto kaj dosegel, bil zato izpostavljen in prepoznaven. Sicer pa gledam na to, da bi še kaj osvojil za lastno zadovoljstvo in bi lahko potem otrokom, vnukom govoril, kaj je njihov oče, dedek naredil.

"Zelo mi je žal Sočija, predvsem veleslaloma. Da se mi je zalomilo proti Nevinu Galmarinju (osvojil je zlato medaljo, op. a.). Po tistem se mi bo še kolcalo." "Zelo mi je žal Sočija, predvsem veleslaloma. Da se mi je zalomilo proti Nevinu Galmarinju (osvojil je zlato medaljo, op. a.). Po tistem se mi bo še kolcalo." Foto: STA Na olimpijskih igrah se vam je vedno nekaj ponesrečilo, da niste prišli do želenega odličja. Kje se je zataknilo?
Lahko razčlenimo vse. V Vancouvru sem naredil nekaj novega, kar je zdaj temelj vsega deskanja. Takrat sem poskušal, vendar ni šlo. Gre za podložne plošče, ki jih zdaj izdelujem. Izdelujemo svojo znamko. Delali bomo tudi deske, ki se bodo imenovale RM. Deske so še v povojih. Plošče imamo že tri štiri leta. No, v Vancouvru me je marsikaj šokiralo. Ko doživiš prve olimpijske igre, izgubiš sanje, ki si jih imel prej (smeh, op. a.).

Zelo mi je žal Sočija, predvsem veleslaloma. Da se mi je zalomilo proti Nevinu Galmarinju (osvojil je zlato medaljo, op. a.). Po tistem se mi bo še kolcalo. Slalom ni bil tako pripravljen, da bi bil lahko konkurenčen. Postavitev ti mora vseeno ležati.

Pjongčang je najbolj živ. Razočaran sem bil, ker sploh nisem imel občutka, da sem slabo peljal. Ko smo analizirali, smo videli, da mi že žreb ni bil naklonjen. Že dan prej nisem imel priložnosti, da bi prišel do medalje. Vsi so imeli liho, jaz sodo številko. Z mojo številko je bil najboljši šele šesti. V drugem krogu se nam je naredila luknja in to se je poznalo. Da, bil sem razočaran.

Enzo Smrekar Sportal SZS s pozitivnim poslovnim izidom v pričakovanju velikih prvenstev

Koliko časa se ukvarjate z izdelavo snowboardov?
Dve leti razvijamo. Sam testiram. Ob sebi imam prvega trenerja, ki mi je pred 20 leti rekel, naj pridem na trening. Takrat sem se začel voziti. Na Rogli je imel klub. Pozneje se ni toliko ukvarjal z deskanjem. Nato je začel izdelovati wakeboarde in deske za free style. Dejal sem mu, ali bi skupaj naredila alpsko desko. Naš glavni trg ni Slovenija, niti Evropa, temveč vzhod. Japonska in Koreja sta v vzponu. Nismo se zavedali, da je tam toliko deskarjev. Pogoje imajo dobre. Sneg je suh. Veliko ljudi se ukvarja z deskanjem. S ploščami smo spoznali, da je trg velik, zato smo se odločili še za izdelovanje deske.

Rok Marguč Foto: Jurij Vodušek/Sportida Potem že veste, s čim se boste po koncu kariere ukvarjali?
Pravzaprav bi rad delal to. Trenerstvo me ne vleče. Ko si trener, moraš biti od 150 do 200 dni odsoten, kar je veliko.

Zdaj ste v Kristusovih letih, kar ne pomeni, da vas pošiljam v pokoj. Do kdaj se vidite v tem športu?
Glede na to, da lahko deskarji kar podaljšamo kariero, in če ne bo poškodb, so moj načrt olimpijske igre v Cortini d'Ampezo leta 2026. To so najbližje, ki jih bodo lahko obiskali moja družina in navijači. Rad bi, da me hči vidi tekmovati v živo. Ne nazadnje je moja sorodnica leta 1956 prav v Cortini d'Ampezzo nastopila na olimpijskih igrah. Sestrična moje stare mame je tekla na smučeh na 10 kilometrov. Tudi to bo dogodek za vso družino.

Potem boste deskarski Noriaki Kasai, ki v smučarskih skokih s svojo starostjo premika meje?
Takrat bom na poti do 40. leta, 39 bom še star. Malce mlajši bom. Verjetno bo Kasai takrat še vedno skakal (smeh, op. a.).

crop Sportal Uresničil se je črni scenarij: špansko smučarko našli mrtvo

Komentarji

3

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • slov1ec / 07.09.2019. ob 09:32 +1 - 1

    Za kakšno konkretno delo imate pa športniki ( redke izjeme ) prenežne rokice, pa zgodaj je treba vstajat, plača pa... vsaj v realnem sektorju samo senca zdajšnjih prihodkov. A tudi to je ( naše ) življenje.

    +1 - 1
  • Mira / 07.09.2019. ob 08:13 +1 - 2

    Skoraj vsi športniki so "zaposleni" v vojski ali policiji. Tam jih pa skoraj nikoli ni. Tu in tam se prikažejo, da upravičijo prejemanje plače.

    +1 - 2
delitve: 12
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin