33-letna Ukrajinka iskreno o Slovencih, izdelovanju nohtov, življenju v Sloveniji, vojni

Foto: Gaja Hanuna V tokratni rubriki Prek meja gostimo 33-letno Ukrajinko Anastasijo Vasilevsko, ki je do svojega 14. leta živela v Ukrajini, nato se z mamo preselila v Francijo, vmes na otok Reunion, nato nazaj v Francijo, nato v Španijo, pri 28 letih pa je z nekdanjim možem prišla v Slovenijo. V našo deželo se je, kot pravi, zaljubila, še posebej v Ljubljano, našo kulinariko, tradicijo in ljudi. V vsem tem času je spoznala in živela že v več slovenskih krajih, opravljala več služb in se brez tečajev odlično naučila govoriti slovensko. Poleg slovenščine govori še štiri jezike - ukrajinščino, ruščino, francoščino in angleščino. Njena strast je oblikovanje nohtov, za kar je prejela številne tako mednarodne kot slovenske nagrade. Trenutno živi v Mariboru s fantom, prav tako Ukrajincem, ki ga je spoznala v Sloveniji. Kot pravi, tukaj končno živi svoje življenje, zato se tudi v prihodnosti vidi v Sloveniji, najraje v Ljubljani. Njeno težko, a hkrati čudovito življenjsko zgodbo spoznajte v spodnjem intervjuju.

Preden ste prišli v Slovenijo, ste živeli v Franciji. Kako to?

Ko sem imela 13 let, je moja mama v Ukrajini spoznala gospoda iz Francije, se z njim poročila in odšli sva živet z njim v Francijo. Pravzaprav je bil doma z otoka Reunion (otok blizu Madagaskarja, op. p.). Približno tri mesce smo živeli v Franciji, nato pa je mamin mož dobil ponudbo, da postane direktor francoske pošte na Reunionu. Preselili smo se in tam sem živela deset let. Učila sem se francoščino, angleščino, poleg tega pa še kreolščino Reunionnais, to je jezik, ki ga uporabljajo na otoku Reunion, vendar je v vsakem mestu nekoliko drugačen. Otok je zelo lep, je veliko eksotične hrane, predvsem sadja. Tam je vulkanska zemlja in posledično je sadje večje in še bolj sladko.

Po desetih letih sem se vrnila v Francijo, skupaj s takratnim fantom. Preselila sva se v mesto Saint-Etienne blizu Lyona in tam živela približno štiri leta. Začela sem delati v prodaji, saj sem končala višjo ekonomsko šolo. Prodajala sem izdelke za izdelavo nohtov in se navdušila nad urejanjem nohtov. Leta 2017 sem šla na svoj prvi tečaj za izdelavo nohtov in do koronavirusa izdelovala nohte v kozmetičnem salonu v Franciji. V tem času sva se s takratnim fantom razšla, poleg tega se je mama z otoka Reunion vrnila v Francijo in preselila sem se k njej. Takrat sem tudi spoznala nekdanjega moža, s katerim sva najprej živela v Španiji, nato pa se leta 2020 preselila v Slovenijo.

Anastasija Vasilevska uživa življenje v Sloveniji. Foto: Gaja Hanuna

Preden sem prišla, nisem imela pojma, kje je Slovenija. O državi nisem vedela ničesar. Moj takratni mož, s katerim sva živela v Španiji, je bil po rodu Slovenec in Srb. Pokazal mi je nekaj fotografij iz Slovenije - hribe, Bohinjsko jezero. Takrat mi je zaradi svoje službe dal na izbiro, ali bi še živela v Španiji ali bi se preselila v Francijo oziroma Slovenijo. Fotografije Slovenije so mi bile zelo všeč in skupaj sva se odločila, da se preseliva v Slovenijo.

Kako ste se znašli v povsem tuji državi, Sloveniji?

Sem sva prišla leta 2020, v času koronavirusa. Selitev v Slovenijo je bil zanimiva, saj imam 18-letnega mačka, ki je z mano pripotoval z otoka Reunion, poleg tega pa sem imela veliko pripomočkov za izdelavo nohtov. Brat nekdanjega moža je zato prišel v Španijo, najeli smo minibus in z njim 12 ur potovali do Slovenije. Mačku sem za na pot dala tablete, da se je umiril, moška sta se izmenjevala za volanom in tako smo srečno prispeli v Tržič. Tam nas je lepo sprejela babica nekdanjega moža, čakala nas je z golažem in doma spečenim kruhom. To je bilo tako okusno in takoj sem se počutila dobrodošlo. Naslednji dan smo šli na hrib nad Tržičem, kar je bilo čudovito. Takrat je tukaj še veljala policijska ura, za odhod na kavo v drug kraj pa si potreboval potrdilo o cepljenju. Čeprav je bil čas koronavirusa, sem morala urediti kar nekaj stvari. Z nekdanjim možem sva poskrbela za dokumente, da lahko živim in delam v Sloveniji, poleg tega sva hodila v hribe. Sicer pa v Tržiču omejitve v času koronavirusa niso bile tako stroge kot po večjih mestih.

Ob kozmetičnem salonu, kjer izdeluje nohte, je Anastasija delala tudi v hotelu. Foto: Gaja Hanuna

Kaj vse ste delali, kakšno delo ste si našli, ko ste uredili dokumente? 

V Sloveniji zdaj živim pet let in bila sem že v kar nekaj krajih. Na začetku sem z nekdanjim možem živela v Tržiču pri njegovi babici, istočasno pa sem odprla svoj kozmetični salon v Kranju. Tega mi je pomagal odpreti nekdanji mož in tam sem delala dve leti in pol. Tako sem vsakodnevno potovala iz Tržiča v Kranj na delo in nazaj. Vedno z avtobusom, saj nimam izpita za avto.

Ko sva se z nekdanjim možem ločila, sem mesec dni živela na Bledu pri prijateljici, nato pa se preselila v Radovljico. Službo sem si takrat našla v Ljubljani v salonu za izdelovanje nohtov, zato sem se spet vsakodnevno z avtobusom vozila na delo iz Radovljice v Ljubljano.

Kasneje sem zamenjala službo in v Ljubljani delala v hotelu Intercontinental v nočni strežbi. Vedno sem delala ponoči, podnevi sem bila prosta. Tam sem delala deset mesecev in se veliko naučila, pa tudi plača je bila veliko boljša kot pri delu v salonu. Delo je težko, saj delaš ponoči, ampak za nočno delo sem se odločila, ker je boljše plačano, jaz pa sem po ločitvi potrebovala denar. Na srečo mi je v vmesnem času ob strani stala prijateljica, nekdanji mož in njegova teta pa sta mi pomagala finančno, dokler si nisem povsem opomogla. Za to sem jim neizmerno hvaležna.

Res pa je, da ko sem delala v Intercontinentalu, nisem smela imeti dolgih nohtov, saj v hotelskem poslu to ni dovoljeno. Tako nohtov nisem izdelovala kar eno leto, a sem se po desetih mesecih vseeno odločila, da se prijavim na tekmovanje Nail Cup Slovenija, na katerem sem dve leti in leto prej osvojila enkrat prvo in enkrat drugo mesto. Tokrat sem osvojila tretje mesto in videla, da v enem letu nisem vsega pozabila. Mesec dni po tem tekmovanju sem se udeležila še tekmovanja Nail Cup Germany in z istim vzorcem kot v Ljubljani osvojila prvo mesto. Takrat sem začutila, da se moram vrniti k delu, ki ga obožujem.

