SiolNET. Sportal Košarka
7,52

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju - Slaven Rimac

Hrvaški strokovnjak verjame v projekt, ki raste v Ljubljani #video

7,52

termometer

Slaven Rimac
Slaven Rimac se zaveda pomembnosti dela v Ljubljani. Foto: Grega Valančič/Sportida

"Za slovensko košarko in za klub je to fenomenalna stvar. To so resni ljudje, ki razumejo proces športa," je misel glavnega trenerja Cedevite Olimpije Slavena Rimca o združitvi Cedevite in Petrol Olimpije. S Slovenijo je zdaj nekoliko bolj povezan, a je bil že prej, saj ima po mamini strani, ki je legenda hrvaške in jugoslovanske košarke, slovenske korenine.

Družina Slavena Rimca ima košarkarski predznak. Pokojna mama Ružica je bila ena od najboljših hrvaških košarkaric vseh časov. Po njej se imenuje celo hrvaški pokal. Oče Matan je bil košarkarski trener, tri leta starejši brat Davor pa se lahko pohvali kot edini hrvaški košarkar, ki je osvojil univerzitetno ligo NCAA. Slaven je bil prav tako košarkarsko aktiven in uspešen, po karieri pa se je hitro izstrelil med trenerje in že v krstni sezoni s Cibono osvojil ligo ABA. Vodstvo nove Cedevite Olimpije mu je zaupalo vodenje novega kluba. Verjame v združen slovensko-hrvaški projekt in mu napoveduje lepo prihodnost.


Če smo že v Sloveniji, začnimo kar pri naši državi. Po vaših žilah se pretaka slovenska kri. Kako ste povezani s Slovenijo?
Ko sem bil majhen, smo hodili v Brežice. Moja babica po mamini strani je bila iz teh koncev. Spomnim se, ko smo bili za dan mrtvih na pokopališču. V sebi imam nekaj slovenske krvi.

Ali ste kot otrok govorili tudi kaj slovensko?
Ne, nisem. Sicer pa sem se v vseh državah, v katerih sem bil, naučil tamkajšnjega jezika. Izjema je bila Grčija, kjer je jezik preveč zapleten. Kratko epizodo sem bil v Ukrajini, sicer pa se lahko sporazumem v Španiji, Italiji … Pričakujem, da bom zelo hitro spregovoril tudi slovensko.

Jaka Blažič Sportal Blažiču govorijo, da je naredil korak nazaj, a se s tem ne strinja #video

Prav vaša mama je legenda hrvaške in jugoslovanske košarke. Oče je bil košarkarski trener. Verjetno vam je bila z bratom košarka položena v zibelko?
Lahko rečem tako. Ko razmišljaš, vidiš, da smo velika košarkarska družina. Mama je bila od vseh nas najboljša košarkarica. Največ je dosegla. Mislim, da je tretja, četrta po številu nastopov za jugoslovansko reprezentanco. Brat je bil prvak v univerzitetni ligi NCAA. Košarkarski geni so močni.

Rimac o Luki Dončiću

"Pri Luki ni treba izgubljati besed. To so takšni igralci, ki se rodijo. Ljudje mislijo, da je padel z neba. Veliko je vložil vase, kakor tudi drugi vanj. Govora je o igralcu, ki se bo znašel v katerikoli ekipi, položaju. Malo je takšnih igralcev, ki delajo druge boljše. Morda je njegova največja kvaliteta, da vse igralce okoli sebe naredi boljše, kar je nemogoče, da trener to košarkarja nauči."

Ali je bila le košarka v družini?
Ko sva bila z bratom otroka, je oče govoril, da je tenis boljši šport. Z bratom sva sicer poskusila, vendar nama je bila košarka ljubša. Nekdaj so bili drugačni časi. Poskusil sem vse športe.

Je tudi oče igral tenis?
Ne, vendar je vedno govoril, da je tenis boljši šport, saj odločaš sam o sebi. Brata je nekoliko bolj vpeljal v ta šport. Zelo dober igralec je bil. Pri 16 letih se je nato odločil za košarko in odšel v ZDA.

Po mami se imenuje hrvaški košarkarski pokal na Hrvaškem. Kaj to vam kot njenemu sinu pomeni?
To je velika čast. Lepa gesta Košarkarske zveze Hrvaške. V njenih časih je ženska ekipa Crvene zvezde dominirala. Mislim, da jim je prvim po številnih letih uspelo premagati Crveno zvezdo in osvojiti naslov prvakinj nekadnje Jugoslavije. Mislim, da je že pri 18, 19 letih igrala za reprezentanco. Trinajst let je nenehno igrala, dokler ni rodila brata.

Kariero je končala zaradi otrok?
Da, zaradi brata. Takrat so bili drugačni časi. Potem je še poskusila, vendar bolj na amaterski ravni. Kariero je imela, ker je zgodaj začela. Trinajst let je bila aktivna v košarki.

Cedevita Olimpija Sportal Sprejeli odgovornost, ki jo nosi mesto Ljubljana

S Sanijem Bečirovićem sta skupaj sestavljala moštvo. S Sanijem Bečirovićem sta skupaj sestavljala moštvo. Foto: Grega Valančič/Sportida

Kako hudo vam je bilo, ko ste imeli leta 1996 v mislih olimpijske igre v Atlanti, tik pred odhodom pa vam je umrla mama? Ste razmišljali, da ne bi šli?
Smo športno nastrojeni. V hiši se je vedelo, kakšno je stanje. Težko je bilo. Nekako je veljal dogovor in je rekla, naj grem, saj bo ona dobro. Želela je, da zaigram na olimpijskih igrah. Preprosto je bil tak splet okoliščin. Mislim, da mi je pred tem kariera malce zastala. Odhod na olimpijske igre je za mamo pomenil več, kot da bi bil zadnjih 15 ali 20 dni z njo. Kariera mi je nato zajadrala v lepše vode. V njej je bilo upanje, da bodo pri meni sledili boljši časi, ki so na koncu tudi prišli. Po olimpijskih igrah se mi je kariera v tujini in doma pri Ciboni razcvetela. Dvignila se je na višjo raven.

Čeprav reprezentančno niste bili tako uspešni kot vaša mama, pa ste bili na klubskem področju. Kaj bi navedli kot svoj največji dosežek?
Prej smo govorili o spletu okoliščin in v Ciboni sem bil v letih, ko sem bil mlad. Prav tako je bil mlad trener Aco Petrović. Imel je obvezo osvajati lovorike, zato za mlade košarkarje ni bilo preveč prostora. Vzporedno je bila v Olimpiji pri Zmagu Sagadinu in Partizanu pri Dušku Vujoševiću drugačna zgodba. Kot igralec bi morda imel več sreče, če bi bil del zasedbe Olimpije ali Partizana, kjer so v ospredje potiskali mlade igralce. Proizvajali so jih. V drugačnem sistemu sem bil. A je to vse vprašanje. Težko je reči, kaj je bolje. Nisem nezadovoljen. Lahko pa bi v karieri dosegel več.

Ekipa Cedevite Olimpije. Ekipa Cedevite Olimpije. Foto: Grega Valančič/Sportida

Ko potegnem črto čez vse, moram biti zadovoljen. Igral sem v močnih ligah, kakovostnih klubih. Veliko uspehov sem imel, kar zadeva osvajanje lovorik. Prav tako sem bil kadetski in mladinski prvak Jugoslavije. V poznejšem delu kariere sem bil v klubih, ki so bili zelo uspešni. Lahko rečem, da so se mi lepe stvari dogajale v času igranja košarke kakor tudi zdaj, ko sem trener. Košarka mi je do tega trenutka dala res veliko.

Ali ste že med kariero razmišljali, da boste trener?
Nisem. Želel sem ostati v košarki in pomagati mladim, da dozorijo, kar je meni manjkalo, ko nisem igral. V tem bi se lahko našel. Za nas profesionalne športnike vedno rečem, ko potegnem črto, da nas je večina invalidov za druge stvari. Vse življenje si v enem programu in ko moraš neko stvar delati osem ur, nastanejo težave pri koncentraciji. Videl sem se v učenju, delu na kampih, akademiji. Na žalost v košarki ni veliko dela. Stvari so se začele razpletati same od sebe. Dobil sem službo in prižgal ogenj.

Rimac o tem, kateri slovenski igralec mu je bil najbolj po godu

"Če sem iskren, potem Peter Vilfan. Ostal mi je v najbolj zgodnjih spominih. Prototip modernega branilca je bil. Skakal je, hiter je bil. Moderni branilec. Pero bi lahko glede na svoje predispozicije lahko igral tudi današnjo košarko."

Takoj po karieri ste presedlali med trenerje. Bi lahko rekli, da ste pri Ciboni že prvo sezono na svoji koži okusili, kako težak je trenerski kruh?
Veliko sem okusil, ne vsega. Vsako sezono se zgodi kaj novega. Imel sem srečo, da je Jurica Golemac, s katerim sva bila v dobrem odnosu, končal kariero. Iskal se je, ni vedel, ali bi bil skavt, trener ... Neven Spahija je odšel iz Cibone, mene so postavili kot glavnega trenerja. Z Jurico sva bila v stiku. Ko je Spahija odšel, je bilo z rezultatskega vidika dobro. Finančni položaj je bil slab in ni imel več živcev. Vendarle je vrhunski trener in ima rating. Nadgradili smo, kar je Neven postavil. Zaradi finančnih težav so morali igralci oditi, ogrodje ekipe je ostalo. Skoraj vso sezono smo zdržali s šestimi ali sedmimi igralci, kar je fascinantno in čudno. Zaključni turnir najboljše četverice nam je šel na roko, ker bi težko odigrali serijo na tri tekme.

V kakšen ponos vam je bilo sredi Beograda osvojiti ligo ABA?
Vsi smo bili presrečni, vendar se je že takrat vedelo, da klub ni na tej ravni, kot bi moral biti. Kar smo osvojili, nismo znali izkoristiti. Nismo igrali v Evroligi. Tudi Cibona, ki nas je v pretekli sezoni v finalu premagala, zdaj ni šla na višjo raven, kar je škoda.

Že v Zagrebu ste se nekako začeli povezovati s slovensko košarko. Čeprav je Jurica Golemac rojen na Hrvaškem, je igral za slovensko reprezentanco. Zdelo se je, da sta nerazdružljiva.
Dokler sva bila skupaj, sva odlično sodelovala. Enakopravno sva vodila večino stvari. Moj slog dela je, da vključujem pomočnike, jih sprašujem. Sodelujemo. Jaz sem bolj miren, on bolj agresiven in to je ekipi ugajalo. Žal mi je, da projekt Cibone ni zaživel. V tistem trenutku, ko je Dario Šarić odšel, je bilo šest nadarjenih košarkarjev, ki bi lahko končali na višji ravni. Klub ni imel razumevanja. Ali je bolje zmagovati ali razvijati mlade igralce. Če ni financ, bi morali razvijati. To se je v našem prostoru pokazalo kot pravilno. Preprosto z vodstvom kluba nismo razmišljali enako in smo se razšli.

Veliko zanimanje na novinarski konferenci ga je presenetilo. Veliko zanimanje na novinarski konferenci ga je presenetilo. Foto: Grega Valančič/Sportida

Številni so rekli, da sta z Jurico sanjski duet. Bi v prihodnosti še lahko sodelovala?
Iskreno verjamem, da bova lahko. Zdaj je čuden položaj, ker sva neposredna tekmeca (Golemac je trener Sixt Primorske, op. a.), a to ne bo vplivalo na najin odnos. Najin cilj je bil, da bova drug drugemu pomagala in videla, kako se bodo karieri razvijale. Liga NBA je najboljša in bi morala biti vsem ligam za zgled. Tam je razlika, da ima prvi trener višjo plačo, sicer pa vsi s pomočniki med seboj debatirajo. Normalno je, da imaš krog ljudi, ki jim zaupaš, in da je pet glav pametnejših od ene.

Kakšno je bilo sodelovanje z Juretom Zdovcem, ki je bil vaš mentor pri Cedeviti?
Položaj, ki je bil zdaj pri Cedeviti Olimpiji, je bil zanj težak. Pogovorila sva se. Od njega sem se veliko naučil v košarkarskem in osebnostnem smislu. Na koncu smo imeli lep rezultat, vendar zaradi majhnih nevšečnosti nismo uresničili tistega večjega dometa. Sezona je bila zelo težka, ker smo igrali tri tekme na teden. Zgradila sva dober odnos in tako tudi sodelovala. Malce smole smo imeli proti Budućnosti, ko nismo prišli v finale lige ABA. Bili smo v dobri formi, a v športu je tako. Lahka poškodba, sodniška odločitev … Preprosto ni mogoče vsega predvideti. Sezona mi je ostala v lepem spominu.

Kako težko vam je bilo, ko so glavnega trenerja Cedevite Olimpije izbirali med vama in izbrali vas?
Pri meni je bil položaj enostaven. Vodilni v klubu so mi kot prvemu izmed trenerjev, ki so jih imeli na seznamu, ponudili delo glavnega trenerja. Ponudbo sem sprejel. Glede na odnos, ki ga imam, nisem imel pravice, če se želim ukvarjati s tem športom, da jih odklonim. Odločitev ni bila lahka. Tudi Juretu ni bilo lahko, ko je izvedel, da bom trener. Naš posel je takšen. Na koncu smo ljudje in smo normalni. Jureta ljudje ljubijo in ga imajo radi.

Dodobra je poprijel za delo, ki ga čaka v novem klubu Cedevita Olimpija. Dodobra je poprijel za delo, ki ga čaka v novem klubu Cedevita Olimpija. Foto: Grega Valančič/Sportida

Ali ste se kaj pogovarjali z njim?
Najbolj pošteno je bilo, da sem ga poklical. Ne bi rad, da bi kdo rekel, da sem rekel nekaj, naredil pa drugo. Ko sem dobil ponudbo, sem poklical Jureta. Dejal sem mu, da so mi ponudili to službo. Nisem želel, da se interpretira drugače. To so človeške stvari. Jure zna to ceniti in ve, da se nisem šel igric.

Nekoč ste rekli, da bi bila košarka na Hrvaškem na bistveno nižji ravni, če ne bi bilo Cedevite. Zdaj se je to zgodilo. Kakšen udarec je to za hrvaško klubsko košarko?
Ljudje pozabljajo, da so tisti, ki pri Cedeviti vlagajo v šport, neverjetni entuziasti. Nihče jih ne sili. Svoj denar bi lahko vlagali v nogomet, odbojko ... V nekaterih športih lahko še z manj denarja narediš večji uspeh. To so košarkarski entuziasti in želijo vlagati v košarko. Ne glede na to, kaj se bo zgodilo z mano v prihodnosti - jasno je, da si želim biti čim dlje del te zgodbe -, se bo projekt nadaljeval. Za slovensko košarko in za klub je to fenomenalna stvar. To so resni ljudje, ki razumejo proces športa. Ne pričakujejo rezultata čez noč.

Za Hrvaško bo velik udarec, da je hrvaško košarko zapustila prva ekipa Cedevite. Ker so prišli igralci v Slovenijo, je velik plus. Čeprav gledajo nekateri, da je hrvaški klub, sam ne razmišljam tako. Niti v klubu ne. Projekt je skupni. Osredotočeni smo na Ljubljano, na slovenske navijače. Kot trener čutim več pritiska, da nas bodo ljudje sprejeli. Da, to je za slovenski šport dobro. Verjamem, da bomo energijo in pozitivno zgodbo pokazali že na prvi tekmi.

Tine Urnaut Sportal Novopečeni "Kitajec" želi izpolniti otroške sanje #video

Uspelo je prepričati Jako Blažiča, da se je vrnil v Ljubljano. Uspelo je prepričati Jako Blažiča, da se je vrnil v Ljubljano. Foto: Grega Valančič/Sportida

Ste bili presenečeni nad odzivom na novinarski konferenci, ko ste začeli priprave na novo sezono pri Cedeviti Olimpiji? Zbralo se je veliko predstavnikov sedme sile.
Presenečen sem bil. Lani se nam je dogajalo, da v ligi ABA osvojiš 11 tekem zapored in pride na tekmo od 300 do 400 gledalcev. V Zagrebu je bilo za Cedevito zelo težko. Visoke cilje so si zadali. V kratkem času jim je uspelo. Ustvarili so košarkarsko znamko, ki je bila prisotna v EuroCupu, Evroligi. Vsakdo lahko gleda na to na svoj način. Cedevita je kot košarkarski klub velik uspeh. To se bo  tukaj v Ljubljani dvignilo še na višjo raven.

Ste zadovoljni z izborom igralcev za novo sezono? Imeli ste nekoliko okrnjen proračun, ker je bilo treba izplačati vse igralce, ki so bili pogodbeno vezani na oba kluba.
Ne glede na prihajajočo sezono so pred Cedevito Olimpijo dobri časi. Proračun, ki bo v prihodnje, zagotavlja prihod kakovostnih košarkarjev. Prvo sezono je bilo težje privabiti igralce, ker so bili skeptični. Ali bo ta zgodba zaživela .... Ko bo sezona mimo in bodo videli, da je klub na čvrstih temeljih, bo lažje govoriti s slovenskimi košarkarji in kakovostnimi tujimi. Veliko breme je bilo, ker je moral klub izplačati igralce, ki so bili v obeh klubih pogodbeno vezani. Na koncu nam je uspelo narediti ekipo, ki bo karakterno kakovostna. Za vsak nov projekt je pomembno, da so pripravljeni. Da so zmožni sprejeti pritisk. Mislim, da smo sestavili ekipo, ki se bo znala spopasti z izzivi.

Rimac in prosti čas ...

Verjetno je zelo malo časa, ko razmišljate o čem drugem kot o Cedeviti Olimpiji. Ali lahko v prostem času povsem odmislite košarko?

Ne morem. Že po naravi sem športen človek. Zagotovo obstajajo ljudje, ki gledajo več košarke kot jaz. Košarkar je specifična. Težko mi je odmisliti košarko. Vedno jo rad pogledam. Pride čas, ko se je nasitiš, ampak hitro mine. Sicer pa je težko odklopiti. Tudi če bi gledal film, bi prišel trenutek, ko bi mi misel ušla h košarki.

Katero strast še imate poleg košarke in športa?

Lahko bi rekel, da me zanima veliko stvari. Realno me nobena ne privabi kot košarka. Sicer sem družinski človek. V prostem času poskušam združiti družino. Zame je zelo pomembna.

Kaj lahko obljubite navijačem Cedevite Olimpije?
Nikoli ni pametno govoriti, kakšni bomo. Ekipa lahko igra hitro, agresivno, z veliko energije. O tem smo se dogovorili v prvih dneh. Takšen je profil ekipe. To lahko obljubimo. Pri tehničnih podrobnostih težko obljubimo, da bodo vidne že čez dva meseca. Ljudje bodo prepoznali, ko se bomo borili. In če bo dvorana bolj polna, bo tako kot učinek snežene krogle, ki se bo zakotalila. Vse bo potegnila za seboj. Od nas je odvisno, ali bodo ljudje prepoznali energijo in se bodo identificirali z igralci. Zato smo pripeljali Jako Blažiča in Eda Murića, ki imata vrednost. Pogovarjali smo se tudi z drugimi, vendar v tem trenutku niso mogli priti – ali so imeli boljše ponudbe ali pa so bili vezani na klub. Za prvo sezono imamo slovensko podlago, ki jo bomo lahko v prihodnje še krepili.

Obljuba igro z veliko energije. Obljuba igro z veliko energije. Foto: Grega Valančič/Sportida

Ali se lahko postavite po robu Crveni zvezdi, Partizanu v ligi ABA in tudi velikim ekipam v EuroCupu? Ekipe so dodobra okrepile svoje vrste.
V tem trenutku je razlika v proračunu vidna. Kot igralca me nikoli ni bilo strah igrati proti Panathinaikosu v Atenah … Na koncu parket daje odgovor. Delamo, gledamo nase. Ne mislim, da ne bi imeli možnosti proti tem ekipam, ki so v naši skupini in ligi ABA. Cilj je, da iz svojih košarkarjev iztisnem največ.

Komentarji

6

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • slov1ec / 10.08.2019. ob 17:20 +1 0

    Španovija .... izkušnje iz preteklosti niso glih najobetavnejše. Mogoče pa tokrat ...

    +1 0
  • uporabnik51 / 10.08.2019. ob 15:30 +1 0

    Zakaj bi bil to "za Hrvaško velik udarec, za Slovenijo pa velik plus?" Kako naj bi združitev klapala, če je formula za enega katastrofa, za drugega pa dobiček? To ni res ali pa članek ne drži vode. Nehajte nakladat.

    +1 0
  • cuota / 10.08.2019. ob 14:43 0 0

    Ne razumem,dva trenerja,,dva maserja,dva pomočnika trenerjev ,dva fizioterapevta in ena ekipa...upam,da ne bo šlo kaj iz državnega proračuna....

    0 0
Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin