Pionir slovenskega športa na pestri poslovni poti

"Ne, nisi star 53, ampak jih imaš že 54," ga je ob prijetnem enournem klepetu v Domžalah, kjer sta našla svoj dom, popravila zdajšnja žena Tina in dala vedeti, da se Borut Bilač z leti ne obremenjuje preveč. Odkar je podiral rekorde na atletskih tekmovališčih, nastopal na olimpijskih igrah, evropskih in svetovnih prvenstvih, jih je minilo kar nekaj. Tudi počel je v teh letih marsikaj.

"Po koncu atletske poti sem bil na začetku nekaj let trener. Ne samo atletov, sodeloval sem tudi pri trenažnih procesih nekaterih drugih športnikov. Nogometašev, košarkarjev, smučarjev … Svetoval sem jim tudi pri prehrani," je povedal Bilač, ki je v skoku v daljino nazadnje nastopil leta 1998. Tudi pozneje skokov ni bilo več veliko.

"Ne vem, kdaj sem nazadnje skakal. Ne vem, ali bi sploh lahko resno skočil. Danes sploh ne. Prestar sem. Če bi hotel, bi moral za to delati. V glavi sicer verjetno še misliš, da gre, a telo pravi drugače," je v smehu razložil nekdanji slovenski rekorder v skoku v daljino, ki je najdlje skočil leta 1990, ko je na mitingu v Cagliariju pristal pri 824 centimetrih.

Za atletiko je živel 24 ur na dan, a od tega ni imel veliko

V družbi Matije Šestaka leta 2007 Foto: Vid Ponikvar Tudi sicer se s športom ne ukvarja preveč. "Sem in tja zavijem v fitnes, to pa je tudi vse. Lahko bi se potrudil in naredil kaj več zase. Z atletiko prav tako nisem več povezan. Občasno se še slišim z Marijo Šestak, ki sem ji pred leti pomagal pri treningih, zato sva še vedno v stikih. Ker je zaposlena na Atletski zvezi Slovenije, tu in tam še kaj izvem, več pa ne. Spremljam jo bolj malo. Toliko, da vem, da stanje ni najboljše. Ne v slovenski ne v svetovni atletiki. Medtem ko drugi športi napredujejo in se vse bolje tržijo, atletika stagnira oziroma nazaduje. Ljudje, ki jo vodijo, spijo. Da od atletike kaj zaslužiš, moraš biti v finalu velikih tekmovanj ali pa celo osvojiti medaljo. Atletiko rešuje samo še to, da je na olimpijskih igrah še vedno najbolj gledan šport," je bil kritičen Bilač, ki dobro ve, kaj je to trženje in kako prodajati. Po koncu atletske kariere ga je namreč potegnilo v te vode, v katerih si je nabral že precej izkušenj.

"Najprej me je sicer zelo zanimalo trenersko delo, predvsem z vrhunskimi atleti, a pozneje sem ugotovil, da iz te moke ne bo kruha. Vrhunski atletiki se moraš posvečati 24 ur na dan, a nazaj dobiš bore malo. Plačan nisem bil. Nekaj malega sem dobil od tistega, kar so mi dali atleti, to pa je tudi vse. Ugotovil sem, da tako ne bo šlo, in se posvetil drugim stvarem. Začel sem se ukvarjati z zastopstvom ameriškega podjetja Twinlab, ki ponuja prehranska dopolnila. Pozneje sem delal še v Koloseju in bil vodja trženja za Areno Vodafon, ki se je takrat odprla. Sledilo je eno leto dela v Postojni, kjer se je odprl Epicenter z bovlingom, trgovinami in tako naprej. Sedem, osem let sem bil pozneje še vodja trženja v Massu, zdaj pa sem že nekaj časa na svojem," je svojo pestro poslovno pot opisal Bilač in razložil, kaj počne danes.

Z ženo Tino imata skupno podjetje, ki se ukvarja z izdelki prehranskih dopolnil in kozmetike. Foto: Ana Kovač

Sodelujeta s Tanjo Žagar, Severino ...

"Z ženo trživa izdelke prehranskih dopolnil in kozmetiko. Malce sem se odmaknil od športa. Zdaj se ne ukvarjam samo s prehranskimi dopolnili za športnike, ampak za vse ljudi. Gre za naravne stvari in spodbujava ljudi, da kaj naredijo za svoj organizem. O tem tudi predavam in poskušam pri poslu bedeti nad vsem. Preverjam kakovost, učinkovitost, količine. Trudiva se, da so izdelki kakovostni. Treba je poskrbeti za marsikaj, dela je ogromno. Izdelke že promovira nekaj znanih obrazov. V Sloveniji Tanja Žagar, Tanja Ribič … Na Hrvaškem se za sodelovanje dogovarjava s Severino," pravi. V podjetju in tudi osebno se ukvarjata z najnovejšimi dognanji in raziskavami s področja nege kože, prehranskih dopolnil, psihologijo prehranjevanja, hujšanja in predvsem zdravega načina življenja.

To, da je bil uspešen športnik, v poslu vidi kot plus. Ne samo zaradi delovnih navad, ki jih je v atletiki pridobil. "Minus to zagotovo ni. Tega, kdo sem, sicer ne obešam na veliki zvon, a včasih se zgodi, da me kdo pozna, kar je vsekakor dobrodošlo. Za prvi stik prav zagotovo ni slabo, na koncu pa je tako ali tako tudi v poslu pomembno samo to, kako dober si. Moraš imeti neko vizijo, znanje, da se dogovoriš," pravi Bilač, ki je s tem, kakšno je njegovo življenje športnega upokojenca, zadovoljen.

Videl dva epska obračuna Američanov in tudi svetovni rekord

Svetovni rekord Mika Powella leta 1991 v Tokiu Foto: Getty Images Zanimivo, da je Bilač na obeh največjih tekmovanjih, na katerih je sodeloval, nastopal na dveh izmed najbolj spektakularnih obračunov v zgodovini skoka v daljino. Na svetovnem prvenstvu leta 1991 v Tokiu, kjer si je finale sicer ogledal s tribun, je videl še danes aktualni svetovni rekord zlatega Američana Mika Powlla, ki je preskočil 895 centimetrov. Njegov rojak Carl Lewis je skočil 891 centimetrov. Tretji je bil še en Američan, in sicer Larry Myricks (842 cm).

Zelo spektakularen je bil tudi olimpijski finale v Barceloni leta 1992. V njem je do zlate medalje prišel Lewis, ki se je z 867 centimetri Powllu, ta je zmogel skočiti 864 centimetrov, maščeval za poraz na svetovnem prvenstvu leto pred tem. Tudi takrat so vse medalje odšle v ZDA. Tretji je bil še en Američan Joe Green z 834 preskočenimi centimetri.

Sportal "Skok stoletja" ki je osupnil svet in ga nato osupljal še 23 let

Imel je obdobje, ko se je moral pogovoriti sam s sabo

"Tako kot vsi sem imel slabša in boljša obdobja. Ko končaš, ni lahko za nobenega vrhunskega športnika. Odvisno je tudi od tega, kako končaš. Marsikdo ima težave s tem. Veliko nekdanjih vrhunskih športnikov in športnic je depresivnih. O tem se premalo govori in piše. Yago Lamela, nekdanji uspešni španski skakalec v daljino, je naredil samomor. To so žalostne zgodbe. Tudi sam sem imel obdobje, ko sem se moral pogovoriti sam s sabo. Dobro je, da se ne zapustiš povsem in ohranjaš športno aktivnost. Zaradi športa si bolj psihično stabilen. Imaš energijo, voljo. Sam sem to uspešno prestal, vsem žal ne uspe," je na žalostno usodo nekoč srebrnega in bronastega skakalca s svetovnega prvenstva, ki je umrl leta 2014, star 36 let, opozoril Bilač.

Ko se sam ozre nazaj na svojo atletsko pot, je lahko ponosen. "Najbolj na to, da sem spoznaval nove kulture, prepotoval svet in videl marsikaj. Spoznaval sem nove ljudi po vsem svetu, ki jih še danes lahko pokličem in se srečamo. To mi pomeni veliko. Kot tudi to, da sem se naučil tega, da nekatere stvari ne pridejo čez noč. Za uspeh je treba trdo delati in verjeti vanj," je povedal nekdanji atlet, ki je pot med vidnejše akterje slovenske atletike začel v Postojni, kjer je rojen.

"Očeta je zanimal predvsem nogomet, ki sem ga sprva treniral tudi sam, mama me je pri atletiki zelo spodbujala. Ukvarjal sem se še z namiznim tenisom, košarko, tudi smučal sem. Potem sem se začel ukvarjati z atletiko, šprintal sem, skakal v daljino in tudi v višino. Bil sem dober in atletika mi je postala všeč," se začetkov spominja Bilač, čigar športno pot je leta 1984 za skoraj leto in pol prekinilo obvezno služenje vojaškega roka. Ko ga je opravil, se je povsem posvetil kraljici športov.

Kot zelo mlad je moral za več kot eno leto prekiniti športno pot

V vojski se je naučil poskrbeti zase. Foto: Ana Kovač "Petnajst mesecev sem bil v vojski v Zagrebu, v vojni policiji. Moj major ni imel posluha za šport, tako da, čeprav sem bil takrat mladinski reprezentant, nisem mogel trenirati. Takrat sem še igral tudi nogomet, a ko sem se vrnil, sem se posvetil samo atletiki. Takrat sem na vojsko gledal kot na nekaj, zaradi česar sem stran vrgel več kot leto življenja, danes mislim drugače. To je bila dobra izkušnja. Moral sem se naučiti poskrbeti sam zase. V vojski, sploh takrat, ko je šlo kaj narobe, se nisi mogel obrniti na nikogar. Znajti si se moral sam," se je spomnil obdobja iz časov služenja v nekdanji jugoslovanski armadi. "V vojsko, in to v tisto pravo, bi moral vsak moški," je ob tem zelo resno takoj pripomnila njegova žena Tina in poskrbela za nekaj smeha.

Tako resno, kot se je v letih, ko je ugotovil, da je za to zelo nadarjen, s skokom v daljino ukvarjal njen mož. "Vedno sem rad tekmoval. Ko sem začel nizati dobre rezultate, med pionirji sem bil tretji v Sloveniji, sem v skoku v daljino začel uživati. Bila je dobra družba, počutil sem se dobro in se osredotočil samo na atletiko. Začel sem sanjati o tem, da bom najboljši povsod, tudi v svetovnem merilu. Začel sem razmišljati o tem, kako bom skočil čez osem metrov," se spominja začetkov atletskega udejstvovanja, ki je zelo resno in uspešno postalo v drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja. V izdihljajih nekdanje Jugoslavije.

Leto 1990 je bilo zanj sanjsko od samega začetka. Foto: Ana Kovač

Uspeh kariere leta 1990 v Splitu

Začel je osvajati medalje na državnih prvenstvih in vse bolj opozarjal nase, prelomne uspehe pa dosegal v sanjskem letu 1990. Na dvoranskem evropskem prvenstvu v Glasgowu tistega leta z rezultatom 742 ni navdušil in je pristal na 19. mestu. Poleti je bilo povsem drugače. Na prostem je redno skakal čez osem metrov in zmagoval na vseh mitingih, kjer je nastopal. V Italiji so se zvrstile njegove zmage na mitingih v Caorleju (803 centimetri), Veroni (812) in Cagliariju, kjer je julija postavil takratni slovenski rekord 824 centimetrov. Mesec dni pozneje, konec avgusta v Splitu, je dočakal vrhunec kariere. Tretje mesto na evropskem prvenstvu pred domačimi navijači.

⇒ vse iz rubrike Skok v športno preteklost

"Ta uspeh je moj največji, prav gotovo. Bilo je noro, na tribunah je bilo 40, 45 tisoč ljudi, ki so vsi navijali zame oziroma za nas. To bi privoščil vsakomur, škoda, da česa takega ne more doživeti vsak. Takrat smo bili jugoslovanski atleti pod pritiskom. Preden sem nastopil jaz, je bil selektor že precej živčen, saj še nismo osvojili medalje. Potem sem jo osvojil jaz. Najprej sem v vedno zahtevnih kvalifikacijah, v katerih gre hitro lahko kaj narobe, skočil 802 centimetra in nisem imel težav. Potem sem v finalu že v prvem skoku skočil 809 centimetrov, kar je bilo dovolj za medaljo," je povedal dobitnik prve izmed štirih medalj, ki jih je na kultnem štadionu Poljud takrat osvojila Jugoslavija. Pozneje sta bila Snežana Pajkić v teku na 1.500 metrov in Dragutin Topić v skoku v višino zlata, medtem ko je Biljana Petrović, prav tako v skoku v višino, osvojila srebro.

"Škoda je le, da sem po prvem odličnem skoku, ki mi je uspel, norel. Mislil sem, da letim, da bom lahko preskočil devet metrov, zato sem delal napake. Potem mi je samo še v zadnji seriji uspel spodoben skok, preostali so bili zanič," je dodal ob opisovanju nepozabnega finala v Splitu, kjer se je odlično počutil tudi v dneh po njem.

Po uspehu na evropskem prvenstvu v Splitu je njegova priljubljenost čez noč skokovito poskočila. Foto: Ana Kovač

Doživel je trenutek slave

"Po medalji je bilo noro. Tega ne morem opisati, to je treba doživeti. To energijo, ki jo čutiš, ko so ljudje ponosni nate, je težko opisati. Zvečer so organizirali večerjo, na njej so mi čestitali vsi, dogajalo se je veliko, a se sploh ne spomnim, kaj vse, bilo je toliko tega, da sem bil preprosto prazen. Bil sem res zadovoljen, saj sem dobil tisto, po kar sem prišel. Osvojil sem medaljo, ob tem pa še skočil čez osem metrov," je dogajanje izpred skoraj 30 let opisal Bilač. "Potem sem v Splitu ostal še tri, štiri dni, saj je tekmovanje še trajalo, in na ulicah občutil težo svojega uspeha. Ljudje so me pozdravljali, se fotografirali z mano. Bilo je res lepo. Moj uspeh je odmeval po vsej takratni skupni državi. Zdi se mi, da še bolj kot v Sloveniji drugje. Še najbolj v Srbiji, kjer so prodajali tudi moje plakate," je povedal o dogajanju po prvenstvu, ki je bilo zadnje evropsko, na katerem je Jugoslavija nastopila kot skupna država.

Oba, ki sta ga prehitela, nikoli prej ali pozneje nista skočila dlje

Evropski prvak je bil Dietmar Haaf. Foto: Reuters V splitskem finalu evropskega prvenstva 1990 je Bilač preskočil 809 centimetrov in pristal na tretjem mestu. Četrti je bil Nizozemec Fransa Maasa, ki je preskočil 800 centimetrov. Peti je bil s centimetrom manj Vladimir Ratuškov, ki je nastopal za Sovjetsko zvezo.

Srebro je osvojil Španec Angel Hernandez, ki je preskočil 815 centimetrov, kar je bil njegov osebni rekord za edino medaljo z velikih tekmovanj. Zlat je bil večkratni dobitnik medalj z dvoranskih svetovnih in evropskih prvenstev Dietmar Haaf, ki je nastopal za Zahodno Nemčijo. Z rezultatom 825 centimetrov je prav tako dosegel osebni rekord, ki ga potem ni ponovil nikoli več.

V finalu je nastopal še en Jugoslovan, in sicer Siniša Ergotić, ki je z rezultatom 783 centimetrov pristal na devetem mestu med 12 finalisti.

Ko je Jugoslavija začela razpadati, je bilo mogoče čutiti napetost

Po njem je v jugoslovanskem dresu nastopil še na svetovnem prvenstvu v Tokiu leta 1991, ko je brez rezultata obstal v kvalifikacijah. Sledil je razpad države. "Že v Splitu je bilo mogoče čutiti, da se nekaj dogaja. Ko je na štadion prišel Franjo Tuđman, so vsi začeli vzklikati za Hrvaško in proti Jugoslaviji. Ko so tekmovali Srbi, jim je veliko ljudi žvižgalo. Začele so se dogajati razprtije. Začeli smo se družiti po skupinah, bilo je čudno, saj stvari nisem razumel. Bili smo namreč isti ljudje, kot smo bili prej, a žal je bilo mogoče čutiti napetost. Potem se je zgodilo, kar se je. Jaz sem sicer na vse skupaj gledal drugače, zame so vsi ostali enaki. Če je kdo mene videl kot drugačnega, pa to ni bila moja težava," je o dogajanju v obdobju, ko je Jugoslavija začela razpadati, povedal njen nekdanji atlet, za katerega so po najlepših sledili najtemnejši meseci na njegovi atletski poti.

Žal mu je, da odgovornih na IAAF in EAA ni tožil. Foto: Ana Kovač

Po uspehu kariere je doživel velik šok

Ne zaradi razpada jugoslovanske reprezentance, ampak zaradi šoka, ki ga je doletel. Zaradi domnevne zlorabe dopinga, saj naj bi si pomagal z uporabo horionskega gonadotropina, peptidnega hormona, so mu vzeli bronasto medaljo z evropskega prvenstva. Njegov takratni trener Srdjan Djordjević (pred tem je bil to Boris Mikuž, po koncu je treniral sam) se je pritožil, povezali so se z dr. Joškom Osredkarjem, ki je takoj ugotovil nepravilnosti, in medaljo je dobil nazaj.

"Bilo je zelo zoprno, a na srečo ni trajalo toliko časa, samo šest mesecev. Preiskav niso opravili takoj, ampak so vzorce poslali na neki inštitut v Vzhodni Nemčiji, ki je razpadal, tako kot ta inštitut. Mednarodna komisija je po naši pritožbi hitro uvidela zmoto in kmalu so me pri EAA (Evropska atletska zveza, op. p.) povabili v Nemčijo, mi vrnili medaljo in se mi opravičili," se spominja polletnega suspenza, po katerem se ni počutil najbolje. "Nisem, saj madež ostane, ne glede na uradno opravičilo, a sem se hitro spopadel s tem. Nisem se zaprl vase, govoril sem o tem in dejal, da se bom s tem spoprijel. Takrat smo razmišljali tudi o tožbi, a na koncu se zanjo nismo odločili. Ne vem, zakaj. Mogoče bi se morali," je še povedal nekdanji atlet, ki je pozneje, takrat že v majici Slovenije, nastopil še na enem velikem tekmovanju. Na olimpijskih igrah v Barceloni leta 1992, na katerih je Slovenija prvič na največjem športnem tekmovanju nastopila kot samostojna država. Še pred tem si je morala samostojnost izboriti.

S srebrnim flomastrom si je na dres napisal Slovenija

"Spomnim se tistih dni, ko je bila v Sloveniji vojna. V dresu Jugoslavije smo nastopali na nekem tekmovanju v Barceloni. Ko sem prišel domov, sem šel še na neki miting v Francijo. Takrat so se začeli napadi v Sloveniji. Vedel sem, da je napeto, a nisem vedel, da bo počilo. Šokiran sem bil. Ljudje so me spraševali, kaj se dogaja, a še sam nisem dobro vedel. Spomnim se, da sem nekaj dni za tem nastopil na nekem mitingu v Italiji in si kupil srebrn flomaster, da sem na bel dres napisal Slovenija. To so bili moji začetki nastopanja v slovenskem dresu," se je z zanimivo anekdoto in nasmehom dogodkov iz leta 1991, ti so bili prelomni za Slovenijo, spomnil eden od vidnejših športnih obrazov iz njenih začetkov, ki je prejel tudi Bloudkovo plaketo.

Olimpijskih iger 1992 v Barceloni, prvih v zgodovini samostojne Slovenije, se z veseljem spominja. Foto: Ana Kovač

Eden od štirih, ki so prvi nastopili na olimpijskih igrah

Je eden izmed le 35 športnikov, ki so leto pozneje na Olimpijski štadion v Barceloni kot prvi na tekmovanju pod petimi olimpijskimi krogi zakorakali s slovensko zastavo.

"To je bil res privilegij. Imeli smo se lepo. Dobro smo se razumeli in držali skupaj. Atleti smo bili samo štirje, uspešni so bili veslači in prinesli prvo medaljo. To je bil glavni cilj. Da osvojimo medaljo. Sam sem bil v slabši formi, kot sem bil leta 1990, imel sem 47. rezultat na lestvici, a sem imel spet isti cilj. Skočil sem čez osem metrov in prišel v finale, v katerem sem bil potem deveti. Zadovoljen sem bil. Morda bi lahko bil še kako mesto višje, a več ne bi šlo. Olimpijske igre so bile res spektakel. Še večji štadion, še več ljudi. Nekaj posebnega je tudi olimpijska vas, v kateri srečuješ različne športnike. Teniške zvezde, Dražena Petrovića, tudi ameriški košarkarski zvezdniki so, čeprav sicer niso živeli v vasi, prišli na obisk. Michael Jordan, Scottie Pippen … Bilo je posebno vzdušje. Na delu si lahko spremljal številne športnike iz drugih športov. Navijali smo drug za drugega in se spremljali. Tudi nastanjeni smo bili ob morju, vse je bilo urejeno na najvišji ravni, vrhunska lokacija. Res odlično je bilo," se je razgovoril ob spominu na edine olimpijske igre, na katerih je nastopil skupaj s štirimi slovenskimi atleti. To so bili Brigita Bukovec v teku na 60 metrov z ovirami, Britta Bilač v skoku v višino in Mirko Vindiš v maratonu.

Pozimi so trenirali po snegu, enkrat na teden so šprintali po tepihu

Do zdajšnjih razmer v slovenski atletiki je precej kritičen. Foto: Ana Kovač To so bili začetki slovenske atletike, ki v zadnjem obdobju dobiva prepotrebne infrastrukturne površine. V Češči vasi ob Novem mestu je dobila prvo polkrožno atletsko dvorano, medtem ko se osrednjemu atletskemu centru v Spodnji Šiški, ZŠD Ljubljana, obeta celovita prenova. Najboljši slovenski atleti in atletinje v zadnjih letih niso imeli vrhunskih pogojev, a v Bilačevih časih je bilo še slabše. "Mi smo pozimi trenirali po snegu v parku Tivoli. Enkrat na teden smo v tamkajšnji dvorani nad košarkarskim igriščem in ledeno dvorano imeli na voljo 'tepih', po katerem smo šprintali eden po eden. Z utežmi smo delali v hladnih prostorih. Včasih kar z rokavicami. Morali smo očistiti sneg na stezi, da smo lahko potem v mrazu trenirali. Spomnim se, da sem včasih naredil nekaj šprintov, potem pa odšel v pisarno, sezul superge in si na radiatorju grel noge," je povedal o svojih atletskih časih in navrgel nekaj kritik današnjim.

"Zdaj so pogoji veliko boljši, a se mi zdi, da so atleti malo bolj razvajeni. Da niso vsi pripravljeni vložiti dovolj truda v uspeh, kar pa je ključnega pomena. Najprej moraš biti nadarjen, potem moraš imeti glavo na pravem mestu in si uspeha želeti. Moraš verjeti. Za konec pa moraš imeti še srečo, da naletiš na trenerja, ki te do uspeha lahko pripelje. Je pa to, da smo končno dobili pokrito krožno dvorano, vsekakor dobrodošlo. Predvsem za tekače na 400 in 800 metrov, skakalce s palico in metalce, a tudi za vse preostale. Ta dvorana je bila nujna. Morala bi se zgoditi že pred 15 leti. Vsaj," je še povedal Bilač, ki pravi, da bi morala slovenska atletika izvleči več iz zlatih časov ob začetku države.

S preteklostjo se ne obremenjuje preveč, a je z njo zadovoljen. Foto: Ana Kovač

Lahko je zadovoljen, za nazaj tako ali tako ničesar ne more spremeniti

"Takrat je bilo več denarja, saj smo bili precej v središču pozornosti, začeli smo osvajati medalje, bili smo eni od prvih, a tega očitno nismo znali izkoristiti. Vsaj ne v dovolj. Zdaj je z atletiko precej slabše, se mi zdi. Dobro je, da se nam vedno zgodi kdo, ki izstopa. Imeli smo Primoža Kozmusa, zdaj imamo odličnega Luko Janežiča, vedno se najde kdo, a lahko bi jih bilo več. Je pa res, da ni lahko," je povedal Bilač in pogovor o atletiki sklenil z ugotovitvijo, da je zadovoljen s tem, kar je v njej dosegel sam.

"Lahko sem zadovoljen. Vem, da sem šel do konca in ugotovil, do kod lahko pridem. Dal sem vse od sebe in zadovoljen sem s tem, kar sem dosegel. Tako rezultatsko kot na velikih tekmovanjih. Res je, da bi bilo lahko tudi bolje, a za nazaj ničesar ne moreš spremeniti. Življenje gre naprej. Moraš razmišljati o drugih stvareh, ne ostati v preteklosti," je za konec povedal danes poslovnež, nekoč pa atlet, ki je eden od pionirjev športa, predvsem atletike v prvih letih slovenske samostojnosti. Eden od tistih, ki so orali ledino.

Sportal Atletski rekorder, ki bi mu moral prisluhniti vsak Slovenec

Priznava, da je bil Gregor Cankar veliko bolj nadarjen kot on

Gregor Cankar je z 840 centimetri slovenski rekorder. Foto: Reuters Bilačevih 824 centimetrov na lestvici najboljših slovenskih rezultatov v skoku v daljino vseh časov zaseda drugo mesto. Prvi je Gregor Cankar, ki je leta 1997 preskočil 840 centimetrov. Tretji je Jan Žumer z okroglimi 800 centimetri iz leta 2006, Ranko Leskovar jih je leta 1999 preskočil 797, peto mesto pa si delita Sergej Rozman (2000) in Boštjan Fridrih s 783 centimetri.

Bilač in Cankar sta edina z medaljami na velikih tekmovanjih. Danes 44-letnemu Celjanu je to uspelo na svetovnem prvenstvu leta 1999 v Sevilli, kjer je bil bronast. "On je bil res zelo nadarjen, bil je pravzaprav fenomenalen skakalec v daljino. Zelo lahek, a zelo močan, eksploziven. Precej bolj nadarjen je bil od mene. V resnici bi moral doseči več, kot je. Vsaj kar zadeva rezultate na velikih tekmovanjih. Njegov rekord je sicer fantastičen. Vseskozi je bil v svetovnem vrhu. Moral bi osvojiti medaljo na vsakem drugem velikem tekmovanju, a je dostikrat podlegel pritiskom. Imel je tudi veliko težav s prestopi, saj je imel posebno tehniko. Kolena je imel pri šprintu precej nizko, grabil je s podkolenico in delal prestope. Na eni sami tekmi je znal zalet premakniti tudi za meter nazaj in potem naprej, kar ni normalno. Njegova največja težava je bil njegov način teka," je o slovenskem rekorderju povedal Bilač.

Preberite še:

Sportal Britta Bilač: Ne hodim naokoli in razlagam, da sem bila evropska prvakinja

Sportal Atletski Kevin Kampl, ki mu Nemci ne pustijo teči za Slovenijo