Anastasija Vasilevska je osvojila prvo mesto na tekmovanju Nail Cup Slovenija. Foto: Osebni arhiv

Tako sem znova odprla s. p. in zdaj delam nohte na dveh različnih lokacijah v Ljubljani. Šla sem tudi na tečaj, da sem nadgradila znanje, saj je v enem letu prišlo veliko novih tehnik. V vmesnem času sem se preselila v Ljubljano, tam živela tri mesece, nato pa spoznala fanta, ki živi v Mariboru. Nekaj časa sva se obiskovala, potem pa sva ugotovila, da želiva več časa preživeti skupaj, in preselila sem se k njemu. Tako zdaj živim v Mariboru in se vozim na delo v Ljubljano. Na avtobus grem ob sedmi uri zjutraj, delati začnem ob devetih, delam do 18. ure, nato pa grem na avtobus ali vlak in pridem v Maribor pozno zvečer. Zadnji avtobus za Maribor imam ob 18.20, če zamudim, grem z vlakom.

Vsakodnevno potujete z vlakom ali avtobusom iz Maribora v Ljubljano in nazaj. Kako ocenjujete slovenski javni prevoz?

Približno enako je kot v Ukrajini. V Ukrajini imamo sicer več sreče z vlaki kot v Sloveniji. Vlak v Sloveniji vozi zelo počasi, poleg tega ni neposrednega vlaka Ljubljana–Maribor. Veliko je vmesnih postaj. Potuješ tri ali tri ure in pol. Vožnja z avtobusom je boljša, a se velikokrat zgodi, da ni prostora, saj se z avtobusi vozi veliko študentov. Potem ni sedežev za vse, kar je žalostno. Ne vem, zakaj ne vozita dva avtobusa istočasno, ali pa naj avtobus na tej relaciji vozi vsake pol ure, ne vsako uro. Predvsem zvečer je ogromno ljudi in takrat bi moralo biti več avtobusov. Ob četrtkih in petkih se mi je že velikokrat zgodilo, da me niso spustili na avtobus, ker ni bilo dovolj sedežev. Rekli so, naj grem na vlak, ampak naslednji vlak je šele čez eno uro. Tako sem domov prišla šele okoli enajstih zvečer. To res ni dobro urejeno.

Lahko primerjate življenje v Franciji in Sloveniji, na primer varnost, cene stanovanj, hrane ipd.?

V Franciji je življenje nekoliko težje kot v Sloveniji. S prihodom različnih kultur je življenje tam namreč vse bolj nevarno. Po sedmi uri zvečer si ne bi upala sama hoditi po mestu. Takoj, ko je tema in ko se trgovine zaprejo, začneš razmišljati, po kateri ulici bi šel domov, da bo kar se da varno. Nikoli si ne bi mislil, da ti bo starejša gospa iz torbice ukradla denar, ampak v Franciji se lahko zgodi tudi to.

Sicer pa nakup stanovanja, nakup hiše ali najem stanovanja ni tako drag kot v Sloveniji. Poleg tega, če imaš v Franciji minimalno plačo, dobiš socialno pomoč za najem stanovanja. Če najem stanovanja stane, na primer, 600 evrov, ti država da 300 evrov. Ampak samo, če prejemaš minimalno plačo. Da prejmeš to pomoč, moraš predložiti vse dokumente in pogodbe. Hrana pa je veliko dražja kot v Sloveniji. Zanjo porabiš minimalno sto evrov na teden. To je samo za hrano, ki jo kupiš v trgovini, če želiš jesti v restavraciji ali naročiti hrano na dom, pa je še veliko dražje.

Kakšni se vam zdimo Slovenci?

Meni so ljudje tukaj zelo všeč. Všeč mi je, da imate svoj slog. Zelo konservativno vse stvari hranite ter ohranjate navade, ki so jih imeli vaši pradedki in prababice. Mladi bi morali razumeti, da to ni narobe, ampak je veliko bogastvo, bogastvo celega naroda. Če bo to izgubljeno, bo zelo žalostno.

Anastasija je navdušena nad slovensko kulturo, tradicijo in hrano. Foto: Gaja Hanuna

Se vam zdi, da Ukrajinci ali Francozi manj spoštujejo običaje in navade prednikov kot Slovenci?

Slovenci to spoštujete veliko bolj. Moderna tehnologija je preplavila svet in mladi nimajo več časa za spoznavanje starih stvari. Naši dedki in babice želijo z nami deliti stvari, ki jih znajo, a kaj, ko mi rečemo: ah, nimam časa, bom že šel v trgovino in kupil. To je žalostno. Pozanimaj se in si zapiši. Morda tega ne boš potreboval takoj, boš pa čez čas in takrat boš za to hvaležen. V Ukrajini je tudi veliko babic, ki kvačkajo, rišejo ornamente ipd. Res se mi zdi žalostno, ko vidim, da mladine to ne zanima. Ampak vidim, da v Sloveniji mladina še poskrbi, da se te stvari ohranijo. Vidim tudi, da se ohranjajo slovenska narodna glasba in slovenske noše. Na ulici še vidiš ljudi, ki tu in tam ob praznikih oblečejo slovensko narodno nošo. To je čudovito. Pri nas so se ljudje šele zdaj, ko je v Ukrajini vojna, začeli zavedati, da imamo tudi mi svojo narodnost, svoje običaje, tradicije. Mojo generacijo je tako šele zdaj začela zanimati narodna umetnost. Tudi tradicionalna kuhinja mlade zdaj bolj zanima. V Ukrajini ima namreč vsaka regija svojo specialiteto. Tega ne bi smeli izgubiti, tudi če je vojna, tudi če je težko.

Anastasija Vasilevska je osvojila drugo mesto na tekmovanju Nail Cup Slovenija. Foto: Osebni arhiv Vas pri Slovencih tudi kaj moti?

Moti me, ker ste zelo počasni, ampak to je lahko tako dobro kot slabo. Dobro je, da si, ko nekaj delate, vzamete toliko časa, kot ga potrebujete, da bo ta stvar res dobro narejena. Stvar boste stokrat pregledali, šele nato šli naprej. Slabo pa je, ko se ta počasnost pokaže v trgovinah, restavracijah, barih. Enkrat sem bila v trgovini in pred menoj je bila na blagajni gospa, ki je začela klepetati s prodajalko. Klepetali sta 15 minut, medtem ko smo mi stali v vrsti. Samo to me moti, vse drugo mi je všeč.

Se vam zdimo zaprti?

Zelo odvisno, kje. Veliko delam s strankami, dekleti, ženskami, ki pridejo na urejanje nohtov, in skozi to lahko opišem primer odprtosti oziroma zaprtosti. V Ljubljani so dekleta zelo odprta, zelo jih zanima urejanje nohtov, umetnost, želijo daljše nohte. Ko sem delala v Kranju, pa so tamkajšnja dekleta želela imeti bolj preprosto urejene nohte. Samo ena barva, kratki nohti in ne koničasti. Ko so videle moje nohte, so me velikokrat vprašale: Anastasija, kako lahko živiš s temi nohti? Takrat sem svoje nohte velikokrat objavila tudi na omrežju Facebook in tam sem videla zelo različne komentarje. Od pozitivnih do zelo negativnih. Na primer: ne vidim smisla v teh tvojih nohtih, kako si brišeš rit? Razumem, da marsikomu to ni všeč, ampak vendarle se moraš zavedati, da komentarjev na Facebooku ne vidiš samo ti, temveč tudi številni drugi ljudje. V Ljubljani ljudje tudi niso zaprti za pogovor. Pridejo in se pogovarjajo s tabo. Če česa ne izgovorim pravilno, me na lep način popravijo.

V Mariboru pa me je zmotilo, da na vratih, kjer tujci urejajo dokumente, piše: Če ne govorite slovensko, imejte s seboj prevajalca ali se naučite slovensko. Kako boš znal slovensko in si našel prevajalca, če si komaj prišel? Ob tem se res sprašujem, zakaj je potreben takšen pristop. Po drugi strani ta napis tudi razumem, saj vem, da je v Sloveniji veliko tujcev, ki se nočejo naučiti slovenskega jezika, čeprav Slovenija ponuja veliko tečajev za učenje slovenskega jezika.

Anastasija izdeluje prav posebne nohte. Čeprav je večina nad njenimi izdelki navdušena, se najdejo tudi takšni, ki niso. Tako je bila na družbenih omrežjih deležna raznovrstnih komentarjev, na primer: ne vidim smisla v teh tvojih nohtih, kako si brišeš rit? Foto: Gaja Hanuna

Kako ste se vi naučili slovenskega jezika?

Ko sem prišla v Slovenijo, sem najprej uporabljala angleščino, nato pa sem se naučila slovensko. Slovenščino sem se naučila sama, s pomočjo strank in dobrih ljudi okoli sebe. Stranke so mi ogromno pomagale pri učenju slovenščine. Če sem na primer dobila pošto in nisem razumela, kaj piše v pismu, sem ga odnesla v službo in stranke so mi na preprost način povedale, kaj piše, kaj moram plačati, kaj podpisati. Veliko me je naučila tudi babica nekdanjega moža. Ona je z mano brala knjige. Brala sem besedo po besedo, babica pa me je popravljala pri izgovarjavi.

Vam je všeč tudi slovenska hrana? Kaj imate najraje?

Ko greš v hribe, dobiš tisto pravo slovensko hrano. Zelo uživam v tej hrani. Najraje imam kranjsko klobaso in potico. Vsako leto imam nekakšen maraton in poskusim različne potice. Rada imam tudi govejo juho, kislo zelje. Res vse obožujem. Všeč so mi tudi različni zavitki, štruklji. Rada poskušam nove stvari. Stara mama nekdanjega moža mi je dala tudi nekaj svojih receptov, naučila me je, kako narediti burek. Tako zdaj sama pečem burek, najraje takšnega z bučko, skuham tudi govejo juho, enkrat pa sem poskusila narediti potico. Ko sva se z nekdanjim možem ločila, mi je slovenska potica zelo manjkala. Na srečo sem si prepisala recept in tako naredila potico z rozinami ter drugo z orehi. Ni bila tako lepa, je bila pa okusna.

V restavracijah pa so mi všeč slovenski burgerji. So najboljši. Goveje meso je v Sloveniji najboljše.

View this post on Instagram

A post shared by BROWBAR#1 (@browbarone)

Vrniva se v vaše otroštvo, v čas, ko ste živeli v Ukrajini. Kako se ga spominjate, v katerem mestu ste živeli, s kom?

Rekla bi, da sem bila najsrečnejši otrok. Imela sem namreč najboljšega dedka in najboljšo babico. Na žalost ju ni več, ampak onadva sta bila zame kot mama in oče. Živela sta v Bili Cerkvi, mestu poleg Kijeva, kjer sem rojena tudi jaz. Babi je dedka spoznala pri 16 letih, dedi je imel 18 let in skupaj sta bila vse življenje.

Dedek je moral vmes za eno leto na služenje vojaškega roka, še pred tem pa je babica zanosila. Moja prababica in pradedek sta bila zaradi tega zelo nezadovoljna, zato sta babico poslala na splav. Žal so operacijo opravili na zelo grd način, zato je babica pozneje zbolela za rakom na maternici in posledično ni več mogla imeti otrok. Ko se je dedek vrnil iz vojske in izvedel, kaj se je v tem času zgodilo, je bil zelo žalosten. Kljub temu je ostal z babico in se z njo tudi poročil.

Otrok nista mogla imeti, a dedek si je vedno želel imeti sina, zato sta se odpravila v dom za sirote, da bi posvojila dečka. Takoj, ko sta prišla v sobo, kjer so bili otroci, sta zagledala mojo mami. Bila je majhna, devetmesečna ljubka deklica z zelenimi očmi in dedek se je takoj zagledal vanjo. Tako je v trenutku padla odločitev, da posvojita prav njo, čeprav ni bila deček. Je pa moja mama v otroštvu imela težave z nogami, saj so jo kot siroto sredi zime našli zapuščeno na ulici. Takrat je imela šest mesecev. Dedi in babi sta lepo skrbela zanjo in ji šele, ko je odrasla, povedala, da je bila sirota. Zamenjala sta ji ime in datum rojstva. Ko je odrasla, se je šolala za zobozdravnico, vendar je kmalu spoznala mojega očeta, ki ji je postavil ultimat: jaz ali pa šola za zobozdravnico. Žal je bilo takrat tako.

"Otroci smo se pred blokom igrali skupaj. To je bilo zame res lepo otroštvo. Spomnim se časa, ko se je v Bili Cerkvi odprla prva picerija. Otroci smo se organizirali, skupaj nabrali grivne (ukrajinska denarja enota, op. p.), šli po eno pico, si jo razdelili in poskusili, kaj je to pica," se dogodka radostno spominja Anastasija Vasilevska. Foto: Gaja Hanuna

Odločila se je ostati z njim, potem sta se poročila in kmalu sem se rodila jaz. Ko sem imela štiri leta, sta se ločila in z mamo sva šli živet nazaj k dedku in babici. Ker je mami veliko delala, sem ogromno časa preživela z njima. Veliko več kot z mamo. Podpirala sta me v vsem. Od petega do 12. leta sem trenirala artistično gimnastiko, že takrat pa sem rada tudi risala.

Ko sem imela 14 let, je mami spoznala partnerja iz Francije in takrat je prišel čas za selitev. Mama me je vprašala, ali želim ostati v Ukrajini z babico in dedkom ali iti z njo v Francijo. Moja babica je ob odhodu zelo jokala, ampak hkrati dejala, da je mama moja mama in da moram iti z njo. Meni je bilo izredno težko, saj sem v Ukrajini imela dedka in babico ter ogromno prijateljev. Živeli smo v bloku in vsak je poznal vsakega. Otroci smo se pred blokom igrali skupaj. To je bilo zame res lepo otroštvo. Spomnim se časa, ko se je v Bili Cerkvi odprla prva picerija. Otroci smo se organizirali, skupaj nabrali grivne (ukrajinska denarna enota, op. p.), šli po eno pico, si jo razdelili in poskusili, kaj je to pica. Spomnim se tudi prihoda prvih mobilnih telefonov. Privoščili so si jih bogati ljudje, bili so znamke Nokia. Po ulici smo peli, se igrali in ničesar nas ni bilo sram. Skupaj z babico sva tudi veliko kuhali in izredno sem hvaležna, da imam njene recepte. Na žalost babice po odhodu v Francijo nisem več videla. Umrla je, ko sem imela 16 let, leto dni kasneje pa še dedek. Njega mi je pred smrtjo še uspelo videti, a po smrti babice ni bil več enak. Prej ga nisem nikdar v življenju videla jokati, po babičini smrti pa je jokal.

V času koronavirusa je umrl tudi moj oče, in sicer po tretjem cepljenju. Razloga za smrt žal ne vemo, saj takrat ni bilo mogoče narediti obdukcije. Imel je samo 52 let. Moja mama pa še vedno živi v Franciji in me večkrat obišče v Sloveniji. Tudi njej je tukaj zelo všeč. 

Ste se po smrti najbližjih še kdaj vrnili v Ukrajino? Imate sploh še koga od svojih tam? Se slišite z njimi?

V Ukrajini imam strica po očetovi strani, moje tete pa so prav tako odšle iz Ukrajine. Še vedno sem v stikih s prijatelji iz Ukrajine. Z njimi se večkrat slišim in mi povedo, kako je tam, kako so. To so prijatelji iz otroštva, iz Bile Cerkve. Tam ni tako grozno kot v Kijevu, zato se je tja preselilo tudi veliko ljudi z vzhoda.

Nazadnje sem bila tam februarja 2022, prav v času, ko se je začela vojna. V Ukrajino sem odšla, ker sem po smrti očeta podedovala njegovo stanovanje in ga morala prodati. Takrat je bil z menoj tudi moj nekdanji mož. Civilisti niso pričakovali, da se bo res začela vojna. Vedeli so samo tisti, ki so v policiji in politiki. V Bili Cerkvi so najprej napadli vojaško letališče. Prvi dan niso napadali civilistov, ampak vse naokoli. Močno je eksplodiralo in na lastne oči sem videla, kako se je začela vojna, kaj se je zgodilo. Bilo je kot v grozljivki. Vidiš majhno piko, ki leti, nato pa eksplodira. Sploh nisem mogla verjeti, kaj se dogaja, saj sem takrat spala. To se je namreč zgodilo med pol peto in peto uro zjutraj. Sprva sem misila, da grmi, da dežuje.

Anastasija Vasilevska je Ukrajino nazadnje obiskala februarja 2022, prav v času, ko se je začela vojna. Foto: Gaja Hanuna

Na srečo sem se na hitro odzvala. Rekla sem, da bova šla na vlak do Lvova in potem videla, kako naprej. Mož je želel, da pokličeva taksi, ampak jaz sem vedela, da taksi v takšnih razmerah ne bo vozil. Rekla sem, da bova tako kot vsi tudi midva šla na vlak ali avtobus. Vozovnico za vlak je bilo izredno težko dobiti. Vsako sekundo se je položaj spreminjal – enkrat imaš vozovnico, potem je spet nimaš. Imela sem veliko srečo, da sem dobila dve vozovnici. Čakala sem pol ure, ampak sem ju dobila. Vlak je zamujal tri ure, potem je vendarle prišel in takrat sem jokala od sreče. Tudi ko smo se vozili z vlakom, smo med potjo na nekaterih mestih slišali eksplozije. Nikjer ni bilo varno. Ko smo prispeli v Lvov, smo slišali sireno in aram za nevarnost. Počakala sva na podzemni postaji, da je nevarnost minila, nato pa z avtobusom odšla na Poljsko. Nikoli v življenju še nisem videla takšne gneče. Bilo je neverjetno veliko ljudi. Številnim moškim niso pustili zapustiti države. Vidiš otroke, ko jokajo, ker se morajo ločiti od očetov.

Takrat sem se spraševala, zakaj to počnejo civilistom, ki so se vse življenje trudili, imeli službe, služili denar, imeli domove, potem pa morajo zaradi neumnih politikov in političnih odločitev zapustiti vse, kar so v življenju zgradili. Zakaj bi mi sploh morali dati ozemlje, ozemlje, ki je naše že več tisoč let? V Ukrajini je veliko ljudi zmanipuliranih in pravijo, da so krivi Rusi. Ampak Rusi niso krivi, kriva je politika. Noben normalen človek na želi vojne, ker vojna ubija tvoje najbližje, ker v vojni lahko pred teboj mučijo tvoje najbližje. To je najhujša stvar, ki se je zgodila v našem tisočletju. Niso krivi niti Ukrajinci, niti Rusi, niti Američani, krivi so politiki. In politiki so zame drug narod.

"Potrebovali bi nekakšno revolucijo, da bi na oblast prišli mladi," je prepričana mlada Ukrajinka. Foto: Gaja Hanuna

Ali obstaja rešitev za konec vojne v Ukrajini? Kakšna je ta rešitev po vašem mnenju?

Ne bo rešitve. Veliko ljudi je umrlo, veliko stvari je uničenih, veliko družin razseljenih, razdeljenih, ljudje so psihično uničeni, travmatizirani. Tudi če bo konec bojevanja, vojna še vedno bo. Tudi če bi Ukrajina Rusiji dala del ozemlja, njemu (Putinu, op. p.) to ne bi bilo dovolj. Potem bi hotel še celo Ukrajino, in če bi imel celo Ukrajino, bi hotel še Evropo. Težava je, da je v politiki veliko starih ljudi in posledično veliko staromodnega mišljenja. Enako je tudi drugod, ne samo v Rusiji, na primer v Ameriki. Potrebovali bi nekakšno revolucijo, da bi na oblast prišli mladi. Imajo namreč veliko idej in drugačen pogled na svet, a so brez možnosti, moči in denarja.

Kje pa se vi vidite v prihodnosti? Še vedno v Sloveniji, želite še naprej izdelovati nohte?

Posvečam se novi umetnosti, in sicer rišem steznike. V kratkem želim pripraviti razstavo svojih izdelkov. Naredila bom fotografije z nohti in stezniki. Izdelujem tudi nohte, ki jih lahko nalepite in potem odlepite ter shranite za naslednjič. To so nohti, ki se jih uporabi za posebne priložnosti. Na njih lahko naredim nenavadno, drugačno poslikavo. Zelo uživam v izdelavi nohtov v slogu futurizma in to ni za vsakogar. To je recimo bolj primerno za pevce, ki želijo imeti izstopajoče nohte. V Sloveniji mi je zelo všeč pevka Raiven. Všeč sta mi njena glasba, njen slog. Ona je zame kraljica, moj navdih za nekaj poslikav nohtov. Zelo bi si ji želela enkrat narediti poslikavo nohtov. Pisala sem ji na Instagramu in upam, da se bo odzvala povabilu. Prek nagradne igre sem enkrat osvojila vstopnico za njen koncert in bila presrečna, poleg tega sem se z njo tudi fotografirala. Podpisala se mi je tudi na majico, na kateri je njena fotografija in napis Veronika (naslov pesmi, s katero je leta 2024 nastopila na Evroviziji, op. p.). V prihodnosti želim imeti tudi tečaje za druga dekleta, ki bi želela izdelovati nohte na svoj, poseben način, tik pred objavo pa je tudi moja spletna stran.

Več umetnin Anastasije Vasilevske si poglejte v spodnji fotogaleriji. 

Fotogalerija

1

 / 6

Sicer pa srčno upam, da si bo moj fant, ki prav tako prihaja iz tujine, premislil in da se bova skupaj preselila v Ljubljano. Tako kot imajo nekateri ameriške sanje, imam jaz ljubljanske sanje. Glede na to, da je mojemu fantu Maribor všeč zaradi miru, bi se lahko v Ljubljano preselila nekam na obrobje, kjer bi imel mir, a bi bila še vedno blizu središča. Tržič pa je zame kraj za sprostitev. Tam si napolnim baterije. V Mariboru je lepo iti na sprehod, za malce meditacije, tam so tudi lepi labodi. Najbolj kot doma pa se počutim v Ljubljani.

Omenili ste, da je tudi vaš fant tujec. Od kod prihaja, zakaj je prišel v Slovenijo, kako sta se spoznala?

Tudi moj fant prihaja iz Ukrajine, ampak iz drugega mesta, iz Mikolajeva, mesta na vzhodu Ukrajine, ki je bilo pod okupacijo. Spoznala sva se v Sloveniji prek aplikacije Tinder. Ukrajino je zapustil dve leti po začetku vojne. Na začetku vojne se je pridružil Rdečemu križu in sodeloval pri humanitarni pomoči. Večino svojega življenja je sicer potoval, saj je bil akrobat, delal je v cirkusu. Tako je nekaj časa živel tudi na Kitajskem in Tajskem. Zdaj dela v IT-podjetju. Delodajalec mu je pomagal pri selitvi v Slovenijo, natančneje v Maribor. 

View this post on Instagram

A post shared by Anastasiya Vasylevska (@a.v_nailart)

Novice Mlada Ukrajinka se je odločila za Rusijo in si uničila življenje

Novice Skoraj sto let stara Ukrajinka pobegnila ruskim vojakom #video

Novice Štiriindvajsetletna Ukrajinka: Tukaj je bila vojna. Iskala sem se. V Sloveniji sem se odločila, da bom sestra. #foto #video

Novice Zgodba mladih Ukrajincev: ko je ljubezen močnejša od vojne #foto #video

Novice Zaradi ljubezni ostaja v Ukrajini: strah pred napadi in mobilizacijo je neizbežen #foto