Nekdanji vrhunski športnik, ki je za zmago prejel znameniti avtomobil Yugo #video

Ta konec tedna v Tacnu poteka svetovni pokal v kajaku in kanuju na divjih vodah. Na tribunah pa stoji tudi Jernej Abramič, a tokrat v vlogi trenerja. V zadnjem letu je pod svoje okrilje vzel kajakašico Evo Terčelj, prej pa je kar 15 let sodeloval z avstrijsko ekipo. Z Jernejem, ki si je natanko pred 32 leti na tacenski progi prislužil znamenitega Yuga,  smo se pogovarjali o njegovih tekmovalnih časih in trenerskem kruhu, ki si ga je služil v tujini. Lahko se pohvali, da je ena izmed njegovih varovank na olimpijskih igrah v Pekingu osvojila bronasto medaljo. Zdaj 54-letni Primorec med drugim že dolga leta sodeluje z enim najboljših kajakašev v spustu na divjih vodah, Nejcem Žnidarčičem, ravno v soboto pa je njegova varovanka Eva Terčelj v domačem Tacnu zasedla drugo mesto.

Ste bili v vaših časih kajakaši na divjih vodah za navadne ljudi ekstremisti?
Da, mogoče. Manj je bilo raziskano, manj je bilo opreme. Zgornji tok Soče ni bil tako dostopen kot zdaj. Predvsem zato, ker ni bilo prave opreme. V zgodnjih osemdesetih so se potem pojavili prvi polietilenski čolni, ki so bili trpežnejši proti udarcem ob skale.

Kdaj ste izgubili strah pred divjo vodo?
V bistvu nikoli, kar se mi zdi prav in pametno (smeh, op. p.) Že od prvega dne sem imel spoštovanje do vode in mislim, da ga moraš ohraniti. Voda zna biti zelo nevarna in če tega strahu nekaj ostane, potem je to dobro. Znaš oceniti primernost svojega znanja in težavnost vode. Nič ni narobe, če se lotiš zelo težkih stvari, ampak to moraš delati postopno in s spoštovanjem. Mi smo to počeli zelo dobro. Tako smo se razvijali, ampak nikoli ni bilo pretiranih preskokov. V moji generaciji ni bilo smrtnih primerov ali kakšnih večjih poškodb.

Imate dve posamični medalji s svetovnega prvenstva. Ravno zdaj mineva 30 let, ko ste na svetovnem prvenstvu v ZDA osvojili bron. Že leta 1987 pa ste bili v francoskem Bourgu drugi. Kako daleč so za vas ti uspehi?

Tekmovali ste še pod jugoslovansko zastavo, kako so takrat dojemali vaše rezultate? So bili vaši rezultati bolj opaženi kot zdaj?
Mislim, da. Morda takrat v preostalih športih ni bilo toliko vrhunskih rezultatov in tudi v Gorici smo bili kajakaši tisti, ki smo imeli precej visoke rezultate na mednarodni ravni. Drugo je, da drugi športi medijsko niso bili tako pokriti. Zdaj je vsega več in zdi se mi, da ljudje ne posvečajo več toliko pozornosti vsem stvarem. Zdaj je veliko več informacij.

Ko sem gledal stare posnetke, se mi zdi, da je bilo včasih ob rekah veliko več ljudi. Se tudi vam tako zdi?
Veliko več jih je bilo. Da ne govorim o svetovnem prvenstvu v Tacnu (1991, op. p.), prav tako na mednarodnih tekmah, ko še ni bilo svetovnega pokala. Takrat je bil Tacen nabito poln.

Je res, da ste leta 1987 za zmago v Tacnu prejeli avtomobil znamke Yugo?
Da, res je. (smeh, op.p.) Tista zmaga zame sploh ni bilo presenečenje. Morda za same šprinte nisem bil najhitrejši, ampak divjo vodo sem vedno znal dobro izkoristiti. To, da sem dobil jugota, je bil bolj splet okoliščin.

Zdaj se zdi skorajda nemogoče, da bi za zmago tekmovalec dobil avtomobil. Se je to še kdaj ponovilo?
Mislim, da ga je enkrat dobil Peter Kauzer, ko so Slovaki poskušali narediti neko vzporednico svetovnemu pokalu in skupni zmagovalec je dobil avtomobil. To tekmovanje se pozneje ni obneslo. Drugega primera se ne spominjam.

Vam je avtomobil Yugo dobro služil?

Omenili ste, da so vam straši pomagali do avtomobila. V vaših časih še ni bilo služb v državni upravi. Kako ste se takrat preživljali, ste imeli kakšno pomoč?
Po končani srednji šoli sem se kmalu začel profesionalno ukvarjati s kajakom. Po prvih dobrih rezultatih so bila neka sistemska sredstva, ki so bila za tisti čas kar v redu. Nekaj let sem se preživljal s tem, poleg tega sem vedno delal še kaj zraven. Moral sem se znajti. Ni bilo tako, da bi imel redno plačo. Po največjih rezultatih smo postali tudi sponzorsko malo bolj zanimivi, tako da sem imel nekaj sponzorjev, ki so mi omogočili, da sem imel osnovna sredstva za preživetje in da sem lahko normalno treniral.

Jernej Abramič je leta 1996 na OI v Atlanti zasedel sedmo mesto. Takrat je Andraž Vehovar osvojil srebrno medaljo. Foto: Kajakaška zveza Slovenije Leta 1992 se zaradi poškodbe niste kvalificirali na OI v Barceloni. Kako težko ste spremljali tiste olimpijske tekme?Zelo, zelo težko. Padel sem na skalah, ko sem gledal izbirne tekme. Drugi dan me je čakala izbirna tekma za svetovno prvenstvo v Tacnu. Tisto prvenstvo je bila tudi izbirna tekma za olimpijske igre v Barceloni. V vsakem primeru sem moral iti na tekmo. Če bi imel dva ali tri tedne časa, bi se pozdravil … Moral sem tekmovati, če sem želel priti v reprezentanco. To mi je uspelo, ni pa se mi uspelo pozdraviti. Tudi na samem svetovnem prvenstvu sem bil zelo blizu, ampak se ni izšlo. Skratka, sistem je bil takšen, da nisem imel časa iti na rehabilitacijo.

Ste zato vztrajali do olimpijskih iger v Atlanti?
Da, zato sem vztrajal.

Tam ste bili sedmi. Ste bili zadovoljni s tem rezultatom?
Bil sem zadovoljen, da sem lahko nastopil. Bil pa sem zadovoljen tudi s sedmim mestom. Vožnja je bila za tiste okoliščine dobra. Šele dva meseca pred olimpijskimi igrami sem namreč zvedel, da bom potoval na olimpijske igre. Na koncu sem se pripravil, kolikor se je dalo.

Kako ste se po končani karieri znašli v trenerskem poslu, ste to načrtovali že med kariero?
Prav načrtoval nisem, ker nisem šel študirat. Že od samega začetka pa sem se sam poskušal čim bolj izobraževati. Tudi v klubu smo imeli tekmovalci možnost, da smo sodelovali z mladimi tekmovalci. Po olimpijskih igrah v Atlanti sem začel resno delat z mladinsko ekipo.

Leta 2001 ste začeli delati z avstrijsko reprezentanco. Kako ste se odločili, da boste sodelovali z Avstrijci, ki takrat niso bili Foto: Boštjan Boh ravno veslaška velesila?
Bil je splet naključij. Ravno takrat se je v klubu menjalo vodstvo in zastavili so si drugačne cilje. Dobil sem klic, ali sem pripravljen delati z njimi in sem zagrabil priložnost.

Je bil to za vas še večji izziv, ko ste delali s tako majhno reprezentanco?
Všeč mi je bilo, ker sem lahko živel doma in bil s tekmovalci od 120 do 200 dni na leto. Odvisno od sezone. Sicer sta bila Helmut Oblinger in Violetta Oblinger-Peters (dobitnica bronaste medalje na OI v Pekingu, op. p.) nekoliko že uveljavljena tekmovalca. Bile so tudi generacije zadaj … Res je bil užitek delati z mladimi, pri katerih se pozna tvoje delo.

Po petnajstih letih ste se vrnili domov. Kako je prišlo do tega?
Spet je bil splet naključij. Dobil sem priložnost na slovenski zvezi in zagrabil sem jo.

Ste se sami odločili oditi iz avstrijske ekipe?
V Avstriji se je na zvezi zamenjala celotna vodstvena garnitura in želeli so si novih ljudi. Seveda to ni bilo kar "adijo". Še vedno smo prijatelji in še vedno kdaj sodelujemo. Konča se neko obdobje in tako moraš stvari sprejeti. Tudi pogodba se mi je takrat iztekla.

Ko sva se dogovarjala za ta pogovor, ste mi dejali, da imate kar precej dela. Je bilo tako tudi, ko ste delali z avstrijsko reprezentanco?
Vseeno je bila tam manjša ekipa. Vse skupaj je bilo malo lažje organizirati in bil je tudi malo bolj drugačen sistem. Tam sem bil jaz tisti, ki sem delal program. Pri nas sodeluje več trenerjev in je potrebnega več prilagajanja.

Foto: Boštjan Boh

Malokdo ve, da ste vsa ta leta trener Nejca Žnidarčiča, ki je prav tako vrhunski tekmovalec.
Nejca se že od samega začetka spomnim kot zelo zagnanega tekmovalca. Čeprav sem se umaknil s kluba, si je želel, da sodelujeva še naprej. Je zelo samostojen in zelo resno vzame vse stvari. Z njim ni težko delati tudi na daljavo. Užitek je delati s tekmovalci, ki bi dali vse, da bi dosegli svoje cilje.

V zadnjem letu ste začeli sodelovati z Evo Terčelj. Je po vašem mnenju Eva tekmovalka, ki lahko še veliko doseže?Zagotovo je. Ravno zato mi je ona izziv. Pri njej sem videl znanje in sposobnosti, ki jih včasih naskrivaj pokaže. Zdi se mi, da je njen izkoristek na tekmah še prenizek. Nekatere stvari sva poskusila in ona mora zdaj to potrditi. Upam, da ji bo uspelo. Določene stvari se že vidijo, a glavni del sezone nama je svetovno prvenstvo.

Sportal Z dirke Po Sloveniji se je odpeljal z novo škodo #video

Sportal Zaradi vojne pristal v Sloveniji, kjer je nato postal evropski podprvak

Sportal Pionir slovenskega športa na pestri poslovni poti