Sobotni intervju
Sobota, 18. 10. 2025, 4.00
2 minuti
Sobotni intervju: Luka Janežič
Luka Janežič: Atletika je kraljica športov. To ni le neka fraza, ima velik, širok pomen. #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,36
"Mislim, da je vsem jasno, da je atletika osnova. Zato je kraljica športov. To ni samo neka fraza," pravi gost današnjega Sobotnega intervjuja Luka Janežič.
V nedeljo bomo na 29. Ljubljanskem maratonu lahko navijali tudi za nekdanjega slovenskega rekorderja v teku na 400 metrov. Luka Janežič se je tekmovalno upokojil v začetku letošnjega junija, ko se mu po hudi poškodbi ahilove tetive ni več uspelo vrniti na staro, šampionsko raven. "Odločitev je bila težka," je priznal šampion, ki bo čez slab mesec praznoval šele 30. rojstni dan. A zdaj je že usmerjen v prihodnost, nekoč si želi preteči maraton, ta projekt pa začenja z desetkilometrskim tekom po ljubljanskih ulicah.
Luka Janežič je 8. junija letos uradno zaključil imenitno športno kariero. Po poškodbi ahilove tetive leta 2022 se mu ni več uspelo vrniti na najvišjo raven. Upokojil se je kot nosilec slovenskega rekorda v teku na 400 metrov (44,84), ki ga je postavil leta 2017 v Monaku. A slab mesec zatem je novo najboljšo znamko v državi (44,70) postavil njegov naslednik Rok Ferlan na zgodovinskem ekipnem evropskem prvenstvu v Mariboru. "Roku lahko samo čestitam. Očitno sem se pravi čas odmaknil," pravi Janežič, trikratni atlet Slovenije (2017, 2018, 2019).
Življenje je posvetil šprintu, zdaj pa se je kot upokojenec lotil daljših tekov. Prehod ni bil enostaven. "Morda se bo slišalo smešno, ampak zame je bil to res velik izziv," nam je zaupal nosilec dveh odličij z evropskih prvenstev do 23 let. Tudi prehod v normalno življenje je bil težji, kot je pričakoval, a je tudi to vzel kot izziv. Ostaja v športu, atletiki, pa tudi širše, saj želi svoje znanje predajati naprej. Zadal si je tudi nove tekaške cilje, nekoč želi preteči maraton, ta projekt začenja z desetkilometrskim tekom v Ljubljani, nato pa …
V nedeljo se boste udeležili 29. Ljubljanskega maratona, prijavili ste se na desetkilometrski tek, kar je zelo zanimivo, ste namreč specialist za teke na 400 metrov. Kako je prišlo do te odločitve?
Res je, moram pa kar takoj poudariti, da gre za popolnoma rekreativno zadevo in nimam prav nobenih pričakovanj in ciljev, kar se tiče časa teka. Letos poleti sem zaključil kariero in potem je pravzaprav prišla ideja, da vseeno moram malo migati. Toliko let sem bil v vrhunskem športu, v katerem vsak dan daješ vse od sebe v fizičnem smislu. In potem, ko zaključiš vse skupaj, se z danes na jutri konča tudi ta del, ki se tiče fizičnega napora in treninga. In potem sem si, seveda poleg tega, da sem začel malo hodit v hribe, česar prej nisem počel, pa se malo tudi s kakšnimi drugimi ukvarjal, rekel: Zakaj se ne bi letos prijavil na deset kilometrov na Ljubljanskem maratonu? Jasno je, da je deset kilometrov trenutno edina pametna izbira, 21 ali 42 bi bilo glede na to, da sem bil vso kariero šprinter, za začetek absolutno preveč. Grem torej na desetko, tudi na to pa sem se moral malo pripravljati in pravzaprav sem tako tudi ohranil stik s tekom. Tako sem ostal aktiven, zelo pa me zanima, kako mi bo šlo, saj morate vedeti, da šprint in dolgi tek nimata nič skupnega.
Ravno to je najzanimivejše, vi ste bili v času tekmovalne kariere dobro uglašen šprinterski stroj. Sicer res za najdaljši šprint, ampak vseeno ste bili strokovnjak. Kakšne prilagoditve treninga so bile potrebne že v pripravah na desetko?
Meni je bilo zelo težko. Ljudje, ki me srečujejo, mi pogosto rečejo: "Sem videl, da greš na maraton. Pa saj ti si športnik, atlet, to zate ne bi smel biti problem." Ampak v resnici je bil to zame zelo velik izziv, ker jaz nisem začel iz nič, temveč skoraj v minusu, kot se rad pošalim. Moje mišice so bile namreč navajene hitrih tekov, eksplozivnih zadev in je bilo res prav zanimivo. Jaz sem začel trenirati oz. se pripravljati na maraton tako, da sem pretekel dva kilometra in potem en kilometer hodil. In spet en kilometer, tekel in tako nadaljeval. V kosu jaz nisem bil sposoben, pa naj se sliši še tako smešno, preteči treh kilometrov. S takim treningom popolnoma brez veze pa sem prišel na deset kilometrov in sem jih zdaj sposoben preteči v nekem rekreacijskem času.
V nedeljo začenja projekt maraton. Sprva z desetkilometrskim tekom.
Morda se sliši smešno, a je daleč od tega, saj dobro vemo, kako stroga in temeljita je ta specializacija v današnjem vrhunskem športu.
Točno to hočem poudariti, da. Sliši se mogoče smešno v smislu, da vsak laik atleta povezuje s tekom. Mnogim se zdi, da če si bil atlet, je vseeno, na kakšnem teku sodeluješ in ti tudi maraton ne bi smel predstavljati težave. Ampak atletika je zelo širok pojem. Tukaj imamo nenazadnje tudi skok s palico, kajne? Hočem reči, da ni nujno, da bo nekdo, ki je vrhunski v neki disciplini, zdaj dober tudi v neki drugi. Denimo šprinter v maratonu. Tako da je to neka taka specifika in jaz res nisem bil navajen teh razdalj. Jaz sem tekmo končal v povprečno 45 sekundah, zdaj pa bom tekel skoraj eno uro oz. upam, da čim manj. Že če pogledamo samo to, je razlika ekstremna. Zdaj bom tekmoval 40 ali 50 minut, v svoji disciplini pa sem tekmo zaključil v 45 sekundah. To verjetno pove vse o tem, kakšna razlika je.
Najverjetneje tudi v sklopu treninga v svoji tekmovalni karieri niste opravljali prav dolgih tekov. Najverjetneje ste morali skrbno negovati te t. i. hitre mišice?
Tako je. Z dolgimi teki bi si pravzaprav celo škodoval. Dolgih tekov z namenom nismo delali, ker tu govorimo o mišičnih vlaknih. Se pravi, imaš hitra in počasna in s takšnim treningom, ki ga izvajam zdaj, razviješ počasna mišična vlakna. Tega pa si pri šprintih seveda nismo želeli. Že v sami osnovi ne. Torej je tukaj ekstremna razlika.
Pa nameravate zdaj v tej drugi tekaški karieri še bolj razvijati ta počasna mišična vlakna? Vas mikajo kakšni daljši teki, polmaraton, maraton?
Seveda me. Razmišljal sem že o tem, da bi rad pretekel tudi 42 kilometrov. In to letos je v bistvu začetek tega projekta. Letos sem torej rekel, da grem na deset kilometrov in recimo, da bi šel drugo leto, če bo vse normalno, na polmaraton in potem maraton. Tako da je moj cilj, da bi pretekel maraton.
Dolgi teki so nenazadnje tudi primernejša oblika rekreacije, kajne? Šprinti niso ravno najprimernejša oblika razgibavanja.
Tako je. Ljudje se odločajo za tek, predvsem dolge teke, ker je to veliko dostopnejše vsem, čeprav je to morda malo čuden izraz. Ukvarjanje s šprintom rekreativno praktično ne obstaja. Prvič je trening precej specifičen, drugič pa zelo hitro lahko pride do poškodb, če treninga ne izvajaš pravilno, oz. do poškodb prihaja tudi, če ga izvajaš pravilno. Ker tukaj mišica res popolnoma drugače deluje. Pri teh počasnih tekih je pa to malo … Ne bom rekel, da je lažje, ampak se je teh tekov lažje lotiti. Takšnih tekov se lahko loti čisto vsak, tudi nekdo, ki se ne ukvarja redno s športom. Načeloma lahko vsak počasi teče.
Njegovo telo je bilo dolgo dobro uglašen šprinterski stroj.
Pri šprintih so obremenitve na telo veliko večje, sploh pri vrhunskih atletih so te že zelo ekstremne.
Tako je. Ves čas hodiš po robu in tudi jaz sem imel skozi kariero kar nekaj poškodb, ki so se zgodile prav zaradi narave moje discipline, torej šprinta. In da, moramo vedeti, da se mišica v zelo kratkem času skrči in raztegne do maksimuma. In to se ponavlja skozi celotnih sto, 200 ali 400 metrov. In to je stresno. Šprint je na splošno zelo stresen za telo in je tudi poškodb potem kar veliko. Že ogrevanje je veliko resnejše. Ko greš teč na nek dolgi tek, se ti skoraj ni treba ogreti … Dobro, bom povedal drugače, saj nočem, da izpade, da se ni treba ogrevati. Se je, ampak hočem reči, da to ogrevanje pri dolgem teku lahko opraviš že s tem, da imaš dva kilometra zelo lahkotnega teka, se ustaviš za deset minut, raztegneš in greš nato resneje v trening. Torej ti vse skupaj nič ne vzame. Jaz pa sem se za tek, se pravi, da sem telo pripravil na maksimalen napor, za maksimalen šprint, ogreval eno uro. Ena ura ogrevanja za 45 sekund teka.
Po strgani ahilovi tetivi ni več našel poti na vrh.
Od vseh vaših poškodb nam je v spominu ostala predvsem ta zadnja, najhujša. Strgana ahilova tetiva.
Kakorkoli obračamo, na koncu je to zelo, zelo vplivalo na mojo kariero. Na žalost. Tako da je po tej poškodbi vse skupaj pripeljalo do tega konca. Moram reči, da sem to poškodbo sicer saniral. V zadnjih letih niti nisem imel težav prav neposredno z ahilovo tetivo, bolj so bile težave v tem, da sem imel poleg te poškodbe še druge poškodbe, ki sem jih imel že prej. In te niso bile tako resne, težava pa je bila v tem, da sem si pred ahilovo tetivo te neke manjše poškodbe še lahko privoščil. Malo smo prilagodili program treninga, pa sem še vedno dosegel zelo dobre rezultate, celo vrhunske. Po poškodbi ahilove tetive pa bi moralo biti vse popolno, če bi hotel priti nazaj na isto raven. Pa zaradi vseh tistih manjših zadev ni bilo. Ta poškodba je bila torej mejnik. Pred njo sem si še lahko privoščil neke prilagojene treninge, po njej pa ne več. Zaradi tega sem tudi končal kariero.
Tako da je ta poškodba na žalost zaznamovala mojo kariero. Nihče ne ve, kaj bi bilo, če si takrat ne bi strgal tetive. Najverjetneje bi bil še danes v vrhunskem športu. Vesel pa sem, da sem veliko stvari vseeno že pred poškodbo doživel v smislu športa. Tako da nimam občutka, da je bilo vse skupaj zaman. Živel sem teh deset, 15 let res tega vrhunskega športa, ki sem si ga želel že kot osnovnošolec.
Kako pa ste se sploh znašli v atletiki?
To je klasična zgodba. Bil sem živahen otrok in potem te starši hočejo vpisati v nek šport. Izbrali so atletiko. Ne vem, zakaj, mislim, da jim je bila atletika že v osnovi všeč. Vpisali so me torej v atletiko in tam sem ostal do konca. Ni mi bilo kaj dosti do drugih športov. Že kot otrok pa sem bil zelo dober in me je enostavno potegnilo notri. Če si v nečem dober, je potem lažje. Saj v življenju to velja na splošno. Če smo v nečem uspešni, se mi zdi, da nam je to potem veliko lažje izvajati, karkoli to že je.
Torej ni bilo nobenih dilem, ni vas vleklo v kakšne ekipne športe z žogo?
V osnovi, ko sem bil mlajši, niti ne, mogoče potem kasneje. Na splošno zelo spremljam šport in tako sem se kasneje nekajkrat vprašal, kaj bi bilo, če bi šel v nogomet, košarko ali kamorkoli. Ne bom rekel, da me nikoli ni zanimalo, ampak nikoli pa ni bilo to nekaj resnega, da bi se dejansko šel preizkusit v kakšnem drugem športu. Atletika je postala del mojega življenja, začel sem od tega na nek način živeti in potem se niti več ne ukvarjaš z vprašanjem, kaj pa če bi kaj drugega počel.
"Nič ni mogoče narediti z danes na jutri."
Pa znotraj atletike same? Vas je zamikala kakšna druga disciplina? Kakšen daljši tek morda?
Pravzaprav da, začel sem bolj v skokih, se pravi višina in daljina. Za otroka je tako ali tako dobro, da dobi neko širino. Potem pa sem se počasi, tam nekje v začetku srednje šole, usmeril bolj v šprint in kmalu predvsem na 400 metrov. Pristaneš v tisti disciplini, v kateri si najboljši. Je pa tudi v atletiki zelo, zelo ostra konkurenca in si je težko izmišljevati in menjati discipline. Nič ni mogoče narediti z danes na jutri. Torej tudi če bi želel iti na sto, 200 ali pa celo 800 metrov, čeprav o tem nikoli nisem razmišljal, bi potreboval dve, tri leta, da bi telo dejansko privadil na novo disciplino. To pa že toliko izgubiš, da se potem vprašaš, kako smiselno je. Čeprav nekateri naredijo ta preskok. Ampak pri meni vprašanje nikoli ni bilo v smislu daljšega teka, kvečjemu mogoče krajši šprint. Na 200 metrov, recimo. Ovire so se tudi nekaj omenjale, ampak o njih nisem nikoli konkretno razmišljal.
Tukaj se lepo vrneva na to specializacijo.
Da, pravzaprav moraš potem sprejeti kompromis. Če se odločim, da grem v drugo disciplino, to pomeni, da bom recimo dve leti vrgel na nek način stran, pa sploh ni nujno, da mi bo v tej drugi disciplini tudi uspelo. Ker pa moraš v to vložiti toliko treninga in truda, pa bo trpela tudi tvoja primarna disciplina. Te odločitve niso najlažje, čeprav se dogajajo. Za Femke Bol vem, da se je odločila, da gre s 400 ovire zdaj na 800, ampak ona je fenomen in me prav zanima, kako se bo odrezala. Imamo pa tudi pri nas takšne, recimo Anito Horvat, s katero sva skupaj trenirala na 400 metrov, pa je šla na 800. Ampak je potrebovala dve, tri leta. Torej ni nemogoče, nisem pa jaz nikoli o tem zelo resno razmišljal med kariero.
Na 400 metrov ste postali eden naših najboljših tekačev v zgodovini, dolgo ste bili najboljši, malo po vaši upokojitvi pa je vaš državni rekord na ekipnem evropskem prvenstvu v Mariboru podrl Rok Ferlan. Kako ste doživeli ta trenutek?
Za Roka sem vedel, da je zelo dober atlet. Zadnja leta, ko sem si poškodoval Ahilovo tetivo, me je nekako začel nadomeščati. Takrat se je začel zelo dobro vzpenjati in vedel sem, da je dober atlet. Vedel sem, da je zmožen zelo dobrih rezultatov, pa me je ta vseeno nekoliko presenetil. Ampak jaz dostikrat pravim, da očitno sem se pravi čas umaknil. Res je bilo zanimivo. Dejansko sem končal kariero, en mesec zatem je Rok tekel rekord in jaz mu čestitam in se mi zdi super. Konec koncev je ravno to bistvo. Jaz mislim, da sem morda dal navdih določenim atletom, najverjetneje tudi njemu, in šport gre naprej. Rekordi so na nek način za to, da se te meje premikajo. In vedno si ti tarča vseh drugih za tabo in tako šport napreduje v vseh pogledih. Tudi rekordi napredujejo in to se bo dogajalo še naprej. To je to. Noben rekord ne bo in ni večen.
Štafeto je predal Roku Ferlanu, ki je letos v Mariboru popravil njegov državni rekord.
Je pa najverjetneje svojevrstno zadovoljstvo predati štafeto v tako dobre roke.
Dejansko sem vesel, za celotno slovensko atletiko je to velik plus. Jaz sem bil toliko let na neki ravni, toliko evropskih in svetovnih prvenstev sem dal skozi in je super, da za menoj prihajajo drugi. Zdaj sem se odmaknil in je takoj za mano spet nekdo dober. Tako ni te generacijske luknje, ki se nam včasih zgodi v Sloveniji. Premalo nas je, da bi lahko konstantno imeli dobre tekmovalce. Včasih dolgo ni nikogar, ampak v tem primeru se je zgodilo ravno obratno in je naslednji prišel takoj za mano. Lahko bi bila luknja 20 let. Tudi nekateri rekordi so stari 20 let. Jaz mislim, da sem zrušil 15 let star rekord Matije Šestaka. Na naslednjega pa hvala bogu ni bilo treba čakati prav dolgo.
To nakazuje zdravo okolje, potrjuje dobro delo in k tej rasti ste nenazadnje svoj delež prispevali tudi vi.
Tako je, dobro se dela in to nas mora vse veseliti.
Nastopil je na olimpijskih igrah v Riu leta 2016 in Tokiu 2021.
Kot tekmovalec pa ste videli kar nekaj sveta, bili ste tudi na dvojnih olimpijskih igrah. To so najverjetneje tudi dragocene izkušnje in spomini, ki bodo ostali za vedno.
Da, jaz sem že večkrat rekel, da če bi imel to možnost, bi še enkrat ponovil. Torej še enkrat bi se odločil za atletiko in še enkrat bi šel čez vse to, ker sem res vesel, da sem lahko živel ta vrhunski šport. Jaz sem si to želel biti, biti atlet, potovati, tekmovati. Tudi na koncu finančno od tega živeti. In sem in za to sem res hvaležen. In da, olimpijske igre pač so nek vrhunec. Vsak športnik si želi to doživeti. Sploh atletika tam dobi pravo pozornost, je v središču. Moram reči, da je velika razlika biti atlet recimo na svetovnem prvenstvu ali na olimpijskih igrah.
So bile pa tokijske zaradi pandemije koronavirusa vendarle nekoliko specifične.
Res sem zelo vesel, da sem bil v Riu. Za tistega športnika, ki je imel priložnost biti enkrat na olimpijskih igrah, pa je bilo to ravno v Tokiu, je res škoda. Jaz pa sem zelo vesel, da sem doživel te, rečem v narekovajih, prave olimpijske igre z gledalci in z vsem drugim, tako kot naj bi bilo. V Tokiu je bilo drugače, zelo specifično. Teči na velikem praznem stadionu pa je bilo zanimivo, ampak so bila še vsa testiranja, pa omejeno druženje ... In to na nek način niso olimpijske igre. Na olimpijskih igrah naj bi se družilo, se spoznavalo tudi druge športnike, v Tokiu pa je bilo prav to zelo omejeno. Ampak igre so bile in ravno tako si postal olimpijec in tekel na olimpijskih igrah in tega ti ne more nihče vzeti.
Imate zdaj nekaj mesecev po koncu tekmovalne poti že morda začrtane obrise druge kariere?
To poletje sem si vzel popolnoma prosto, ker so bili zadnji tedni moje kariere naporni, preden sem se odločil, da jo končam. Pa tudi prej je bilo vse posvečeno športu. In potem, ko sem končal, sem potreboval še tri mesece za "presekati", če se po domače izrazim. Zdaj pa sem že začel določene treninge. Pravzaprav bi se rad ukvarjal s športom še naprej. Rad bi izhajal iz svoje discipline, nekako bi torej rad delal na hitrosti, eksplozivnosti in rad bi delal z različnimi športniki. Torej ne samo z atleti, ampak tudi z nogometaši, da bi jim pomagal izboljšati hitrost, agilnost, eksplozivnost in tehniko, ki je povezana z vsemi temi zadevami. V bistvu sem že začel nekaj delati in me prav veseli. Res imam ogromno praktičnega znanja, ki sem ga pridobil skozi vsa ta leta in bi ga rad delil naprej, in to me veseli. In pravzaprav sem na nek način to že začel.
"Menim, da moraš biti v osnovi dober atlet in si potem lahko uspešen na terenu, pa naj gre za nogomet, košarko, tenis, karkoli že."
Dobro je, da imate tako hitro že novo usmeritev, premnogim se zgodi, da se po koncu kariere nekoliko izgubijo.
Saj ne bom rekel, da je enostavno. Ta prehod je vseeno kar težak. Res ni najlažji. Misliš si, da je lažje. No, pa ni. Ampak na koncu je bistvo v tem, da bi rad tako ali drugače ostal v športu. Ker sem vse posvetil temu, vso svoje otroštvo, mladost. In potem sem to počel tudi toliko let in imam to ogromno prakse. In zakaj ne bi počel nečesa, če to rad počnem? Saj če bi se odmaknil, bi potem verjetno delal nekaj drugega, bi morda zajadral v čisto druge vode. Ampak se niti nočem odmakniti. V atletiki imam ogromno znanja in vem, da načeloma, kadar bom hotel, bom to lahko počel. Zato bi rad šel v to širino. Ukvarjal bi se rad tudi s športniki iz drugih športov. Menim, da moraš biti v osnovi dober atlet in si potem lahko uspešen na terenu, pa naj gre za nogomet, košarko, tenis, karkoli že. Če razviješ dobrega atleta, lahko ta to potem nadgradi na terenu.
Mislim, da je vsem jasno, da je atletika osnova. Zato je kraljica športov. To ni samo neka fraza, ima kar velik, širok pomen. In to je dejstvo. In jaz bi rad točno to. Jaz bi rad to povezal z različnimi športi. Vem pa, da moraš biti v osnovi dober atlet, da si potem lahko dober športnik v kateremkoli športu. In verjetno se temu posveča premalo pozornosti.
Če se denimo vrnemo na hitrost, ker iz tega izhajam. Hitrost je ključ do marsičesa. Na splošno in v športu se mi zdi, da je ključna. Velikokrat ne. Torej jaz ne bom delal z nekom z žogo, ker ne znam, bom pa delal na hitrosti in teh stvareh. In če bo on naredil premik tukaj in bo poleg tega zelo dober na žogi, bo nastal "komplet", ki je na koncu dober športnik.
