Janja Garnbret
Četrtek, 6. 11. 2025, 4.00
2 uri, 59 minut
Večer, ko je Janja Garnbret kar trikrat ostala brez besed – od Mikaele Shiffrin in DJ Umeka do 319 tisočakov za mlade talente!
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,03
Janja Garnbret je vlogo ambasadorke projekta Botrstvo v športu predala odbojkarju Tinetu Urnautu.
Z Janjo Garnbret o nepozabnem letu v vlogi ambasadorke projekta Botrstvo v športu, o presenečenjih, ki so jo na gala večeru v Ljubljani kar trikrat pustila brez besed, dilemah v zvezi z ocenami preplezanih smeri v skali in o plezalnih načrtih, ki so ji zamaknili dopust. Dobrodelno poslanstvo bo v letu 2026 nadaljeval njen koroški rojak, odbojkar Tine Urnaut.
Janja, kako ste doživeli leto v vlogi ambasadorke projekta Botrstvo v športu? Bi bilo vse to sploh mogoče izpeljati, če bi se odločili za polno tekmovalno sezono?
Leto je bilo kar pestro, zgodilo se je ogromno lepih stvari in dogodkov, vrhunec pa je bil zagotovo plezalni maraton, kjer sem združila svojo največjo strast – plezanje – z dobrodelnostjo. Res pa je, da v normalni tekmovalni sezoni to dvoje ne bi bilo združljivo. Če bi šlo za sezono z olimpijskimi igrami, si tega verjetno ne bi mogla privoščiti. A leto je bilo res popolno in vse se je lepo izšlo.
V družbi olimpionika Miroslava Cerarja in predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije Franja Bobinca.
Kako zahtevno je bilo stopiti v velike čevlje Gorana Dragića, vašega predhodnika v projektu, ki je lani zbral več kot 880 tisoč evrov? Glede na to, da vemo, kakšne so razsežnosti lige NBA in kakšni zneski se tam vrtijo, ste ob prevzemu štafetne palice čutili tudi kanček strahu ali pritiska?
Da, ko sem vlogo ambasadorke prevzela od Gogija, sem ob tem čutila izjemno strahospoštovanje. Malo me je bilo strah in nisem vedela, kaj pričakovati. Zavedala sem se, da plezanje ni na isti ravni kot liga NBA, a sem si rekla, da se bom potrudila po svojih najboljših močeh, saj več kot sto odstotkov tako ali tako ne morem dati od sebe. Zelo sem zadovoljna s tem, kar sem naredila, in s tem, koliko smo uspeli zbrati, zato ničesar ne obžalujem.
Foto: Aleš Fevžer
Večkrat ste že povedali, da je bil vrhunec vašega ambasadorskega leta 24-urni plezalni maraton v Slovenski Bistrici. Kaj pa gala večer, na katerem ste zaključili svojo pot ambasadorke? Doživeli ste kar nekaj presenečenj, med drugim tudi video čestitko ameriške smučarke Mikaele Shiffrin.
Ja, neverjetno! Najprej Mikaela – sploh nisem vedela, da me pozna. Plezanje je še mlad šport, ki se šele razvija, zato ga marsikdo niti ne pozna, in ravno zato sem bila resnično presenečena, da sem prejela njeno čestitko.
Mikaela je moja inspiracija, dominantni športniki so me vedno navdihovali. Potem pa še DJ Umek … ravno dan prej sem ga poslušala med treningom! Vedno sem si želela, da bi enkrat skupaj pripravila glasbeni set ali da bi ga on ustvaril posebej zame in zdaj se je to dejansko zgodilo. To je bilo še drugo veliko presenečenje večera. Skratka, noč polna presežkov.
Foto: Mediaspeed
In potem še tretje presenečenje – več kot 318 tisoč evrov, zbranih za športne talente iz socialno šibkejšega okolja?
Da, na začetku sem si zadala cilj, da bi zbrala 200 tisoč evrov, in že s tem bi bila povsem zadovoljna. Ko pa sem danes videla končno številko, sem v enem večeru že tretjič ostala brez besed. Neverjetno! Res sem vesela in ponosna, kako sem sprejela vlogo in kakšna ambasadorka sem bila.
Običajno s trenerjem Romanom Krajnikom novembra zastavita načrt in program za novo sezono. Ali že veste, kako se boste lotili priprav, kakšen bo vaš tekmovalni program in kje boste lovili svojo 50. zmago v svetovnem pokalu?
Običajno je res tako, da se novembra že oziram proti novi sezoni, a letos še nisva prišla do te točke. Običajno se to zgodi po dopustu, ki pa se je letos zaradi lepega vremena in odličnih pogojev za plezanje v skali nekoliko zamaknil. Na dopust grem decembra, po tem pa se bova z Romanom pogovorila in skupaj sestavila program za prihodnjo sezono.
Zadala si je cilj zbrati 200 tisoč evrov, zbrala jih je precej več. Skoraj 319 tisoč!
Letos ste veliko časa posvetili plezanju v skali. Kakšna je razlika v občutku zadovoljstva in zadoščenja med zmago v svetovnem pokalu na eni strani ter uspešno preplezano smerjo v skali na drugi?
Zadoščenje je enako, v obeh primerih gre za projekt, ali doseči vrh smeri v naravi, ali zmagati na tekmi. Ko ti to uspe, si zadovoljen in pomirjen sam s sabo. Je pa razlika v stopnji adrenalina.
Na tekmi imaš točno določen čas, ko se podaš v smer, in takrat moraš pokazati vse, za kar si treniral. Lahko imaš slab dan, lahko se ti kaj zalomi in prav v tem je čar tekmovanj.
Pri plezanju v skali pa imaš ves čas na svetu. Lahko plezaš dve, pet ali deset let, če želiš. Običajno se zgodi, da smer preplezaš takrat, ko si res miren in ničesar ne pričakuješ. Takrat se stvari preprosto poklopijo. Adrenalina sicer ni toliko kot na tekmah, a občutek zadoščenja ob doseženem je enak.
Koliko je spontanosti pri izbiri smeri v naravnih stenah? V vašem primeru se zdi, da kar precej.
Res je, večinoma precej spontano, razen smeri Bibliographie v Céüsu, za katero sem res mislila, da mi jo bo do zdaj že uspelo preplezati. Ta smer tako še vedno ostaja moj sanjski projekt. Vse ostalo pa je precej spontano, pogosto se ravnamo tudi po vremenu – gremo tja, kjer so najboljši pogoji za plezanje.
Kako gledate na nikoli končane razprave o ocenah smeri v naravnih stenah? Smer Pure Dreaming v italijanskem Arcu, ki ste jo pred kratkim preplezali, je bila sprva ocenjena z 9a, nato pa so jo znižali na 8c+. Kako subjektivne so pravzaprav te ocene?
Res je, ocene so zelo subjektivne in mislim, da zdaj nimam dovolj časa, da bi lahko podrobno razložila, kako sama gledam na to. Vem pa, da sem s svojim “flashom” (prvi poskus) na Pure Dreaming sprožila zelo zanimivo debato (smeh).
Sama se s tem pravzaprav nisem obremenjevala. Smer sem videla, bila mi je všeč, všeč mi je bila linija, in sem jo pač preplezala. Bila sem vesela in zadovoljna, razprave o ocenah pa prepuščam drugim.
Na splošno se mi zdi zelo težko objektivno oceniti zahtevnost smeri. Če malo karikiram – za nekoga je balvan z oceno 8c morda najtežji na svetu, ker mu ne ustreza stil, medtem ko ga nekdo drug, ki mu je ta slog pisan na kožo, prepleza v enem dnevu. To je res zelo subjektivno. Poleg tega je tu še veliko dejavnikov: ali si uporabljal določene pripomočke, na primer kolenčnike ali ne, ali je kdo našel nov stop v steni, ki ga drugi niso, ali se je morda kaj odlomilo in je smer postala lažja ali težja … Skratka, ocene smeri v skali se ves čas spreminjajo.
Kar zadeva smer Bibliographie, ta ostaja projekt za naslednje leto, saj je zdaj tam prehladno. Morda jo bom poskusila preplezati med majem in septembrom. V petek se odpravljam v Švico, kjer bo lepo vreme, kar bom izkoristila za to, da splezam še kak projekt oziroma čim več plezam – potem pa me čaka dopust.
OKS je fundacijo za športnike iz socialno šibkejših okolij ustanovil leta 2015, pet let je povezana tudi z botrstvom v športu.
V zadnjih letih ima fundacija tudi vsakoletnega ambasadorja. Prvi je bil leta 2016 predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja Thomas Bach, za njim je žogo dobrodelnosti prevzel predsednik Evropske nogometne zveze Uefe Aleksander Čeferin, nato pa sta bila v tej vlogi še alpska smučarka Tina Maze, ki je zbrala 135.000 evrov, in kolesarski zvezdnik Primož Roglič, ki je Dragiću vrgel rokavico z 200.180 evri.
Preberite še:
