SiolNET. Sportal Drugi športi
4,40

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Druga kariera (115.) – Anja Čarman Cekič

Študij v ZDA ji je odprl povsem nove življenjske dimenzije #video

4,40

termometer

Anja Čarman Cekič
Anja Čarman, poročena Cekič, je leta 2016 sklenila svojo zelo uspešno plavalno kariero. Kaj počne danes? Foto: Žiga Zupan/Sportida

"Od svoje kariere seveda nisem obogatela, mi je pa dala zadovoljstvo in ogromno izkušenj ter mi omogočila študij v ZDA, ki si ga sicer sama ne bi mogla finančno privoščiti," dobra tri leta po uradnem koncu kariere razmišlja nekdanja vrhunska plavalka, dvakratna evropska prvakinja in trikratna udeleženka olimpijskih iger, danes pa predvsem mama, Anja Čarman Cekič.


Anja Čarman Cekič Foto: Žiga Zupan/Sportida Nekdanja vrhunska plavalka Anja Čarman Cekič danes živi precej daleč stran od bazenov, ki so kar 20 let predstavljali njen drugi dom. Potem ko je konec maja 2016 v kranjskem bazenu v družbi plavalnih kolegov sklenila svojo uspešno kariero, je odločno začela pisati še poglavja v drugi karieri. Čeprav ima najvišji trenerski naziv v plavanju, se 34-letna večno nasmejana Gorenjka za zdaj giblje v povsem drugih vodah – jezikovno pedagoških, ostaja pa tudi ekskluzivna zastopnica za kopalke Fabiola Molina v Sloveniji.

A na prvem mestu je družina, ki si jo je trikratna udeleženka olimpijskih iger (Atene 2004, Peking 2008 in London 2012) in dvakratna evropska prvakinja na Drulovki pri Kranju ustvarila z nekdanjim košarkarjem, danes policistom Jako Cekičem.

Srečali smo se v Kranju, na starem bazenu, kjer je Anja preživela večino svoje mladosti, danes pa služi kot koncertni prostor in skladišče bližnjega lokala.


Video: Anja Čarman Cekič o doti plavalnega obdobja njenega življenja:

Mnogi plavalci se po koncu kariere na široko izogibajo bazenom. Je tako tudi v vašem primeru?

Bazenom se morda res izogibam, medtem ko mi je morje od nekdaj všeč in me sprošča. Rada se potapljam in iščem školjke. To sem rada počela že kot otrok.

Ko ravno omenjate besedo otrok … tudi sami imate dva otroka, Mašo in Bineta. Hčerka se je rodila v začetku leta 2014, po tistem pa ste menda resno razmišljali, da bi se vrnili v tekmovalno plavanje, pa čeprav je od zadnje tekme (na EP v Chartresu je novembra 2012 z mešano štafeto osvojila srebrno odličje, decembra istega leta pa se je na svetovnem prvenstvu v Carigradu uvrstila v finale na 200 m hrbtno) preteklo že kar nekaj vode.

Da, v tistem obdobju sem začela trenirati z Ronijem Pikcem, s katerim sva se izvrstno ujela, in res sem razmišljala o nadaljevanju kariere. No, potem pa sem dokaj hitro zanosila še drugič (med otrokoma, Mašo in mlajšim Binetom, je le 16 mesecev razlike, op. a.) in se potem odločila za konec kariere.

Lahko bi rekla, da sta otroka zapolnila tisto mesto v mojem srcu, ki je bilo do takrat rezervirano za plavanje. To je bilo namreč pred tem vse moje življenje. V plavalnih krogih sem imela prijatelje, veliko sem potovala, skratka, vse življenje se je vrtelo okrog plavanja, potem pa se je moj fokus preusmeril na Mašo in nato še na Bineta.

Je pa zanimivo, da se mi je še dolgo po koncu kariere pogosto sanjalo o plavanju in Anji Klinar (vrhunski plavalki in tesni prijateljici, op. a.). V mojih sanjah je bila vedno zraven (smeh, op. a.).

Na starem bazenu v Kranju, kjer je Anja preživela velik del svoje mladosti. Na starem bazenu v Kranju, kjer je Anja preživela velik del svoje mladosti. Foto: Žiga Zupan/Sportida

Ste v času plavalne kariere sami skrbeli za svoje obveznosti ali so to namesto vas počeli drugi? Nekateri vrhunski športniki priznavajo, da so v času profesionalne kariere skrbeli zgolj in samo zase in svojo formo, za vse ostalo so poskrbeli drugi.

Da, sama sem skrbela zase, še posebej vseh šest let, ki sem jih preživela v ZDA. Tudi po zaslugi te izkušnje sem postala zelo samostojna, še posebej v Dallasu, kjer sem študirala.

Slovenski plavalci se pogosto odločajo za študij čez lužo, kjer so menda odlični pogoji za usklajevanje športa in študija. Kdo je vam predlagal vpijanje znanja v ZDA?

Iz našega kluba (PK Merit Triglav Kranj, op. a.) sta se za podoben korak odločila Aleš Aberšek in Marko Milenkovič. Zdelo se mi je, da bi to lahko bilo zanimivo in da je to prav gotovo zelo dobra priložnost. Tako sem tudi sama pri 17 letih začela na glas omenjati, da bi študij v ZDA zanimal tudi mene.

"Bazenom se morda res izogibam, medtem ko mi je morje od nekdaj všeč in me sprošča." "Bazenom se morda res izogibam, medtem ko mi je morje od nekdaj všeč in me sprošča." Foto: Žiga Zupan/Sportida

Ko smo leta 2003 v Sloveniji dobili možnost štipendije Mednarodnega olimpijskega komiteja in sem dobila na izbiro dve možnosti – ali ostanem v Sloveniji in mesečno dobivam štipendijo ali pa se odpravim v ZDA, kjer mi MOK krije stroške šolanja in bivanja – nisem kaj dosti oklevala. Takoj sem bila za, pri odločitvi pa sta me podprla tudi starša in za to sem jima še danes hvaležna.

Tako sem se pri 17 letih preselila na Florido v ZDA, kjer sem na fakulteti The Bolles School dokončala srednješolsko izobraževanje. Na začetku je bilo seveda težko, kljub temu, da je bilo za nas zelo dobro poskrbljeno.

Živela sem v študentskem domu, kjer smo bila samo dekleta. Imele smo t. i. dorm mamo, ki je skrbela za nas. Bilo je veliko novega. Še danes se spomnim, kako sem se v šolo prvič peljala s tipičnim rumenim avtobusom, ki jih sicer vidimo samo v filmih.

Tudi fakulteto sem obiskovala v ZDA. Izbirala sem predvsem med fakultetami, ki so na tekmovanjih NCAA (tekmovanjih univerz) v plavanju dosegale najboljše rezultate, in se na koncu odločila za študij na Southern Methodist University v Dallasu.

"Življenje v ZDA je bilo zelo zanimivo poglavje mojega življenja, nisem pa nikoli razmišljala, da bi tam ostala. Pogrešala sem Slovenijo in dom. Gore, zelenje." "Življenje v ZDA je bilo zelo zanimivo poglavje mojega življenja, nisem pa nikoli razmišljala, da bi tam ostala. Pogrešala sem Slovenijo in dom. Gore, zelenje." Foto: Žiga Zupan/Sportida

V Dallasu sem živela v manjšem kampusu in takoj sem se počutila domače. Študirala sem oglaševanje, smer design in že takrat ugotovila, da mi bolj ustrezajo kreativni poklici. Po ameriškem sistemu sem pridobila naziv "art director".

Življenje v ZDA je bilo zelo zanimivo poglavje mojega življenja, nisem pa nikoli razmišljala, da bi tam ostala. Pogrešala sem Slovenijo in dom. Gore, zelenje. Ne vem, morda sem bila na napačnem kraju, saj rada živim v manjši, bolj povezani skupnosti. V Slovenijo sem se vrnila leta 2009, ko sem tudi diplomirala.

Selektor slovenske plavalne vrste Gorazd Podržavnik večkrat poudarja, da slovenski plavalci, ki trenirajo onkraj luže, nazaj v Slovenijo ali na tekmovanja ne prihajajo v najboljši formi, ker da tam ni dovolj poudarka na individualnem pristopu do plavalcev. Kakšne so vaše izkušnje?

Zelo dobre. Seveda smo se pripravljali predvsem na tekmovanja NCAA, a trener Steve Collins nas je hkrati pripravljal na evropska in svetovna prvenstva. Telesno sem bila vedno odlično pripravljena, me je pa žal nekajkrat izdala psiha.

"Telesno sem bila vedno odlično pripravljena, me je pa žal nekajkrat izdala psiha." "Telesno sem bila vedno odlično pripravljena, me je pa žal nekajkrat izdala psiha." Foto: Žiga Zupan/Sportida

Predvidevam, da delo s športnimi psihologi takrat še ni bilo tako uveljavljeno, kot je danes?

Ne, s psihologom nikoli nisem delala.

V lovu za vrhunskimi dosežki so vas večkrat ustavile poškodbe. Tudi na vaših tretjih in zadnjih olimpijskih igrah v Londonu leta 2012.

Res je, v Afriki sem si poškodovala ramo in sanje o lepem uspehu so kar naenkrat splavale po vodi. V Berlinu sem tisto leto postavila osebni rekord (2.10 na 200 m hrbtno) in obeti za dober rezultat so bili kar spodbudni.

Koliko bi za 200 metrov potrebovali danes?

Ne vem, štiri minute …. (smeh).

Danes se gibljete v precej drugačnih vodah kot prej … delate v uveljavljeni jezikovni šoli. Kako ste naredili korake proti drugi karieri?

K sreči sem bila zadnja leta svoje kariere zaposlena pri Slovenski vojski, za kar sem zelo hvaležna, saj mi je to zagotavljalo osnovno finančno varnost in pokojninsko dobo. Nadaljnji dve leti sem bila na OKS zaposlena v okviru projekta razvoj kadrov v športu. V tem obdobju sem opravila tudi izobraževanje za trenerko plavanja, a me za zdaj v bazen še ni pritegnilo. Morda nekoč v prihodnosti.

"Ko sem dosegla uspehe, se tega niti nisem dobro zavedala. Seveda pa je razlika, ali nekaj osvojiš kot plavalec ali kot predstavnik kakšnega drugega, bolj priljubljenega športa." "Ko sem dosegla uspehe, se tega niti nisem dobro zavedala. Seveda pa je razlika, ali nekaj osvojiš kot plavalec ali kot predstavnik kakšnega drugega, bolj priljubljenega športa." Foto: Žiga Zupan/Sportida

Kako je prišlo do stika z Učnim centrom Helen Doron English v Kranju, kjer od lani poučujete angleščino?

Zanimivo je, da sem vedno govorila, da se bom s svojimi otroki pogovarjala v angleščini. Tega potem seveda nisem storila, saj je bolj naravno slovensko, sem ju pa dokaj zgodaj začela voziti na urice angleščine v jezikovno šolo Helen Doron English, kjer se tujega jezika uči tako kot maternega.

Maša je bila, ko sva začeli, stara leto in pol. Bilo mi je zelo všeč in vodji šole sem omenila, da če bi kdaj potrebovali pomoč, se lahko obrnejo zame. In res so me kmalu povabili k sodelovanju in me potem tudi zaposlili za nedoločen čas. Nimam pedagoške izobrazbe, niti angleške, sem pa v ZDA tako dolgo živela, da znanje angleščine imam. Poleg tega je delo zelo razgibano, kar mi res ustreza, pa tudi z otroki se odlično razumem. Delam kot pedagoški vodja. V naši šoli je približno 320 otrok.

Pogrešate karkoli iz plavalnega obdobja?

Niti ne.

Že med študijem v Dallasu so njeni profesorji ugotovili, da je zelo kreativna. Že med študijem v Dallasu so njeni profesorji ugotovili, da je zelo kreativna. Foto: Žiga Zupan/Sportida

Adrenalin?

Mož je kupil motor in se občasno zapeljeva. Seveda bolj počasi, za sprostitev.

Se vam zdi, da ste dobro izkoristili svoje potenciale?

Ne povsem. Imela sem veliko vzponov in padcev, a sem se vedno znala pobrati. Najbolj obžalujem nastop na zadnjih olimpijskih igrah v Londonu. Vseeno sem se udeležila iger, saj gre za največji športni dogodek, in vseeno sem upala, da mi bo uspelo, pa mi žal ni.

Na kaj ste najbolj ponosni?

Svojo prvo medaljo, in sicer srebrno, sem osvojila leta 1995 na memorialu Ježek. Tega se spomnim še danes (smeh, op. a.).

Veliko so mi pomenile tudi olimpijske igre mladih na Danskem leta 1999, kjer sem zmagala in bila druga, na tekmi pa sta me presenetila starša, ki sploh nista povedala, da nameravata priti na sever.

Prav tako mi je zelo veliko pomenilo tudi evropsko prvenstvo v kratkih bazenih leta 2001 v Antwerpnu, kjer sem premagala takrat najboljšo plavalko na svetu Ukrajinko Jano Kločkovo.

"Rada sem plavala in to sem počela predvsem zase. Plavanje mi je dalo ogromno, dolga leta je bilo moj vsakdan. Vajena sem bila zgodnjega vstajanja, treningov, šole, opravljanja naloge, prevažanja z avtobusi na trening ali vadbo in nazaj domov." "Rada sem plavala in to sem počela predvsem zase. Plavanje mi je dalo ogromno, dolga leta je bilo moj vsakdan. Vajena sem bila zgodnjega vstajanja, treningov, šole, opravljanja naloge, prevažanja z avtobusi na trening ali vadbo in nazaj domov." Foto: Žiga Zupan/Sportida

Lahko rečem, da se, ko sem dosegla vse te uspehe, tega niti nisem dobro zavedala. Seveda pa je razlika, ali nekaj osvojiš kot plavalec ali kot predstavnik kakšnega drugega, bolj priljubljenega športa.

Poglejmo samo slovenske košarkarje, ki so osvojili naslov evropskih prvakov. Ko se to zgodi v plavanju, v Sloveniji to ni veliko vredno. Žal. Ostaja nekaj grenkega priokusa.

A pod črto, rada sem plavala in to sem počela predvsem zase. Plavanje mi je dalo ogromno, dolga leta je bilo moj vsakdan. Vajena sem bila zgodnjega vstajanja, treningov, šole, opravljanja naloge, prevažanja z avtobusi na trening ali vadbo in nazaj domov.

Koliko ste bili stari, ko so trenerji o vas začeli govoriti kot o velikem talentu?

Mislim, da že v kategoriji deklic, ko sem se v vseh disciplinah dokaj redno začela uvrščati med prvo trojico.

Največji uspehi Anje Čarman:

Anja Čarman Foto: Žiga Zupan/Sportida 1999 – 1. in 2. mesto na evropskih igrah mladih na Danskem,

2000 – 3. mesto na 200 m hrbtno na EP v kratkih bazenih v Valencii (1. članska tekma Čarmanove),

2001 – 1. mesto na 400 m prosto na sredozemskih igrah v Tunisu,

2001 – evropska prvakinja v kratkih bazenih na 400 m prosto v Antwerpnu, 2. mesto na 800 m prosto v Antwerpnu,

2004 – 2. mesto na 200 m hrbtno in 800 m hrbtno na evropskem prvenstvu v Madridu,

2007 – evropska prvakinja na 200 m hrbtno v Debrecenu,

2012 – 2. mesto v mešani štafeti 4 x 50 m na evropskem prvenstvu v 25-metrskih bazenih v Chatresu.

Ste radi tekmovali?

Da, zelo. Po naravi sem precej tekmovalna.

Ste si sami nalagali breme ali vam ga je okolica?

Ne, bilo mi je všeč, da sem najboljša, da sem na semaforju na prvem mestu zagledala svoje ime.

"Bilo mi je všeč, da sem najboljša, da sem na semaforju na prvem mestu zagledala svoje ime." "Bilo mi je všeč, da sem najboljša, da sem na semaforju na prvem mestu zagledala svoje ime." Foto: Žiga Zupan/Sportida

Splavali ste pri petih letih, plavanje ste začeli trenirati pri sedmih … To so bili časi, ko ni bilo na voljo tako veliko dejavnosti kot danes. Kako ste sploh pristali v plavanju?

Predvsem zato, ker mi igre z žogo nikoli niso šle od rok (smeh, op. a.). Priznam, da sem bila dokaj nerodna in da sem se hitro poškodovala. Ko sta starša nekega dne opazila reklamo za plavalno šolo v Kranju, sta me vpisala. Mislila sta si, no, v vodi se ji vsaj nič ne more zgoditi.

Dve leti sem nato plavala v plavalni šoli, kar je dlje kot običajno (starša nista vedela, da lahko nadaljujem v klubu), in mislim, da so me tam zelo dobro naučili plavalnih tehnik, nato pa sem se vpisala v klub. Začela sem na starem kranjskem bazenu, ki je danes prizorišče za koncerte in razne dogodke (in skladišče za lokal).

Na svoji poslovilni tekmi v Kranju v družbi plavalnih kolegov in vzornikov Nataše Kejžar, Urške Potočnik (Slapšak), Anje Klinar, Petra Mankoča in Emila Tahirovića. Na svoji poslovilni tekmi v Kranju v družbi plavalnih kolegov in vzornikov Nataše Kejžar, Urške Potočnik (Slapšak), Anje Klinar, Petra Mankoča in Emila Tahirovića. Foto: Žiga Zupan/Sportida

 

Plavali ste v obdobju vrhunskih plavalcev, sester Alenke in Nataše Kejžar, Petra Mankoča, Emila Tahirovića, Sare Isaković, Anje Klinar, Damirja Dugonjića … Kako je bilo biti plavalec v tistem času? So vas ljudje prepoznavali na cesti, so se sponzorji tepli za vašo pozornost?

Ne, nikoli, niti sama nisem tak tip človeka, ki bi prosjačil za podporo. Plavanje mi je dajalo zadovoljstvo, imela sem klubsko štipendijo in to mi je zadostovalo. Od svoje kariere seveda nisem obogatela, mi je pa dala ogromno izkušenj. Plavanje mi je tudi omogočilo študij v ZDA, ki si ga sicer sama ne bi mogla finančno privoščiti.

Komentarji

1

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • zverina / 21.07.2019. ob 17:54 +1 - 2

    Na poti v ta kranjski zapuščen bazen (takrat se je še plavalo) me je povozil avto.

    +1 - 2
Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin