Sobota, 4. 10. 2025, 4.00
5 ur, 53 minut
Sobotni intervju: Dejan Vinčić
Dejan Vinčić: Kot mlad odbojkar sem bil pogosto na stranskem tiru. Vse sem si moral prigarati.

Gost Sobotnega intervjuja je nekdanji dolgoletni odbojkarski reprezentant in član Alpacem Kanala Dejan Vinčić.
Če bi iskali sinonim za pripadnost slovenski odbojkarski reprezentanci v zadnjih 20 letih, ne bi mogli mimo Dejana Vinčića. Izkušeni podajalec je lani potegnil črto pod tujino, letos pa še pod bogato reprezentančno poglavje. Nekoč mladenič, kot pravi sam, z nič kaj spodbudnimi fizičnimi predispozicijami se je s trdim delom prelevil v enega od gradnikov reprezentančnih uspehov in se o svoji poti razgovoril v Sobotnem intervjuju. Od zamujenega časa z družino, lekcij iz tujine, neizbrisljivih spominov, prepletenih z vzponi in padci, do jeseni v slovenskem dresu, ko je v tišini, pa tudi bolečini, sprejemal poteze nekdanjega selektorja Gheorgheja Cretuja, ki bi jih mlajši "Vinko" težko predelal, a kljub vsemu ostajal zvest največji reprezentančni dediščini, bratom z igrišča.
"Ko bi me videli v četrtem ali pa petem razredu, bi se verjetno nasmejali. Res nisem imel predvsem fizičnih predispozicij, da bi kdo takrat rekel, da bom nekoč vrhunski športnik," je Dejan Vinčić čas zavrtel več desetletij nazaj, ko je v Šoštanju začel pisati odbojkarsko zgodbo, v katero sprva nihče ni polagal prav velikih upov. Pa so ga trma, garanje, vztrajnost in pravi ljudje tudi v zahtevnih trenutkih, ko je zgodaj ostal brez očeta, zadržali na pravi poti in ga pripeljali do vrste lovorik. Te hrani v lepem spominu, a resnično zapuščino raje meri s stkanimi vezmi.
Nekatere so tako močne, da verjame, da bodo ostale za vedno. Ena takšnih je reprezentančna, ki se je gradila vrsto let in nekoč anonimno izbrano vrsto vodila do odbojkarske velesile. Upodobljena je tudi v dokumentarni seriji Bratje z igrišča.
"To ni le naslov serije, ampak naša resnica. To je naša največja zmaga v vseh naših zmagoslavjih," pravi 39-letnik, o bolj boleči temi - odnosu in zahtevnih letih pod vodstvom Gheorgheja Cretuja -, ki je do izdaje dokumentarca širši javnosti ostala večinoma skrita, pa dodaja: "To obdobje je bilo zame najtežje, a ne zato, ker ne bi igral, pač pa zaradi odnosov s selektorjem. Z njim mi nikakor ni uspelo vzpostaviti medsebojnega zaupanja."
S tujino in reprezentanco je zaključil, s klubsko kariero na domači sceni še ne. Z Alpacem Kanal, s katerim je lani osvojil srebrno odličje v slovenskem prvenstvu, ima pogodbo še za dve sezoni.
Lani ste se po več kot desetletju klubskega službovanja v tujini vrnili v Slovenijo, k Alpacem Kanalu. Kako je videti vaš dan, zdaj ko ste potegnili igralsko črto pod tujino? Kakšen je bil na primer današnji (pogovarjali smo se v začetku tedna)?
V Novi Gorici so se ravno danes predstavila različna društva, tudi mi smo predstavljali svoje društvo, šolarjem razdelili letake, da se lahko vpišejo na odbojko, se pogovarjali o odbojki.
Sicer pa se s Kanalom, s katerim smo lani naredili kar bum (uvrstili so se v finale državnega prvenstva in osvojili srebro, op. a.), pospešeno pripravljamo na novo sezono, ki se je zelo veselim.
Zdaj lahko precej več časa preživim z družino, poskušam nadoknaditi zamujeno. Pričakajo me vsakodnevne obveznosti, prevažanje otrok v šolo, na treninge, vsakodnevna komunikacija z njimi o šoli in treningih. Danes hodim tudi na roditeljske sestanke (smeh, op. a.), dan je precej bolj poln, kot je bil včasih, ko sem bil v tujini.
So vsi trije otroci vpeti v šport?
Da. Najstarejši sin Luka je nogometaš, trenutno je na rehabilitaciji, imel je hudo poškodbo kolena, tako da se počasi vrača. Anastasija igra odbojko pri GEN-i, zdaj bo stara 15 let, najmlajši Liam pa je navdušen nogometaš. Govori samo o nogometu, a zadnjič sem ga peljal na odbojkarski trening in je bil navdušen.
Želim si, da se gibajo, a da pri tem tudi uživajo. Nisem pa tisti nori oče, ki bi rad, da sledijo moji športni poti. Želim samo, da so zdravi. Če bom enkrat videl, da bi si res radi ustvarili športno kariero, pa jim bom vedno pomagal.
Vinčić si je z ženo Gordano življenje ustvaril v Novi Gorici, imata tri otroke, ki so vsi vpeti v šport. "Nisem pa tisti nori oče, ki bi rad, da sledijo moji športni poti."
Poleg tega, da še vedno igrate klubsko odbojko, imate tudi svojo odbojkarsko šolo. Koliko se ob delu z mladimi vračate na svoje odbojkarske začetke?
Zagotovo se. Ko delaš z mladimi, velikokrat gledaš skozi sebe, kakšen si bil v njihovih letih, kako si gledal na stvari, koliko si delal, treniral, koliko si si želel uspeti.
Nerad pa primerjam čase, v katerih smo odraščali mi, in temi, v katerih odraščajo današnji otroci. Vemo, da so razlike ogromne, da je danes veliko motečih stvari, ki so otrokom pri roki. Prisegam na čim manj televizije, čim manj telefonov, želim si, da so na treningu osredotočeni, obenem pa mora biti tudi zabava, neki skupek vsega.
Zabava, pravite, a danes se v športu pri delu z mladimi pogosto pozablja na to, da so le otroci, specializacija se marsikje začenja že zgodaj.
Sam sem proti temu, da se že pri mladih letih delajo selekcije. A žal se pogosto dogaja, da se na neki način zgodaj določi, kdo bo uspel in kdo ne. Lahko, da je kdo bolj talentiran kot drugi, a za končni uspeh je najpomembnejše trdo delo.
Podobno je bilo pri vas. Sami niste bili najbolj talentirani, pa tudi telesna konstitucija vam ni ravno pomagala, ste večkrat dejali, a ste vsemu temu uspešno kljubovali.
Daleč od tega, da bi bil talentiran. Moje predispozicije ... Ko bi me videli v četrtem, petem, šestem razredu (smeh, op. a.), bi se verjetno nasmejali. Res nisem imel predvsem fizičnih predispozicij, da bi kdo takrat rekel, da bom nekoč vrhunski športnik. Vem, da sem bil prav zaradi tega kot mlad odbojkar pogosto na stranskem tiru, tako da sem si moral vse prigarati, izboriti.
V reprezentanci je igral 20 let, a v njegovih odbojkarskih začetkih skoraj nihče ni verjel vanj, pravi.
Na začetku name niso gledali kot na nekoga, ki bo v športu kdaj uspel. Bil sem zraven, priden, delaven, zagnan, a občutil sem razliko, kako so gledali na druge in kako name. Ko to občutiš, ni lahko.
A z dolgimi poletji trdega dela sem na naslednje krožke in sezone prihajal vedno bolje fizično pripravljen, z vedno več občutka, saj sem vsa poletja preživljal z žogo v roki na igrišču. Preskok se je zgodil nekje v sedmem, osmem razredu, ko so začeli verjeti, da morda pa iz mene še nekaj bo.
Kdo je bil najzaslužnejši za to, da ste kljub vsemu garali vsa poletja, kdo vam je dal največ zaupanja?
Verjetno sem najbolj zaslužen kar sam, da sem sploh vztrajal, da sem želel postati boljši kot moji soigralci, ki so bili fizično precej bolj razviti od mene.
"Niko Jerončič me je močno podpiral in me držal pod svojim okriljem, da sem vztrajal, saj je bilo obdobje odraščanja ob izgubi očeta, ko sva z bratom ostala sama z mamo, zelo stresno."
Zelo pomemben je v tej zgodbi Niko Jerončič, ki me je močno podpiral in me držal pod svojim okriljem, da sem vztrajal, saj je bilo obdobje odraščanja ob izgubi očeta, ko sva z bratom ostala sama z mamo, zelo stresno. Vem, da se je vse to na koncu poznalo na mojem obnašanju, ni bilo lahko, a on je res zelo skrbel, da ne bi zašel na napačne poti.
Potem pa je tu kup trenerjev, ki so mi dajali dodatno motivacijo. Takrat je v Šoštanju deloval žal že pokojni Nikolaj Pozdniak. On je bil eden tistih, ki je pri meni vse skupaj prenesel na neko novo raven.
Odpirati mi je začel nova obzorja, dejal, da sem lahko uspešen tudi na svetovni ravni, da grem lahko igrat tudi v tujino. Pomembnih je več ljudi, ampak tisti začetni človek je bil zagotovo Niko Jerončič.
Omenjate tujino, kjer ste preživeli več kot desetletje klubske poti. Ravno pred kratkim ste se vrnili na eno od prizorišč, kjer ste si služili kruh, v nemški Friedrichshafen, in tam s Kanalom odigrali pripravljalno tekmo. Kako se je bilo vrniti?
Na začetku svoje kariere v tujini sem kar vsako leto menjaval klube, države, tako da se vse do Radoma na Poljskem nisem nikjer prav zares ustalil.
Radom in Friedrichshafen pa sta bila moja najdaljša "mandata". To sta bila kluba, v katerih sem se najbolj povezal s skupnostjo, navijači, upravo. Ti dve državi sta bili zame zagotovo super, tudi mojo družino, ko je prišla, so tam sprejeli zelo lepo.
Pri poljskem klubu Radom in nemškem Friedrichshafnu se je v tujini počutil najbolj domače, predvsem pa najbolj povezan s skupnostjo. Pred dnevi je s soigralci Kanala znova obiskal Nemčijo in tam odigral pripravljalno tekmo.
Tudi zdaj so nas v Friedrichshafnu zelo lepo pričakali, od hotela do drugih pogojev. Vesel sem, da so fantje iz Kanala videli, kaj pomeni vrhunsko organiziran klub, na kakšni ravni delujejo najboljše ekipe. Ponosen sem, da me tam spoštujejo in cenijo, kar so zdaj pokazali še enkrat več. Lepo je, ko si nekje pustil pečat.
Nekje ste se imeli lepše, nekje manj, a preplet vsega vas je zagotovo v veliki meri izoblikoval. V čem vas je tujina najbolj zaznamovala?
Tujina te utrdi, ti da ogromno izkušenj, čustev, zgodb, spoznaš različne kulture, navade, ljudi, igraš z najboljšimi in proti najboljšim na svetu. Vsaka država mi je dala ogromno lepega, ob tem pa so v vseh teh letih seveda prišle tudi negativne stvari.
Če pomislim, kdaj je bilo najslabše ... To je bila zagotovo Rusija, Sibirija, kjer je bilo življenje zahtevno že zaradi potovanj. Na vsako tekmo na gostovanje smo morali leteli, ko smo šli v Moskvo, je bilo to sedem ur letenja, vmes se zamenjajo časovni pasovi, dan ima kar naenkrat 30 ur ... S tega vidika je bilo tako fizično kot mentalno zelo naporno.
"Ko danes gledam nazaj, bi, iskreno, morda zamenjal le nekaj stvari, a na splošno sem zadovoljen z vsemi."
Na Poljskem smo imeli mlado ekipo, v kateri sta bila na primer zdaj člana poljske reprezentance Hubert (Norbert, op. a.) in Fornal (Tomasz, op. a.). Takrat sta imela 18, 19 let, danes pa sta na svojih položajih ena od najboljših na svetu. Ponosen sem, da sem lahko bil del te zgodbe, da smo skupaj igrali.
Spomnim se Turčije, kjer sem se tudi fenomenalno počutil. Vzeli smo naslov, potem pa nam je eden največjih igralcev Ivan Miljković po tekmi povedal, da je bila to njegova zadnja tekma. Skupaj smo jokali. Da sem lahko bil del tega, da sem lahko bil z njim na terenu, si štejem v veliko čast.
Ko danes gledam nazaj, bi, iskreno, morda zamenjal le nekaj stvari, a na splošno sem zadovoljen z vsemi.
Družina v tujini pogosto ni mogla biti z vami. Ste čutili razcep med tem, kar vas je gnalo na športnem področju, in tem, kar ste pogrešali doma? Velikokrat ste dali vedeti, kako pomemben dejavnik, lepilo, je bila pri vsem skupaj žena.
Tujina ima svoje slabosti in dobre strani. Zagotovo sem se kdaj vprašal, ali sem se prav odločil. Nikoli ne bomo vedeli, kako bi bilo, če bi se drugače, je pa dejstvo, da je bila za to, da je vse teklo gladko, najbolj zaslužna žena.
Ni me obremenjevala z ničimer. Pa ne, da bi mi kaj prikrivala, pač pa je vse lepo zapakirala in mi določene stvari, da so bili otroci na primer bolni in je morala v bolnišnico, povedala šele, ko so bile mimo. Ob takih trenutkih bi se najraje usedel na prvo letalo in se vrnil domov. Ona je te stvari res zelo dobro speljala in mi vse olajšala.
Sprejeli smo odločitev, da bodo, ko bodo otroci šoloobvezni, ostali doma. Med sezono smo se sicer ogromno videli, ni pa bilo vsakodnevnega stika, kar pusti praznino. Zamudil sem ogromno rojstnih dni, praznovanj. To je čas, ki ga ne moreš nadoknaditi.
V družbi družine med poslovilno slovesnostjo ob reprezentančni upokojitvi
Po drugi strani pa zdaj, ko so otroci že malo večji in se pogovarjamo o preteklosti, povedo, da so veseli, da so videli svet, da so se imeli lepo, ko so me obiskali. Spomnijo se določenih stvari iz različnih mest, na primer turškega zajtrka.
Zaradi takšnih malenkosti vidiš, da morda vse skupaj ni bilo tako hudo. Če bi kaj lahko spremenil, je to zamujeni čas z družino. Ampak zdaj sem doma in poskušam to nadoknaditi.
Kaj ob času z družino danes, ko ste doma, najbolj cenite?
Občutek, ko se zvečer uležem v svojo posteljo v svojem domu, je neprecenljiv.
20. julija je v Stožicah doživel čustven večer.
Lani ste opravili s tujino, letos poleti uradno še z reprezentanco, v dresu katere ste zbrali 238 tekem. Na koncu ste reprezentančno kariero še nekoliko podaljšali, saj ste se menda že po olimpijskih igrah v Parizu pripravili, da je konec.
Mentalno sem bil že po olimpijskih igrah odločen, da je to to, kar zadeva reprezentanco. Na začetku sem imel kar težave, da sem se s tem sprijaznil. Preteči je moralo nekaj časa, da sem dojel, da je konec tega poglavja. Ko sem se sprijaznil z odločitvijo, za katero menim, da je bila pravilna, saj si nisem več predstavljal, da bi bil fizično in mentalno zraven vse poletje, pa me je poklical Soli (selektor Fabio Soli, op. a.).
Dejal mi je, da Gregorja Ropreta na začetku sezone ne bo zraven in da bi mu veliko pomenilo, če bi prišel pomagat pri tranziciji, da pomagam mladim fantom, predvsem Nejcu (Najdiču, op. a.), ki je bil v začetku lige narodov v vlogi prvega podajalca. S tem klicem me je kar nekoliko šokiral, a nisem prav dolgo razmišljal, kmalu se je vrnil občutek in tako sem še malo podaljšal.
Na željo Fabia Solija je reprezentančno kariero nekoliko podaljšal.
Dogovor je bil, da oddelam celotno ligo narodov, nato pa zaključim. A po dveh mesecih, ko smo se vrnili s turnirja v Bolgariji, sva se s Solijem usedla, odkrito sem mu povedal, da preprosto ne morem več, da sem dal svoj maksimum in da sem res izčrpan. Razumel me je, v tistem trenutku se je tudi Grega priključil reprezentanci, tako da smo potem zaključili to pot.
Splet okoliščin je bil tak, da se je vse skupaj zaključilo v Stožicah. Tega nisem načrtoval, osebno sem želel oditi potihoma. Menil sem, da mojega odhoda ni treba obešati na veliki zvon. Danes pa lahko rečem, da mi zaključek v Stožicah, to, koliko ljudi je ostalo po tekmi, res veliko pomeni. Lep spomin, lep zaključek dolgega obdobja, ki si ga bom zapomnil za vse življenje.
Po 20 letih in vsem, kar ste dali reprezentanci, bi vi odšli potihoma?
Vsi, tudi predsednik zveze Metod (Ropret, op. a.), so mi rekli podobno. Dejal sem jim, naj mi ne pripravljajo ničesar posebnega, pa so vsi rekli, da ne morem kar tako oditi. Do zadnjega, do konca tekme nisem vedel, kaj me čaka. Lahko sem slutil, da nekaj bo, tako da sem se ves dan pripravljal, da čustveno zdržim ta večer.
Na kar 238 tekmah je bil del slovenske reprezentance.
Vedel sem, da bodo v prvi vrsti vsa moja družina, moji bližnji. Že samo misel na to je bila zelo čustvena. Potem pa še vse drugo, govori in vsi prisotni ... Samo upal sem, da bom lahko na koncu kaj povedal, zato sem bil ponosen, da sem zdržal, da me niso čustva povsem preplavila. Je pa vse skupaj prišlo za mano naslednji dan, ko sem pogledal posnetke, kaj vse se je dogajalo.
Na neki način ste poleti reprezentanco spet postavili pred sebe, to se je v zadnjih letih zgodilo večkrat. Na evropskem prvenstvu leta 2023 vas na primer ni bilo v načrtu, pa ste na koncu vskočili, ko je reprezentanca potrebovala pomoč, na olimpijskih igrah pa v igro niste vstopili niti enkrat. Kako zahtevna so bila vaša zadnja reprezentančna leta? V intervjuju za TV Slovenija ste dejali, da ste osebnostno kar trpeli.
Iskreno sem najbolj trpel zaradi situacije s Cretujem (nekdanjim selektorjem Gheorghejem Cretujem, op. a). Odkar je prišel na čelo reprezentance, so se, milo rečeno, dogajale čudne stvari. Z njim nikakor nisem uspel vzpostaviti medsebojnega zaupanja. On je imel svojo vizijo, v kateri mene večkrat ni bilo, jaz sem morda imel svojo.
"Grega je zadnja tri leta povsem zasluženo moral biti na terenu, moral igrati, saj je bil boljši, jaz pa sem bil tukaj, da mu dam maksimalni pritisk na treningu."
Ne želim, da bi se narobe slišalo in bi ljudje dobili napačno predstavo. Meni se ni zdelo narobe to, da nisem bil na terenu, da nisem igral, saj je Grega (Ropret, op. a.) zadnja tri leta povsem zasluženo moral biti na terenu, moral igrati, saj je bil boljši, jaz pa sem bil tukaj, da mu dam maksimalni pritisk na treningu, da kdaj vskočim na menjavo.
Z Gregorjem sva vsa ta leta zelo dobro sodelovala, si med seboj pomagala. V meni je imel nekoga, na kogar se lahko zanese, vedel je, da bi mu pomagal v vsakem trenutku. Ali z informacijo ali morda z menjavo, da si malo oddahne. Jaz te težave, da je on igral, nisem imel. Morda pa je Cretu menil drugače. Morda je menil, da je prav to moja težava. O tem z njim po olimpijskih igrah nikoli nisem imel debate.
S prihodom Gheorgheja Cretuja v reprezentanco se je zanj začelo najtežje obdobje v dresu s slovenskim grbom. "Ne zato, ker ne bi bil na terenu, pač pa zaradi odnosov s selektorjem."
V zadnjih letih se je zgodil kup stvari, ko sem svoj karakter potiskal nazaj za dobro ekipe, za mir v ekipi. Toliko enih stvari, kot sem jih moral sprejeti pod Cretujem, bi verjetno mlajši Dejan Vinčić težko sprejel, predvsem pa bi se v mlajših letih odzval drugače. Sem pa vedno dal ekipo pred sebe in gledal, kaj bo najbolje zanjo.
Omenili ste tisto evropsko prvenstvo, pa bi bilo morda bolje, da sploh ne začenjam te teme ... Tri tedne pred evropskim prvenstvom se je odločil, da se mi zahvali, saj da nisem dovolj dobro pripravljen, kar ni bilo res. Njegove odločitve, da ne grem zraven, tako starejši igralci kot tudi predsednik zveze Metod niso razumeli. Na koncu sem jaz rekel, naj ostanejo mirni, saj je prav mir tisto, kar je pred velikim tekmovanjem zelo pomembno, da bo vse v redu, da se bo vse uredilo.
Na koncu pa se je na prvenstvu Gregor nesrečno poškodoval. Nikoli ne bomo vedeli, kaj bi bilo, če bi bil v tistem trenutku sam zraven. Bi morda premagali Poljake, bi bili morda v finalu? Na srečo imamo s tistega prvenstva danes bron.
To obdobje je bilo zame nekako najtežje, a ne zato, ker ne bi bil na terenu, pač pa zaradi odnosov s selektorjem.
"V zadnjih letih se je zgodil kup stvari, ko sem svoj karakter potiskal nazaj za dobro ekipe. Toliko enih stvari, kot sem jih moral sprejeti pod Cretujem, bi verjetno mlajši Dejan Vinčić težko sprejel."
Dogajanje po Ropretovi poškodbi je slikovito prikazano tudi v dokumentarni seriji Bratje z igrišča, ko se je Cretu povsem umaknil od ekipe. Kdo vas je torej poklical, da ste s klubskih priprav v Romuniji prišli na tekmo za bron v Rim, ki ste ga izdatno pomagali priboriti?
Zelo nerad berem komentarje, a po tej seriji sem res želel videti, kako ljudje gledajo na Cretuja, saj so ga javnost in vsi kovali v nebesa.
Po poškodbi Gregorja Ropreta v polfinalu evropskega prvenstva je z Vinčićem v stik prvi stopil vodja slovenske reprezentance Alen Djordjevič in ga vprašal, ali bi prišel pomagat na tekmo za bron.
On me ni poklical. Verjetno se je njegov karakter bal, da bi rekel, da ne pridem. Ko se je Grega poškodoval, mi je prvo sporočilo napisal vodja reprezentance Alen (Djordjevič, op. a.), češ naj bom pripravljen, da morda pridem. Sam sem se najprej še šalil, naj neha.
Kot vem, sta bili možnosti, da pridem jaz s priprav iz Bukarešte, ali pa Najdič iz Ljubljane. Na koncu sem prišel jaz, čeprav me selektor ni klical. Prišel bi v vsakem primeru, ne glede na to, kdo bi me poklical, bi prišel. Tu sploh ni bilo vprašanja.
Uspelo nam je, da smo ostali zbrani, ponosen sem na to, kako smo se kot ekipa odzvali, saj bi se stvari, če bi kopirali vedenje koga drugega, lahko razpletle drugače.
Vinčić je v Rim pripotoval iz klubskih priprav v Bukarešti in reprezentančnim soigralcem izdatno pomagal do brona.
Sta se s Cretujem kdaj pogovorila, da bi vam pojasnil svoje odločitve?
Ko se mi je zahvalil in povedal, da ne grem na prvenstvo, sem z njim govoril. Dejal sem mu, da spoštujem njegovo odločitev, a da se z njo ne strinjam. Menil sem, da sem po rehabilitaciji komolca, ko sem med poletjem res garal, imel sem tudi svojega kondicijskega trenerja in delal vse, da bi šel na prvenstvo, dovolj dobro pripravljen. On je imel svojo idejo, odločil se je drugače.
Kot bi bila na nek res slab način na delu karma.
Neprijetno mi je govoriti o karmi, saj se je poškodoval moj prijatelj Gregor, zato težko na glas izrečem to besedo. Sem pa ponosen na to, kako sem se na vse skupaj odzval.
Pod njegovim vodstvom smo veliko prestali, verjamem, da bi se dalo nekatere stvari izpeljati mirneje, predvsem pa drugače, brez nepotrebnih dram.
Kako pa danes gledate na njegovo odločitev, da na olimpijskih igrah v Parizu niste vstopili v igro?
Seveda ti ni vseeno, saj veš, da si za to garal 20 let. Olimpijske igre so bile super izkušnja, vsekakor pa ostaja grenak priokus. Tega ne morem zanikati. Če sem iskren, nisem niti pričakoval, da me bo dal igrati.
Lani je doživel olimpijske igre, a priložnosti za igro v Parizu ni dobil niti za eno menjavo.
Nikoli ne bomo vedeli, ali bi lahko na primer na tekmi s Poljsko pomagal spremeniti situacijo na igrišču. Vsak si to lahko tolmači po svoje. Sam sem videl prostor, da bi v nekem trenutku morda Gregor lahko malo zadihal, a za nazaj je brezpredmetno govoriti in razmišljati.
Vaša zapuščina v reprezentanci, v kateri ste dve desetletji gradili zgodbo, od skromnih začetkov do odbojkarske velesile, navkljub zahtevnim zadnjim letom izjemna. Pot je lepo prikazana v dokumentarcu. Ste zadovoljni s končnim izdelkom?
Ponosen sem na to, kaj jim je uspelo narediti. Alen je v tej zgodbi videl potencial. Vse skupaj je nekako nastalo iz šale, iz kupljene kamere na Japonskem, s katero je naredil kar nekaj posnetkov. Ko je videl, koliko materiala ima, in to zanimivega, je začela nastajati ideja o seriji.
"Serija je navdihujoča za vsakogar, pa ni pomembno, ali si športnik ali ne. Vsak se lahko najde v tej zgodbi. Ponosen sem, da imamo tako zapuščino, ki si jo bodo lahko ogledali tudi naši vnuki."
Menim, da je navdihujoča za vsakogar, pa ni pomembno, ali si športnik ali ne. Vsak se lahko najde v tej zgodbi. Ponosen sem, da imamo tako zapuščino, ki si jo bodo lahko ogledali tudi naši vnuki. Vesel sem, da je to prišlo na platno, da so stvari "zapisane". Škoda le za zadnjo epizodo, saj niso prejeli pravic za posnetke z olimpijskih iger in so jih morali nadomestiti z animacijo. Sicer pa vse pohvale.
Dolgo bi lahko naštevali, kaj vse ste morali prehoditi in kaj vse vam je uspelo z reprezentanco, a verjetno na koncu bolj kot rezultati šteje ustvarjen kult reprezentance in to, da ste z nekaterimi postali pravi prijatelji?
Zagotovo. To cenim najbolj od vsega. Seveda sem ponosen na to, kar smo naredili od samih začetkov, od kod smo štartali, kje smo danes. Na vse kolajne smo seveda ponosni, a pomembno je to, da Bratje z igrišča ni le naslov serije, ampak naša resnica, realnost, da bomo za vedno povezani med seboj. To je naša največja zmaga v vseh naših zmagoslavjih.
Z nekaterimi brati z igrišča si boste v prihajajoči klubski sezoni stali na nasprotnih bregovih, v mislih imam predvsem ACH Volley, ki je postal reprezentanca v malem.
Že ob misli na to, da prvo domačo tekmo igramo prav proti ACH, mi gre kar na smeh. Veselim se tega, da bodo k nam na gostovanje prišli fantje, s katerimi smo toliko let preživeli skupaj in s katerimi imamo sijajne odnose.
"Bratje z igrišča ni le naslov serije, ampak naša resnica, realnost, da bomo za vedno povezani med seboj."
Poteza ali pa investicija ACH je odlična. Menim, da bodo letos dvorane bolj polne, da se bo raven dvignila, kar je super stvar. Prav je, da se v odbojko vlaga, saj si to odbojka s svojimi rezultati zasluži.
Lani smo s Kanalom naredili kar velik korak naprej, želim, da nadaljujemo v tej smeri, da igralcem omogočimo čim boljše pogoje.
Kako pa gledate na reprezentančno prihodnost? Fabio Soli je v tej sezoni tekmovalni oder ponudil številnim mladim upom.
Zagotovo imamo ogromno potenciala, vsak pa ga bo moral sam izkoristiti maksimalno. Vesel sem, da fantje, ki danes pridejo v reprezentanco, pridejo na vrhunsko raven, da so že uvrščeni na največja mogoča tekmovanja. Prav je tako.
Je pa rezultatski pritisk na njih morda zdaj še večji, kot smo ga imeli mi. Pri nas je bila nekoč že uvrstitev na evropsko prvenstvo uspeh, zdaj pa vidimo, da je javnost nezadovoljna z 11. mestom na svetovnem prvenstvu. S te strani je pritisk na mlade fante še večji.
Želim si, da bodo živeli to zgodbo, morali pa se bodo navaditi trpeti, morali se bodo navaditi, da sezona traja 12 mesecev. Letos so občutili, kako so videti reprezentančna poletja, že naslednje poletje jim bo lažje, ker bodo vedeli, kaj jih čaka, kaj je pred njimi. Vedno bom ob njih, stal za njimi in jih podpiral.
Z Alpacem Kanalom bo v prihajajoči sezoni igral proti številnim nekdanjim reprezentančnim kolegom v državnem prvenstvu, igrali pa bodo tudi v pokalu CEV.
Trenutno imate pogodbo s Kanalom še za dve igralski sezoni. Ko pogledate v prihodnost, bi rekli, da vas kaj vleče v trenerske vode?
V tem trenutku bi rekel, da bolj ne. Kar me veseli, je delo z mladimi. Če govorimo o vrhunskem športu in vodenju neke vrhunske članske ekipe, pa bi trenutno rekel, da ne vem, ali sem pripravljen iti v tako zgodbo, saj bi se dejansko odpravil na isto pot ali pa morda še težjo, v kakršni sem bil vso kariero. Žrtev je še toliko večja, kot je, ko si igralec, tudi odgovornost je večja.
Za zdaj v tej smeri ne razmišljam, puščam pa odprta vrata. Nikoli ne reci nikoli. Bomo videli, kaj bo po igralski karieri. Skoraj zagotovo bom ostal v odbojki. Na kakšen način, pa je trenutno še prehitro govoriti.
Koliko in na kakšen način ste vpeti v dogajanje v odbojkarski šoli, ki ste jo ob Novi Gorici prenesli še v Velenje, kjer sodelujete z ŽOK Kajuh Šoštanj?
Precej sem vpet v organizacijske stvari, veliko stvari je bilo treba nastaviti, da je vse skupaj sploh začelo delovati. Na podoben način, s svojimi izkušnjami, nasveti, kako določene stvari zapeljati, aktivnim sodelovanjem v upravnih odborih, debatah, pomagam tudi Alpacemu.
Ideja za povezovanje s Šoštanjem pa je zrasla pri Jasni Šumnik, športni direktorici ŽOK Kajuh. Ker se toliko deklet iz Velenja vozi v Šoštanj na treninge in so že tako omejeni s termini in dvoranami, je predlagala, da bi se lahko povezali, če bi odprl svojo šolo v Velenju, tako da se velenjskim dekletom ne bi bilo treba več voziti v Šoštanj, pač pa bi imele možnost trenirati v svojem domačem okolju. Pri tem povezovanju nam je zelo pomagala Mestna občina Velenje. Trenutno imamo lepo število vpisanih, kar nas zelo veseli.
Preberite še: