Mark Zabukovnik zaslišal pok, nato se mu je življenje obrnilo na glavo

Ko smo ga obiskali v knežjem mestu, je 24-letni Trzinčan prišepal na dogovorjeno mesto, nato pa potreboval kar nekaj časa, da se je kolikor toliko udobno namestil na stol. Še pred dobrim mesecem s tem ne bi imel nikakršnih težav, a mu je kruta poškodba kolena, ki jo je staknil usodnega 21. avgusta na evropskem srečanju med Celjem in Banikom, dodobra pokvarila načrte. Življenje mu je obrnila na glavo. Zgodila se je ob najbolj neprimernem času. Poleti je namreč Mark Zabukovnik igral najboljši nogomet v karieri. Pred tem je uresničil sanje v državnem dresu, zaigral prvič za Slovenijo od prve minute in to ravno na celjskem stadionu, ki ga je v zadnjih treh letih, odkar nastopa za grofe, močno vzljubil, hkrati pa se je spogledoval z nadaljevanjem kariere na Portugalskem.

Nato pa je sledil šok. Kaj šok, to je bil šok šokov. Levo koleno preprosto ni zdržalo. Kot da bi mu nogometni bogovi nekaj zamerili, si je osrednji zvezni igralec celjske zasedbe, zaljubljenec v ekonomijo in številke, strgal kolenske vezi. Čez noč se je moral spopasti z novo realnostjo. S pomočjo podpore bližnjih, ki mu je v obdobju največjih razočaranj in zagrenjenosti ogromno pomenila, se je po operaciji v Rimu že lotil napornih rehabilitacijskih nalog. Opravlja jih vsak dan. Z disciplino in marljivostjo, ki ga že dolgo krasi v karieri, je trdno odločen, da se vrne na staro vrhunsko raven. Oziroma jo sčasoma še preseže.

Trener Celja Albert Riera ga zelo pogreša. "Izgubili smo fantastičnega igralca, ki je za nas zelo pomemben. Nikakor si ni zaslužil tega. Je delavec, prvi pride, zadnji gre. Odlično skrbi za svoje telo, res je profesionalen, zato je to, kar se mu je zgodilo, še toliko bolj nepravično. Zabukovnika ne bi zamenjal za nobenega nogometaša v Evropi na njegovem položaju. Niti za Rodrija (kapetan španske reprezentance, zvezdnik Manchester Cityja in dobitnik zlate žoge leta 2024, op. p.). Prepričan sem, da se bo vrnil v najboljši različici,'' je 24-letnemu osmoljencu z izbranimi besedami polaskal španski strateg, ki ga danes čaka štajerski derbi z Mariborom.

Kako pa o vsem, kar ga je doletelo, razmišlja Mark? V iskrenem pogovoru se je dotaknil številnih tem, tako naporov ob mukotrpnem okrevanju, kot tudi prejšnjega in zdajšnjega študija, novih bitk v življenju, brata Aljaža in še marsičesa drugega.

Kako se privajate na obdobje življenja, ki ga boste morali preživeti brez nogometa?

Ni mi lahko. To je daleč najtežja poškodba, kar sem jo imel v karieri. Zato je bil to zame velik šok. Vsaj na začetku, saj se mi je podrlo veliko stvari. A nimaš kaj. Počasi sem se moral sprijazniti s tem, da je situacija pač takšna, kakršna je, in se tega ne da spremeniti.

Zdaj sem povsem osredotočen le še na stvari, ki jih lahko počnem. In jih tudi moram početi. Moj cilj je, da se čim bolje pozdravim. Želim čim prej doseči aktivno gibljivost, da pridobim nazaj mišice.

So že znani kakšni časovni okviri, kdaj bi se lahko vrnili na igrišča?

To je tako huda poškodba, da tega ne moreš oceniti z gotovostjo. Kakor kaže zdaj, bom odsoten od šest do devet mesecev. Morda še celo kaj več, nikoli ne veš. Ligamenti pač potrebujejo čas, da se dobro zacelijo. Rad bi se čim bolj pozdravil in okrepil koleno, da se mi v prihodnosti to ne bi več dogajalo. To je moj največji cilj.

Poškodoval se je pred dobrim mesecem dni na kvalifikacijski tekmi za konferenčno ligo med Celjem in Banikom. Foto: Jure Banfi

Omenili ste, da še nikoli niste imeli opravka s tako težko poškodbo in da je bil to za vas velik šok.

Zelo. Ko se mi je to zgodilo, sem takoj začutil, da nekaj ni v redu. Čutil sem, da mi je obrnilo koleno. Slišal sem tisto pokanje. In ko slišiš tisti pok, ponavadi veš, da nekaj ni v redu. Vse skupaj se je zgodilo zelo hitro.

To je bila tako neugodna situacija, da sem si jo pozneje skušal čim prej izbrisati iz glave, saj je nisem hotel več podoživljati. Ko sem takrat obležal na tleh, se mi je po glavi pletlo ogromno misli. Moraš pa se čim prej sprijazniti s tem, da je situacija pač takšna, kakršna je.

Kako ste se s tem spopadali dan po poškodbi, ko ste prespali zadevo in nato zjutraj dojeli, da to le niso bile grde sanje, ampak kruta realnost?

Imel sem srečo, da sem se tisti večer, ko sem se poškodoval, vrnil z družino domov v Trzin. Tako mi je družina takrat, ko je bilo najpomembneje, stala ob strani.

"Ko slišiš tisti pok, ponavadi veš, da nekaj ni v redu. Vse skupaj se je zgodilo zelo hitro," se Mark Zabukovnik spominja grozljivega zvoka, po kateremu je postalo jasno, da bo potrebno njegovo koleno temeljitega okrevanja. Foto: Ana Kovač

Takrat ste še lahko hodili?

Ja, bil sem na berglah. Ko sem se zbudil, sem bil srečen, da mi koleno ni zelo zateklo. V tistem trenutku so nekateri še sklepali, da se morda vendarle ni zgodilo najhuje. Če ni tako velike otekline, je to ponavadi dober znak. Določen optimizem je še obstajal, a ga je bilo hitro konec. Žal se je izkazalo, da koleno ni zdržalo in da bo potreben poseg.

Sem pa imel po svoje srečo, da sem tako hitro dobil operacijo. Nanjo sem čakal le teden dni. To je pomembno, saj sem lahko takoj začel proces rehabilitacije. Nisem se ujel v razmišljanju, ko dolgo čakaš na operacijo in ti resnično ni prijetno, ampak se je vse dogajalo na hitro. In to je bilo v mojem primeru dobro.

Ko so mi operirali koleno, se je lahko začela pot vrnitve. Ni bilo več počitka, ampak veliko nenehnega dela. Tisti, ki je imel to poškodbo, verjetno ve, o čem govorim. Je pa res, da sem šele na začetku rehabilitacije. Čaka me še ogromno dela.

Katere predstave in tekme v njegovi karieri so mu ostale najbolj v spominu?

Kako je psihološko zdržati takšen ritem, ki na rehabilitaciji od vas vsak dan zahteva 120 odstotkov?

V klubu imam kar nekaj soigralcev, ki so že imeli to poškodbo. Med njimi je tudi Armandas Kučys, ki je še vedno v procesu vračanja, tako da se o tem veliko pogovarjamo. Soigralci vedo, v kakšnem položaju sem, in mi skušajo pomagati.

Drugače pa imam v klubu prave ljudi, s katerimi sodelujem in opravljam terapije. Tudi če pridem kdaj zjutraj v klub slabše volje ali pa nemotiviran, me takoj brcnejo v rit, tako da me to ne skrbi (smeh, op. p.).

Še vedno se mu prikradejo kakšni trenutki, ko ga spet vse skupaj zadane in zaboli. Foto: Ana Kovač

Vaš nasmeh priča o tem, da so začetno potrtost po hudi poškodbi že menjala drugačna čustva.

Moraš sprejeti situacijo. S tem se moraš sprijazniti. Prej, ko ti uspe, boljše je zate. Vmes se ti seveda še prikradejo kakšni trenutki, ko te spet vse skupaj zadane in zaboli, a v redu …

Potem ni najprimerneje, da smo vas povabili na intervju, saj ste se tako primorani vračati k najbolj bolečim zadevam?

Brez skrbi, vsak dan doživljam to (smeh, op. p.), naj vam ne bo nerodno. Vsakič, ko srečam koga, ki ga že dolgo nisem videl, se zgodi, da bi se hotel pogovarjati o moji poškodbi. Na to sem se že navadil, te stvari me ne motijo. Vem, da ljudje hočejo samo najboljše.

Odziv kluba po vaši izjemni smoli ne bi mogel biti bolj plemenit. Posvetili so vam zmage, se spomnili na vas po uspehih, zlasti v Evropi, trener Albert Riera je celo poudaril, da vas ne bi zamenjal z nobenim v Evropi. Niti s slovitim Rodrijem. Koliko vam to pomeni?

(Za nekaj sekund je obmolknil in se zamislil). To je res lepo. Moram pa reči, da ne spremljam veliko tega, kar se dogaja v Celju. Umaknil sem se od vsega. Zdaj se posvečam drugim stvarem, za katere prej nisem imel dovolj časa. Pa tudi načrtno ne spremljam več nogometa.

Ne spremljate več tekem? Tudi tistih, ki jih igra NK Celje?

Iskreno povedano, že nekaj časa ne gledam tekem Celja. Rekel sem si, da se bom za nekaj časa resnično umaknil. Dobro, za dušo pogledam kakšno tekmo lige prvakov ali pa derbi v angleškem prvenstvu, pa morda še kakšno drugo, to pa je tudi vse.

To delate zaradi tega, ker želite preprečiti, da bi vam misli preveč tavale k Celju, saj bi vas prehitro spomnilo na poškodbo, ki ste jo doživeli na stadionu Z'dežele?

Niti ne. Kako bi to pojasnil na lep način? V trenutni situaciji se mi je vse skupaj malce zamerilo, zato hočem to dati na stran. V življenju imam tudi druge stvari, ki se jim skušam posvečati.

Mark Zabukovnik že dolgo ne velja le za zglednega nogometaša, ki ga odlikujejo ponotranjene delovne navade, predanost in disciplina, ampak tudi za marljivega študenta. S študijem ekonomije je skoraj pri koncu, manjka le še magistrska naloga. Pri njegovih letih je to pravcati podvig, če se upošteva, koliko naporov in odrekanja mu je vzelo opravljanje poklica profesionalnega nogometaša. Foto: Ana Kovač

Srečo v nesreči verjetno predstavlja študij, ki ga vzorno opravljate vsa leta profesionalnega nogometa. Zdaj imate na voljo bistveno več časa.

Točno tako. Ta čas bom izkoristil za dokončanje študija ekonomije. Manjka mi samo še magistrska naloga. Lotil sem se je le nekaj dni po poškodbi in vanjo vložil veliko energije. Želim jo čim prej končati. Potem bom imel narejeno še eno kljukico tudi v poslovnem življenju.

Ekonomija ima kar nekaj skupnih točk z nogometom.

Res je. Nogomet je v končni fazi en velik posel, tako da gresta zagotovo skupaj. Vsakodnevno spremljam stvari, ki se dogajajo v ekonomiji, tako da sem kar na tekočem. Učim se, študij pa mi je dal še dodatno širino na tem področju. Študij opravljam z željo, da bi takrat, ko bom imel dosti nogometa, v življenju poskusil še kaj drugega. Takrat pa bom računal na podlago, ki bi mi lahko prišla prav. Hkrati pa bom imel še znanje. Znanje pa je nasploh edina stvar v življenju, ki ti je nihče ne more vzeti.

Je naslov magistrske naloge že znan?

Izbral sem ga že, a bom počakal, da najprej napišem nalogo, potem pa se bom šele pohvalil z njim (smeh, op. p.).

Kar zadeva ekonomijo, zlasti področje financ, vam je s poškodbo ogromno stvari padlo v vodo, med njimi tudi selitev in prestop v drugo, nogometno bistveno bolj razvito državo.

Ravno zaradi tega je bil to v tistem trenutku, ko mi je počilo v kolenu, tako velik šok zame. Podrlo se mi je ogromno stvari. Poškodba pač pride, tu nimaš kaj, a so se mi v glavi takrat že odvijale nekatere druge stvari, tako da je bilo vse skupaj še težje sprejeti. A tega se ne da spremeniti. Ko se bom vrnil, želim pa se vrniti v čim boljšem stanju, upam, da si bom še kdaj priboril tako priložnost.

V dresu Celja in slovenske izbrane vrste je pustil tako dober vtis, da so se zanj zelo resno zanimali pri portugalskem prvoligaškem klubu Rio Ave. Barve slednje je kot posojen vratar Benfice v sezoni 2012/13 branil tudi Jan Oblak. Foto: Jure Banfi

Ko se je prestopni rok poleti bližal proti koncu, se vam je ponudila možnost prestopa na Portugalsko, omenjalo se je zanimanje kluba Rio Ave. Ste si že predstavljali, da se boste v tej deželi kosali z največjimi klubi?

Vse skupaj se je vleklo kar dolgo. Lagal bi, če bi rekel, da si nisem že vsega pregledal in da nisem prejel vseh informacij, ki sem jih potreboval. Ampak … Zdaj je, kar je. Zdaj sem popolnoma osredotočenost na to, da si pozdravim koleno. Verjamem, da bom, če bom delal tako, kot moram, v karieri še dočakal takšne priložnosti.

Ste bili takrat, ko ste se poškodovali, v življenjski formi? Nenazadnje ste malce pred tem junija dvakrat oblekli tudi dres članske reprezentance.

Moja kariera je bila definitivno v vzponu. Že v prejšnji sezoni sem v konferenčni ligi igral resne evropske tekme, ob koncu sezone pa sem prejel še vpoklic v reprezentanco. Stvari so se izššle, dobil sem priložnost, vse je šlo navzgor. A v karieri žal ne gre vse vedno gor. Včasih tudi padeš. Je pa najpomembneje, da se znaš povzdigniti do te mere, da si na koncu še višje, kot si bil pred poškodbo.

Prvi nastop za slovensko člansko reprezentanco je zbral v začetku leta 2024 na prijateljski tekmi z ZDA v San Antoniu, na kateri pa je bila Kekova četa močno zdesetkana, prevladovali pa so igralci, ki so takrat izstopali v 1. SNL. Foto: Guliverimage

Prvič ste za člansko reprezentanco nastopili v začetku leta 2024 v San Antoniu proti ZDA. Ali to tekmo zaradi specifičnosti okoliščin sploh jemljete kot nastop za A-reprezentanco?

Meni je pomenila kot nastop za A-reprezentanco. Vseeno pa sta bili junijski izkušnji na tekmah z Luksemburgom ter Bosno in Hercegovino, s tistimi standardnimi fanti, ki jih premore slovenski nogomet, le nekaj več.

Prisotnost Jana Oblaka, Benjamina Šeška in drugih torej naredijo svoje?

Da. Moram reči, da je nekako drugače. Za tekmo z ZDA smo bili vendarle vpoklicani pretežno fantje iz slovenske lige, junija pa je bila zbrana neka standardna reprezentanca z nekaj menjavami, tako da je bila to res čudovita izkušnja.

Prvič je za slovensko A reprezentanco nastopil od prve minute 10. junija 2025, ko je pomagal Sloveniji do zmage nad Bosno in Hercegovino z 2:1. Tekma je potekala v "njegovem" Celju. Foto: Aleš Fevžer

Nogometa ne spremljate več veliko, torej niste veliko spremljali nastopov slovenske reprezentance?

Ne, ti dve tekmi sem si pa pogledal. Slovenija ni začela kvalifikacij tako, kot si je želela, a je do konca še vseeno nekaj tekem. Če bodo reprezentanti že na naslednjih dveh tekmah odigrati tako, kot znajo in želijo, imamo še vedno realne možnosti za uvrstitev na svetovno prvenstvo.

Se vam je selektor Matjaž Kek po vaši poškodbi kaj javil?

Je. Tako po poškodbi kot tudi po operaciji mi je poslal pozitivni sporočili. To je bila lepa gesta, ki mi je v tistem trenutku pomenila nekaj več.

Matjaž Kek mu je tako po poškodbi kot tudi operaciji poslal dve pozitivni sporočili. Foto: Ana Kovač

Pravijo, da v nesreči spoznaš prijatelje. In da jih lahko spoznate tudi zdaj, ko je preteklo že nekaj časa od poškodbe in je večina nogometnega sveta že hočeš nočeš pozabila na vas.

Ko se je zgodila poškodba, sem prejel res toliko sporočil, kot še nikoli prej v življenju. V medijih je bilo veliko zapisov o meni. Vsi, ki malce spremljajo nogomet, so jih lahko opazili. Deležen sem bil ogromnega pozitivnega odziva.

Drugače pa me v življenju spremlja ožji krog ljudi, ki jim najbolj zaupam. Z njimi sem bil prej v stiku, z njimi sem zdaj v stiku, verjetno bo tako tudi v prihodnje.

Zahteven operacijski poseg ste opravili v Rimu?

Da. To možnost mi je ponudil klub. Tudi Armandas je bil tam na operaciji kolena. Imel je dobro izkušnjo in mi dal pozitivno mnenje, zato sem sprejel ponudbo. Imel sem srečo, da sem prejel tako hiter termin za operacijo.

Mesta seveda takrat nisem videl kaj veliko (smeh, op. p.). Takrat sem bil povsem nemobilen. Bil sem le na relaciji hotel–klinika–letališče. Drugače pa je bilo super. V Rimu sem se dobro počutil. Dali so mi vse, kar sem potreboval. V Rimu sem tudi opravil prvi del rehabilitacije, tako da je bilo pozitivno.

Kako pa je potovati s tako poškodovanim kolenom?

Imel sem srečo, da so me začeli v Rimu že prvi dan po operaciji priganjati, da sem začel opravljati rehabilitacijo. Do takrat, ko sem se z letalom vračal v Slovenijo, sem tako dobil že lep obseg giba. Tako mi je bilo na poti nazaj že lažje, saj sem lahko na letalu normalno pokrčil nogo. V bistvu nisem imel težav.

"Dal mi je pozitivno energijo. Pozitivno sporočilo. Kaj drugega pa v taki situaciji težko narediš," je povedal Mark Zabukovnik o tem, kaj mu je po poškodbi na tekmi z Banikom povedal trener Albert Riera, katerega zelo obožuje. Foto: Ana Kovač

Potem ste se vrnili v domače okolje?

Prišel sem domov k družini, a le na kratko. Že naslednji dan sem se odpravil v Celje, kjer sem nadaljeval rehabilitacijo. Tu sem tudi ostal, zdaj že lep čas vsakodnevno opravljam terapije.

Kako pa poteka vaša rehabilitacija, kaj vse počnete?

Opravljam jo dvakrat na dan. Zjutraj se zbudim, pridem v klub, kjer naredim vse, kar imam predpisano. Nato se vrnem domov, pojem kosilo. Zdaj, ko sem v začetni fazi in sem še utrujen, skušam zgodaj popoldan tudi malce zaspati, nato ponovim vse terapije še popoldan. Zvečer se usedem za računalnik in dneva je hitro konec. Napravim še nekaj za študij, nato pa grem spat. In naslednji dan se vse skupaj ponovi.

Takšen ritem vas bo spremljal še zelo dolgo. Ga boste lahko zdržali?

Moral ga bom. Zato pa ne pravijo kar tako, da moraš biti psihološko dovolj močan. Zelo pomembno je, da si iz meseca v mesec postavljaš neke cilje. Pa tudi če so majhni, ni problema. Pomembno je le to, da vidiš, kako napreduješ. To ti da zagon za naprej, tako da se lažje lotevaš nadaljevanja rehabilitacije. Ta bo sicer še zelo dolga.

Postopka rehabilitacije se je lotil odgovorno in zavzeto. Ničesar ne prepušča naključku, želi se vrniti na igrišča še boljši kot je bil prej. Foto: Ana Kovač

Koliko pa vas zdajšnje stanje noge še ovira pri vsakodnevnih življenjskih opravkih?

Na začetku čutiš kar veliko težavo, saj nisi mobilen. Ne moreš niti dobro hoditi. Na srečo pa imam okrog sebe ljudi, ki mi zelo pomagajo. Pri vožnji na primer, ali pa se odpravijo v trgovino zame.

Avtomobila še vsaj nekaj časa ne smem voziti. Čeprav imam tistega z avtomatskim menjalnikom, nočem za zdaj ničesar tvegati. Ne počutim se dovolj samozavestnega, da bi se usedel za volan. Resnično nočem tvegati.

Po svoje ste v karieri tvegali leta 2022, ko ste se odločili za nadaljevanje kariere v Celju. Takrat ste tvegali, a zadeli v polno. Marsikdo bi takrat pomislil, da boste kot eden najobetavnejših nogometašev Radomljanov pot raje nadaljevali pri Olimpiji ali Mariboru, a ste se odločili drugače.

Celje me je znalo prepričati. Še danes se spominjam, kako so me pred tremi leti, ko sem bil ravno na morju, klicali iz agencije, da me želi Celje. Že takrat so imeli v celjskem klubu visoke ambicije, a jim tista sezona ni šla najbolj po načrtih. Po tem prestopnem roku, ko sem prišel v klub, pa je prišlo še nekaj dobrih, že uveljavljenih igralcev. To je bil ključ za poznejši uspeh Celja. Ti igralci so s svojimi izkušnjami dvignili klub stopničko višje, potem pa je prispel Albert Riera in je šlo vse le še dodatno navzgor. Pa smo bili že pred tem uspešni, saj smo bili z Damirjem Krznarjem prvaki.

Odkar sem v Celju, je šlo zame do te poškodbe vselej vse gor. Obžalujem le eno stvar. Še danes mi je žal, da v prejšnji sezoni nismo bili državni prvaki. Za moje pojme smo imeli takrat res dobro ekipo, a smo si enostavno privoščili preveč spodrsljajev v prvenstvu. Zato ostaja grenak priokus. Žal smo "zabluzili" že v začetnem delu sezone. Še danes si očitam, da bi morali takrat bistveno bolje zapeljati domače prvenstvo.

S Celjani je večkrat navduševal na evropskih tekmah. Soigralcem želi veliko sreče in uspehov v konferenčni ligi, kjer se bodo najprej 2. oktobra doma pomerili z atenskim AEK. Foto: Guliverimage

Očitno ste bili zaradi tega v klubu s soigralci tako jezni in razočarani, da želite v tej sezoni vse skupaj nadoknadili. In to z obrestmi. Celju gre namreč imenitno. Premočno vodite, ne izgubljate, sodeč po tem, da ste v uvodnih devetih nastopih osvojili kar 25 točk, se obeta celo rekordni izkupiček.

Za zdaj nam kaže zelo dobro, a pravi izzivi, vsaj po mojem mnenju, šele prihajajo. Nastopili bodo kmalu, saj se že prihodnji teden začenja Evropa. Bodo pa fantje, o tem sem prepričan, znali preklapljati med Evropo in domačo ligo, tako da bomo tekme v prvenstvu znali odigrati na takšni ravni, kot smo to počeli do zdaj.

V Evropi bodo soigralci, verjamem, dobro igrali. Tam je motivacija na najvišji ravni, je pa potreben ta preklop na prvenstvo, da se ne bi spet po nepotrebnem izgubljalo preveč točk. Za zdaj se zmaguje, prisotna je pozitivna energija. Pomembno je, da jo v klubu čim dlje obdržijo. Imamo dokaj širok kader. Tudi če bodo potrebne rotacije, verjamem, da ne bo težav.

Kakšno je vzdušje v Celju pred derbijem z Mariborom?

Ste to poletje, ko so drug za drugim Celje zapuščali nosilci igre, odšli so denimo Svit Sešlar, Aljoša Matko, Tamar Svetlin, Klemen Nemanič in še kdo, čutili, da boste vseeno tako uspešni? Da lahko trener Albert Riera s prevetreno zasedbo znova tako zloži karte, da boste tako suvereni?

V tistih trenutkih težko veš, kaj bo nastalo. Verjetno smo takrat razmišljali drugače. Veliko pomembnih fantov je naredilo preskok naprej in odšlo v tujino. Takrat je bilo, moram priznati, pri nas kar nekaj negotovosti, a so se nato stvari hitro sestavile. Že od začetka smo zmagovali. Ustvarila se je pozitivna energija, dosegali smo dobre rezultate. To se je samo še nadaljevalo.

Pozitivni rezultati so vse skupaj nosili naprej. To je bil lep začetek sezone, imamo veliko prednost pred tekmeci, a je do konca še ogromno tekem. Vendarle smo komaj na začetku. Zato bo treba zmagati še veliko tekem, če bomo hoteli postati prvaki.

Kakšna pa je skrivnost dela Alberta Riere, da je v Celju toliko stvari obrnil na bolje?

To je težko opisati. Najlažje bi bilo, če bi prišli za en teden v Celje in ves čas preživeli z njim. Potem bi najbolje videli, kako potekajo stvari pri nas.

Pa vendarle, kako ga doživljate vi kot njegov varovanec, kot nogometaš, nenazadnje slovenski reprezentant? S čim najbolj izstopa?

Všeč mi je njegov stil igre. Obožujem ga. Vedno sem se dobro počutil v njegovem sistemu. Potem lahko uživaš v tem, kar delaš. Tako na tekmah kot tudi na treningih.

Po drugi strani pa smo bili zelo uspešni. Imeli smo res dobre rezultate. Ko vse skupaj sestaviš v celoto, to pa so rezultati, način igre ter njegov način komuniciranja s teboj, vse pripelje do tega, da imamo tako dober odnos. V ekipi vlada res dobra kemija.

Z Albertom Rierom je vzpostavil poseben odnos. Zelo se spoštujeta, španski strateg mu je po njegovi poškodbi namenil kopico izbranih besed. Foto: Jure Banfi

Torej vas navdušuje tudi z iskrenostjo?

Tudi. Vedno pove tako, kakor je, in pri tem ne ovinkari. Če hočeš to slišati ali ne, pa je tvoja odločitev. Ponavadi pove realno sliko, če pa je zate pozitivna ali negativna, je odvisno od tebe. Tem besedam moraš znati prisluhniti in jih sprejeti.

Kakšen pa je prvi mož celjskega kluba Valerij Kolotilo?

Zelo pozitiven. Vse, kar potrebujemo, tudi dobimo. Ponavadi nam vedno ugodi in omogoči, da so naše želje uresničene. Vedno je pozitiven. V klubu sem že tri leta, a se resnično ne spomnim dosti situacij, ko bi bil jezen. Ponavadi je res pozitiven.

Stvari se za klub v celoti premikajo naprej. Pa ne le za nas, za prvo ekipo, ampak se vidi, da želijo dvigniti na višjo raven številna klubska področja. Veliko je ovir, a upam, da bodo sčasoma dosegli in uresničili začrtano vizijo. To bi bilo dobro tako za Celje kot za širšo slovensko nogometno javnost.

S Celjem ste že bili prvaki, osvojili tudi pokal, igrali ste zelo dobro v konferenčni ligi, na tekmi s Fiorentino pa senzacionalno napolnili tudi stadion Z'dežele. Kaj več sploh še lahko dosežete? Je naslednji največji cilj, ki preostane, le še nastop v ligi prvakov?

To je bolj vprašanje za predsednika. To bi težko komentiral. Letošnji cilj je verjetno, da postanemo prvaki. To bi morali biti. To je osnova. Definitivno si želimo tudi pokalne lovorike. Želimo ubraniti pokalno krono. Glede Evrope pa je težko karkoli napovedovati. Ne vem tudi, kakšne imajo cilje v klubu. Zdaj sem bil malce odmaknjen od dogajanja. Menim pa, da so tekmeci premagljivi, tako da bi se dalo po mojem mnenju narediti kaj več v Evropi tudi v tej sezoni. Kaj bo nastalo, pa bo pokazal čas.

S Celjem je že postal državni prvak, osvojil je tudi pokalno lovoriko in se v konferenčni ligi uvrstil med najboljših osem. Foto: Ana Kovač

Danes se v knežjem mestu obeta štajerski nogometni praznik, derbi med Celjem in Mariborom. Si ga boste ogledali v živo?

Ne počutim se še najbolj lagodno, če sem dalj časa v sedečem položaju, zato bom raje doma na kavču. Tam bo udobneje, tako da bom navijal za Celje pred televizijskim zaslonom. Prepričan sem, da lahko Celje premaga Maribor in nadaljuje uspešen niz v prvenstvu.

Kako pa je spremljati ekipo, ki tako suvereno premaguje tekmece, pri tem pa zna tudi očarati nogometne sladokusce? Zmaguje se ne po sreči, ampak načrtno, s hrabrim in napadalno usmerjenim nogometom, ki ga goji trener Riera.

Nekdo, ki se spozna na nogomet, lahko ob ogledu tekem Celja opazi veliko dobrih stvari. Govorim o taktičnih zadevah, kako se ustvari glavna prednost ekipe v primerjavi z drugimi. Taktično so igralci Celja res suvereni, zelo dobro uigrani. Da tako dvakrat zapored obrneš rezultat, tako proti Kopru kot tudi Primorju, to ni več naključje. Tudi v prejšnji sezoni smo na koncu dosti obračali tekme. Veliko stvari se v klubu dobro dela. To pa se nato rado pokaže tudi na igrišču.

Prve nogometne korake je naredil v Radomljah, kjer je barve mlinarjev branil kar 15 let zapored. Vse do leta 2022, ko so ga pripeljali Celjani kot enega najbolj obetavnih slovenskih zveznih igralcev in tudi mladega reprezentanta. Foto: Grega Valančič/Sportida

Kateri izmed večnih slovenskih tekmecev, to sta Maribor in Olimpija, je v vaših očeh večji rival? Proti kateremu klubu vstopate v dvoboj z večjo vnemo?

Rekel bom, da sta to povsem različni rivalstvi. Z Mariborom gre za štajerski derbi, po drugi strani pa smo se z Olimpijo v zadnjih dveh sezonah veliko borili med seboj za državno zvezdico. Olimpija in Celje sta tudi uspešno igrala Evropo.

Ko igraš proti Mariboru ali Olimpiji, je seveda drugače. Sta pa obe tekmi posebni, ker pride na stadion več ljudi. Čuti se večji naboj. Zato je tudi večja tekma. Vsi igralci tako doživljamo.

Kot oseba, ki je odraščala v bližini Ljubljane, niste nikoli čutili kaj več simpatij do Olimpije?

Ne bi rekel. Nikoli nisem bil član Olimpije, nisem kaj pretirano hodil na njihove tekme. Rad pa igram tekme v Stožicah, to pa lahko rečem. Kaj več od tega pa niti ne.

Je pa blizu Stožic tudi ekonomska fakulteta.

To je res, a sam hodim na ekonomsko fakulteto v Maribor.

Torej ste zaradi tega že na pol Štajerec?

Ne, ne, to pa ne (smeh, op. p.).

Mark Zabukovnik se je le nekaj dni po poškodbi, ki mu je pošteno spremenila življenje, posvetil pisanju magistrske naloge, s katero želi zaključiti študij ekonomije. Foto: Ana Kovač

Kako pa je biti študent v Mariboru?

Vse opravljam prek spleta, na daljavo, sicer nikakor ne bi zmogel vsega opraviti. Preveč stvari se namreč prekriva, sploh če si v ekipnih športih. Zelo težko je hoditi na fakulteto na reden študij. Verjetno se da, ampak zelo težko, saj se trenira že zjutraj, celo dopoldne si na klubu, ko končaš trening, pa se končajo tudi predavanja. Tako zamudiš od 60 do 70 odstotkov predavanj. In če imaš po možnosti še kakšne obvezne vaje, je potem to velika težava.

Zato sem se odločil, da bom študiral prek spleta. Že na začetku sem videl, da je to edina stvar, ki jo lahko zmorem opravljati poleg nogometa.

Takoj po gimnaziji sem imel drugačne načrte. Takrat sem se neposredno vpisal na študij matematike, a je bilo preveč prekrivanja z nogometnim urnikom. Hodil sem na fakulteto, skušal ostati študent, a ni trajalo dolgo.

Se je izkazalo za prezahtevno?

Da. Takrat sem igral še za Radomlje v drugi ligi. Zjutraj se je treniralo, moral sem priti na trening v Radomlje, nato pa še na fakulteto v Ljubljano. Bilo je pretežko. Sčasoma sem spoznal, da je to težek študij tudi za tiste, ki se ne ukvarjajo poklicno s športom ali čim drugim. Če hočeš biti uspešen na tej fakulteti, se moraš resnično posvetiti samo študiju, drugim stvarem pa se moraš odpovedati.

Imam nekaj prijateljev, ki so študirali fiziko, ki je zelo podobna matematiki. V njihovem primeru sem videl, koliko časa je bilo vloženega. Zato je bolje, da sem si izbral nekoliko lažji, a še vedno dovolj zanimiv študij ekonomije.

Obožujete torej matematiko. Imate prirojeno strast do številk?

Ja, to se mi dogaja že od majhnega. Z matematiko nisem imel nikoli težav. Ko so mi v šoli enkrat nekaj razložili, sem takoj razumel. Pa tudi, čeprav se čudno sliši, matematiko sem imel najraje, ker se ni bilo treba učiti na pamet.

Rad imam številke. Sovražil pa sem zgodovino in podobne stvari, ko moraš dejansko brati in se tako učiti. Pri matematiki pa je tako, da če stvari razumeš, ti je povsem enostavno.

Po srednji šoli se je najprej vpisal na Fakulteto za Matematiko, a je hitro spoznal, kako tega študija ne bo mogel zaključiti, saj je bil vsakodnevno vezan še na nogometne obveznosti pri NK Radomlje. Zato se je pozneje odločil za nekoliko lažji študij. Foto: Ana Kovač

Znanje matematike ob vsej kombinatoriki in spremembah taktičnih shem, ki jih prakticira vaš trener Albert Riera, pride potem zelo prav.

Tudi naš trener ima rad številke. Prodal nam je zgodbe, da je bil izredno dober v matematiki. Glede na to, koliko uporabljamo številke pri pripravah na tekme, je nekaj na tem.

Torej se da matematika vkomponirati tudi v vsakdanje življenje?

Nisem takšen strokovnjak, da bi lahko odgovoril na to vprašanje (smeh, op. p.). Številke so pač vedno prisotne v življenju. In pravijo, da številke tudi nikoli ne lažejo.

Pri Celju vas v finančnem smislu spremljajo lepe številke. Celje velja za klub, kjer se vsaj za slovenske razmere cedita med in mleko. Je zaradi tega toliko težje spremljati razmere drugih klubov, tudi prvoligaških, denimo Domžal, kjer se dogajajo manj simpatične zadeve? Čutite, da ste zaradi tega, ker igrate v tako urejenem klubu z močnimi investitorji, v privilegiranem položaju?

Glede tega se ne moremo pritoževati. Odkar igram za Celje, to je zdaj že dobra tri leta, ni plača še niti enkrat zamujala. Nisem pa v položaju, da bi komentiral druge. Imam svoje mnenje, kaj je prav in kaj ni, pa … Vsak dela tako, kot misli, da je prav.

Njegov pet let mlajši brat Aljaž Zabukovnik brani barve Domžal, ki jim v tej sezoni ne cvetijo rožice. Foto: Ana Kovač

Kakšno je trenutno stanje z vašim bratom Aljažem Zabukovnikom, ki je od vas mlajši pet let in igra prav v zvezni vrsti?

Igra v Domžalah in je na zahtevnem prehodu iz mladincev med člane. Star je 19 let, a je imel to poletje smolo. Na pripravah se je poškodoval, zato ni mogel opraviti celotnih priprav. To je kar velika težava za tako mladega igralca. Zdaj se je že pozdravil, tako da se počasi vrača. Upam, da bo dobil priložnost med člani.

Skušam mu pomagati, kolikor mu lahko. Če ga kaj zanima, mu razložim stvari. Kdaj pa kdaj ga tudi mogoče usmerim, kaj je dobro delati. Na koncu pa je vse na njem. Upam, da bo dočakal priložnost. Zdaj mora dati svoj maksimum. Mora biti priden in pošten, pa ga bo že nagradilo.

Vaš brat lahko torej računa na krasnega mentorja, nenazadnje igrata na podobnem igralnem položaju.

Načeloma se ne vključujem v pogovore. Nočem se kaj na silo riniti vanj. Če pa me kaj vpraša, mu seveda vedno pomagam. Nočem pa biti tisti, ki bi mu težil. Saj je že dosti star, da ve, kaj je prav in kaj ni.

Vaša starša sta letos še posebej občutila krutost poškodb, temne strani športa. Oba sinova sta se poškodovala, nogomet pa je še enkrat več pokazal svojo nepredvidljivost.

Dobro, moje poškodbe ravno ne gre primerjati z bratovo, je pa res, da sta bila moja starša kar v šoku. Vseeno pa sem jima hvaležen, da sta hitro pokazala pozitiven obraz in oddajala pozitivno energijo. Tako sta mi veliko pomagala, sploh v prvih dneh po poškodbi, ko sem bil jezen in razočaran glede vsega, kar se mi je zgodilo. Takrat sta me dvignila.

Zdaj razmišlja le o tem, kako bi naredil vse, kar je v njegovi moči, da bi se čim hitreje in čim bolj kakovostno vrnil na zelenice. Foto: www.alesfevzer.com

Spadate med mlajše igralce, pred katerimi je še ogromno let v nogometu. Do kod pa sežejo vaše želje, kam menite, da se lahko v prihodnosti še prebijete v nogometu?

Če bi me to vprašali pred nekaj meseci, bi vam verjetno drugače odgovoril. Tako pa imam zdaj za prihodnost le ta cilj, da se čim bolj pozdravim. Razmišljam le o tem, da se popravi koleno, da ga okrepim in se da po vsem tem vrnem še boljši, kot sem bil prej. Naredil bom vse za to, da se mi ne bi kaj takega ponovilo.

Kaj bo pa takrat v nogometu ... Karkoli bi rekel, bi bilo nesmiselno. Zdaj moram dobiti to bitko, to vojno. Kaj bo potem, pa se bomo pogovarjali pozneje. Takrat, ko se vrnem. Torej prihodnje leto.

Sportal Urška Žigart: To niso bile samo besede. Res verjamejo vame in v to, da si zaslužim priložnost.

Sportal Sašo Filipovski: Všeč mi je, da v Nemčiji vsak opravlja svoj posel in ne vtika nosu v druge

Sportal Anja Osterman: ko nekateri trenutki v športu pomenijo veliko več kot uspeh #video

Sportal Bojan Prašnikar že dolgo ni tako žarel od ponosa

Sportal Robert Kranjec razkriva, kaj prinašajo nova pravila in kako šiva drese slovenskim skakalcem