Ali veste, kaj danes počne Petra Majdič?

Njene besede so izbrane, premišljene. Petra Majdič se v svojem življenju opira na področje, ki ga zelo dobro pozna. To je tek na smučeh, za katerega pravi, da jo je deloma vzgojil. Ta je še vedno del njenega življenja, a se je v življenju lotila marsikatere druge stvari. Pot jo je med drugim zanesla tudi v gradbeništvo ... V svoji karieri je veliko dosegla, a po vsem tem ji na koncu še vedno največ pomenijo njena družina in prijatelji. Še vedno je polna energije in tudi polno zaposlena. Prosili smo jo za 20 minut njenega časa, a si ga je na koncu vzela veliko več.

Petra Majdič je navdušena tudi moškim delom reprezentance. Foto: Vid Ponikvar Petra, verjetno ste spremljali zadnje svetovno nordijsko prvenstvo v Seefeldu, kako ste doživeli uspeh Katje Višnar in Anamarije Lampič?

Kdo ne bi bil vesel takšnega rezultata. Sploh, če si dolga leta del te zgodbe. Velikokrat so bili tako blizu in moram povedati, da mene zelo navdušuje tudi Miha Šimenc. Če je pri dekletih morda menjava generacije ali pa nekatere niso v tako dobri formi, je pri fantih slika drugačna. Tam jih je vedno deset v igri za zmago, 15 pa v igri za stopničke. Miha prihaja med dobitnike točk in enkrat je prišel tudi med prvo deseterico. To je nekaj izjemnega. Tudi zaradi tega sem bila tako vesela, kot sem bila, in tudi s takšnim navdušenjem sem spremljala to svetovno prvenstvo.

Po osmih letih po vaši medalji (Oslo 2011, op. p.) je prišla prva slovenska medalja na svetovnih prvenstvih. Je bil po vašem mnenju ta premor predolg?

Mislim, da ne. Že pred tem je bila kdaj priložnost. Katja (Višnar op. p.) je bila že četrta, bile so tudi pete in šeste, vendar je zmeraj nekaj prišlo vmes. Treba je vedeti, da je to šport, ki se dogaja zunaj in je odvisen od več dejavnikov. Prvič od profila proge, ki ti mora ustrezati, potem je veliko odvisno od vremenskih razmer in strukture snega. Nekomu ustreza moker, drugemu hiter sneg, to težko spremeniš. Katji in Anamariji je profil proge v Seefeldu pisan na kožo, imeli sta dobre smuči in bili sta v dobri formi. Tukaj je toliko čejev in tako je na vsaki tekmi. Ravno zaradi tega je ta premor trajal toliko časa, ker se enostavno ni vse poklopilo. Vedno je zmanjkal dejavnik, ki je bil odločilen. Mislim, da to ni bila realna slika slovenskega teka na smučeh, saj je bila v določenem obdobju Vesna Fabjan vseeno tako močna, da bi morala doseči medaljo. Ona je zelo specializirana za šprint v prosti tehniki in tam si lahko hitro omejen s tekmami. Je pa res, da zadaj prihaja super generacija. Malo mi je žal generacije pred tem. Nika Razinger, Anja Eržen, Lea Einfalt … To so bili veliki talenti. Na tem mestu lahko razmišljamo, zakaj jih nismo znali pripeljati do takšne ravni, ki so jo dosegale kot mladinke. Zdaj prihaja nova generacija, kot so Anamarija Lampič, Eva Urevc, … To je svetel žarek, ki je bil s to medaljo še bolj poudarjen. Dekleta so zdaj videla, da je mogoče nekaj narediti.

Ko ste bili vi v vrhu na tekaških smučinah, ste bili na začetku skoraj edini v ekipi, ki ste dosegli vrhunske rezultate. Ste v "Vseskozi je bila borba in v sebi nisem imela te igrivosti in sproščenosti, ki jo zdaj občudujem pri mladih dekletih." Foto: Sportida svojih časih pogrešali ekipni duh, ki smo ga videli letos v Seefeldu?

Da, to sem res pogrešala. Pogrešala sem družbo. Zgodovina moje športne poti je bila nekoliko drugačna. Morda malce težja kot sicer. V reprezentanci sem imela nekaj vzornikov, a že kot mlada sem začela dosegati vidnejše rezultate oziroma začela presegati njihove. Kar naenkrat sem to letvico dojemanja rezultata postavila precej visoko. Bila sem deset mlajša od njih in sem jih začela presegati. Nekako so se vsi umaknili, namesto da bi jih jaz s svojimi rezultati spodbudila k razmišljanju, da je mogoče nekaj narediti. Žal se je zgodilo ravno obratno. Seveda je to zahtevalo ogromno energije in odrekanja, kar mogoče nekdo drug tega ni bi pripravljen narediti. V tem razmišljanju sem ostala sama. Jaz nisem takšen tip človeka, da bi bila sama, ampak sem zelo rada v družbi. Veliko tekmovalk iz moje generacije je šlo v biatlon in to je bilo zame zares težko obdobje. Začeli smo tlakovati pot sponzorskih sredstev, vlaganja finančnih sredstev v tek na smučeh. To je bilo pogojeno z nizanjem rezultatov vsak konec tedna, jaz pa sem bila sama. To pomeni, da nisem mogla izbirati, v katero tehniko in tekmo se bom usmerjala. Tako ni šlo in še nikoli nisem smela zboleti. Ni bilo nobenega, ki bo namesto mene odtekel tekmo in da bo za ta konec tedna ali za to sezono dosegel rezultat. Do mojega preboja je bil tek na smučeh deležen simboličnih sredstev in če danes pogledam nazaj, me je to kar zaznamovalo. Vseskozi je bila borba in v sebi nisem imela te igrivosti in sproščenosti, ki jo zdaj občudujem pri mladih dekletih.

Po končani karieri si je zelo hitro nalila čistega vina. Foto: Sportida

Kako gledate na primer na Katjo Višnar, ki se je vrnila po porodu. Ona je vztrajala, grizla in na koncu dobila tako želeno medaljo. Danes ste tudi vi mama. Ste se morda kdaj poigravali z mislijo, da bi se na takšen način vrnili na tekmovališča?

Ne, to pri meni ni prišlo v poštev. Vedela sem, da bi težko pustila svoje otroke drugim. Ko sem končala na enem področju, sem se odločila, da bom res postala mama in tudi danes sem mama. Jaz sem svojo zgodbo v nekem trenutku izživela. Seveda, ko sem kdaj gledala tekmo in ko še nisem imela otrok, sem si mislila, da bi lahko še vedno tekmovala. Ko sem enkrat dobila otroke, takrat sem že imela svoje podjetje, potem ni bilo več nikakršnih možnosti. Ko sem končala športno kariero, sem izživela svojo tekmovalnost. Zelo hitro sem si nalila čistega vina. Danes, ko sem mama, občudujem punce, ki so se sposobne vrniti. S Katjo sva enkrat govorili in tudi njej ni bilo najlažje. Poznam nekatere zgodbe iz preteklosti in ko sem videla, kako vse skupaj gre, tega preprosto nisem bila pripravljena narediti. To bi bila zame previsoka cena.

Na zadnji tekmi se je poslovila na prav poseben način. Foto: Sportida Zadnjo tekmo ste odtekli v Falunu leta 2011 in se poslovili na prav poseben način. Se je bilo težko posloviti od športnega življenja in vsega tega, kar vas je spremljalo na tekaški turneji?

Meni se je bilo težko posloviti zaradi ekipe, ki je stala za mano. Zadnje leto svoje kariere sem sama v sobi zelo velikokrat jokala, ker sem vedela, da se poslavljam. Težko mi je bilo razočarati ekipo. Vse skupaj sem jemala osebno. Oni so še vedno verjeli,  za to so imeli realne osnove, lahko bi bila vsaj še dve leti v svetovnem vrhu. Vse smo imeli naštudirano, ekipa je bila super, servis je bil odličen … Ni mi bilo težko zaradi rezultatov, ampak zaradi njih.

Petra, ne moremo spregledati olimpijskih iger leta 2010 v Vancouvru, ko ste na dramatičen način osvojili bronasto medaljo. Je danes tisti bron za vas še vedno zlata medalja z diamanti, kot ste takrat dejali?

Moj načrt na tistih olimpijskih igrah je bil, da osvojim dve zlati medalji. Veliko bolj sem se pripravljala na tekmo na 30 kilometrov v klasiki kot na šprint. Nam vsem je bilo jasno, da bom v šprintu dosegla zlato, samo vprašanje je bilo, kako bo šlo na 30-kilometrski razdalji. Seveda, dve zlati medalji v tistem času v teku na smučeh bi bili res velik dosežek. Verjetno ne bi bili vsi tako navdušeni in tudi ne bi bilo tako nepričakovano, ker so vedeli, česa sem sposobna. V tem primeru ne bi bila takšna zgodba, kot je danes. Veliko jih je, ki so na olimpijskih igrah pobrali dve zlati medalji, ni pa športnika, ki bi s petimi zlomljenimi rebri osvojil olimpijsko medaljo. Da, zame osebno je to še vedno zlata medalja z diamanti.

Dramatična tekma na OI v Vancouvru. Foto: Getty Images

Verjetno si nihče ne more predstavljati, v kakšnih bolečinah ste takrat tekli. Če se danes ozrete nazaj, bi storili enako?

Moram povedati, da sem takrat imela veliko srečo in sploh ne takšne smole, kot bi si lahko kdo mislil (smeh, op. p.). Po padcu so me pregledali z ultrazvokom, ki je kazal samo poškodbe mehkega tkiva in ni zaznal zloma. Zdravniki so mi takrat potrdili, da grem lahko na štart. Treba je vedeti, da za tekače na smučeh v primerjavi s poletjem, ko so priprave, tekma sploh ni naporna. In ko enkrat preživiš tako težke treninge, nekateri so bili pri meni zares brutalni, si bolečine že malo vajen. V tistem trenutku sem bila ogreta in telo vseeno to lažje prenaša bolečino oziroma je bila ta obvladljiva s protibolečinskimi tabletami. Moje telo je bilo izredno trenirano in v mojem telesu je bil oklep mišic, ki je to vse skupaj držal. Vedela sem tudi, da so olimpijske igre v Sočiju predaleč. Moja zgodba je imela že dvoje ponesrečenih olimpijskih iger.

Vsi se najraje spominjamo uspehov, na vaši poti so bili tudi neuspehi. Verjetno je bil eden od najbolj bolečih na OI v Torinu, ko so vas sicer po odličnem šestem mestu (10 km klasično) v cilju oblile solze. Je bila tista tekma za vas največja šola za naprej?

To sicer ni bila prelomna tekma v moji karieri, ampak je bil to eden od najhujših udarcev, kar sem jih doživela. Vedela sem, da se moj takratni trener Robert Slabanja poslavlja, tudi jaz sem se tiho poslavljala. Tlela je tista želja, da lahko domov prinesem olimpijsko medaljo, verjela sem vanjo. Leto pred olimpijskimi igrami v Torinu sem živela za te igre. V tistem obdobju so ogromno tekmovalk dobili na dopingu in takrat sem trenerju dejala, da brez dopinga ni mogoče doseči rezultata in da se tega več ne grem. Sama sem bila vso kariero odločena, da ne bom poskusila in se niti ne bom ukvarjala z dopingom. V tistem času sem bila vseskozi na mestih med četrtim in desetim. Nikoli nisem mogla priti na stopničke. Če danes pogledam nazaj, so štiri ali pet tekmovalk, ki so bile pred menoj, dobili na dopingu. Torej bi bila vedno na stopničkah ali še višje. Skratka, takrat sem dejala, da ne morem. Trener mi je dejal, ali lahko vztrajava še tistih 365 dni in da ne bova več spregovorila o dopingu. Takrat sem bila zares predana, osredotočena in tudi pripravljena sem bila zelo dobro. Nato se je zgodilo, kar se je. Na vzponih sem bila na vmesnih časih med prvi tremi, na spustih pa sem imela šele 69. čas. Imela sem tako zanič smuči in ko sem prišla v cilj, sem si rekla, da imam vsega dovolj. Vse skupaj je še toliko bolj bolelo, ker je res malo zmanjkalo. Veliko razočaranje na OI v Torinu. Foto: Gulliver/Getty Images

In kako, da ste potem vseeno nadaljevali kariero?

Zgodil se je trenutek, ko sem na naslednji tekmi svetovnega pokala zmagala. Z Robertom sva se še enkrat pogovorila in dejal mi je, da moram nadaljevati. Obljubil mi je, da mi bo pomagal sestaviti novo ekipo, samo če to čutim v sebi. In čutila sem. Nikoli v življenju ne bi bila srečna, če tega ne bi dala iz sebe. Podobno se je zgodilo tudi po Vancouvru, ko je bilo že jasno, da bom po tistih olimpijskih igrah končala kariero. Enako nisem mogla končati, sem pa to z lahko storila po naslednji sezoni. Zato sem bila vedno mirna in se nikoli nisem ozirala nazaj. Danes, ko se spomnim na tek na smučeh, se spomnim lepih stvari in ničesar ne obžalujem. Enostavno je šlo iz mene.

Danes se to zdi skoraj nemogoče, ampak serviserja Gianluco Marcolinija ste sprva plačevali iz lastnih prihodkov. Kako je bilo takrat na zvezi, ni bilo dovolj posluha ali preprosto ni bilo denarja?

Ni bilo ravno tako. Takrat smo se zavedali, da smo vso znanje v Sloveniji izčrpali. Da ga preprosto nimamo več in da ne morem več izgubljati toliko energije, da sama testiram smuči. Jaz sem bila prva tekmovalka, ki sem prišla na štadion. Oprtala sem si dve veliki vreči tekaški smuči in jih šla testirat. Fantje so mi rekli, da če želim zmagovati, tega ne morem početi. Preostale tekmovalke so prispele eno uro pozneje, povsem spočite in osredotočene nase, medtem ko sem jaz že odpeljala eno tekmo. Enostavno takrat nisem imela pomoči. Zato sem takrat tvegala in določeno vsoto denarja položila na mizo. Primož Ulaga mi je takrat dejal, da mi je uspelo zmagati s slovensko ekipo in da očitno Slovenci imajo znanje, zato ni želel plačati tujcev. Zmenila sva se, da bom jaz založila svoj denar in če dobim tri tekme svetovnega pokala, mi bodo ta denar vrnili. Tisto sezono sem potem zmagala na petih tekmah svetovnega pokala in dobila denar nazaj. Dejstvo pa je bilo, da sem na mizo položila svoj denar. Tega denarja je bila ravno za eno leto in v nasprotnem primeru bi vse skupaj šlo, tudi posojilo staršev.

V svoji karieri ste dosegli ogromno uspehov. Lahko danes živite od tega ali mora Petra Majdič vseeno trdo delati za svoj "Ogromno stvari me veseli in v resnici nisem človek, ki bi bil lahko brez dela." Foto: Sportida zaslužek? Pravzaprav si težko predstavljamo, da bi mirovali.

Nekaj sem si ustvarila, to je res. Predvsem sem si ustvarila toliko, da danes lahko delujem. Nikoli nisem imela želje, da mi ne bi bilo treba nič delati. Imela sem to srečo, da sem svoj hobi lahko spremenila v svoj posel. To je prednost, ki je neprecenljiva. Torej, da je moja služba moj hobi ali obratno. Vedno sem se želela dotikati novih stvari ali iskati lastne meje. Ogromno stvari me veseli in v resnici nisem človek, ki bi bil lahko brez dela. Verjamem, da bi, če ne bi nič delala, vse skupaj hitro zmanjkalo, ker tako veliko tudi nisem zaslužila. Nikoli se nisem s tekom na smučeh ukvarjala zaradi finančnih sredstev. Tek na smučeh je še danes moja velika ljubezen.

In s čim se danes ukvarjate?

Danes se ukvarjamo z distribucijo športne opreme za tek na smučeh oziroma imamo spletno trgovino, ki se ukvarja z vsem, kar je povezano s tekom na smučeh ali nordijsko hojo. Vseskozi sem imela željo, da imam malo drugačen koncept in da nismo samo klasična trgovina. Želimo, da pridejo ljudje k nam po nasvet. Trgovino imamo v nekdanjem stanovanju in ravno to nam je bilo všeč. Naš moto je, da lahko nekdo pride k nam na kavo in mu vse razložimo o teku na smučeh, če bi ga kdo želel preizkusiti. Isto velja za nordijsko hojo

Pred dvema letoma ste imeli tudi nepremičninski projekt. Očitno vas ni strah nobene stvari oziroma vas ni strah nobene poslovne priložnosti?

V življenju ti je dano veliko časa. Ta čas lahko izkoristiš, da gledaš v zrak, se česa novega naučiš ali pa vidiš nove priložnosti. Na športni poti sem spoznala, da tudi če nimaš znanja, lahko najdeš ljudi, ki ga imajo. Dejstvo je, da plačilno sredstvo na svetu je denar, zelo pomembni pa so tudi medosebni odnosi. To se morda malo manj poudarja. Morda je to moja prednost, da to cenim, spoštujem in vsem ljudem okrog sebe to dajem. Če nimam znanja z novega področja, sestavim ekipo oziroma privabim ljudi, ki imajo znanje in poštenost. Kar zadeva naložbe, sem kar konservativna in to tudi vedo. Pretežko sem prišla do svojega denarja in zelo se pozanimam, v kaj se spuščam. Nisem naiven vlagatelj in za menoj stoji vrhunska ekipa, ki ima znanje in moje zaupanje.

Ogromno stvari jo zanima in ne ustraši se nobene poslovne priložnosti. Foto: Sportida Imate morda v sebi ta dar, da prepoznate človeka, ki igra pošteno igro? V poslovnem svetu so namreč lahko tudi prevaranti.

Vsem namreč ponudim priložnost, nobenemu pa ne ponudim takoj roke. Lotila sem se že kar nekaj poslov. Sicer sem vse izpeljala. Nekatere malo bolje, druge malo slabše in lahko rečem, da nikoli nisem izgubila. Včasih sem se morala zelo potruditi, da sem posel končala z ničlo. Bolj imam občutek, da se zdim tako naivna in da nimajo vesti, da bi me ogoljufali (smeh, op. p.). Imam občutek, da me takšni ljudje sploh ne iščejo. Je pa res, da sem zelo zavarovana s krogom svojih ljudi, ki so tudi sorodstveno povezani z menoj. Zelo sem navezana na svojo družino in tudi na svoja dva brata. Sem njuna edina sestra in me ščitita, varujeta in imata ogromno znanja. Lahko rečem, da imam to srečo.

Lani ste na svetovnem pokalu v Planici dejali, da bi bili, ko se umaknejo dekleta vaše generacije, torej Katja in Vesna, pripravljeni pomagati na smučarski zvezi. Ste danes še istega mnenja?

Tako kot sem že takrat povedala. Zavedam se, da od tega ne bom imela nič, le osebno zadoščenje, da nekomu pomagam. To čutim kot nekakšno obvezo. Tek na smučeh je meni veliko dal in v moji karieri mi je veliko ljudi prišlo nasproti. To so bile zame zelo lepe izkušnje. Vsi nosimo dolžnost, da pomagamo sočloveku. Ko bosta moji hčerki nekoliko odrasli, bom našla tisti potrebni čas, da lahko pomagam. Mene je tek na smučeh vzgojil in to želim vračati. Meni se zdi to prav, družbi je treba vračati.

Se kdo k vam obrne po nasvet?

Da in ne. Ko prenehaš tekmovati, ste zunaj svetovnega pokala in ne veste, kaj se tam dogaja. Niti ne veste, kakšno pot nekdo hodi, kakšno vizijo ima in kaj si želi. Jaz ne morem nekoga siliti, da nastopa v vseh disciplinah, če se ne čuti sposobnega, nima želje ali karkoli. Sama vem, da je to dolgoročno dobro, ampak se ne čutim poklicano, da nekomu pametujem. To je zgodba ali pot, ki jo mora vsak sam prehoditi. Videla sem, da je nekaterim nerodno. Nerodno je bilo tudi meni, ko sem videla svojega idola. Sicer sem dala jasno vedeti, da se ne bom vmešavala v reprezentanco. Dekleta, ki so tekle z menoj, morajo zadihati samostojno. Menim, da je to prav. Ni nujno, da je moja pot za vse prava in pravilna. Moja pot je bila dobra zame. Če bi želela nekomu svetovati, bi morala iti nazaj v ta sistem, kar pomeni, da bi morala priti na nekaj tekem svetovnega pokala. Morala bi spremljati smernice v treningih, sicer jih poznam, saj imam doma trenerja (Ivan Hudač, op. p.). Marsikaj je drugače in tudi nimam velike želje po tem.

"Vsako priznanje, ki sem ga dobila, mi je veliko pomenilo." Foto: Sportida

Petra, na svoji poti ste dobili vrsto priznanj, tako športnih in tudi priznanj, ki niso povezana s športom. Leta 2010 ste bili razglašeni za Slovenko leta, takratni predsednik republike Danilo Türk vam je podaril zlati red za zasluge in še bi lahko naštevali … Katero priznanje vam največ pomeni?

(krajši razmislek, op. p.) Vsako priznanje, ki sem ga dobila, mi je veliko pomenilo. Na primer Slovenka leta … Če je to ženska, ki se ne predaja, je poštena, z nasmehom prenaša tako udarce kot zmage, je to zelo velika čast, da te prepoznajo. Seveda je medalja medalja. V vrhunskem športu je to edino merilo in za to se boriš. Če bi pogledala nekoliko z razdalje, kaj mi največ pomeni.  Zagotovo ljudje, ki so delali z menoj, in moji prijatelji. To, da se srečamo na kavi, da se redno slišimo … To mi izjemno veliko pomeni in teh ljudi ni malo. Prav tako mi veliko pomeni, da sem imela uspešen prehod v nadaljevanje svojega življenja in da imam družino.

Sportal Slovenski fenomen nekdaj dostavljal žogo, zdaj raznaša pošto #video

Sportal "Težak je prehod na drugo stran"

Sportal Ob najavi slovesa je ostala brez zaposlitve in sponzorskega vozila #DrugaKariera