SiolNET. Sportal Odbojka
3,60

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju – Adolf Urnaut

Bloudkov nagrajenec, ki ga v Sloveniji pozna (pre)malo ljudi

3,60

termometer

Adi Urnaut
Foto: Jurij Vodušek/Sportida

V košarki imamo Iva Daneua, v nogometu Branka Oblaka, v rokometu Iztoka Puca, kaj pa v odbojki? Če pogledamo na seznam imen Hrama slovenskih športnih junakov, ugotovimo, da v tem prelepem športu legende nimamo. A resnica je malce drugačna. Če kdo, si mesto med junaki zagotovo zasluži naš sogovornik v sobotnem intervjuju Adolf Urnaut, ki je pri zavidljivih 77 letih še vedno postaven in živahen možakar. To smo se lahko prepričali tudi na našem obisku v Kotljah, ko nam je prijazno odprl vrata in nam odgovoril na vse, kar nas je zanimalo.

Družina Urnaut je sinonim za slovensko moško odbojko. ''Prav vsi se ukvarjajo z odbojko,'' ponosno pove Adi, krivec pa je ravno on. Potem ko se je kot mladi fantič preizkusil v skoraj vseh športih, tudi smučal je in igral rokomet, je na koncu pristal v odbojki. Prve korake je naredil pri matičnem Fužinarju, po močnem turnirju v Beogradu pa so ga hitro vpoklicali najprej v mladinsko jugoslovansko reprezentanco, nato še v člansko. Tam je ostal vrsto let, nastopil je na številnih evropskih in svetovnih prvenstvih ter na koncu zbral več kot 320 nastopov.  

Vse skupaj znajo zelo dobro ceniti v tujini, doma pa zanj, razen ožjega odbojkarskega kroga, ve (pre)malo ljudi. Številni vedo le to, da je včasih igral odbojko in da je oče zdaj najbolj prepoznavnega slovenskega odbojkarja Tineta Urnauta. Kdo je tukaj krivec, ne želi govoriti. ''Na vse skupaj sem se že navadil. Mogoče bi bilo drugače, če bi živel v prestolnici,'' pove slovenska odbojkarska legenda. Adi se dobro zaveda, koliko truda je vložil v več desetletjih v slovensko odbojko, če zdaj nihče ne zna tega ceniti, pa ni njegova stvar, še pove.

Čeprav je z odbojko povezan že vse življenje, pravi, da je nima še dovolj. ''Veste, kako je, igranja imam res dovolj, a kar se tiče spremljanja po televiziji ali gledanja tekem v živo, ni težav, še vedno zelo rad sledim zadevi,'' odločno pove. Še vedno spremlja tako domača kot tuja prvenstva. Od tujih predvsem tista, na katerih igrata njegov sin Tine in vnuk Aljoša, zelo rad pa se udeležuje tudi velikih tekmovanj. Bil je tudi v Italiji, kjer je Slovenija prvič zaigrala na svetovnem prvenstvu.


V mladosti je preizkusil številne športe, na koncu pa pristal v odbojki. V mladosti je preizkusil številne športe, na koncu pa pristal v odbojki. Foto: Jurij Vodušek/Sportida Rodili ste se še pred drugo svetovno vojno, leta 1941. Kako je bilo v tistih časih z udejstvovanjem v športu? Kako je prišlo do tega, da ste postali odbojkar?
Če povem po pravici, sem prej preizkusil vse, odbojka je prišla nazadnje na vrsto. Najprej sem smučal, bil tudi smučarski tekač, zelo uspešno igral sem tudi rokomet.

Povem vam še lahko, da smo bili tudi državni prvaki v štafeti, a sem na koncu doumel, da me preveč zebe. Rokomet se je sicer igral v dvorani, a čeprav sem igral zunanjega napadalca, sem bil še vedno zelo tepen. Nemalokrat sem jih dobil po rebrih.

Skratka, vse sem poskusil, na koncu pa sem se ob prihodu na fakulteto za šport odločil, da bom odbojkar. Takrat sem bil tudi vpoklican v mladinsko reprezentanco in kmalu zatem tudi v člansko.

Sta bila tudi vaša starša odbojkarja?
Ne, nobeden od njiju ni bil športnik. Očeta sem izgubil med drugo svetovno vojno. Ko sem bil star štiri leta, je umrl v bolnišnici. Dolgo časa nismo niti vedeli, da se je to zgodilo. Mama je bila visoka le 149 centimetrov in se prav tako ni ukvarjala s športom. Smo se pa jaz, brat in sestra toliko več. Zdi se mi, da če starši niso neki športni entuziasti, je za otroka najbolje, da lahko najde tisto pravo zanj.

Seveda so bile tudi skušnjave. Veliko mladih je prišlo do prelomnice, ali se ukvarjaš s športom ali pa greš v gostilno. Ponosen sem, da me je bolj kot kaj drugega zanimala žoga.

Kar se šport tiče je imel vedno proste roke, pravi, da je bilo še najtežje iti v šolo. Kar se šport tiče je imel vedno proste roke, pravi, da je bilo še najtežje iti v šolo. Foto: Jurij Vodušek/Sportida

Dandanes večina otrok hodi v šolo in trenira. Včasih pa je bilo treba tudi doma poprijeti za kakšno delo. Sploh tisti na kmetiji. Kako je bilo pri vas?
Mi smo živeli v Kmetijski zadrugi na Ravnah. To je bil grad. To je bila ogromna zadeva. Velikokrat smo morali tudi otroci pomagati delati. Je pa res, da nikoli nismo delali zastonj, vedno smo dobili kaj v zameno. Ko smo pobirali sadje, so nam dali sadje, enako je bilo pri krompirju.

Velikokrat smo dobili tudi mladega prašička, sploh takrat, ko jih je bilo preveč in mama svinja ni imel dovolj bradavic za hranjenje. Tako da smo ga potem mi vzgojili. Imel sem tudi kokoši in zajce, tako da sem imel določene obveznosti tudi pri tem, a kar se tiče športa, sem imel vedno proste roke. Še najtežje je bilo iti v šolo. 

Vrsto let je s ponosom igral za Jugoslavijo, na koncu pa mu niso priznali delovne dobe. "Za malo se mi zdelo, da bi leta plačal sam." Vrsto let je s ponosom igral za Jugoslavijo, na koncu pa mu niso priznali delovne dobe. "Za malo se mi zdelo, da bi leta plačal sam." Foto: Jurij Vodušek/Sportida Torej vam v času kariere ni bilo treba delati in hoditi v službo?
Ko sem začel igrati v reprezentanci, sem bil tako ali tako študent. Študiral sem, kot sem že povedal, v Ljubljani. Ko sem postal stalni član reprezentance, sem dobil socialno zavarovanje, šteli pa so mi tudi delovno dobo. Po tem lahko rečem, da sem bil profesionalec. A ne v smislu, da bi bil plačan, saj takrat razen potnih stroškov niso nič dajali. Denarja niti ni bilo, mi je pa tekla delovna doba. 

No, vsaj tako sem misli, a ko smo se osamosvojili, sem se odločil, da pregledam, koliko imam delovne dobe. Iz Beograda so mi sporočili, da imam 11 let in nekaj mesecev. Dejali so mi še, da mi lahko priznajo le leto in pol, preostalo pa bi moral plačati sam ali pa bi to morala storiti Odbojkarska zveza Slovenije oziroma Olimpijski komite Slovenije. Pisal sem prošnje v Ljubljano, a so mi odgovorili, da nimajo denarja.

Na koncu je bilo tako, da bi si moral plačati sam. Res sem s ponosom igral za to našo ljubo Jugoslavijo, a da bi si zdaj kupoval leta, se mi je zdelo malce smešno. Če nisem toliko vreden, hvala lepa. Na koncu je ostalo pri tem, delati pa sem moral deset let dlje.

Kakšno ceno so postavili za teh deset let delovne dobe?
Če se prav spominjam, je bilo treba plačati sedem ali osem tisoč mark. To sicer ni bilo veliko denarja, a takrat sem se ravno ločil, imel sem dva sinova, le eno plačo … Nisem se odločil za to pa tudi za malo se mi zdelo.

Oče treh sinov, vsi so (bili) odbojkarji

Adi Urnaut je oče treh sinov. Vsi so odbojkarji. V prvem zakonu sta se mu rodila Matjaž in Andrej. Oba sta bila slovenska reprezentanta, Andrej tudi jugoslovanski, zdaj pa se oba ukvarjata s trenerskim poklicem.

V drugem zakonu z doktorico psihologije in reprezentantko v odbojki sede, Anito Goltnik, ima še enega otroka. Leta 1988 se jima je rodil Tine, ki je že vrsto let slovenski reprezentančni kapetan. Trenutno pa brani tudi barve zvezdniške Modene.

Adi o svojih treh sinovih:

Kako je bilo včasih prestopiti v drug klub? Ste sploh imeli občutek, da menjate okolje, glede na to, da je bila to skupna država?
Nikoli ni bilo kakšnih večjih pretresov, razen ko sem prvič odšel v Beograd. Ko sem se prvič usedel na vlak za Beograd, imel sem eno torbo, je bil malce neprijeten občutek. Prvič sem imel občutek, da nekam grem. Čez čas pa sem se navadil. Res sem ogromno potoval, imel sem kar tri potne liste.

Kdaj so vas opazili pri Odbojkarski zvezi Jugoslavije, vendarle ste igrali za malega Fužinarja?
Prvič so me opazili, ko smo z mladinci v Beogradu na državnem prvenstvu osvojili drugo mesto. Izgubili smo le z Brčkim in takratni selektor je v mladinsko reprezentanco vpoklical štiri Slovence - Damjana Pogorevčnika, Vlada Peruša, Marjana Bezjaka in mene. Po dveh turnirjih v Beogradu in turnirju na Poljskem so mene in še enega mladinca iz Srbije kar takoj preselili tudi med člane. Tudi on ni igral v prvi ligi, ampak v nekem malem klubu, a očitno sva toliko izstopala, da so naju hitro priključili članom. 

Po vpoklicu v mladinsko jugoslovansko reprezentanco, so ga kmalu potegnili tudi med člane, saj med svojimi vrstniki zelo izstopal. Po vpoklicu v mladinsko jugoslovansko reprezentanco, so ga kmalu potegnili tudi med člane, saj med svojimi vrstniki zelo izstopal.

Se spomnite, kako je prišlo do prestopa v zagrebško Mladost?
Tja nikoli nisem prestopil, tam sem igral le kot gost. Živel sem v tako majhni vasi in tudi Fužinar ni neki evropski velikan, so me pa velikokrat videli igrati v reprezentanci, zato so me pri Mladosti registrirali za igranje v ligi prvakov. Vsi so mislili, da sem član Mladosti, a razen Evrope sem prvenstvo in pokal igral pri Fužinarju.

Ste imeli kdaj v reprezentanci, kjer so imeli glavno besedo Srbi, občutek, da kot Slovenec niste najbolj zaželeni? Je bilo kdaj kaj težav?
Na začetku ni bilo lahko, vsekakor ne. Sam sem kar hud davek plačal zaradi svojega imena. Še danes mi kdo reče, da mi je tako ime kot Hitlerju. Seveda so se časi spremenili, a takrat vem, da sem se na začetku držal bolj zase. Se potegnil sam vase. A ko je minilo najhujše, ko so me sprejeli medse, smo res vzpostavili fantastične vezi, ki jih nismo prekinili vse do danes. 

Slovenija odbojka Sportal Zdaj pa zares: Slovenija ima končno selektorja

Kako močna je bila v tistem času Jugoslavija? Udeleževali ste se največjih tekmovanj, a nikoli niste posegli po najvišjih mestih.
V tistem času, ko sem jaz igral, je bila Jugoslavija sposobna vsakega premagati. A na uradnih tekmovanjih, bili smo na treh svetovnih in evropskih prvenstvih. Povsod smo bili ''tam tam'', a mislim, da nam je konkurenca malce uhajala, ker je že takrat več vlagala v priprave.

Tudi po strokovnosti so bili korak pred nami. Mi smo se dobili en teden prej, malce potrenirali in se brez pripravljalnih tekem odpravili na tekmovanje. Po kakovosti smo bili visoko, na evropskih tekmovanjih smo prišli med osem, tudi na svetovnem, a veste, kako je turnir. Odločajo malenkosti.

"V tistem času, ko sem jaz igral, je bila Jugoslavija sposobna vsakega premagati." "V tistem času, ko sem jaz igral, je bila Jugoslavija sposobna vsakega premagati." Foto: Jurij Vodušek/Sportida

Svetovno prvenstvo v Rusiji sem denimo v celoti odigral bos, na koncu sem imel take žulje, da nisem mogel več. K sreči so mi Rusi nato stopalo oskrbeli. Izčrpali iz stopala vodo in kri ter me pozdravili do te mere, da sem lahko nadaljeval.

Druge ekipe so z ambasade dobivale tudi hrano, mi pa smo se morali zadovoljiti s tistim, kar je bilo v hotelu. Mene še danes sprašujejo, zakaj ne maram čokolade. Povem jim, da sem na treh prvenstvih vsak dan pojedel kilogram čokolade in spil liter malinovca. Torej sladkor, ki mi je dal energijo, da sem lahko igral. Kot sem rekel, to so vse malenkosti, ki so na koncu vplivale na rezultat. Znanje in kakovost smo imeli, šepali pa smo v pripravah in organizaciji.

Lahko primerjamo Jugoslavijo in Slovenijo izpred nekaj let? Kakovost je vedno bila, pred leti pa se je v reprezentanco vlagalo bistveno manj kot zdaj.
Lahko bi tako rekli, a mislim, da je največja težava Slovenije to, da ima za sabo še vedno premalo težkih tekem. Ekipe, ki igrajo že vrsto let v svetovni ligi, so v velikanski prednosti. Slovenci so, če ni bilo evropskega prvenstva, imeli dopust.

Lansko poletje so Slovenci igrali le svetovno prvenstvo, druge največje ekipe pa so igrale svetovno ligo. Mora se igrati neprestano, jaz po Tinetu vidim, da ima vsega skupaj en teden prosto.

Ko bo Slovenija redno začela igrati tekme svetovne lige, bo še bližje odbojkarskemu vrhu kot zdaj, je prepričan Adi. Ko bo Slovenija redno začela igrati tekme svetovne lige, bo še bližje odbojkarskemu vrhu kot zdaj, je prepričan Adi. Foto: Jurij Vodušek/Sportida

Tudi drugi največji igralci prav tako. Dokler Slovenija ni igrala svetovne lige, je imela veliko težav, zdaj se dvigujemo, a še vedno je veliko rezerv. To poletje bo bolj naporno, a še vedno ne tako kot v reprezentancah, ki igrajo svetovno ligo. Mi imamo turnir za kvalificiranje v svetovno ligo, a to bo le en turnir.

Čeprav ima Slovenija le določen bazen kakovostnih igralcev, menim, da se mora čim več igrati. Predolg premor bolj škodi, kot koristi.

Omenili ste, da ste igrali bosi, kako je to sploh možno?
Ko sem začel igrati rokomet in odbojko, sem bil vedno bos. Tako sem se navadil in se prav dobro počutil.

Tako se je navadil igrati bos, da ko si je nadel športno obutev ni znal več skočiti. Tako se je navadil igrati bos, da ko si je nadel športno obutev ni znal več skočiti. Foto: Jurij Vodušek/Sportida

Kako to, ni bilo denarja za športno obutev?
Tako je. Mama je bila samohranilka. Na polju Kmetijske zadruge je delala vse dni, zaslužek je bil majhen. Oblečeni smo bili čisto v redu, v šolo smo tudi hodili, za kaj več pa ni bilo.

Bos sem počel in obvladal vse, tudi igral, in vse skupaj je privedlo tako daleč, da ko je bila možnost, da se obujem, nisem znal v športnih copatih niti skočiti. Kar zapletal sem se. Skok z mesta navpično v zrak sem imel bos okoli sto centimetrov, s copati le pol metra. Ni šlo.

Pa vam ni nič drselo?
Malo si pljunil v roke in si s stopala pobral tiste ''nudlce'', ki so se nabrali, in je šlo. Tudi mokre brisače smo že imeli ob igrišču, tako da ni bilo nobenih težav.

Kako je bilo s poškodbami, ste bili veliko poškodovani?
Moram reči, da sem imel tukaj kar srečo. Ni bilo večjih težav, razen enkrat v Zagrebu sem si gleženj izpahnil, da mi je kar izstopil. Pa enkrat sem pol sezone imel poškodovano desno ramo. A to nisem vzel kot nič slabega, saj sem v tistem času igral bolj z levo. Tako sem se naučil igrati z obema rokama, tega dandanes ne vidiš več.

Slaba stran bose noge so bili žulji, ki ste jih že omenjali …
To je pojavilo zgolj zato, ker sem v tako kratkem času odigral toliko težkih tekem. V Italiji sem igral bos tudi na betonu, a ni bilo težav. Tekem ni bilo veliko, tudi težke niso bile.

Na svetovnem prvenstvu v Rusiji (1962) smo že v predtekmovanju odigrali štiri tekme, nato pa še devet. Prišlo je tako daleč, da nisem mogel več. Ne da bi mi počila koža, ampak pod njo sta se mi nabrali kri in voda. Priskrbeli so mi zdravnico, ki je z iglo to izčrpala in lepo povila. Izpustil sem jutranji trening, popoldne pa sem lahko že normalno igral. To je naredila dvakrat in lahko sem odigral celotno prvenstvo.

Ste edini igrali bos?
Edini na svetovnem prvenstvu leta 1962 in nato še na sredozemskih igrah 1963, verjetno pa sem bil zadnji bos odbojkar na svetovnih prvenstvih.

Tudi bos je brez težav pogledal čez mrežo. Skok z mesta navpično navzgor je imel okoli 100 centimetrov. Tudi bos je brez težav pogledal čez mrežo. Skok z mesta navpično navzgor je imel okoli 100 centimetrov. Foto: Jurij Vodušek/Sportida So vas kaj čudno gledali, vam je bilo kaj nerodno?
Ne, zakaj? Malce sem res deloval čudno, ker so bili vsi copatih in nogavicah do kolen. A so me poznali že od prej, saj smo veliko igrali po raznih turnirjih. Tako da tak šok spet ni bil. Bolj je bil pozneje šok, ko so me videli obutega.

Kdaj se je to zgodilo?
Kmalu po SP v Rusiji, na drugem SP sem že igral obut, ampak kot sem rekel, ni bilo lahko. Tako kot tisti, ki veliko kadi, ne more kar čez noč nehati. Ima določeno krizo. Tudi jaz sem jo imel, in to ne majhne.

Zdaj odbojko igrajo tudi na mivki, takrat tega še ni bilo, kajne?
Ne, kje pa. Smo pa imeli svoj odbojko na prostem tudi mi. Večinoma se je igralo na ''lešu'', pozneje beton ali asfalt. Evropska in svetovna prvenstva so se igrala v dvorani, lige pa so bile zunaj na prostem. Spomnim se, kako sem v Lukni igral za Maribor, ob tem pa je snežilo.

Vas ni nič zeblo?
Kaj jaz vem, s tistim adrenalinom in v želji po zmagi me ni. Vse to sem preživel. Mogoče me je ravno to okrepilo. 

Pohvalite se lahko, da ste leta 1964 z Mladostjo igrali v finalu lige prvakov. Kako se spominjate tega velikega trenutka v vaši karieri?

Moram reči, da je bil že sam finale zares velik uspeh, v finalu pa nismo imeli veliko možnosti. Leipzig je bil premočen. Šlo je za ekipo Vzhodne Nemčije, ki je trenirala dvakrat na dan. Spomnim se, da so imeli trenerja, ki jih je gnal do maksimuma. Nemčija je takrat veljala za eno najboljših na svetu.

Bili so drugi tako na evropskem kot tudi svetovnem prvenstvu. Bili so strašno močni, tako da smo obe tekmi izgubili s 3:1 v nizih. V Zagrebu smo igrali v neki majhni dvorani, povratno srečanje v Nemčiji pa je spremljalo okoli osem tisoč gledalcev, kar je bilo za tiste čase res ogromno.

S tem uspehom se lahko pohvalita tudi vaša sinova Tine in Andrej. Prvi je v finalu lige prvakov klonil s Trentinom leta 2016, Andrej pa je bil drugi leta 1997 z Nolikom.
Res je, Tine je s Trentinom že vodili 2:0 v nizih, potem pa se je strgalo Kubancu Leonu. Andrej, starejši sin, pa je z Nolikom na Dunaju klonil proti Modeni. Naj dodam, da je bil Andrej v ekipi, ki je igrala v zaključku lige prvakov in osvojila drugo mesto še dvakrat z Mladostjo Zagreb (obakrat drugi 1983/84 in 1984/85). Tako da sta me sinova ujela, če ne kar prehitela.

Adi večkrat na leto obišče Tineta. Pogleda kakšno njegovo tekmo, mama pa ga pocrklja s kakšno domačo dobroto. Adi večkrat na leto obišče Tineta. Pogleda kakšno njegovo tekmo, mama pa ga pocrklja s kakšno domačo dobroto. Foto: Morgan Kristan / Sportida

Po koncu igralske kariere ste sprejeli mesto trenerja na Reki …
Najprej sem treniral žensko ekipo, nato še moške pri OK Kvarner. Bil sem tudi trener mladincev, čez sem imel tudi pionirje, pri katerih je takrat igral tudi Andrej. Bili smo državni prvaki, nato pa tudi kot mladinci drugi. To pa je bilo tudi to, kar se tiče trenerskega poklica.

Sicer pa sem bil trener skoraj 40 let ob službi športnega pedagoga, potem pa trener (OK Rijeka, OK Ina, OK Fužinar (ženske, moški, mladinci), OK Prevalje (ženske), OK Mislinja (ženske), trener odbojke na mivki (par Urnaut in Zemljak dve medalji mladinsko SP in EP), trener IŠD Samorastnik (odbojka sede, sedmo mesto na evropskem klubskem prvenstvu), kjer sem še vedno trener.

Kako to, da ste tako hitro zapustili profesionalni trenerski posel?

Trenerski poklic mu nikoli ni zares dišal, saj so bile v tistem času stvari preveč nedorečene. Trenerski poklic mu nikoli ni zares dišal, saj so bile v tistem času stvari preveč nedorečene. Foto: Vid Ponikvar Želel sem si nadaljevati pot kot profesor na šoli, zato sem tudi hodil v šolo. Trenerski poklic je bil takrat povsem nerazvit. Ni se vedelo, kdo pije in kdo plača. Ni bilo profesionalnih trenerjev, razen v nogometu. Morda jih je imela košarka, za rokomet pa ne vem.

Še Vlado Štencl, pod njim sem tudi igral rokomet, se mi zdi, da ni bil profesionalni trener. Skratka, zdelo se mi je bolj pametno, da si službo poiščem v tem poklicu, kot sem si jo. Trenerski poklic pa, vidite, da je še danes čudna zadeva. Danes si, jutri te ni več.

Postali ste profesor na Gimnaziji Ravne na Koroškem, kjer ste službovali do leta 2007.
Rad imam delo z mladimi. Tudi ravenska odbojka je bila v tistem času vedno med najboljšimi srednjimi šolami v Sloveniji. 

Je bilo kdaj kaj težav z otroki, so vas poslušali in ubogali?
Moram reči, da sem imel z njimi dober odnos, razen proti koncu, ko sem se že bližal upokojitvi, sem videl, da nisem več za to. Še vedno sem želel biti prijazen, želel sem, da me razumejo. Če se ura začne pet do osmih, sem si želel, da smo jaz in otroci tam vsaj pet do osmih, lahko tudi prej. Sistem se je zelo spremenil, otroci so želeli, da bi počeli le tisto, kar njim ustreza, na koncu pa je izpadlo, da sem jaz strog in zatežen.

Prideš v situacijo, ko ali se boš podredil in dovolil, da ti ukazujejo, ali pa ne. Prišel je tudi poziv, da je treba dijake vikati. Sam sem bil odločno proti. ''Dokler hodim v službo, jaz pri športni vzgoji ne bom vikal nobenega.'' In tudi nisem, mislim, da se zadnje čase preveč popušča. Leta sem tako ali tako že imel in se pred 12 leti tudi upokojil.

Pogrešate kaj svojo službo ali je dobro v pokoju?
Ne, ne pogrešam, saj še zdaj delam v športu. Dvajset let sem delal z invalidi, s sedečo odbojko. Bil sem na treh paraolimpijskih igrah, žena je bila najboljša igralka na svetu, tako da se zadeve po upokojitvi niso ustavile. Še vedno sem treniral ljudi in bil njihov pedagog. Tudi z otroki se skoraj vsak dan slišimo po telefonu, si svetujemo. Kdaj jaz njim, tudi oni meni.  

Tudi oni vam?
Ja, seveda. Vedno pravim, da je treba spoštovati obe strani.

Številna odličja osvajal tudi v odbojki sede

V času delovanja na gimnaziji se je spoznal tudi z delom pri odbojki sede. Vse skupaj ga je tako pritegnilo, da so ga na koncu povabili zraven. ''Tisto sezono nisem imel prve ekipe, zato sem jim z veseljem priskočil na pomoč. Zadevi sem se vse bolj posvečal in tudi v tem športu smo dosegli nekaj res odmevnih rezultatov. Treniral sem tako moške kot ženske, bil tudi inštruktor pri svetovni organizaciji v odbojki sede,'' pove.

Urnaut je z žensko reprezentanco v odbojki sede na paraolimpijskih igrah dvakrat osvojil četrto mesto. Urnaut je z žensko reprezentanco v odbojki sede na paraolimpijskih igrah dvakrat osvojil četrto mesto. Foto: Vid Ponikvar

Tudi medalj se je nabralo kar nekaj. ''Mislim, da jih je 12. Enkrat smo bili evropski prvaki, enkrat drugi na svetu, tukaj pa so še številna druga in tretje mesta. Malce nam je zmanjkalo le na paraolimpijskih igrah, ko smo bili dvakrat četrti. Škoda, a tako je,'' še pove Adi. 

Dejali ste, da ste z bivšimi reprezentanti ohranili dobre vezi. 
Iz Zagreba me ves čas kličejo in vabijo, tudi v Beograd. Imam res dobre odnose z ljudmi iz vse Jugoslavije. Malce drugače je v Sloveniji. To se tu ne dogaja oziroma se zelo redko.

Ravno slednje je tisto, kar vas na trenutke zelo zaboli. Drži?
Ne vem, moram reči, da sem se že navadil in sprejel zadevo takšno, kot pač je. Če nisi doma tam blizu, je tako. Nekaj let nisem živel v Sloveniji, Koroška pa je tudi precej oddaljena od Ljubljane, kjer je sedež športnih zvez.

Torej bi bilo drugače, če bi živeli v Ljubljani?
Predvidevam, da bi bilo drugače, če bi ves čas živel v Sloveniji. Pozneje sem se odločil, da se z otroki vrnem na Koroško. Sprejel sem takšno življenje in sem s tem povsem zadovoljen.

Zanimiv klic sredi intervjuja

Da to drži, priča tudi zanimiv dogodek med našim intervjujem. Poklical ga je kar sam predsednik evropske odbojkarske zveze (CEV) Aleksandar Boričić, ki mu je po tem, ko je izvedel, da je Adi Urnaut prejel Bloudkovo nagrado, prek telefona čestital.

''Veste, kdo me je klical? Sam predsednik CEV, Boričić. Velikokrat se slišimo. Skupaj sva igrala tudi v reprezentanci. On je sicer prišel ravno takrat, ko sem se jaz počasi poslavljal. Velikokrat se slišiva in vedno, če je le priložnost, mi na velikih tekmovanjih priskrbi VIP-vstopnico.''

Med intervjujem ga je poklical Aleksandar Boričić, predsednik evropske odbojkarske zveze (CEV), ki mu je čestital za Bloudkovo nagrado. Med intervjujem ga je poklical Aleksandar Boričić, predsednik evropske odbojkarske zveze (CEV), ki mu je čestital za Bloudkovo nagrado. Foto: Vid Ponikvar

Zanimivo je, da na listi imen v Hramu slovenskih junakov, ki je vsako leto daljši ni prav nobenega odbojkarja. Vaš komentar?
Ne bom komentiral. Prav bi bilo, da bi bil na listi tudi kakšen odbojkar. Kdo bo prvi, če bo sploh kdo, ne vem.

Mislite, da je kriva tudi odbojka kot šport, ki v Sloveniji po priljubljenosti najbrž nikoli ne bo niti blizu nogometu, košarki, da ne govorimo o alpskem smučanju in skokih …
To je po svoje mala tragedija. Če nimaš medijske podpore, je zelo težko. Meni velikokrat rečejo, tako na olimpijskem komiteju kot tudi nov sekretar Peter Vilfan, da je odbojka še edini šport v Sloveniji, kjer reprezentanti zastopajo Slovenijo tako, kot je treba. Vsi vemo, kaj se dogaja v drugih športih. Eden ne bi igral, ker je ne vem, kaj, spet drugi išče vzrok za težavo drugje …

"Zadnjič sem govoril tudi z ministrom za izobraževanje, znanost in šport, Jernejem Pikalom, ki je hodil našo gimnazijo. Povedal sem mu, da za našo malo Slovenijo ne bi nihče vedel, če ne bi bilo naših izjemnih športnikov, ki so res daleč največji promotorji." "Zadnjič sem govoril tudi z ministrom za izobraževanje, znanost in šport, Jernejem Pikalom, ki je hodil našo gimnazijo. Povedal sem mu, da za našo malo Slovenijo ne bi nihče vedel, če ne bi bilo naših izjemnih športnikov, ki so res daleč največji promotorji." Foto: Peter Podobnik / Sportida

Tudi športna politika v Sloveniji ni ravno biser …
Tako kot naši uradniki nagrajujejo slovenske šampione, je naravnost smešno. Tukaj ne govorim le za odbojko, ampak za vse športe.

Zadnjič sem govoril tudi z ministrom za izobraževanje, znanost in šport, Jernejem Pikalom, ki je hodil našo gimnazijo. Povedal sem mu, da za našo malo Slovenijo ne bi nihče vedel, če ne bi bilo naših izjemnih športnikov, ki so res daleč največji promotorji.

Športniki bi si zaslužili imeti svojega ministra, ki bi skrbel za razmere v športu. Če ga ima vsak sektor, bi ga moral imeti tudi šport. Srbi in Hrvati so to znali urediti, pri nas pa za to ni prave želje.
Slovenija bo septembra prvič v zgodovini gostila EuroVolley, kar je za tako malo deželico lepo priznanje. Poljaki in Italijani naredijo iz tega pravi nacionalni praznik, medtem ko se pri nas že zdaj bojijo, kako bodo napolnili Stožice.

Na prazne Stožice nikoli ni lep pogled. Pred organizatorji in Odbojkarsko zvezo Slovenije (OZS) je zelo težka naloga. Na prazne Stožice nikoli ni lep pogled. Pred organizatorji in Odbojkarsko zvezo Slovenije (OZS) je zelo težka naloga. Foto: Vid Ponikvar

Res je, to je velika nagrada za slovensko odbojko, a tako, kot ste rekli, že zdaj se bojimo, da bodo Stožice prazne. Vprašal sem Bora (op. p., Boričića), kako je možno, da napolnijo dvorano, ki sprejme 20 tisoč ljudi. Povedal mi je, da so vstopnice skoraj zastonj, vendar poiščejo 200 sponzorjev. Ob tem poteka tudi srečelov, nekaj vstopnic je dobitnih. Tako razdelijo nekaj koles, nekaj jih pošljejo v toplice ali na večerjo. In tako, pravi, se da vstopnice res lepo prodati.

Pri nas se pa gleda, da se zasluži s prodajo vstopnic. In takšno razmišljanje ni dobro. Pomembno je, da ti na kup dobiš narod in jim vse skupaj narediš kot neko zabavo. Takšna masa nekaj spije in poje, to je tisto, kar šteje, ne cena vstopnic. Z dragimi vstopnicami in praznimi dvoranami bo težko ustvariti dobiček.

Televizijske hiše, sponzorji dandanes res veliko dajo na to, koliko gledalcev je dvorani. Če je prazna, jih zadeva hitro ne zanima več …
Seveda, meni je to logično. Že pred časom sem pobaral predsednika OZS, ko je bila prazna dvorana. Vprašal sem ga, zakaj ne pokliče šol in napolni vse skupaj z otroki. Odgovoril mi je, da je zadeva zapletena in da to stane.

To nas je udarilo nekaj mesecev pozneje, ko smo ostali zunaj lige narodov. Samo poglejte, Kitajci napolnijo dvorano. Na tekmi sedeče odbojke je bilo 17 tisoč gledalcev. Oni to znajo.

Pred dnevi je na Brdu dobil Bloudkovo nagrado za življenjsko delo. To je najvišje državno priznanje na področju športa. Pred dnevi je na Brdu dobil Bloudkovo nagrado za življenjsko delo. To je najvišje državno priznanje na področju športa. Foto: Jurij Vodušek/Sportida Za konec reciva še besedo ali dve o Bloudkovi nagradi, ki ste jo prejeli pred nekaj dnevi. Gre za najvišje državno športno priznanje, zato je težko reči, da so vas popolnoma spregledali.
Vsekakor ne. Ponosen sem, da sem jo dobil. Da so mi jo dali Slovenci. Vesel sem, da sem jo dočakal.

Prav nič se ne pritožujem, prav ponosen sem in vesel, da jo imam v rokah. Tudi moji otroci so mi ob tem čestitali. Andrej je bil prost, šel je z mano, pozneje mi je čestital tudi Matjaž, prav tako pa tudi Tine, ki je bil nadvse ponosen.

Ravno Tine je že večkrat poudaril, da ste zanj eden in edini idol, kar je v poplavi vseh odličnih odbojkarjev zelo lepa pohvala. Najbrž vam pomeni še toliko več, če vam to reče sin.
Res je, sam kot odbojkar, mama pa kot vzgojiteljica in pedagoginja ter organizatorica vsega skupaj. Tudi fakulteto za šport je zaključil in postal eden redkih odbojkarjev, ki ima diplomo. Govorim za profesionalne odbojkarje.

Pa ne samo Tine, prav vsi v družini smo lahko ponosni drug na drugega. Smo res ena velika odbojkarska družina. Jaz sem igral, moji trije sinovi, žena, tudi vnuki.

Skratka, tri generacije, verjamem pa, da se bo vse skupaj le še nadaljevalo.

Čeprav so Urnautovi razkropljeni na vse strani, se vsaj enkrat na leto dobijo vsi skupaj:

Zadnjih pet sobotnih intervjujev:

Luka Janežič Sportal Atletski rekorder, ki bi mu moral prisluhniti vsak Slovenec Janez Marič Sportal Ob medaljah svojih varovancev ni jokal. "Jokal bi, če jih ne bi bilo." #video TImi Zajc Sportal Timi Zajc ima že zdaj "spomenik", ki ga bo spominjal na kariero #intervju Primož Roglič Sportal Zelo sladke skrbi za Primoža Rogliča Andres Vombergar Sportal Olimpija ga je že odpisala, a je sledil čudežni preobrat

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 738
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin