Sobota, 11. 11. 2023, 13.53
5 mesecev, 2 tedna
OD NAŠIH POROČEVALK IZ UKRAJINE
Štiriindvajsetletna Ukrajinka: Tukaj je bila vojna. Iskala sem se. V Sloveniji sem se odločila, da bom sestra. #foto #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,58
Torkov dan sva s fotografinjo preživeli na posebnem obisku pri Marijinih sestrah Čudodelne svetinje – Barbari, Marti in Veroniki. Čudovite dobrotnice, polne energije in lepih besed, so naju sprejele v svoj samostan, kjer smo preživele čudovitih nekaj ur, poklepetale o njihovem poslanstvu, delu in lepotah ter grozotah življenja v Ukrajini. Sestra Barbara prihaja iz Slovenije, Marta in Veronika pa sta Ukrajinki, ki odlično govorita slovensko.
Sestre Marijinega reda so v Kijev prišle leta 2005, in sicer jih je sem poslala Slovenska provinca Marijinih sester Čudodelne svetinje, povabila pa misijonska družba Lazaristi. "Mi v Kijevu nismo zaradi vojne, ampak smo bile tukaj že prej. Sledimo svetemu Vincenciju, ki se je ukvarjal z dobrodelnostjo. Ta ne sme biti kaotična, ampak organizirana in sistematična, predvsem pa redosledna. Ne da enkrat pomagaš, potem pa desetkrat ne," je pogovor začela sestra Marta.
"Prišle smo v veliko mesto, zaprto samo vase, kjer vse drvi in hiti, poleg tega je to pravoslavni svet, katoličanov pa nas je tukaj le majhna peščica," nadaljuje sestra Marta in doda, da so se ob prihodu najprej spoznavale z ljudmi, v začetku predvsem s katoličani.
Sestre zelo rade kuhajo in pečejo. Postregle so nama odličen domač jabolčni zavitek, kavo in kosilo.
Začele so obiskovati brezdomce
Hitro so se poskušale vključiti v skupnost in začeti delati. Njihova prva misija je bilo obiskovanje brezdomcev na ulici. "Pripravile smo sendviče in čaj, šle na ulico do brezdomcev in postopoma začele vzpostavljati stik z njimi," še pove sestra Marta in doda, da so kasneje po domovih obiskovale tudi bolne ljudi.
Kaj kmalu so spoznale, da dobrodelno delovanje lahko uspe samo s pomočjo mreženja in sodelovanja z drugimi ljudmi, zato so se povezale s prostovoljci in zanje pripravile tudi šolo. Kot pove sestra Marta, vsi prostovoljci na primer ne morejo umivati bolnih, lahko pa pomagajo pri izdelovanju ročnih del. Tako izdelujejo pletene rožne vence, svetinjice in pečejo piškote. Te izdelke potem prodajo, denar pa namenijo pomoči potrebnim.
V Kijev so prišle na povabilo misijonske družbe Lazaristi.
Prizadetim v vojni priskrbijo material za gradnjo in obnovo hiš
Na ta način sta njihovo delo in življenje tekla do pandemije covid-19 in vojne, potem pa se je vse spremenilo. "Vojna je v naše življenje vnesla veliko kaosa. Prvi dan vojne smo se odločile, da bomo odšle na Zakarpatij, kjer imamo še eno skupnost, in smo tam preživele tri mesece. Vrnile smo se, ko so Rusi odšli iz okolice Kijeva," pove sestra Marta.
Na računalniku so nama pokazale fotografije obnovljenih hiš.
Ko so bile na Zakarpatiju, so prejele ogromno klicev. "Pojma nismo imeli, kaj in kako bomo. Iz Slovenije so začeli dovažati hrano, čistila in druge potrebščine in te smo delili ljudem. Pomoč po različnih krajih sem večkrat razdeljevala v sodelovanju z organizacijo Depol. Takrat me je neka gospa povabila, da pogledam njeno razdejano dvorišče. Dejala je, da bi, če bi imeli material, hišo obnovili. Takrat mi je postalo jasno, da nam morajo ljudje povedati, kaj in koliko česa točno potrebujejo, morajo preračunati in mi jim lahko pomagamo. Tako se je začela naša zgodba v vojni. Ljudem smo dovažali les, opeko, kritino in izolacijo. Pomagali smo obnoviti ali na novo postaviti več kot 20 hiš," opiše sestra Marta in se zahvali vsem Slovenkam in Slovencem, ki so prispevali sredstva, da so misijo lahko tudi uresničili.
Sestre so povedale, da so ljudje zelo zagnani in motivirani za delo. "Material smo peljali v sredo, pridemo znova v soboto, so imeli opeko postavljeno že do strehe," se spominjajo.
Ljudem so priskrbele les, kritino, opeko in izolacijski material.
Tako je videti obnovljena hiša v vasi Zagalicij.
Obiskujejo ranjene vojake in se z njimi pogovarjajo
Poleg tega sestre po bolnišnicah obiskujejo ranjene vojake in se pogovarjajo z njimi. "Po eni strani je težko, ko vidiš ranjence brez nog in rok, po drugi strani pa so prav ti ljudje velikokrat polni življenja. Veliko jih je zelo odprtih, se radi pogovarjajo, povedo tudi, kako se je zgodilo. Eden takih je 22-letni fant, ki je imel prestreljeni obe pljučni krili in požiralnik. Bil je gasilec in napadli so jih, medtem ko so gasili," pripoveduje sestra Marta in doda, da so se tja odpravile s strahom, vendar se je izkazalo, da se da in da jim pogovor veliko pomeni.
Brezdomce so spravile z ulic in jim pomagale do dostojnega življenja
Ves ta čas je z njimi že bila tudi sestra Barbara, Slovenka, doma iz Domžal. Pove nam, da je sestri, ki sta bili tukaj, najprej obiskala za pet tednov. Ko je videla, da delajo z ubogimi, bolnimi in brezdomci, si je rekla, da bi to počela tudi ona. "To me je tako navdušilo, da sem prosila, ali bi lahko prišla sem. Po letu in pol sem se vrnila in ostala tukaj," pove sestra Barbara, ki je po poklicu medicinska sestra in ji vse znanje ter izkušnje s tega področja pri delu z ljudmi pridejo še kako prav.
Sodelujejo z lokalnimi bolnišnicami in zdravstvenimi domovi.
V bolnišnicah v Ukrajini morajo namreč za nego bolnika poskrbeti svojci sami ali pa si ljudje, če si seveda lahko, plačajo "sedelko", ki sedi poleg bolnika in ga neguje. Številni brezdomci, ki so brez svojcev, si tega ne morejo privoščiti in prav zanje poskrbijo Marijine sestre Čudodelne svetinje. "Pomagamo jim, da se umijejo, oblečejo, obrijemo jih in ostrižemo. To, da jim pomaga tuji človek, je zanje nekaj neverjetnega," pojasni sestra Barbara, ob tem pa doda, da jim delijo tudi čudodelne svetinje.
"Če bi me prišle v bolnišnico in vprašale, kdo bi imel svetinjo, bi vsi rekli ne, tako pa, ko vidijo, kaj naredimo, da jim pomagamo, potem vsi želijo imeti svetinjo. Vsak teden znova čakajo, kdaj spet pridemo," še pove sestra Barbara.
Imajo tudi svojo kapelo, kjer se vsak dan udeležijo svete maše. Na sliki oltarja je upodobljen slovenski božji služabnik škof Frančišek Gnidovec.
Da so tudi brezdomci ljudje, so naučile tudi zdravstveno osebje. "Osebje bolnišnic nas je od začetka čudno gledalo, da se ukvarjamo z brezdomci, potem ko so bili enkrat čisti, pa so v njihove sobe začeli prihajati tudi zdravniki, glavna medicinska sestra pa jim je pomagala, da so jih sprejeli v različne centre in jim uredili invalidsko pokojnino. Mi smo hodile z njimi po uradih in jim pomagale urediti dokumentacijo. Tako so lahko začeli živeti normalno, samostojno, urejeno življenje," je dodala sestra Barbara.
Štiriindvajsetletna sestra Veronika: Tukaj je bila vojna, iskala sem se. V Sloveniji sem se odločila, da bom sestra.
Lani septembra se je sestrama Barbari in Marti pridružila tudi 24-letna sestra Veronika, doma iz Žitomirja. "Že prej sem se srečanj s sestrami udeleževala kot prostovoljka. Skupaj smo pekli vincencijanske piškote in sestra Marta me je povabila v skupino. Brali smo Sveto pismo, se pogovarjali in izjemno lepo mi je bilo v tisti skupini. Slišala sem, kaj vse počnejo, da delajo z bolniki. Občudovala sem jih," pove sestra Veronika, ki je šla v času vojne na Poljsko, nato pa se vrnila v Ukrajino v službo na davčno upravo.
"Težko je bilo. Tukaj je bila vojna, iskala sem se. Služba me ni tako veselila in vedela sem, da moram narediti nekaj boljšega. Veliko sem razmišljala in se znova povezala s sestro Marto. Na njeno pobudo sem odšla na dan mladih v Slovenijo v Stično. Pustila sem svojo službo, šla s sestrama v Slovenijo in se tam odločila, da bom postala sestra. Tam sem bila tri mesece in se naučila slovensko. Zelo sem vesela, da sem v tej skupnosti že eno leto. Ogromno dobrega smo naredili in to je bogu všeč," je sklenila sestra Veronika.
Misijonsko središče Slovenije,
Kristanova ulica 1, 1000 Ljubljana,
IBAN: SI56 0201 4005 1368 933,
SWIFT LJBASI2X
