SiolNET. Sportal Zimski športi
2,05

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Druga kariera (117.) - Andreja Mali

"Trenirati je bilo še vedno prijetno, tekmovati pa na koncu zelo težko" #video

2,05

termometer

Za nekdanjo biatlonko Andrejo Mali je bila tekmovalna upokojitev pozna, prehod pa gladek. Je namreč ena tistih športnic, ki je ostala v svoji panogi in presedlala med trenerje. Letos vstopa v četrto zimo v vlogi vodje ženske mladinske vrste oziroma mladinsko-članske ekipe, kot pravi: "Treniram sedem punc, od teh tri tekmujejo med članicami, imam pa še štiri mladinke."

Danes 41-letna biatlonska trenerka Andreja Mali je tekmovalno kariero končala po sezoni 2016/17. Vztrajala je dolgo, prenehati je težko, ob tem pa jo je reprezentanca A ob pomanjkanju tekmovalk nujno potrebovala za vzdrževanje kvote v svetovnem pokalu. Čeprav je v biatlonu na najvišji ravni vztrajala 15 let, meni, da je kariero končala ravno pravi čas.

Tanja Dajčman Sportal Kraljevala na vrhu Evrope, zdaj na Pohorju #video

Upoštevala nasvet Petre Majdič

"Vztrajala sem do 37 leta. To je dolga kariera, prišla pa sem do konca. Do konca zame pomeni, da ne obžalujem, da se je končala. Če bi končala štiri leta prej, bi bilo čisto drugače. Ko sem končala, sem bila res povsem mirna. Oddahnila sem si in si rekla: 'Ah, tega mi ni treba več početi.' A sem obenem tudi natančno vedela, kaj hočem početi naprej. Tega pri 26 letih še nisem vedela, pri 37 pa sem bila povsem prepričana, da je trenerstvo nekaj, kar si želim in zmorem početi."

Upoštevala je nasvet naše najboljše smučarske tekačice Petre Majdič, ki ji je pred leti na srce položila to: "Pripravi se, preden nehaš, moraš vedeti, kaj boš počela po tem." Priprava je bila pomembna, presekati rutino vsakdana vrhunskega športnika pa težko, priznava. "Predstavljala sem si, da bom do Sočija še potegnila, potem pa konec. Tja zaradi spleta okoliščin nisem šla, zato sem si rekla, dobro, gremo še eno leto. Dve. Še do Kontiolahtija (svetovno prvenstvo leta 2015, na katerem je z osmim mestom v šprintu dosegla enega od uspehov kariere op. p.) sem se odločila potegniti, spoznala pa sem, da je res težko nehati (smeh op. p.). Po toliko letih."

Od trenerjev pobirala najboljše

V zadnji tekmovalni sezoni se je že pripravljala na nov izziv, na poslovilni tekmi na Pokljuki je naredila častni krog in slovenskim ljubiteljem tega športa pomahala v slovo kot biatlonka s srebrno medaljo s svetovnega prvenstva 2012 (mešana štafeta), četrtim mestom s svetovnega pokala v Antholzu leta 2002 ter skupaj sedmimi uvrstitvami med najboljšo deseterico na tekmah svetovnega pokala, kot olimpijka in standardna članica štafet, ki so na trenutke razveseljevale z lepimi rezultati. In seveda z ogromno izkušnjami, ki jih zdaj prenaša na mlajši rod tekmovalk.

"Ob izkušnjah, ki sem si jih nabrala v zadnjih letih, ko sem se ogromno ukvarjala sama s seboj, ogromno trenirala sama, s tem da sem imela skozi kariero veliko trenerjev z različnimi sistemi in pristopi, od katerih sem poskušala pobrati najboljše, moraš za trenersko delo imeti tudi pravi temperament. In meni se je zdelo, da ga imam, da ta poklic ustreza moji osebnosti. Imela pa sem tudi srečo, da se je zame našlo delovno mesto."

Anja Čarman Cekič Sportal Študij v ZDA ji je odprl povsem nove življenjske dimenzije #video

"Glava je hotela, telo pa vse manj"

"Krize sem imela že prej, pa sem se vrnila. Kot tekmovalec se še vedno hočeš boriti. Glava je hotela, telo pa vse manj." "Krize sem imela že prej, pa sem se vrnila. Kot tekmovalec se še vedno hočeš boriti. Glava je hotela, telo pa vse manj." Foto: Vid Ponikvar Ritem življenja je ostal podoben kot v tekmovalnih dneh, še dodaja: "Ljudje okoli mene so sicer drugi, cikel pa je enak, pripraviš prtljago, greš, imaš en teden priprav, pa nato en teden treninga doma … To je zame ostalo vse enako, še vedno 'migam'. Krize te vrste, da bi se morala iskati ali pa ne bi vedela, kaj početi s svojim časom, nisem imela. Meni je zdaj še veliko lepše, trenirati mi je bilo prijetno, tekmovati pa je bilo na koncu zelo težko."

Pa ni po navadi ravno naporen trening tisto, kar nekdanji športniki najmanj pogrešajo? "Migati, trenirati mi je bilo res prijetno, tekma pa ne. Ne vsaka, ampak večina. Bila sem že tako utrujena in iz sebe nisem več mogla iztisniti stotih odstotkov, pač pa samo še devetdeset odstotkov in čeprav se to ni zgodilo na čisto vsaki tekmi, je bilo s tega vidika vendarle neprijetno in težko. Tukaj so se že močno kazala leta, pa čeprav sem se pri 37-ih počutila zelo dobro in celo naredila enega od uspehov kariere. Krize sem imela že prej, pa sem se vrnila. Kot tekmovalec se še vedno hočeš boriti. Glava je hotela, telo pa vse manj."

Mladinke vzdržujejo kvoto v svetovnem pokalu

Te dni se s svojo skupino in mladinci, ki jih vodi še en zelo pozno upokojen nekdanji biatlonec Janez Marič, že pospešeno pripravlja na prihajajočo sezono. Njene varovanke so Urška Poje, Tais Vozel, Nina Zadravec, Nika Vindišar, Živa Klemenčič, Polona Klemenčič in nekdanja tekačica Lea Einfalt. Maričevi fantje so lani navdušili na mladinskem svetovnem prvenstvu, dekleta pa so ostala nekoliko v senci, a vsi skupaj pridno in konstantno napredujejo in mladinke tudi v prihajajoči sezoni čaka reševanje članskega statusa slovenskega biatlona.

Malijeva in janez Marič, nekdanja tekmovalca z obilico izkušenj, ki sta se upokojila v zelo zrelih letih, danes pa vodita slovenski mladinski biatlonski reprezentanci. Malijeva in janez Marič, nekdanja tekmovalca z obilico izkušenj, ki sta se upokojila v zelo zrelih letih, danes pa vodita slovenski mladinski biatlonski reprezentanci. Foto: Vid Ponikvar

Po nenadnem odhodu Teje Gregorin, ki jo je v pokoj poslal dopinški prekršek, članskih tekmovalk v slovenski biatlonski reprezentanci ni več. Položaj rešujejo mladinke, 22-letna Urška Poje ima v članski reprezentanci že domala status veteranke, tekmovanje najvišje ravni so okusila tudi že nekatera preostala dekleta. S svetovnim pokalom pridejo pričakovanja in pritiski. "Mi smo dali tekmovalke samo zato, da ohranjamo kvoto za svetovni pokal. Da ne bi imeli čez dve leti nič. Kvoto pridobiti, ko jo enkrat izgubiš, je namreč zelo težko. Zato vidite mladinke na svetovnih pokalih in vsi pričakujejo točke. Punce so neizkušene, moramo biti potrpežljivi."

Janez Marič Sportal Ob medaljah svojih varovancev ni jokal. "Jokal bi, če jih ne bi bilo." #video

"Mlade šampionke so redkost, pri veliki večini je to proces"

Jim s prezgodnjim vpeljevanjem v svet, v katerem ni več sentimentalnosti in popuščanja, delamo škodo? "Mislimo, da jim ne, pa jim v resnici jo. Urška (Poje op. p.) je tak lep primer, ona je namreč v svetovni pokal prišla že s 16 leti. To je čisto prehitro, tekmovalka mora napredovati postopoma. Ampak žal je kriza, ni članic in drugače ne gre. Če bomo vsaj tole ohranili, da tri dekleta tekmujejo v svetovnem pokalu in za štafeto vsake toliko priključimo še kakšno mlajše, to še gre. To je v redu, da pa bi od njih zahtevali neke vrhunske rezultate, pa ni."

Pred leti sta bili reprezentančni kolegici, danes je Malijeva trenerka, Urška Poje pa njena varovanka. Pred leti sta bili reprezentančni kolegici, danes je Malijeva trenerka, Urška Poje pa njena varovanka. Foto: Žiga Zupan/Sportida

"Mlade šampionke so redkost, to je kakšna Dahlmeirjeva (nemška šampionka Laura op. p.), izjema, ki pri 20-ih zmaguje na tekmah svetovnega pokala, pri veliki večini je to proces, gre počasi. Te udarijo ven po 25 letu. Pri puncah je to nenazadnje pogojeno tudi fiziološko. Pred kratkim sem bila na zanimivem predavanju našega atleta Branka Škofa, pokazal nam je krivuljo teh mladostniških hormonov, kako pri dekletih okoli 16, 17 let strmo pade, takrat pa padejo tudi rezultati. To je čisto normalen proces in skozi ta obdobja se je treba prebiti. Treba je vztrajati in biti potrpežljiv. Pa ne samo tekmovalke same, potrpežljivi moramo biti tudi trenerji, pa novinarji in javnost."

Mitja Mežnar Sportal Druga skrajnost: prej osem ur na zraku in v zraku, zdaj osem ur za računalnikom #video

Kdaj pa lahko pričakujemo rezultate?

Kdaj pa vendarle lahko pričakujemo tudi rezultate? "To je zelo individualno, zelo odvisno, ampak tam okoli 23., 24. leta se že lepo pokaže. Tudi Urška je bila 12. na olimpijadi pri teh letih. Ampak ta proces mora biti postopen. Danes se dela povsem drugače kot takrat, ko sem v biatlon prišla jaz. Danes so dekleta že na zelo visoki kakovostni ravni, delajo zelo težke treninge in jih tudi zdržijo. So prave biatlonke in ne le tekačice, ki so pri 24 letih prvič prijele za puško, tako kot sva denimo jaz in Teja. Ampak ti treningi morajo trajati nekaj let. Eno leto je premalo. Pri Poloni Klemenčič denimo, mogoče se na zunaj ne vidi, ampak ona je imela že lani pet odstotni napredek v teku. To je ogromen napredek. S tem nadaljujemo. Mislim, da v dveh, treh letih bi se moralo to poznati tudi na ven. Rezultate dela vidim vsak dan, na treningih, testiranjih."

Težav s pomanjkanjem kmalu ne bo več

Pomanjkanja tekmovalk in tekmovalcev za svetovni pokal bo kmalu konec. Dobro je zaživel tudi sistem regijskih centrov, ki so zapuščina nekdanjega predsednika zbora za biatlon pri SZS Marka Dolenca. "V letih mojega trenerskega dela so se začele vzpostavljati regije, ki zame predstavljajo velik bazen potencialnih tekmovalk. Tam so zelo kakovostne tekmovalke, ki so bile že lani na mladinskem prvenstvu zraven v kategoriji mlajših mladink, t. i. 'youth'. Prihajajo dobra dekleta. Tam se delajo mladi biatlonci. Podpora smučarske zveze tukaj je ogromna, dobro se dela. Kakovostno."

Matjaž Kopitar Sportal Pogreša romantiko v športu in je na preži za potencialnimi NHL-ovci

"Po treh urah kolesarjenja ni dovolj le pet minut dela s puško"

Včasih so se biatlonske vrste polnile s tekaškega bazena, zato je bilo streljanje ena večjih težav naših tekmovalk in tekmovalcev. Tekači so dobili puško in strelskega trenerja ter bili poslani v boj za najboljšimi na svetu. "Strelski trener, ki sem ga dobila jaz, ko sem pri 24 letih prestopila v biatlon, je bil odličen, a zamudila sva nešteto ur treninga. Čeprav pod odličnim strokovnim vodstvom, je bilo to premalo in prepozno. Biatlonsko streljanje je specifično, izvaja se hitro, pod visokim srčnim utripom, trenirati bi ga bilo treba toliko, kot je dela na fizični pripravi, a je to seveda nemogoče. Vsekakor pa mladim ves čas poudarjamo, da po treh urah kolesarjenja ni dovolj le pet minut dela s puško. Kakovost strelskega treninga je danes na visoki ravni, se je pa na splošno dvignila tudi kakovost streljanja. 'Ničlo' danes lahko ustreli že vsaka, je skorajda osnova za dober rezultat, potem moraš biti le še zelo dober v teku. Tekmovanje je postalo kar brutalno."

Za strelski del treninga skrbi še en nekdanji biatlonec, Lenart Oblak, ki je tekmovalne smuči v kot postavil pred dobrim letom dni. "Potrebujemo trenerja, ki ima izkušnje iz biatlona, ki pozna specifike biatlona. Letos je pri nas Lenart in on je prav tak, ima izkušnje, bil je strelec in biatlonec. To imamo letos odlično urejeno, tako kot je treba," še pravi Malijeva. Skozi kariero je spremljala razvoj športa in napredek pri organizaciji. Dočakala je izgradnjo centra na Pokljuki, a sčasoma ob vse bolj zaostreni konkurenci opazila tudi področja, kjer bi se dalo stvari še močno izboljšati.

"Mi ogromno treniramo na rolkah in opažam, da je to izjemno nevarno. Manjka nam infrastruktura, a ravno ta je najdražja." "Mi ogromno treniramo na rolkah in opažam, da je to izjemno nevarno. Manjka nam infrastruktura, a ravno ta je najdražja." Foto: Vid Ponikvar

Pogoji so dobri, lahko pa bi bili odlični

"Kar se tiče pogojev, treningov in materiala, je vse zelo dobro. Vidiš, da si morajo v nekaterih državah plačevati sami, mi pa imamo stoodstotno podporo zveze. Malo nam manjka serviserjev. Imamo kakovostne, ampak jih je premalo, pa tudi prave povezave s tehnološkim razvojem, struktur in podobnega, ni. Mi ogromno treniramo na rolkah in opažam, da je to izjemno nevarno. Manjka nam infrastruktura. Pokljuka je edini kraj, kjer lahko rolkamo in streljamo, pa še tam avtomobili vozijo okoli nas. Ni infrastrukture, na tem je treba delati, v Ljubljani, na Štajerskem in v kakšni gorenjski dolini bi potrebovali rolkarske steze in strelišča. Sicer nimaš na rolkah kje trenirati. Treniramo po cestah, po katerih vozijo avtomobili, imeli smo že take situacije, da me je groza. Po vsakem treningu si oddahnem, da se ni kaj zgodilo, saj je res zelo nevarno. Grozno je. In nestrpnost na cesti, do kolesarjev do rolkarjev … "

"Pokljuka je premalo. Tudi dostopnost ni najboljša. Imamo strelišča, veliko smo delali v Ljubljani na Dolenjski cesti, ampak zdaj pa že rabimo pet tarč in stezo, da lahko treniramo pod obremenitvami, z visokim srčnim utripom, hitro, kar je specifika za biatlon.  Za to imamo le Pokljuko ali pa tujino. Zdaj gremo v Obertilliach, kar pa pomeni stroške. Infrastruktura se mora razviti, je pa ravno to seveda najbolj zapletena in najdražja stvar."

Preberite še:

Jernej Abramič Sportal Nekdanji vrhunski športnik, ki je za zmago prejel znameniti avtomobil Yugo #video Anton Vidmar, Alex Cisar, Lovro Planko Sportal Kdo so slovenski najstniki, ki so na Slovaškem plenili žlahtne kovine? #video

Komentarji

1

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • taubi / 05.08.2019. ob 09:07 +1 - 1

    "Glava je hotela, telo pa vse manj" Da telo hoče, je potrebno dobro jesti, ne pa veganstvo!!

    +1 - 1
Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin