SiolNET. Sportal Odbojka
5,19

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju - Tine Urnaut

Novopečeni "Kitajec" želi izpolniti otroške sanje #video

5,19

termometer

Tine Urnaut
Tine Urnaut je eden najbolj prepoznavnih slovenskih odbojkarjev. Ne samo v Evropi, ampak tudi drugje po svetu. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Tine Urnaut, dolgoletni kapetan slovenske reprezentance, je v odbojki že toliko časa, da bi človek mislil, da je star že najmanj 40 let, a ni, ima jih komaj 30, del slovenske članske izbrane vrste pa je že skoraj 15 let. Tine je brez dvoma odbojkarski fenomen, ki ga bomo po njegovih besedah še dolgo gledali.

Odbojkar z Raven na Koroškem, sin slovitega Adija Urnauta, je svojo kariero začel v matičnem Fužinarju, potem pa ga je v svoje vrste zvabil ACH Volley, kjer je odigral dve sezoni. Od tam je leta 2008 sledil odhod v tujino, kjer vztraja še danes. Igral je v Grčiji, na Poljskem, v Turčiji, največ časa pa je preživel v Italiji, kjer od največjih klubov ni igral le za Macerato, zdajšnjo Civitanovo. Prihodnjo klubsko sezono bo začel na Kitajskem, nato pa bo sledila vrnitev na Apeninski polotok k Monzi.

Za člansko reprezentanco je debitiral kot 16-letni fantič leta 2005 in s Slovenijo nastopil na šestih evropskih prvenstvih in enem svetovnem. Vrhunec reprezentančne kariere je s soigralci doživel leta 2015, ko je Slovenija pod vodstvom selektorja Andree Gianija na EP v Italiji in Bolgariji osvojila neverjetno drugo mesto. Urnaut je bil po koncu turnirja zasluženo izbran tudi v najboljšo postavo turnirja.

Naš sogovornik v tokratnem sobotnem intervjuju je prepričan, da se ne boji, da ne bi s soigralci nekaj velikega pripravili tudi na septembrskem EuroVolleyju 2019, ki ga bo gostila tudi Slovenija. Še pred tem Slovence čaka še ena pomembna misija. Že prihodnji teden bodo Slovenci na Poljskem lovili olimpijske sanje.


Tine je član slovenske članske izbrane vrste že vse od leta 2005. Tine je član slovenske članske izbrane vrste že vse od leta 2005. Foto: Morgan Kristan / Sportida

Začnimo kar pri vašem novem klubu klubu. Po petih letih igranja v Italiji ste se odločili za selitev na Kitajsko, kjer boste nastopali v dresu prvaka Shanghai Golden Age. Zakaj Kitajska?
Bila je zelo ugodna finančna ponudba, gledal pa sem tudi naprej. Zaradi olimpijskih iger bo naslednja klubska sezona zelo naporna, na Kitajskem pa bo liga krajša, kar pomeni, da bom končal sezono že v sredini februarja. Sledila bo vrnitev v Italijo, kjer sem se že dogovoril za sodelovanje z Monzo.

VIDEO: Ugodna ponudba in kratka sezona:

Torej ne greste za dolgo iz najmočnejše lige na svetu.
Ne, le za nekaj mesecev. Monza ima zelo zanimivo ekipo, ki želi vsako leto malce napredovati. Trenira jo Fabio Soli, ki je zelo dober trener, pripeljali pa so tudi poljskega zvezdnika Bartozsa Kureka.

Če se vrnemo nazaj k Kitajski, ste pred odločitvijo kaj govorili tudi s prijateljem in reprezentančnim kolegom Klemnom Čebuljem, ki je v pretekli sezoni z isto ekipo ubranil kitajski naslov?
Seveda sem se prej malce pozanimal o vsem skupaj. Govoril sem s Čebuljem, tudi z Giuliem Sabbijem, ki bo v Šanghaju moj soigralec, prvi, ki mi je nekaj več povedal o igranju na Kitajskem, pa je bil Francoz Kevin Tillie, s katerim sva igrala pri Modeni.

V novi sezoni bo zaigral na Kitajskem. V novi sezoni bo zaigral na Kitajskem. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Kaj so vam povedali?
Vsak ima na to izkušnjo drugačen pogled. Eni imajo bolj pozitivno izkušnjo, drugi malce manj, a sam se ne bojim, da bi bilo kaj narobe. Prvenstvo se začne novembra in konča februarja, kar ni veliko.

Bi nam zaupali, za kakšen denar ste se dogovorili?
Če je možno, o tem raje ne bi. Kot sem rekel, je šlo za res odlično ponudbo, ki jo je bilo težko zavrniti. Lahko povem tudi, da je to največ, kar mi je kdorkoli dal do zdaj.

Velja, pustimo številke, je pa zanimivo, da odbojkarji zelo neradi govorite o denarju. Zakaj je tako?
Težko je reči, mogoče zato, ker se o tem tako malo govori. Ne vem, res ne vem, kaj naj vam rečem.

Pri nogometu je zgodba povsem drugačna. Tam se že za vsakega mladinca ve, koliko kdo dobi, kaj šele pozneje.
Nogomet je drug svet. Lahko povem, da se s fanti v reprezentanci nikoli še nismo pogovarjali, kdo koliko zasluži, kaj šele, da bi o tem javno govoril. Mene osebno niti ne zanima, koliko kdo dobi, ker menim, da je osebna stvar. Dodatno k temu pripomore tudi majhnost Slovenije, kjer vsak vsakega pozna, sploh v odbojki, kjer je krog veliko manjši kot v nogometu. Tudi zavisti ne manjka, na vaseh je vse skupaj še huje kot v mestih.

Na primer Jan Oblak je pred časom podpisal novo pogodbo, dobil naj bi 10 milijonov evrov na leto, a se ne zdi, da bi bil kdo posebej zavisten. Večina mu, vsaj tako se zdi, to iz srca privošči. Tudi če mu ne bi, bi se Jan na to gladko požvižgal ...
Ne samo Slovenija, ves svet ve, da ima tako plačo. A vprašanje, kaj bi bilo, če bi bile Oblakove številke edine, ki bi bile javne, za preostale pa ne bi vedeli. Najbrž bi bilo vse skupaj drugače.

Priznal je, da odhaja v Azijo po lep kupček denarja, ob tem pa bo kitajsko prvenstvo še krajše kot ponavadi. Priznal je, da odhaja v Azijo po lep kupček denarja, ob tem pa bo kitajsko prvenstvo še krajše kot ponavadi. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Še zadnje vprašanje o denarju. Boste dobili več kot Klemen v lanski sezoni?
Tudi tega ne bi komentiral, a kot sem rekel, s številko sem zelo zadovoljen.

Urnaut pravi, da je lovljenje rib, sploh podvodno, zanj najbolj sproščujoča stvar na svetu. Urnaut pravi, da je lovljenje rib, sploh podvodno, zanj najbolj sproščujoča stvar na svetu. Foto: Osebni arhiv Tineta Urnauta Po pokalu challenger, ki ste ga osvojili, ste imeli teden dni počitka. Večina odhiti na morje, vi pa velikokrat vzamete v roke ribiško palico in grete ribarit. Od kdaj je to vaša strast?
Že od nekdaj sem užival v tem. Že kot otrok sem na morju ležal na blazini in s trnkom na laksu lovil ribe. Ko sem jo ujel, sem šel do obale, dal ribo babici, ta pa mi je na trnek nadela nov kos kruha. Tako se je začelo, dokončno pa se je ta strast razvila, ko smo s Piacenzo osvojili superpokal in sem dobil bon v vrednosti 500 evrov v neki trgovini. Ker nisem vedel, kaj naj kupim, sem nabavil ribiško opremo. Še raje kot lovljenje ob jezeru ali morju pa imam podvodni ribolov.

Po slikah sodeč gre za velike ribe. Kdo vas je naučil, ste samouk?
Bolj kot ne samouk. Ko loviš ribe, spoznaš mnogo ljudi in domala vsak ti zna kaj svetovati, potem pa je v tvojih rokah, da te trike tudi uporabiš. Pogledal sem tudi nekaj videov na YouTubu in tako naprej.

Zdi se, da v tem zelo uživate ...
To je zame neverjetna meditacija, sploh ne znam opisati. Ko grem v vodo, pozabim na čas, tri ure minejo, kot bi trenil. Če me kdo z obale kliče, naj pridem ven, pridem, sicer bi ostal še dlje. Tam je tak mir, nikogar ni. Gledaš in iščeš, raziskuješ, skratka zame ni bolj sproščujoče stvari kot to.

Glede na to, da ste tak ljubitelj vode in globin, morda poznate tudi naše potapljače na dih. Alenka Artnik, Samo Jeranko?
Za Alenko sem seveda že slišal, s Samom pa sem se enkrat tudi družil in mi je na hitro pokazal nekatere trike. V pol ure sem pod vodo zdržal več kot tri minute.

Koliko je vaš globinski rekord?
Ne veliko. Tam 18, 20 metrov, ko sem pri nas šel gledat neko potopljeno ladjo. Lahko rečem, da se že 20 metrov vleče in nisem dolgo zdržal pod vodo. Tudi tlak je tam že precej močan. Ogled ladje ni bil dolg, ker mi je zmanjkalo sape, a do nje sem le prišel.

Če se vrnemo k odbojki. Trenutno se veliko govori o 17-letnem Roku Možiču, ki je trenutno del članske reprezentance. Vam je preboj uspel še nekoliko prej. Koliko ste bili stari?
Vpoklical me je Gregor Hribar in mislim, da je šlo za kvalifikacije za nastop na svetovnem prvenstvu 2006 na Japonskem. Bil sem star 16 let, ko sem na Madžarskem zaigral na kvalifikacijskem turnirju. Sicer nisem nekaj veliko igral, nekajkrat sem vstopil v igro na servis.

Kmalu po krstnem nastopu v članski izbrani vrsti, ga je v svoje vrste zvabil tudi ACH Volley. Kmalu po krstnem nastopu v članski izbrani vrsti, ga je v svoje vrste zvabil tudi ACH Volley. Foto: Vid Ponikvar

Prvo pravo priložnost pa ste dobili leto pozneje v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2007, ko ste zablesteli na gostovanjih proti Nizozemski in Makedoniji ...
Tako je, takrat sem prvič odlično zaigral. Premagali smo Nizozemsko in Makedonijo in si z drugim mestom priborili dodatne kvalifikacije za nastop na evropskem prvenstvu.

Tam ste se za evropsko prvenstvo v Rusiji udarili z Belorusijo. To sta tekmi, ki jih nimate v najlepšem spominu, kajne?
To je bila res neprijetna izkušnja, ki bi jo najraje pozabil. Pa ne zaradi sebe, žal mi je predvsem zaradi mladinske reprezentance, ki je ravno zaradi tega ostala brez odličja na evropskem prvenstvu. Takrat je bil selektor Iztok Kšela. Dogovorili smo se, da me, če zmagamo s 3:0, spusti na mladinsko evropsko prvenstvo.

In res, igrali smo odlično in že na gostovanju zmagali s 3:0 in ob prihodu domov sem se z mladinci napotil v Kazan. V skupini smo igrali odlično, bili brez poraza, premagali smo tudi evropske prvake Poljake, nato pa je prišel klic iz Slovenije, da se moram vrniti v domovino in se udeležiti povratne tekme z Belorusijo.

Na letalo sem se usedel ob 2. uri zjutraj, prišel v Ljubljano ob 15.00, ob 18. uri sem se v Mariboru udeležil treninga, nato pa je okoli devete ure zvečer prišel klic, da ne morem zaigrati na tekmi, saj je pravilo, da ne smeš v enakem terminu kolobariti med tekmovanji. Tega pri nas ni nihče preveril in izkazalo se je, da sem zaman prišel v Slovenijo.

Dvodnevno potovanje ne bo nikoli pozabil. Še zdaj je jezen, ko se spomni na to. Dvodnevno potovanje ne bo nikoli pozabil. Še zdaj je jezen, ko se spomni na to. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Kaj ste storili potem?
Če ne bi bilo mojega očeta, ki je poklical na Evropsko odbojkarsko zvezo (CEV) in se nekako dogovoril, me še nazaj v Kazan ne bi več spustili, ker je bilo tudi to proti pravilom. Na koncu so mi le dovolili in že naslednji dan okoli 12. ure sem odšel proti Dunaju na letalo in v Rusijo prišel naslednji dan. Od vseh teh potovanj sem bil povsem izmučen, dobil sem tudi vročino. Nekaj ur po prihodu na mladinsko prvenstvo smo imeli tekmo z Ukrajinci.

Tam sem še nekako stisnil zobe in zmagali smo s 3:2 v nizih, že naslednji dan pa nas je čakal polfinale z Rusijo. Verjamem, da bi, če bi bil zdrav, lahko zmagali, za nameček pa smo nato izgubili še tekmo za tretje mesto z Italijani. Skratka, če bi od naših kdo preveril pravila, bi imeli odličje, o tem sem prepričan, tako pa smo ostali brez.

V mlajših selekcijah ste bili na svetovnem prvenstvu do 19 let z Nejcem Zemljakom tudi svetovni prvaki. To za zdaj uspešno kombinira tudi Rok Možič, ki je bil drugi na evropskem prvenstvu do 18 let in peti na svetovnem prvenstvu do 21 let. Vas še kdaj zamika, da bi stopili na mivko?
Včasih me, mogoče se bo prej ali slej to tudi zgodilo.

S kom bi združili moči?
Mogoče kar z Možičem, seveda, če bo čas dovoljeval. Po tej klubski sezoni sem imel prostih deset dni in en teden v juliju. Ko je tako, ni časa še za odbojko na mivki. Možgane moraš dati na pašo, da se ti ne zmeša.

Svoj čas je blestel tudi v odbojki na mivki. Z Nejcem Zemljakom je bil tudi svetovni prvak do 19 let, zdaj pa ni več časa. Vseeno pravi, da ga bomo še videli na mivki. Če ne prej, po koncu kariere v dvorani. Svoj čas je blestel tudi v odbojki na mivki. Z Nejcem Zemljakom je bil tudi svetovni prvak do 19 let, zdaj pa ni več časa. Vseeno pravi, da ga bomo še videli na mivki. Če ne prej, po koncu kariere v dvorani. Foto: Vid Ponikvar

Torej ni nobenega odpora do tega športa. Pred časom ste namreč dejali, da ste poletni tabor, ki je v dvorani, odprli ravno zato, ker sami niste nikoli mogli poleti nikjer igrati dvoranske odbojke ...
Seveda, za mlade je zelo v redu, če so zunaj in se gibajo. To je najbolj pomembno. Je pa res, da je teh organiziranih kampov odbojke na mivki vsako leto več, v dvorani pa tega nima nihče. Ravno zato sem se odločil, da tega organiziramo mi.

Zamere do mivke torej ni, kdaj vas lahko pričakujemo nazaj v tem športu?
Seveda ne, kot sem rekel, če bi imel čas, bi igral. A bi moral prej malce potrenirati, saj je to nekaj povsem drugega kot dvoranska odbojka. Če ne prej, po koncu dvoranske kariere. Mislim, da lahko na mivki skačeš tudi, ko si že malce v letih. Telo veliko manj trpi.

Dokler bo užival, bo počel, kar počne zdaj. Dokler bo užival, bo počel, kar počne zdaj. Foto: Sportida

Da ne boste mislili, da vas kam podim, a vseeno: ste že kaj razmišljali, kdaj bodo tista leta, ko bo treba reči, da je dovolj?
Nisem, a je povsem enostavno. Dokler bom v tem, kar počnem, užival, bom vztrajal. Dokler mi ne bo trpljenje, bom v tem športu. Koliko časa bo še tako, ne vem, a za zdaj se res počutim odlično. Mogoče pa me boste gledali še 10 let, tja do 40. leta. Tako kot je to uspelo Papiju, Vujeviću in Tetjuhinu.

Pred vrati so kvalifikacije za nastop na olimpijskih igrah v Tokiu 2020. Že to, da je Slovenija prvič sploh v kvalifikacijah za nastop na največjem tekmovanju na svetu, govori o tem, kako težko je priti tja.
Sistem, ki je v odbojki, je povsem zgrešen. Ne vem, zakaj ne razširijo zadeve na vsaj 16 ekip, saj je v Evropi vsaj osem vrhunskih ekip, ki bi si zaslužile nastopiti na olimpijskih igrah. A tako pač je, priti med 12 najboljših, s tem, da morajo biti med njimi predstavniki z vseh celin, je zelo težko, da ne rečem skoraj nemogoče.

A ne glede na to ne obupujete in na Poljsko prihodnji teden odhajate po zmago na turnirju in vstopnico za Tokio?
Vsekakor ne. Zavedamo se svoje kakovosti, zavedamo se, da se lahko kosamo z vsemi, a morali biti bomo morali dobri v "side-outu", kar nam bo omogočalo, da držimo korak z nasprotniki. Ko se tekma lomi v končnici, odločajo malenkosti, prav v tem vidim našo priložnost. Francozi so tehnično vrhunska ekipa, blestijo v sprejemu in obrambi.

Če imajo dober sprejem, je z njimi težko igrati, medtem ko so Poljaki malce bolj fizična ekipa, ki bo poskušala pritisk vršiti z začetnim udarcem. Poljski selektor Vital Heynen ima rad taktični servis, tako da bo imel vsaj tri, če ne štiri "float" serverje, dvema pa bo pustil, da nabijata s skok servisom.

VIDEO: Kaj pomeni odbojkarski izraz ''side-out":

Poljaki, ki so že tako ali tako svetovni prvaki, so svoje vrste zdaj zapolnili še s Kubancem Wilfredom Leonom. Kaj menite o tem, nekdo zastopa barve države, ki ni njegova? Na primer francoski zvezdnik Earvin Ngapeth je bil odločno proti, to se mu ni zdi prav.
Vsekakor je malce čudno, da nekdo, ki je včasih igral za Kubo, zdaj nastopa za Poljsko. V idealnem svetu bi moral vsak igrati za svojo rodno državo, a vsi vemo, kaj se dogaja ali se je dogajalo na Kubi, kjer so športniki v preteklosti, če so le lahko, pobegnili iz države. Razumem jih, da si želijo ti fantje nastopiti na olimpijskih igrah in osvajati odličja na največjih tekmovanjih. Vsak je našel svojo državo, je pa res, če se je dovolilo enemu, se mora vsem.

Je pa malce smole, da se bo Slovenija udarila ravno z okrepljenimi Poljaki. Če kdo, lahko ravno Leon sam premaguje ekipe.
Če smo nekoč govorili, da zmaguje ekipa, ne posameznik, je ravno Leon ta stavek že večkrat postavil na laž. On fizično tako dominira, da skoraj ni mogoče verjeti, in to sem občutil tudi na lastni koži. Leta 2016 v finalu lige prvakov v Krakovu, smo s Trentinom vodili že z 2:0 v nizih, potem pa se je Leon sprl z našim trenerjem in se tako vžgal, da ga nismo mogli več ustaviti. Premagal nas je sam. Enako se je zgodilo leta 2018 Civitanovi. Skratka res je fenomenalen, še posebej pa me fascinira njegov servis. Redno servira tam z okoli 130 km/h, česar ni sposoben noben drug odbojkar na svetu.

Dolgoletni slovenski kapetan prizna, da česa takšnega še ni videl. O Wilfredu Leonu govori le o superlativih. Dolgoletni slovenski kapetan prizna, da česa takšnega še ni videl. O Wilfredu Leonu govori le o superlativih. Foto: Aleš Oblak

Se v vaših glavah počasi že zastavlja vprašanje, kako zajeziti kubanski fenomen?
Ne, trenutno smo z mislimi le pri sebi, nato bomo razmišljali o Francozih, ki bodo naš prvi tekmec v Gdansku, o Poljakih bomo razmišljali dan pred obračunom, prej pa ne.

Kaj bi za vas pomenil nastop na olimpijskih igrah?
To bi bila uresničitev sanj. Ko sem začel igrati odbojko, sem si rekel, da želim biti nekega dne del tega spektakla. Zdaj vidim, da sem imel malce nerealne želje. Smo pa zdaj vsaj v kvalifikacijah, kar je v odbojki že sam po sebi velikanski uspeh. Zavedamo se, kako težko bo, a se ne predajamo vnaprej. Vsi želimo v Tokio in vse bomo naredili, da nam to uspe.


Vsi sobotni intervjuji na enem mestu


Če vam ne uspe v odbojki, bi se morda splačalo na OI priti v odbojki na mivki ...
Seveda, v odbojki na mivki bi bilo ta cilj veliko lažje doseči. O tem ni dvoma in vsi to vedo. Mogoče pa bom na olimpijskih igrah nastopil tako v dvoranski odbojki kot odbojki na mivki.

Za konec omenimo še septembrsko evropsko prvenstvo, ki ga bo kot soorganizatorica gostila tudi Slovenija. Tega v Sloveniji še ni bilo, zato bo to za vašo generacijo ena lepa nagrada za vse dozdajšnje delo.
Od leta 2005, odkar sem zraven, do zdaj je slovenska odbojka naredila velik korak naprej, če ne kar dveh. Ne samo rezultatsko, temveč tudi organizacijsko. Če Slovenije še pred nekaj leti v odbojki ni nihče poznal, kaj šele, da bi jo resno jemal, smo si zdaj že pridobili določen status. Upam, da bomo prihajajoči EuroVolley kar najboljše izkoristili in pripravili nekaj velikega. Če bomo pravi, če bomo prikazali svoje najboljše igre, se ne bojim, da nam to ne bi uspelo.

30-letni Korošec se ne boji, da jim v septembra v Stožicah ne bi uspelo pripraviti nekaj velikega. 30-letni Korošec se ne boji, da jim v septembra v Stožicah ne bi uspelo pripraviti nekaj velikega. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Se o EuroVolleyju 2019 dovolj govori, mislite, da ljudje sploh vedo, da bo jeseni ta odbojkarski spektakel v Sloveniji?
Ne bi vam znal povedati. Vem, da se o odbojki govori več kot kadarkoli prej. Vidim plakate, vidim oglase, da se vrtijo, ne vem pa, kako vse skupaj dojema narod. Verjamem, da bodo ljudje zadolženi za promocijo naredili vse, da obvestijo javnost, naša naloga pa je, da treniramo in se do začetka spektakla najbolje pripravimo.

Leta 2013 je bil v Sloveniji Eurobasket. V Sloveniji je vladalo veliko zanimanje zanj, lahko kaj takega pričakujemo tudi septembra?
Upam na polne Stožice. Fantje si to zaslužimo. Resnično bi bilo lepo igrati pred polnimi tribunami.

Slovenija odbojka Sportal Slovenski kapetan zbodel FIVB: Upam, da nam bodo tokrat dovolili nastopiti #video

Vsi vemo, kako je v Sloveniji, ko nekdo zmaguje, hoče biti vsak zraven. Ko ne, je ravno obratno ...
Slovenci smo zelo razvajeni, kako tudi ne, saj ima Slovenija toliko vrhunskih športnikov, da štejejo le najvišja mesta. Kot ste rekli, ko nekdo zmaguje, ga imajo vsi radi, morda celo preveč, ko mu ne gre, je drugače. Takrat bi bilo bolje, da se še naprej spodbuja in mu stoji ob strani, da se posameznik ali ekipa spet vrne nazaj na vrh.

Poglejte samo nogomet, ki je bil včasih številka ena, zdaj so na reprezentančnih tekmah štadioni napol prazni, tudi za košarko, v kateri smo bili evropski prvaki, zanimanje počasi upada, kar se mi zdi velika škoda. Kot sem rekel, ko se začne evforija, vse skupaj potegne marsikoga, ko tega ni, se hitro vse konča in zanimanje upade.

VIDEO: Zakaj je odbojka tako zanimiv in težek šport?

VIDEO: Kaj jo dela drugačno od drugih športov?

Septembra imate torej priložnost, da postanete športni kolektiv številka ena v Sloveniji ...
Ne gre za to, kdo je številka ena. Seveda bomo naredili vse, da se pokažemo v čim boljši luči in pridemo kar najvišje. A dejstvo je, da se Slovenija premalo zaveda, kakšen fenomen je svetu. Po mojem mnenju ni države, ki bi bila v toliko različnih športih v samem svetovnem vrhu. Ne samo po mojem, prepričan sem, da je ni.

Nas je dva milijona, pa smo v samem vrhu v košarki, odbojki, rokometu, imamo malo morje odličnih nogometašev, v smučanju smo bili najboljši, tudi v skokih, judu, veslanju, gimnastiki, plezanju,  ne nazadnje tudi atletiki. Skoraj ni športa, v katerem ne bi imeli vsaj enega vrhunskega trenutka. Upam, da se bo trend nadaljeval, in upam, da bomo Slovenci znali nekega dne to ceniti.

Tako Urnaut kot njegovi reprezentančni kolegi menijo, da si zaslužijo polne Stožice. "To bi bilo res lepo. Ni lepšega kot igrati pred polnimi tribunami in če večina navija zate." Tako Urnaut kot njegovi reprezentančni kolegi menijo, da si zaslužijo polne Stožice. "To bi bilo res lepo. Ni lepšega kot igrati pred polnimi tribunami in če večina navija zate." Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Upam, da bodo navijači to prebrali in septembra napolnili Stožice.
To bi bilo res lepo. Ni lepšega kot igrati pred polnimi tribunami in če večina navija zate. Navijači postanejo sedmi igralec in začneš leteti po igrišču. Ne bojim se, da nam čez slaba dva meseca v Stožicah ne bi uspelo nekaj vrhunskega. Sploh, če nam bodo ob bok stopili tudi slovenski navijači, ki so že večkrat dokazali, da so eni od najboljših na svetu.

Boste septembra v Stožice prišli podpreti slovenske odbojkarje?

  • Da. 78,03%
  • Ne. 12,43%
  • Ne vem še, če bom le imel/a čas. 9,54%

Preberite še:

Tonček Štern Sportal Tihi mladenič, ki bo naredil vse, da ostane prva violina Jani Kovačič Sportal Odločeni vnovič zatresti evropsko odbojko #video Rok Možič Sportal Za zdaj zna po italijansko le preklinjati #video

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin