SiolNET. Sportal Rokomet
2,95

termometer

  • Messenger
  • Messenger
DRUGA KARIERA (110.) – ZORAN JOVIČIĆ

Zaradi vojne pristal v Sloveniji, kjer je nato postal evropski podprvak

2,95

termometer

Pokal Slovenije: Gorenje - Krka
Zoran Jovičić je letos dosegel največji uspeh v svoji drugi karieri. Foto: Grega Valančič/Sportida

"Najbolj mi je žal, da nismo osvojili še kakšnega odličja, ker smo bili tega na olimpijskih igrah in na še kakšnem prvenstvu sposobni," pravi danes 43-letni Zoran Jovičić. Nekdanjega slovenskega rokometaša je v Slovenijo v mladih letih iz rodne Tuzle pregnala vojna. Rokometaš, ki je med drugim igral tudi v polfinalu lige prvakov, je bil leta 2004 med dobitniki srebrnega odličja na domačem evropskem prvenstvu, dvakrat je nastopil tudi na olimpijskih igrah, zdaj pa opravlja delo trenerja državnih podprvakov iz Velenja.

Zoran Jovičić je v Sloveniji prve rokometne treninge opravil v Kopru, nato pa hitro odšel v Kozino. V dresih Preventa, Prul 67, Gold Cluba in Cimosa je kasneje zaigral tudi na evropskih tekmovanjih. Leta 2003 se je z nekdanjim ljubljanskim klubom povzpel do polfinala lige prvakov, osem let kasneje pa s Koprčani osvojil mednarodni pokal Challenge. Že kot pomočnik trenerja je z nekdanjo zasedbo z Obale nastopil še v četrtfinalu evropske klubske elite, po finančnem zlomu pa je bil eden izmed pobudnikov, ki so iz ničle začeli postavljati nov koprski klub. Lani je prevzel vodenje Gorenja ter ga že v prvi sezoni popeljal do pokalnega naslova in drugega mesta v državnem prvenstvu.

⇒ vse iz rubrike Druga kariera

Ob prelomu tisočletja je bil eno naših najboljših levih kril na svetu. V dresu slovenske reprezentance je dvakrat zapored nastopil na olimpijskih igrah, na štirih svetovnih in na treh evropskih prvenstvih. Leta 2004 je s Slovenijo na domačih tleh postal evropski podprvak. Skupno je zbral 140 nastopov, na katerih je zabil 394 golov. "Že od prvega leta, ko sem bil za svoje igre plačan, sem imel v glavi tudi življenje po koncu svoje rokometne poti," pravi Jovičić, ki nase močno opozarja tudi v vlogi rokometnega trenerja.

Igranje rokometa ali trenerstvo?

Dvotedenske "počitnice" postale življenje

Nekdanji rokometaš je svojo športno pot začel v rodni Tuzli, kjer je bil v začetku 90. let med drugim član mlade jugoslovanske reprezentance. "Teta je živela v Kopru in vsako leto smo k njej hodili na počitnice. V Bosni se je takrat že kuhala vojna, zato naju je takrat teta skupaj s sestro povabila k njej. Pričakoval sem, da bomo v Sloveniji ostalih dobrih 15 dni, a nam je vojna dokončno preprečila vrnitev domov," se danes spominja Jovičić, ki je prvih nekaj treningov v Sloveniji takrat opravil v koprskem klubu. "Nato sem začel igrati rokomet pri takratnem klubi Jadran Hrpelje Kozina, ki je bil druga ali tretja najboljša ekipa v Sloveniji. Z njimi sem treniral, misleč, da se bom kmalu vrnil v Tuzlo. Začetnih petnajst dni je preraslo v šest let pri Kozini," se težkega obdobja v svojem življenju spominja nekdanji rokometaš.

"V Koper sem prišel zelo samozavesten. Bil sem najboljši športnik Tuzle, igral sem za jugoslovansko kadetsko reprezentanco. Od staršev, ki so ostali v Tuzli, sem se poslovil, kot da grem v Koper na počitnice za dva tedna, potem pa se je vse obrnilo in ostal sem v Kopru. Bilo je zelo težko, zelo dolgo nisem videl staršev, težave sem imel s slovenskim jezikom, začeti sem moral iz ničle. Zame je bil to pri 16 letih velik šok. Poleg družine v Kopru mi je ob novem začetku ogromno pomagal rokomet, zato bom za vedno hvaležen temu športu," danes pripoveduje Jovičić.

Jovičić se je pri 16 letih preselil v Slovenijo, svojo rokometno pot pa je tu začel v Kopru. Jovičić se je pri 16 letih preselil v Slovenijo, svojo rokometno pot pa je tu začel v Kopru. Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Leta 1997 dobil slovenski potni list

Ko je postalo jasno, da se Jovičić ne bo vrnil v Tuzlo, so se začeli postopki pridobivanja slovenskega državljanstva. "Že ko sem začel igrati v Kozini, so se začeli pogovori o pridobitvi slovenskega potnega lista. Državljanstvo sem po dolgem čakanju dobil leta 1997, takrat nam je na pomoč priskočil tudi Miro Požun," se spominja Jovičić, ki se je z rokometom prvič srečal v osnovi šoli.

"Izhajam iz nogometne družine. Očetov brat je igral v prvi jugoslovanski ligi, še danes mislim, da je rekorder po nastopih za Slobodo iz Tuzle. Tudi stric iz Kopra je igral za tamkajšnji klub, dedek je bil nogometni trener. Tudi sam sem sprva igral nogomet, v petem razredu pa je šel ves razred na košarko, ker pa je bilo tam preveč prijav, smo se z nekaj prijatelji raje preizkusili v rokometu, ki je bil za nas novost. V Tuzlo je takrat prišel trener mladinske reprezentance Jugoslavije Srđan Praljak. On mi je dal navdih za ta šport," razlaga Jovičić, ki se je hitro zaljubil v rokomet.

Jovičić (levo) je leta 1997 dobil slovensko državljanstvo. Na fotografiji mu družbo delajo Andrej Kastelic, Vid Kavtičnik, Matjaž Brumen in Luka Žvižej. Jovičić (levo) je leta 1997 dobil slovensko državljanstvo. Na fotografiji mu družbo delajo Andrej Kastelic, Vid Kavtičnik, Matjaž Brumen in Luka Žvižej. Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Po nekaj letih na Primorskem se je leta 1998 preselil na Koroško k Preventu, ki se je takrat boril za vrh slovenskega prvenstva. "V Slovenj Gradcu sem spoznal svojo življenjsko sopotnico, postal sem koroški zet, kasneje sta se nama rodila dvojčka, ki zdaj igrata pri Slovanu. Sledila je selitev v Ljubljano, pa spet nazaj na Koroško, nato pa klic iz Gold Cluba v Kopru. Zdaj že 14 let živimo v Kopru, tam smo si ustvarili dom. Koper imam za svoj dom in tam si želimo ostati," pripoveduje Jovičić, ki ne skriva naklonjenosti do petega največjega slovenskega mesta.

S srebrom tlakovali pot

Leta 2000 je skupaj s slovensko reprezentanco prvič nastopil na olimpijskih igrah. Leta 2000 je skupaj s slovensko reprezentanco prvič nastopil na olimpijskih igrah. Foto: Guliver/Getty Images Slovenija je nekdanjemu rokometašu dala ogromno. Leta 2004 je Jovičić skupaj s slovensko reprezentanco poskrbel za prvo slovensko medaljo v ekipnih športih na velikih tekmovanjih. "Takrat nam je posebno energijo dalo domače občinstvo in mislim, da je to največ, kar lahko športnik doseže. Zame je bil največji uspeh že to, da smo na takem turnirju igrali pred svojimi navijači. Takrat smo res od prvega do zadnjega dihali kot eno. Dejstvo pa je, da noben izmed igralcev pravzaprav ni vedel, kaj se dogaja zunaj igrišča, saj smo bili bolj kot ne izolirani od vsega dogajanja in evforije. Bili smo v nekem svojem mehurčku. Šele po koncu turnirja in osvojeni medalji smo se dobro zavedali, da je vsa država po dolgem času stopila skupaj," se danes spominja 43-letni Jovičić.

Čeprav je Slovenija leta 2017 osvojila medaljo tudi na svetovnem prvenstvu, je za Jovičića medalja izpred 15 let še bolj prigarana. "Zame je ta medalja še danes največji uspeh naše reprezentance, saj je glede na to, da je rokomet pretežno evropski šport, na takšnih prvenstvih praviloma še težje dobiti odličje kot na svetovnih prvenstvih ali olimpijskih igrah. Še vedno sem prepričan, da je takratna reprezentanca z medaljo prebila led zdajšnjim generacijam. Orali smo ledino prepoznavnosti Slovenije v rokometu. Že leta 2000, ko smo v Zagrebu premagali Hrvaško in se uvrstili na olimpijske igre, je bil po mojem mnenju prelomni trenutek za slovenski rokomet, ki je od takrat Slovencem pisan na kožo, saj z malo denarja dosegamo ogromno," je pojasnil danes trener velenjskega Gorenja.

Veselje slovenskih rokometašev ob osvojitvi srebrne medalje Veselje slovenskih rokometašev ob osvojitvi srebrne medalje Foto: Vid Ponikvar/Sportida

"Še danes rad pogledam medaljo in zame osebno je to največji in najlepši dosežek v moji karieri," z nasmehom dodaja nekdanji rokometaš, ki je za slovensko izbrano vrsto na 140 tekmah dosegel 394 golov.

Hrvat končal olimpijske sanje Dvakrat je bil na olimpijskih igrah. Dvakrat je bil na olimpijskih igrah. Foto: Reuters

Jovičić se je s slovensko reprezentanco dvakrat udeležil tudi olimpijskih iger. "Prvič sem bil leta 2000 v Sydneyju, štiri leta kasneje pa smo šli še v Atene. V Atenah je bila ekipa dobra, tudi sam sem bil v izjemni formi z velikimi pričakovanji," pravi Jovičić, ki pa je na drugi tekmi turnirja proti Hrvaški po nesrečnem trku z Igorjem Vorijem prejel močan udarec v glavo. "Imel sem pretres možganov, razbit nos in počeno arkado, zato sem se predčasno vrnil domov. Še danes, ko se spomnim tistega leta, imam zaradi tega grenek priokus, saj so bila pričakovanja velika. Verjamem, da se mi bo to nekoč povrnilo," je prepričan 43-letni Jovičić.

"Danes mi je najbolj žal, da nismo osvojili še kakšnega odličja, ker smo bili tega na olimpijskih igrah in na še kakšnem prvenstvu sposobni," je prepričan. Hkrati je navdušen nad delom in predstavami zdajšnje izbrane vrste. "Slovenska reprezentanca je zame fenomen. Toliko let smo v samem vrhu, a hkrati se ne more nobena generacija primerjati z drugo. Trenutni reprezentanti so ogromno storili za slovenski rokomet, tudi igra se je v primerjavi z našo povsem spremenila. Igra se hitro in dinamično, fantje igrajo v najboljših klubih na svetu," meni nekdanji rokometaš.

Vedno pripravljen plan B

Jovičić je med kariero doživljal vzpone in padce, ves čas pa ga je gnala ljubezen do rokometne žoge. "Skoraj vso kariero sem igral po šestdeset minut, potem je prišlo obdobje v reprezentanci, ko nisem igral veliko. Bil sem še mlad, takrat človek vidi le sebe in ima tudi kakšen pomislek, da bi vse skupaj končal. A to se hitro pozabi, pride dobra tekma, življenje gre naprej. Na poteh vseh športnikov so vzponi in padci. Kakor pravijo, dober si toliko, kakor hitro se pobereš. Po vsaki poškodbi sem se vrnil še močnejši, kar me spremlja še danes," razlaga Jovičić.

Koper ima v njegovem srcu posebno mesto. Leta 2009 se je Jovičić (levo) tako veselil pokalne lovorike. Koper ima v njegovem srcu posebno mesto. Leta 2009 se je Jovičić (levo) tako veselil pokalne lovorike. Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Številni športniki imajo po koncu športnih karier težave s prehodom v drugo kariero, a Jovičić ni ničesar prepustil naključju. "Sem takšen človek, da sem vso igralsko kariero razmišljal, kaj bom po koncu. Že od prvega leta, ko sem bil za svoje igre plačan, sem imel v glavi tudi življenje po koncu rokometne poti. Kariera športnika je kratka, še posebej tista, v kateri zaslužiš toliko, da še nekaj privarčuješ. Če takrat ne razmišljaš pravilno, lahko hitro zabredeš. Še danes pogosto razmišljaš, kaj če, saj ni nič večno. Trenerski posel je pač takšen. Danes si, jutri te ni," razlaga.

Jovičić se je takoj po prenehanju igranja rokometa podal v trenerske vode. "Nikoli nisem obžaloval konca kariere. Najprej sem bil igralec in pomočnik trenerja, nato samo pomočnik, kasneje sem postal glavni trener. Bil je čas, da rokometne copate postavim v kot. Ničesar ne bi spreminjal, vse je izteklo idealno," je prepričan nekdanji igralec Prul, ki je v trenerstvu našel svoje poslanstvo.

Pred prihodom v Gorenje je treniral tudi Slovan. Pred prihodom v Gorenje je treniral tudi Slovan. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Trenerski čudodelec

"V svoje delo dajem celega sebe. Pridobil sem veliko znanja in izkušenj kot igralec in pomočnik trenerja. Izrednega pomena je tudi to, da igralcem na igrišču pustim nekaj svobode. Zaupam svojim igralcem, jih cenim in med nami je vedno vzajemno spoštovanje. Vedno znova poudarjam, da so v klubu najpomembnejši igralci in vzdušje v ekipi, ki je plod medsebojnega povezovanja," je recept za uspeh predstavil Jovičić, za katerim je dobra sezona na trenerskem stolčku Gorenja.

Velenjčani so v pretekli sezoni prvič po petih letih ugnali celjske rokometaše, po 16 letih pa so osvojili tudi pokalno lovoriko. "Mene ne zanima, kaj se je dogajalo v preteklosti. Lepo je slišati, kaj nam je uspelo, a to je vse. Ekipa je bila pred desetimi meseci zbrana povsem na novo. Trdo smo delali, na začetku je bilo zelo težko. Iz tekme v tekmo smo bili vse bližje Celju in že takrat sem dejal, da nam bo prej ali slej uspelo zmagati. Celjska ekipa je pokleknila v pravem trenutku, saj v prvenstvu ena zmaga na pomeni veliko, na drugi strani pa je pokalna lovorika vredna veliko več. Fantje so dali svoj maksimum, v ekipo se je vrnilo dobro vzdušje," razlaga.

Z Gorenjem so v pretekli sezoni osvojili pokalno lovoriko in drugo mesto v državnem prvenstvu. Z Gorenjem so v pretekli sezoni osvojili pokalno lovoriko in drugo mesto v državnem prvenstvu. Foto: Grega Valančič/Sportida

Mnogi so Jovičića označili za trenerskega čudodelca, saj je pred preporodom Gorenja na noge postavil tudi koprski klub. "V Cimosu sem začel svoje delo kot pomočnik trenerja. Bil sem igralec, nato pa sem leta 2011 postal še pomočnik. Opravljal sem dve vlogi hkrati. Takrat smo igrali v ligi prvakov, bili smo tudi pokalni in slovenski prvaki. Tako sem pridobil nekaj izkušenj in kilometrine, kot mladi trener sem imel idealno možnost za izobraževanje. Nato se je v klubu zgodil finančni zlom in sam sem začutil, da moram nekaj vrniti okolju, v katerem živim. Ogromno sem pomagal, da je klub znova prišel do mesta, kjer je danes. Zame je bila to lepa izkušnja, saj smo iz nič naredili klub, ki za slovenske razmere kotira dokaj dobro," razlaga nekdanji slovenski reprezentant.

Zaradi posebne navezanosti na Koper so zanj nekaj posebnega tudi obračuni s koprsko ekipo. "Treniral sem fante, ki danes igrajo v klubu. Vem, da so tudi za njih te medsebojne tekme nekaj posebnega," razlaga. V času finančnega zloma slovenskega prvoligaša je Jovičić v Kopru ustvaril tudi lastno podjetje. "Imam podjetje, ki se ukvarja s transportom. Zame je to zelo pomembna stvar, saj mi v slabih trenutkih daje neko gotovost in finančno stabilnost. Če bi lahko, bi opravljal le delo profesionalnega trenerja, a to v trenutnih razmerah zagotovo ni pametno," pravi nekdanji rokometaš, ki je enkrat trenersko paličico za kratko že postavil v kot.

Premor, ki ni trajal dolgo

"Kot trener skrbiš za 20 ljudi," pravi Jovičić. "Kot trener skrbiš za 20 ljudi," pravi Jovičić. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida "Trenerstvo je zelo težek poklic. Po tistih štirih letih v Kopru sem imel že vsega dovolj. Vodstvu sem dejal, naj najdejo nekoga drugega, saj nisem mogel več. Potem sem dva meseca preživel doma, nato pa mi je znova začelo primanjkovati adrenalina, ki ti ga da rokomet. Začel sem iskati nove izzive in verjetno bom vse življenje počel to – iskal izzive. Pri vsem delu mi je na prvem mestu družina. Če se oni strinjajo, potem zadeva steče," razlaga. "Ko si igralec, skrbiš le zase, za svojo igro, ko si trener, pa skrbiš za 20 ljudi. Trener je vedno prvi krivec za neuspehe. Živim iz tekmo v tekmo, enako želim za svojo ekipo. Na takšni poti ni dobro razmišljati dolgoročno," pravi Jovičić, ki navdiha ne išče pri rokometnih kolegih in strokovnjakih.

"Vedno sem gledal košarkarske trenerje. Oni so bili vedno nekaj korakov pred rokometnimi strokovnjaki, tako v analizi tekem kot pri preostalih stvareh. Všeč mi je Željko Obradović, saj mora v ekipi vladati disciplina. Všeč mi je tudi nogometni trener Jürgen Klopp. Veliko da na disciplino in hkrati ustvarja sproščenost. Želel bi si delati na takšni ravni, da se z igralci spoštujemo. To mi je najpomembnejše," razlaga Jovičić, ki ga ob koncu poletja v Velenju čaka prav poseben dogodek.

V velenjski Rdeči dvorani so namreč pod stropom zastave, ki ponazarjajo zgodovinske dosežke kluba. Želja Jovičića je bila, da bi nekoč tam visela tudi njegova zastavica, ob pokalni lovoriki pa se mu bo želja v kratkem uresničila. "Zastavice pod stropom še ni (smeh, op. p.). V klubu so mi obljubili, da bo pred začetkom nove sezone zastavica na vrhu Rdeče dvorane. Lepo bo, ko bom v prihodnosti, tudi ko ne bom več trener Gorenja, prišel v dvorano in me bo to spominjalo na naš uspeh," pravi.

Jovičić opozarja na finančne stiske slovenskih prvoligašev. Jovičić opozarja na finančne stiske slovenskih prvoligašev. Foto: Miloš Vujinović/Sportida

"Kakovost rokometa pada vzporedno s finančnimi vložki"

Kljub uspehom Gorenja pa se slovenski trener tako kot večina njegovih kolegov v slovenski ligi spopada s težkim finančnim položajem v klubu. "Dejstvo je, da je liga iz leto v leto nekoliko slabša. Vsak igralec, ki igra dobro, se hitro proda v tujino. Finančno je nemogoče zadržati kakšnega igralca in s tem se moramo na žalost sprijazniti, dokler ne bo tu nekaj za šport naredila tudi država. Podjetja bi lahko dobila nekakšno olajšavo, če bi vlagala v šport. Dokler se zadeve ne bodo spremenile, bo liga še slabša. Kljub vsemu je Slovenija čudežna pri ustvarjanju mladih igralcev. Dobro se trenira in dela z mladino. Več bi se moralo vlagati v ves šport, ne samo v rokomet. Vsi bi radi rezultate, vlagal pa ne bi nihče," razlaga Jovičić, ki bo po krajšem premoru z velenjskim klubom začel priprave na novo sezono.

Jovičića pogodba z Gorenjem veže še eno leto. Jovičića pogodba z Gorenjem veže še eno leto. Foto: Urban Urbanc/Sportida "Vsako leto se je treba znova dokazovati. Zdaj je pred nami nova sezona, doseči moramo dodaten napredek v igri. V sezono bomo šli brez visokih ciljev, a hkrati bomo šli v vsako tekmo zato, da jo dobimo. Na koncu bomo videli, kam nas bo to pripeljalo. Sestavljeno imamo ekipo za prihodnjo sezono. Gorenje letos ne bo imelo nič višjega proračuna kot lani, zato se moramo strogo držati proračuna," razlaga velenjski trener, ki ga z Gorenjem veže še enoletna pogodba. O tem, kaj bo storil po koncu prihodnje sezone, še ne razmišlja.

"Pri vseh odločitvah mi največ pomeni mnenje družine. Če bi se pojavila priložnost, bi se podal tudi v tujino. Dokler ne bo več denarja, bo padala tudi kakovost igre. Če bi lahko obdržali tiste najboljše igralce, bi imeli od tega korist tudi mlajši rokometaši, ki tako dobijo vzgled," je prepričan Jovičić, ki bi se ob primerjavi športa in posla vedno odločil za prvega. "V športu ni nič zlagano. Šport je edina stvar na svetu, kjer dobiš toliko, kot daš. V poslu ni tako," je prepričan Jovičić.

Preberite še:

Jasmin Čuturić Sportal Legenda v vlogi, ki je do zdaj v Sloveniji še ni bilo #video Borut Bilač Sportal Pionir slovenskega športa na pestri poslovni poti Andrej Hauptman Sportal Danes mu je žal, ker se ni bolj veselil svojih dosežkov #video

 

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin