SiolNET. Sportal Atletika
9,21

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju: Maruša Mišmaš

Sramežljiva rekorderka s spuščenimi lasmi, ki je danes natanko to, kar ni hotela postati

9,21

termometer

Maruša Mišmaš
Maruša Mišmaš se je letos dokončno vrnila po hudi poškodbi in se takoj izstrelila v svetovni vrh. Foto: Vid Ponikvar

V tokratni sobotni intervju je pritekla Maruša Mišmaš, najboljša slovenska tekačica, ki se je letos z odličnim državnim rekordom uvrstila v svetovni vrh discipline, v kateri pregovorno prevladujejo Afričanke. Da je prišla do tja, je morala mlada atletinja prehoditi trnovo pot, ki jo je tokrat delila tudi z nami.

S časom 9:20,97, ki ga je letos dosegla na mitingu diamantne lige v Oslu, je krepko popravila svoj osebni rekord v teku na tri tisoč metrov z zaprekami in zdaj že povsem v pozabo pahnila mejnik prejšnje rekorderke Daneje Grandovec. Ta je v Sloveniji orala ledino v mladi atletski disciplini, ki je v žensko atletiko na velika tekmovanja vstopila pred 14 leti. Njen rekord je Maruša Mišmaš popravila za 45 sekund in ga namerava še bolj.

Uspešna je tako v atletiki kot v šoli. Uspešna je tako v atletiki kot v šoli. Foto: Vid Ponikvar "Želim se čim bolj približati meji devetih minut," o visokih ciljih in tudi v svetovnem merilu fantastičnem rezultatu pravi 24-letna večkratna slovenska rekorderka, ki ob pogovoru pogosto sramežljivo pogleda v tla. Za njo je trnova pot, saj so z mamo in dvema mlajšima bratoma ostali brez očeta, ko je bila stara komaj devet let. Pozneje je športni vzpon nadarjene tekačice, ki je bila pred petimi leti izbrana za najboljšo mlado športnico v Sloveniji, zavrla huda poškodba, zaradi katere v svoji najljubši disciplini ni nastopala kar dve leti.

V težkih časih je zamenjala trenerja, se vrnila še močnejša in v letošnjem letu, ki ga bo vedno nosila v spominu, saj je pred kratkim skočila tudi v zakonski stan, spet začela uživati v teku. "Ko tečem, se počutim svobodno. V teku in treningu, tudi bolečini, ki pride zraven, enostavno uživam. Brez atletike si ne predstavljam življenja," pravi simpatična svetlolaska, ki najraje teče s spuščenimi lasmi. Je tudi zelo pridna študentka fakultete za kemijo in ima v življenju dobro razdelane načrte. Pa čeprav iz njene preteklosti štrli podatek, ki to trditev postavi na laž. Danes je namreč postala to, česar si kot otrok nikoli ni želela. Vrhunska atletinja.

Z atletiko se je začela ukvarjati že na začetku osnovne šole, a je sprva ni jemala preveč resno. Z atletiko se je začela ukvarjati že na začetku osnovne šole, a je sprva ni jemala preveč resno. Foto: Vid Ponikvar

Zanimivo, stari ste 24 let, z atletiko pa se ukvarjate že skoraj dve desetletji.
Začela sem že na začetku osnovne šole, a takrat je bila to le igra, aktivnost za otroke. Bilo je super, da nismo bili tako resni, ampak smo atletiko spoznavali skozi igro. Pozneje je postalo veliko bolj resno. V devetem razredu osnovne šole sem začela teči resneje, se udeležila tudi prve reprezentančne tekme, potem sem atletiko začela jemati vse bolj zares in to le še stopnjevala. Tudi zdaj nisem prišla do maksimuma. Moj trener pravi, da šele spoznavam vrhunske treninge. Prihodnje leto želim dodati še precej in se čim bolje pripraviti na olimpijske igre.

Še bolj zanimivo je, da si vrhunska atletinja nikoli niste želeli postati. Tako ste menda govorili pred leti, a zdaj ste postali natanko to.
Res je. Ko sem bila majhna, si nikoli nisem želela postati vrhunska tekmovalka. Spomnim se, da je moja mama, ki je tudi moja največja navijačica in velika športna navdušenka, vseskozi gledala atletiko in navijala za naše, meni pa so se zdele najboljše atletinje na svetu preveč mišičaste in sem si govorila, da nikoli ne bi bila rada takšna.

Potem me je atletika pritegnila. Sploh v srednji šoli, ko sem kot mladinka začela nastopati na največjih mladinskih tekmovanjih. Počasi sem se zaljubila v atletiko in tek. Brez tega si življenja ne znam več predstavljati. Počnem to, kar imam najraje. Ne pomeni pa atletika samo treningov, ampak še marsikaj drugega. Ob tem pridejo še skrb za regeneracijo, spanje, zdrava prehrana, masaža, fizioterapije … Danes je v mojem življenju vse podrejeno atletiki.

Pravite, da treninge naravnost obožujete. Da raje trenirate dvakrat na dan kot pa samo enkrat. Kako to?
Ne vem, ampak res sem srečna, ko treniram. Sploh zdaj, ko imamo prijetno in dobro skupino, v kateri se razumemo. Tako s trenerjem kot s preostalimi dekleti, z mano pa trenira tudi moj mož. Ko sem na treningu, sem na kraju, na katerem sem najbolj srečna. Počnem, kar imam najraje. Vedno komaj čakam, da grem na trening. Tam sem v dobri družbi, ob pozitivni energiji. Vsakega treninga se vedno veselim. Morda samo pozimi, ko v dvorani delamo vaje za moč, ne. Tega ne maram, saj ne maram biti v zaprtem prostoru. Raje sem zunaj in tečem.

Treninge obožuje in se veseli vsakega naslednjega. Treninge obožuje in se veseli vsakega naslednjega. Foto: Vid Ponikvar

Je z nastopi na tekmah podobno?
Da, zelo podobno. Tudi tekmujem zelo rada. Sploh, ko imam dober dan, tečem res sproščeno in uživam v tekmovanjih. Najbolje je, ko imam prazno glavo in sem osredotočena samo na tekmo. Kadar imam slab dan, je drugače. Takrat trpim, začnem razmišljati o tem, kako boli, in ne tečem dobro. Še nikoli pa nisem odstopila.

Ste najboljša tekačica v Sloveniji, v kateri teče vse več ljudi. Kot ambasadorko teka vas to verjetno veseli?
Seveda. Res je lepo videti, da vse več Slovencev teče. Ob cesti vseskozi srečuješ ljudi, ki tečejo. V naravi prav tako. Spomnim se, da so me, ko sem začenjala teči, marsikdaj gledali po strani. Včasih so mi trobili avtomobili in se jezili. Zdaj je to postalo normalno, kar je izjemno lepo videti. Tek je res zdrav in preprost šport. Tečeš lahko kjerkoli in kadarkoli. Ne potrebuješ niti veliko opreme. Tek je lep šport.

Da Slovenija "teče", je mogoče opaziti tudi pri iz leta v leto večji udeležbi na največjem tekaškem prazniku pri nas, ljubljanskem maratonu.
Da, to je res tekaški praznik, na katerem se zberejo vsi tekači iz Slovenije in še od kod drugod. Zelo mi je všeč, ko je na kupu toliko ljudi, ki imajo radi tek. Všeč mi je energija, ki jo čutim tam. Zelo pozitivno je in zelo uživam, ko sem del tega dogodka. Letos žal ne bom mogla nastopiti, saj me takrat čakajo vojaške igre. Zaposlena sem v Slovenski vojski, zato me ne bo, ampak bom pa prihodnje leto.

Na ljubljanskem maratonu vedno rada nastopi, a je letos ne bo zraven. Na ljubljanskem maratonu vedno rada nastopi, a je letos ne bo zraven. Foto: Vid Ponikvar

Ste pomislili, da bi pravi maraton kdaj odtekli tudi sami?
Glede na to, da sem tekačica, ga bom enkrat skoraj morala preteči, nimam pa želje in ambicij, da bi se maratona lotila resno. Tudi zdaj na stezi raje kot na 5.000 metrov tečem na 1.500 metrov. Nikoli pa ne veš, kaj prinese prihodnost. Bomo videli.

Od kod izvira ljubezen do ovir?
Ne vem, ampak že ko sem bila majhna, sem jih vedno oboževala. Takrat smo se preizkusili v skoraj vseh disciplinah, a na ovirah sem najbolj uživala. Hitro sem usvojila tehniko teka čez ovire, bilo je zelo zabavno. Ovire sem imela vseskozi rada. Imam občutek, kot da mi dajejo pospešek in pomagajo držati ritem. Obožujem preskakovanje ovir.

Ste kdaj morda povezali vzporednico z ovirami in življenjem, v katerem vam ni bilo lahko, do zdaj ste morali preskočiti kar nekaj ovir? Zgodnja smrt očeta, huda poškodba …
Tako še nisem razmišljala, si pa pogosto, ko je težko, rečem, da je to samo ovira v življenju, ki jo je treba preskočiti.

Pravite, da je atletika vaša vez s pokojnim očetom. Tudi on je bil tekač. Celo treniral je pod vodstvom vašega poznejšega, zdaj že nekdanjega trenerja Svjetlana Vujasina.
To mi je moj nekdanji trener povedal večkrat. Še preden sem začela trenirati pri njem. Mogoče me je tudi to malo pritegnilo. Vse, kar me spominja na očeta, mi daje dober občutek. Atletika je nekakšna vez med nama. Ko tečem, čutim, da sem z njim povezana.

Kako težko je bilo odraščati brez očeta?
Ne vem, kako bi bilo, če bi bil zraven, lahko pa rečem, da občudujem mojo mamo, ker nas je lepo vzgojila in je bila tako močna. Zagotovo ji je bilo s tremi majhnimi otroki, imam še dva mlajša brata, zelo težko, bila je sama, a mislim, da ji je uspelo.

Kopica velikih tekmovanj in tudi medalje z njih

Na člansko svetovno prvenstvo se podaja drugič. Prvič je tekla v Pekingu leta 2015. Na člansko svetovno prvenstvo se podaja drugič. Prvič je tekla v Pekingu leta 2015. Foto: Getty Images V mlajših kategorijah je Mišmaševa na velikem tekmovanju prvič nastopila na mladinskih olimpijskih igrah v Singapurju leta 2010, ko je bila peta v teku na 400 metrov z ovirami. Leto zatem je v isti disciplini najprej na svetovnem prvenstvu do 17 let v Lillu prišla do polfinala, potem pa dva tedna pozneje na evropskem mladinskem prvenstvu v Talinu obstala v kvalifikacijah. Leta 2012 je na mladinskem svetovnem prvenstvu v Barceloni prišla do polfinala v teku na 800 metrov, medtem ko se je na 1.500 metrov uvrstila v finale in tam zasedla deveto mesto. Leta 2013 je v teku na 3.000 metrov z zaprekami na mladinskem evropskem prvenstvu v Rietiju osvojila srebro. Tistega leta je bronasto medaljo osvojila tudi na mladinskem evropskem prvenstvu v krosu.

Na članski ravni je na velikem tekmovanju prvič nastopila leta 2013, ko je na dvoranskem evropskem prvenstvu v Göteborgu izpadla v kvalifikacijah teka na 1.500 metrov. Leto pozneje je v kvalifikacijah v isti disciplini izpadla tudi na dvoranskem svetovnem prvenstvu v Sopotu, poleti pa se je na evropskem prvenstvu na prostem v Zürichu uvrstila v finale in tam pristala na desetem mestu. Leta 2015 je bila balkanska prvakinja v krosu, na balkanskem prvenstvu pa je bila še druga v teku na 3.000 metrov z zaprekami in četrta na pol krajši razdalji brez ovir. Prvič je tistega leta nastopila tudi na svetovnem prvenstvu in v svoji disciplini v Pekingu izpadla v kvalifikacijah. Pozimi je bila pred tem osma na dvoranskem evropskem prvenstvu v Pragi v teku na 3.000 metrov. Po dolgotrajni odsotnosti zaradi poškodb se je na velika članska tekmovanja vrnila lani, ko je v Berlinu na evropskem prvenstvu v finalu teka na 3.000 metrov z zaprekami zasedla 11. mesto. Letos je na dvoranskem evropskem prvenstvu v Glasgowu obstala v kvalifikacijah teka na 1.500 metrov.

Nase ste prvič opozorili leta 2010, ko ste bili peti na mladinskih olimpijskih igrah, takrat še v teku na 400 metrov z ovirami. Ste takrat že opustili misel na to, da nikoli ne želite biti vrhunska atletinja?
Ne, takrat si še vedno nisem želela biti vrhunska atletinja. Nameravala sem teči do konca srednje šole, potem pa se posvetiti študiju in začeti opustiti resno atletiko. Vem, da mi je takrat trenerka v Grosupljem že govorila o olimpijskih igrah in izzivih, ki so pred mano, a se nisem videla v tem.

O tem sem začela razmišljati šele, ko sem prišla v Ljubljano in v Vujasinovi skupini začela trenirati s fanti, ki so bili zelo resni. V tisti skupini je bil takrat tudi slovenski rekorder v teku na 800 metrov Žan Rudolf, ki je lovil normo za olimpijske igre 2012 in ji bil zelo blizu, a mu žal ni uspelo. Ko sem videla, kako resno atletiko jemlje on, je tudi mene počasi pritegnilo. Potem sem se za večje cilje začela zanimati tudi jaz.

Ko je Grosupeljčanka, ki zdaj živi v Kamniku, prišla v Ljubljano, se je počasi zares zaljubila v atletiko. Ko je Grosupeljčanka, ki zdaj živi v Kamniku, prišla v Ljubljano, se je počasi zares zaljubila v atletiko. Foto: Vid Ponikvar

Leta 2013 ste na veliki tekmi prvič prišli do medalje, kar do dveh. Bili ste srebrni na mladinskem evropskem prvenstvu v teku na 3.000 metrov z zaprekami in tudi bronasti na mladinskem evropskem prvenstvu v krosu. To je bilo tudi leto, v katerem ste s 400 metrov ovire presedlali na 3.000 metrov z zaprekami. Kako se je zgodil preskok?
Da, tisto leto je bilo res zanimivo. Sploh prvič sem tekla na 3.000 metrov z zaprekami. Na ekipnem evropskem prvenstvu so me prosili, naj tečem v tej disciplini, saj drugega dekleta ni bilo, jaz pa sem pred tem že nekajkrat tekla na 2.000 metrov z ovirami. Nastopila sem, postavila nov članski državni rekord 9:58 in zmagala.

Potem sem se odločila, da bom nastopala v tej disciplini. Nikoli nisem bila preveč hitra, tako da je bilo to, da ne bom več tekla na 400 metrov z ovirami, jasno, a bolj kot na 3.000 metrov z zaprekami sem ciljala na tek na 1.500 metrov, toda potem se je izkazalo drugače. Na evropskem mladinskem prvenstvu sem v tej disciplini nastopila šele tretjič in sem že osvojila medaljo. Takrat sem ugotovila, da mi je ta disciplina pisana na kožo. Istega leta sem osvojila še medaljo v krosu, ki mi je morda še bolj pri srcu. Tam vlada res velika konkurenca, nastopijo tekačice iz vseh mogočih disciplin, tako da je težko napovedati karkoli, zato sem bila po koncu res zelo vesela.

Leta 2013 sem prvič nastopila tudi na članskem velikem tekmovanju. Na dvoranskem evropskem prvenstvu sem v teku na 1.500 metrov po enem krogu padla, potem ko sem se v gneči spotaknila. Zelo hitro sem se pobrala in šprintala, da sem ujela skupino, a ob tem izgubila precej moči. Na koncu se je izšlo slabo, je bila pa to lepa izkušnja, saj sem imela prvič občutek, da nastopam med zares vrhunskimi atletinjami. Zagotovo mi je takrat manjkalo precej izkušenj. Zdaj vidim, da sem naredila velik preskok v primerjavi s tistimi časi. Izkušnje in samozavest so večje. Lažje je tekmovati.

Pravi, da v preskakovanju ovir uživa. Pravi, da v preskakovanju ovir uživa. Foto: Reuters

Kako pomembna je tehnika preskakovanja ovir pri teku na 3.000 metrov z zaprekami?
Ne tako zelo, kot je na 100 ali 400 metrov z ovirami, a je vseeno pomembna. Najpomembnejše je, da greš čim bolj sproščeno čez oviro. Da ne izgubljaš energije in časa. Tako na navadni kot tudi na vodni oviri, pri kateri moraš paziti, da z eno nogo stopiš v vodo, drugo pa na suho in se čim prej potegneš ven. Premočena obutev? Ne, to ni težava. Šprinterice so iz tako lahkega materiala, da tega, da so mokre, sploh ne čutiš.

Osebni rekordi Maruše Mišmaš:

- Na prostem:
400 m: 56,99 (Ljubljana, 2010)
800 m: 2:05,80 (Maribor, 2012)
1000 m: 2:46,36 (Ljubljana, 2012)
1500 m: 4:06,64 (Ostrava, 2019)
3000 m: 9:02,91 (Zagreb, 2015)
5000 m: 16:19,04 (Ptuj, 2018)
10.000 m: 35:10,26 (Kranj, 2014)
400 m ovire: 1:00,56 (Singapur, 2010)
2000 m zapreke: 6:11,92 (Ljubljana, 2019)
3000 m zapreke: 9:20,97 (Oslo, 2019)

- V dvorani:
400 m: 58,66 (Linz, 2010)
800 m: 2:03,57 (Dunaj, 2019)
1500 m: 4:08,09 (Ostrava, 2019

Leta 2014 ste v teku na 3.000 metrov z zaprekami zasedli deseto mesto na članskem evropskem prvenstvu.
To je bilo leto, v katerem sem naredila velik preskok. Že na prvi tekmi sem izboljšala državni rekord in izpolnila normo za evropsko prvenstvo. Potem tam žal nisem pokazala vsega, kar sem pričakovala. Predvsem nad časom, ki sem ga odtekla, sem bila razočarana. Uvrstitev niti ni bila slaba, a bila sem sposobna teči precej hitreje od 9:45. Verjetno mi je manjkalo izkušenj, da bi znala odteči vrhunsko na najpomembnejši tekmi sezone. Morda je bilo krivo tudi dejstvo, da sem prvič tekla tako pozno, sredi avgusta, ko so največja atletska tekmovanja. Pred tem sem bila maja in junija precej boljša.

Ob koncu leta so vas v Društvu športnih novinarjev Slovenije izbrali za najboljšo mlado slovensko športnico. Ste bili nad tem presenečeni?
Zelo sem bila presenečena. Tega res nisem pričakovala. Mislim, da je bila ta nagrada takrat sploh prvič podeljena in takoj sem jo dobila jaz. To je bila zame velika čast. Veliko priznanje, ki mi je dalo motivacijo za naprej. Res lepo je bilo prejeti takšno priznanje v konkurenci, ki je v Sloveniji vedno dobra.

Leta 2014 je bila izbrana za najboljšo mlado športnico v izboru slovenskih športnih novinarjev. Leta 2014 je bila izbrana za najboljšo mlado športnico v izboru slovenskih športnih novinarjev. Foto: Vid Ponikvar

Leta 2015 ste poskrbeli za velik preskok in nov rekord v vaši paradni disciplini. Bili ste balkanska podprvakinja v teku na 3.000 metrov z zaprekami in balkanska prvakinja v krosu, na evropskem prvenstvu do 23 let ste bili v teku prek zaprek peti. Osvojili ste tudi osmo mesto na dvoranskem evropskem prvenstvu na 1.500 metrov, skrbeli ste za nove rekordne tekme, prvič ste nastopili na članskem svetovnem prvenstvu …
V tisti sezoni sem bila res motivirana za evropsko prvenstvo do 23 let, na katerem sem si želela zmagati. Vso zimo sem imela v glavi ta cilj in trenirala res trdo. Zelo sem bila motivirana, kar se je tudi poznalo. Že na prvi tekmi sem tekla 9:35 in postavila nov državni rekord, kar je bil že vrhunski rezultat.

Bila sem v res dobri formi, naredila sem velik preskok. Toda na tisti tekmi sem si na skoku čez vodno oviro tudi zvila gleženj, tako da sem bila dva tedna na berglah. En mesec nisem mogla teči in sem veliko izgubila. Na koncu sem na evropskem prvenstvu peta, kar je bilo zame veliko razočaranje, ampak to je bilo največ, kar sem s tistim gležnjem lahko naredila.

Potem pa leto 2016 in začetek agonije s poškodbo, zaradi katere ste na koncu ostali tudi brez olimpijskih iger v Riu de Janeiru.
Takrat sem bila zelo motivirana, šli smo na priprave v Južno Afriko, trenirala sem zelo dobro. Morda sem celo malce pretiravala in potem so se začele težave z Ahilovo tetivo, ki so se vlekle v nedogled. Bilo je slabo, pa potem boljše in spet slabo. En mesec sem vseeno trenirala in šla julija na evropsko prvenstvo v Amsterdamu, kjer so se težave ponovile in na koncu tam sploh nisem nastopila. Grozno je bilo. Bila sem tam, pa nisem mogla teči.

Nisem vedela, pri čem sem. To je najhuje. Vsak mi je govoril drugače. Dva tedna sem bila brez bolečine, potem pa se je spet začelo. Psihično je bilo zelo naporno. Na koncu sem takrat, ko sem se odločila, da ne grem na olimpijske igre, občutila veliko olajšanje, saj sem vsaj vedela, pri čem sem.

Ko so se igre v Riu de Janeiru začele, mi ni bilo lahko, a takrat sva s takratnim fantom odšla na dopust, tako da sem se vsaj malce umaknila od vsega. Malo sem se odklopila, kar je bilo zelo v pomoč. Potem sem takoj začela razmišljati za naprej. Stara sem bila 21 let in rekla sem si, da sem še mlada. Da je pred mano še dolga kariera. Priložnost za olimpijske igre bo še prišla. Naredili smo načrt, da bom šla septembra na operacijo in začela znova.

Leta 2016 jo je doletela huda poškodba, zaradi katere dolgo ni tekla. Leta 2016 jo je doletela huda poškodba, zaradi katere dolgo ni tekla. Foto: Vid Ponikvar

Takrat ste tudi zamenjali trenerja in odšli k zdajšnjemu, Tevžu Korentu. Tudi zaradi poškodbe?
Verjetno malce tudi zaradi tega, a o podrobnostih, zakaj sem zamenjala trenerja, ne bi govorila. Začutila sem, da potrebujem spremembo. Tevž, nekdanji šprinter čez ovire, je bil prej v Vujasinovi ekipi, bil je trener za moč in mi je pomagal tudi pri treningu ovir, saj je včasih tekel čez njih. Takrat sem začutila, da bi se rada umaknila, on pa je bil človek, ki mi je padel na pamet. Sprva se je mislil umakniti iz atletike, potem pa sva rekla, da bova poskusila. Sva si pa obljubila, da bova, če sva se že tako odločila, začela zares in se ciljem vsaj do olimpijskih iger podredila stoodstotno.

Kako težko je bilo v času poškodbe. Ste kdaj pomislili, da imate vsega dovolj?
Bilo je težko, ne samo poškodba, ampak tudi vračanje po njej, a sem imela ob sebi veliko podporo. Sodelujem tudi s psihologinjo, ki je bila takrat v veliko pomoč, v veliko oporo je bil tudi novi trener, ki me je usmerjal naprej. Nikoli nisem pomislila, da bom obupala. Vedela sem, da se bom vrnila, ampak bo trajalo nekaj časa. Trener me je pomiril in mi rekel, da bova leta 2017 začela z ničle. Nisva resno tekmovala, ampak sva se le pripravljala, da bi naslednjo zimo lahko začela reso trenirati.

Takrat je bilo težko, šla sem tudi na kakšno tekmo, ampak so bili rezultati daleč od tistega, kar sem dosegala pred tem. Včasih sem bila malce nepotrpežljiva in razmišljala o marsičem, a sem si rekla, da moram potrpeti in tudi sem. Vedno sem verjela, da se bom vrnila. Ko zdaj pogledam nazaj, se mi zdi, da je poškodba nekaj najboljšega, kar se mi je zgodilo. Zamenjala sem trenerja, začela na novo in z novo skupino, v kateri tečem veliko bolj sproščeno.

V tej skupini trenira tudi Klara Lukan, nedavna evropska mladinska prvakinja v teku na 5.000 metrov, ki vas občuduje in pravi, da ste ena izmed njenih vzornic.
Z njo je veliko lažje. V veliko pomoč sva si, saj večino treningov opraviva skupaj. Vedno nama je lažje, saj vlečeva druga drugo. Je zelo tekmovalna punca, tako da včasih na treningih, ko tekmovalnost sploh ni pomembna, potegne naprej in tek postane zelo zabaven. Sva prijateljici, zelo sem vesela, da je ob meni. Pomagava druga drugi. Je tudi zelo hitra. Popravila je že skoraj vse moje mladinske rekorde na 3.000 in 5.000 metrov. Vesela sem zanjo. Rekorde je treba podirati.

Leta 2018 ste se vrnili, na evropskem prvenstvu pristali na 11. mestu in za konec v zadnjem nastopu v sezoni odtekli nov državni rekord 9:28. Vrnitev je bila uspešna.
To je bilo prvo leto, ko sem spet tekla na vrhunski ravni. Treba se je bilo navaditi. Začetek je bil težak. Na prvem mitingu v začetku junija v Franciji sem bila zelo živčna, minilo je dve leti, odkar sem nazadnje tekla na 3.000 metrov z zaprekami. Imela sem visoka pričakovanja, teči sem hotela okoli 9:30, a sem tekla zelo nesproščeno in v cilj pritekla v času 9:53.

Bila sem zelo razočarana, čeprav sem takoj izpolnila normo za evropsko prvenstvo, tako da je bil prvi cilj izpolnjen. Potem sem deset dni pozneje nastopila na mitingu v Ostravi, tekla veliko bolj sproščeno in samozavestno, dosegla sem rezultat 9:35, s katerim sem bila seveda zelo zadovoljna. Takrat sem lahko rekla, da sem se uspešno vrnila. Potem sem za konec sezone v Berlinu tekla 9:28 in bilo je res fantastično.

Letos je debitirala na mitingih diamantne lige in takoj opozorila nase. Letos je debitirala na mitingih diamantne lige in takoj opozorila nase. Foto: Vid Ponikvar

Letošnjo sezono ste pozimi začeli z nastopom na dvoranskem evropskem prvenstvu, na katerem ste v teku na 1.500 metrov za las ostali brez finala.
Že dvoranska sezona je pokazala, da sem zelo napredovala, kar je bila velika motivacija za pripravo na poletje. Letos sem naredila res velik preskok. Fizično sem zelo napredovala, še večji napredek pa sem naredila pri psihični pripravljenosti. Zdaj tečem veliko bolj sproščeno, samozavestno in odločno. To je glavni razlog, da letos tečem hitreje.

Da ste odlično pripravljeni, ste dokazali že sredi maja, ko ste v Šanghaju, kjer ste debitirali v diamantni ligi, ob šestem mestu tekli 9:29.
To je bila zelo lepa tekma. Prvič sem tekla na diamantni ligi, kar je posebno doživetje. Mislila sem, da bo vzdušje bolj živčno, a je bilo zelo sproščeno. Odtekla sem zelo dobro.

Potem pa miting diamantne lige v Oslu, deveto mesto in predvsem odličen državni rekord 9:20. Ste bili presenečeni?
Po eni strani da, a po drugi niti ne. Letošnji cilj je bil teči okoli 9:20. Pričakovala sem, da ga lahko dosežem, tako da nisem bila šokirana, ko sem tekla tako hitro, sem bila pa vesela, da mi je uspelo. Lep občutek je bil.

Slovenska rekorderka je trenutno 12. na svetu

Svetovna rekorderka iz Kenije Beatrice Chepkoech je trenutno razred zase. Svetovna rekorderka iz Kenije Beatrice Chepkoech je trenutno razred zase. Foto: Reuters Na lestvici najboljših izidov letošnje sezone na prostem v teku na 3.000 metrov z zaprekami med ženskami na vrhu premočno vodi svetovna rekorderka, Kenijka Beatrice Chepkoech, ki je konec junija v ZDA tekla 8:55,58. Pred drugo najboljšo na lestvici, na kateri so med najboljšimi desetimi še kar štiri njene rojakinje, tri Američanke, ena tekačica iz Burundija in ena iz Ugande, ima več kot osem sekund naskoka.

Mišmaševa je s svojim državnim rekordom (9:20,97), ki ga je dosegla pred mesecem dni, na visokem 12. mestu. Med Evropejkami je druga. Tik pred njo je s časom 9:20,31 Nemka Gesa Felicitas Krause.

Naslov svetovne prvakinje bo v Dohi branila najboljša z zadnjega svetovnega prvenstva pred dvema letoma v Londonu, Američanka Emma Coburn, ki blesti tudi letos in je s časom 9:04,90 na tretjem mestu letošnje lestvice.

Pred tedni ste spet začutili bolečine v nogi, zaradi česar ste tudi izpustili nastop na državnem prvenstvu, predvsem pa ste se verjetno zbali, da vas ne čaka nova agonija. Kako je z vašim zdravjem danes?
Zelo sem se ustrašila, da se bodo težave ponovile, a dobra stvar hude poškodbe, ki sem jo imela, je tudi to, da zdaj bolje vem, kako in kaj. Takoj ko se je pojavila bolečina, sem odšla k fizioterapevtu Khalidu Nasifu v Čateške toplice, kjer sva takoj začela intenzivno terapijo. Še vedno hodim k njemu in mislim, da je zdaj OK. Brez bolečine sem že nekaj časa. Še vedno pa smo previdni, tako da bom izpustila naslednje tekme in se pripravljala samo na svetovno prvenstvo.

Je ena od le treh slovenskih atletinj (in atletov) z izpolnjeno normo za letošnje svetovno prvenstvo. Je ena od le treh slovenskih atletinj (in atletov) z izpolnjeno normo za letošnje svetovno prvenstvo. Foto: Peter Kastelic

Letošnji vrhunec atletske sezone, svetovno prvenstvo v Dohi, bo šele konec septembra. Kako se boste vedli do takrat?
Še en mesec in pol je do takrat, tako da sem mirna. Imam veliko časa, da se pripravim in se vrnem v vrhunsko formo. Izgubila nisem nič, samo občutek za nastope moram spet pridobiti. Mislim, da se bo to zgodilo hitro. Sproti bomo videli, kako in kaj, a verjetno tekmovala ne bom več. Dobila sem tudi vabilo za nastop v ekipi Evrope za obračun z ZDA v Belorusiji, a sem ga zavrnila.

Raje bom trenirala in se pripravljala na svetovno prvenstvo. Verjetno bom nastopila samo še na ekipnem državnem prvenstvu v Velenju, pa še to iz treninga, da pridobim občutek za nastop. To je tudi vse. Bomo pa še sproti videli, kako se bomo odločili. Morda tečem še na močnem mitingu v Zagrebu, ki je bližini, če se bom počutila dobro. Odločili se bomo v zadnjem trenutku.

Česa si želite v Katarju?
Moj cilj je finale. Pred poškodbo sem bila sposobna teči pod 9:20, to je jasno. Ne vem pa, kako bo takrat. Trener ima verjetno v glavi točne načrte in številke, a jaz razmišljam samo o tem, da tečem čim hitreje.

Za Doho imajo izpolnjene norme samo tri atletinje

Tina Šutej je normo za svetovno prvenstvo v Dohi izpolnila v skoku s palico. Tina Šutej je normo za svetovno prvenstvo v Dohi izpolnila v skoku s palico. Foto: Peter Kastelic/AZS Letošnje, 17. svetovno atletsko prvenstvo po vrsti, ki ga bo gostil Katar, bo na sporedu zelo pozno. Najboljši atleti in atletinje se bodo za naslove merili od 27. septembra do 6. oktobra. Norme Mednarodne atletske zveze (IAAF), za katere je čas do 6. septembra, so do zdaj v Sloveniji izpolnile le tri atletinje in niti en atlet. Ob Mišmaševi je to uspelo še slovenski rekorderki v metu kopja Martini Ratej in rekorderki v skoku s palico Tini Šutej, kar pa ne pomeni, da bomo v Aziji spremljali tako skromno slovensko zasedbo.

Seveda pričakujemo, da bo normo kdo še izpolnil, a tudi če je ne bo, bo slovenska reprezentanca v Katarju skoraj zagotovo številčnejša. Ker ni mogoče pričakovati, da bo visoke norme izpolnilo toliko atletov in atletinj, kot jih bo potem v posameznih disciplinah na svetovnem prvenstvu tudi nastopalo, bodo tja odšli tudi tisti, ki se po svetovnih lestvicah uvrščajo mednje. Trenutno so to od Slovencev še Luka Janežič (400 metrov), Nejc Pleško (med kladiva), Maja Mihalinec (100 in 200 metrov), ki jo od norme na krajši razdalji ločijo le še tri stotinke, na daljši pa celo samo ena, Anita Horvat, ki je v teku na 400 metrov prav tako le še tri stotinke od norme, Marša Černjul (skok v višino) in Barbara Špiler (met kladiva).

Pa pozneje? Na kaj merite v prihodnosti in do kdaj mislite vztrajati?
Rada bi se čim prej približala meji devetih minut. Za to disciplino sem še precej mlada. Američanka Emma Coburn, ki teče odlično, je štiri leta starejša od mene in zdaj dosega najboljše rezultate. Pred mano je še nekaj let nastopanja. Verjamem, da bom še močno napredovala. Zagotovo bi rada osvojila medaljo na članskem evropskem prvenstvu, realni cilji so tudi finala svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah. Sanjam tudi o medaljah s teh tekmovanj. Zakaj pa ne, zato tudi treniram. Nastopati pa mislim do olimpijskih iger 2024 v Parizu. Še pet let, potem pa bom končala in si ustvarila družino. Takrat bom stara 29 let, kar se mi zdi idealen trenutek za materinstvo.

Prej ste govorili o tem, da se po besedah vašega trenerja zdaj šele začenja pravi trening in imate še precej rezerv. Kaj to pomeni?
Ne vem natanko, o tem razmišlja predvsem trener. On najbolje ve, o tem pa ne govori preveč. Tudi sicer je pri načrtovanju treningov precej skrivnosten. Načeloma nikoli ne vem, kaj me čaka naslednji dan. Včasih pove vnaprej, a večinoma ne. So pa njegovi treningi zelo raznoliki in se ne ponavljajo, kar mi je všeč, saj je vedno pestro. Morda tudi zato komaj čakam na vsak naslednji trening. Vselej se najde kaj zanimivega.

Z atletiko misli vztrajati do 29. leta, potem bi si rada omislila družino. Z atletiko misli vztrajati do 29. leta, potem bi si rada omislila družino. Foto: Vid Ponikvar

Zdaj, ko ste del svetovnega vrha, spoznavate tudi najboljše na svetu. Kakšne so vaše sotekmovalke?
Odvisno od človeka do človeka, nekatere so bolj odprte, druge malo manj, a mislim, da se kar dobro razumemo. Med seboj se ne gledamo kot sovražnice, ampak prijateljice, ki druga drugi pomagamo, da smo boljše, kar je tudi bistvo športa. Ko nismo na tekmovanjih, se dobro razumemo, nekatere so res zelo sproščene, sploh Kenijke so me presenetile, seveda pa, ko poči štartna pištola, vsaka želi biti čim boljša. Tudi jaz sem na stezi zelo tekmovalna in si seveda želim biti najboljša. Letos sem spoznala tudi Coburnovo, ki se mi zdi še posebej zanimiva, saj je pokazala, da se lahko kot belka kosa z najboljšimi, redno jo spremljam na Instagramu. Lahko rečem, da je tudi v živo takšna, kot je tam. Srčna, prijazna … Zelo prijetna oseba.

V vrhu vaše discipline so seveda Afričanke. Vas to, da verjetno nikoli ne boste v samem vrhu, demotivira? Kako gledate na predispozicije temnopoltih tekačic, ki vseskozi in povsod pobirajo medalje?
Svetovnega rekorda Kenijke Beatrice Chepkoech verjetno nikoli ne bom dosegla, njen rekord 8:44 se zdi res zelo daleč, a tako velja tudi za vse preostale tekačice. Ona je 15 sekund hitrejša od vseh, preostale pa niso več tako zelo daleč. Nekatere Kenijke na mitingih prehitim tudi jaz. Tudi prve tri Američanke so v stiku s samim svetovnim vrhom in mi dajejo motivacijo, saj vem, da lahko tudi jaz tečem tako hitro.

Po svoje je res, da so Kenijke in Afričanke fizično boljše, a je dejstvo tudi to, da imajo one veliko težje življenjske pogoje. Ko razmišljam o tem, kako živijo one, kako pa mi, ki imamo vse, kar potrebujemo, in smo kar malo razvajeni, jim privoščim. S tem si služijo denar, iščejo izhod iz revščine in ga ob trdem garanju tudi najdejo.

Pri moških velika prevlada Kenijcev, pri ženskah je malo drugače

Američanka Emma Coburn je aktualna svetovna prvakinja in bronasta z zadnjih olimpijskih iger. Američanka Emma Coburn je aktualna svetovna prvakinja in bronasta z zadnjih olimpijskih iger. Foto: Reuters Disciplina teka na 3.000 metrov z zaprekami za ženske je precej mlada, prvič smo jo na velikih tekmovanjih videli na svetovnem prvenstvu leta 2005. Med moškimi je predvsem v zadnjih desetletjih ta disciplina v domeni Afričanov, predvsem Kenijcev. Od olimpijskih iger leta 1968 v Ciudadu de Mexicu smo dobili 13 olimpijskih prvakov, le dva od njih pa nista prišla iz Kenije. Na svetovnih prvenstvih je podobno. Od prvega, na katerem je bila ta disciplina, leta 1983 v Helsinkih, smo dobili 16 svetovnih prvakov, od tega jih je bilo 12 iz Kenije, pravzaprav pa kar 14, saj je tudi Saif Saaeed Shaheen, ki je tekel za Katar, Kenijec.

Pri ženskah je zgodba nekoliko drugačna. Do zdaj so 3.000 metrov z zaprekami ženske tekle na treh olimpijskih igrah, Kenija pa olimpijske prvakinje še nima. Resda je zadnja olimpijska prvakinja Ruth Jebet Kenijka, a je v Riu de Janeiru tekla za Bahrajn. Pred tem sta bili prvakinji Tunizijka Habiba Ghribi in Rusinja Gulnara Samitova-Galkina. Kenijke se lahko pohvalijo z dvema srebrnima in eno bronasto medaljo z olimpijskih iger. Na petih svetovnih prvenstvih so se Kenijke veselile dveh naslovov, dveh srebrnih in štirih bronastih medalj.

Zdaj ko je v Novem mestu zrasla prva krožna atletska dvorana, bodo pogoji za slovenske atletinje in atlete še boljši.
Da, končno smo jo dočakali. To je zagotovo velika pridobitev. Za nas, ki tečemo na daljše proge, morda niti ne toliko kot za tiste, ki tečejo na nekoliko krajše. Je pa tudi nam že letos prišla prav, tam smo se lahko pripravljali na evropsko prvenstvu v dvorani. Tudi ko je zunaj mraz in ni mogoče trenirati, je dvorana dobrodošla za treninge hitrosti. Vsekakor je to velika pridobitev za slovensko atletiko.

Kako pa je z denarjem in atletiko?
Imam dva sponzorja, ki sta bila z mano že pred in tudi med poškodbo, zaradi česar sem zelo hvaležna, saj sta mi stala ob strani v najtežjem obdobju. Nekaj denarja, predvsem za priprave, dobim tudi od Atletske zveze Slovenije. Nekaj malega še od kluba, zaposlena pa sem tudi v Slovenski vojski in prejemam plačo, tako da za sproti je, ni pa to kak denar, s katerim bi obogatela ali pa od njega do konca življenja brezskrbno živela. Seveda ne, tega si niti ne želim. Po koncu atletske poti bom morala normalno v službo.

Verjetno že veste, kaj bi takrat radi počeli. Čeprav ste vrhunska atletinja, ste tudi zelo pridna učenka. Z zelo visokimi ocenami ste diplomirali iz laboratorijske medicine na fakulteti za farmacijo. Zdaj ste vpisali še magisterij iz biokemije na fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo. Kako vam uspeva usklajevati številne obveznosti?
Končala sem prvi letnik biokemije, zdaj me čaka še en letnik. Delam malo bolj počasi, da lahko ob tem normalno treniram, a gre. Ni lahko, gre pa. Odvisno, kako si organiziraš čas. Letos sem se odločila, da se bom stoodstotno posvetila atletiki, ki ni samo trening, ampak še marsikaj drugega. Tudi to, da precej zgodaj hodim spat, kar pomeni, da ostane manj časa za učenje, a je mogoče. Ko imam čas, se učim in delam za študij. Malce sem si razdelila šolske obveznosti, tako da za vsak letnik porabim dve leti in imam polovico predmetov na leto, zato je lažje.

To, kar študiram, me zelo veseli. Predvsem vse, kar je povezano z genetiko. Delovanje celic v povezavi z medicino. Mogoče se nekoč vidim v kakšnem raziskovalnem laboratoriju. Nimam še jasne vizije, kaj natanko bi počela, a verjetno nekaj v tej smeri. Bomo videli. Za zdaj sem osredotočena predvsem na atletiko.

Rekli ste, da vas zanima predvsem genetika. Ste se morda tudi zaradi tega poglobili v genetiko temnopoltih tekačev in tekačic, o čemer sva se pogovarjala?
Nekaj malega, prebrala sem knjigo o tem. Tudi tam piše, da je njihov uspeh posledica več dejavnikov, genetike in tudi okolja. Že od mladih nog morajo teči. Nimajo avtomobilov, niso razvajeni in predvsem nimajo stresorjev, ki obdajajo nas, iz razvitejšega sveta. Ne visijo na telefonih, osredotočeni so predvsem na šport. Vedno je genetika en vidik, drugega pa pomeni okolje.

Letošnje leto je bilo za vas posebno tudi zato, ker ste poleti skočili v zakonski stan in se poročili s svojim izbrancem Matejem Zrimškom. Ljubezen, ki ne traja prav dolgo, a ste jo takoj zaklenili s poročnim prstanom.
Spoznala sva se na štadionu in potem mi je začel pomagati na treningih. Rekreativno se namreč ukvarja s triatlonom in je zelo hiter. Včasih celo hitrejši od mene, tako da mi je pri treningih v veliko pomoč. Potem se je med nama počasi razvila ljubezen in zgodilo se je, kar se je.

Resda malce hitro, a mislim, da sva ustvarjena drug za drugega. Res dobro se razumeva in sva si zelo podobna. Oba imava rada šport, tako da tudi prosti čas zelo rada preživljava skupaj. Mislim, da je to to. Zato sva se tudi poročila. Res je bilo lepo. Poroka je bila nekaj posebnega, počutila sem se čarobno. Nisem si predstavljala, kako bo, a je bilo zelo lepo.

Potem pa takoj skok na poročno potovanje, ki ste ga združili kar s pripravami.
Šla sva v St. Moritz, kjer je zelo lepo, potem sva tam tudi malce trenirala. Tudi on zelo rad teče in kolesari, tako da sva precej uživala. Združila sva prijetno s koristnim, bi lahko rekla.

S kakšnim priimkom pa boste zdaj nastopali?
Uradno se zdaj pišem Mišmaš Zrimšek, a če bo le mogoče, bi rada nastopala kot Maruša Mišmaš.

Vaš mož je poskrbel tudi za to, da ste po letih vegetarijanstva spet začeli jesti meso.
No, ne ravno on, čeprav je res, da sta mi tako on kot trener svetovala, naj začnem jesti meso, saj bi bilo to dobro za mojo športno pot, dokončno pa me je prepričal Andraž Vehovar, nekdanji kajakaš in naš srebrni olimpijec. Pogovarjala sva se in rekel mi je, da je res škoda, ker delam vse za to, da bi bila čim boljša in temu posvečam vsak trenutek življenja, potem pa ne jem mesa, kar zagotovo ne vpliva dobro na mojo atletsko pot. Rekel je, da je škoda, ker je tako. Da bi bila morda, če bi ga jedla, precej boljša.

Takrat sem veliko razmišljala o tem in sem se odločila, da poskusim. Čakala sem le še na priložnost in potem me je mož peljal v kitajsko restavracijo. Tam sem prvič po osmih letih spet jedla meso. Ni mi bilo težko, okus mesa me ne moti, prenehala sem ga jesti predvsem zato, ker nisem želela jesti živali. Zdaj o tem ne razmišljam in gre. Ne jem pa ravno vseh vrst mesa. Ko sva z možem skupaj, jeva meso. Če sem sama, še naprej vztrajam pri svojem.

Še nekaj zanimivosti, ki sem jih zasledil o vas. Pred tekmami si vselej na poseben način pobarvate nohte. Zakaj?
Tako je bilo predvsem nekoč, ko sem si res vzela precej časa, da sem si na nohte narisala kaj posebnega. Zdaj se s tem ne ukvarjam preveč, a imam nohte vedno porisane. Zdi se mi, da pri tem lahko precej eksperimentiraš, kar je zabavno. Ne vem, zakaj imam to veselje, a tako je že od nekdaj.

Eksperimentira z barvo nohtov, rada teče s spuščenimi lasmi, na šprintericah pa ima rožnate vezalke. Eksperimentira z barvo nohtov, rada teče s spuščenimi lasmi, na šprintericah pa ima rožnate vezalke. Foto: Vid Ponikvar

Tudi rožnate vezalke na vaših tekaških copatih so stalnica.
Res je, že od nekdaj je bilo tako in še vedno je. To imam za srečo. Na mojih šprintericah drugačnih vezalk kot rožnatih ne boste videli. Vsaj na tekmah ne. Preden grem od doma, vedno poskrbim zanje.

Potem pa še spuščeni dolgi lasje, s katerimi pogosto tečete.
Ko sem bila majhna, res nisem marala čopa in sem vedno tekla s spuščenimi lasmi. Tudi treniram tako, na tekmah pa sem si v zadnjem času lase le začela spenjati v čop, še raje pa nosim kitke, če mi jih le kdo splete. Sama jih namreč ne znam.

Pa tudi potujete radi. Obiskali ste že marsikateri kraj, a vsaj na tekmah časa za prav veliko turističnih ogledov verjetno ni.
Ne, ko prideš na miting, tja pripotuješ dan pred tekmo, naslednje jutro pa že odpotuješ domov. To ni turizem. Če smo na reprezentančnih tekmovanjih, celo morda je nekaj časa, saj na prizorišče pridemo nekoliko prej. Tudi na pripravah je nekaj več časa, čeprav ga prav veliko zaradi treningov in utrujenosti spet ni. Marsikje je bilo lepo.

Najbolj svež je spomin na Oslo, ki je res lepo, čisto mesto. Bila sem navdušena. Norveška je zelo lepa država, podobna kot Slovenija, ki pa je še vedno najlepša. Šele ko potuješ okoli, vidiš, iz kako lepe države prihajamo. Vedno sem vesela, ko pridem domov. Tako lepe države, kot je Slovenija, ni nikjer. Srečo imamo, da živimo tu.

Komentarji

4

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • BPGC / 17.08.2019. ob 09:21 +4 - 1

    Bravo!

    +4 - 1
  • moder / 17.08.2019. ob 15:56 +2 0

    Top! Veliko uspeha v prihodnje!

    +2 0
  • uporabnik51 / 17.08.2019. ob 13:11 +2 0

    Ena prijetna in čedna punca. Vse dobro, Maruša!

    +2 0
Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin