Druga kariera
Nedelja, 17. 2. 2019, 17.20
5 let, 2 meseca
DRUGA KARIERA (93.) – Alenka Dovžan
Ob najavi slovesa je ostala brez zaposlitve in sponzorskega vozila #DrugaKariera
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
8,89
6
Alenka Dovžan je kmalu po koncu športne kariere zelo uspešno zakorakala v gostinske vode.
Nekateri športniki tudi po slovesu od profesionalnega športa ostanejo tesno povezani s športnim delom svojega življenja, drugi si želijo čim prej prerezati popkovino. Tudi nekdanja alpska smučarka Alenka Dovžan, dobitnica prve medalje za samostojno Slovenijo na zimskih olimpijskih igrah. Že med smučarsko kariero je zelo konkretno razmišljala o svojih potezah zunaj športne arene, saj ji drugega niti ni preostalo. "V naših časih je bil prehod krut," se spominja. "Ničesar nismo imeli urejenega. Še isti dan, ko sem obelodanila, da zaključujem kariero, sem morala vrniti sponzorski avto, s policije pa sem dobila delavsko knjižico, kar je pomenilo, da se je moja služba v javni upravi iztekla." Kje vidi recept za lažji prehod v drugo kariero?
Trikrat je nastopila na olimpijskih igrah, najuspešneje na prvih, leta 1994, ko je komaj polnoletna v kombinaciji prismučala do bronastega odličja, prvega za samostojno Slovenijo na zimskih OI.
Alenka Dovžan je bila v 90. letih prejšnjega stoletja ena najbolj prepoznavnih članic smučarskega rodu "vražjih Slovenk".
Mojstrančanka se je v zgodovino zapisala devet dni po svojem 18. rojstnem dnevu, 20. februarja 1994, ko je na olimpijskih igrah v Lillehammerju na Norveškem osvojila prvo zimsko olimpijsko odličje za samostojno Slovenijo. Medalja za vrhunski predstavi v kombinaciji ima bronast lesk. Istega leta je na superveleslalomu v Cortini d'Ampezzo slavila tudi svojo prvo in edino zmago v svetovnem pokalu.
Težav, s kakršnimi se spopada večji del športnikov potem, ko odložijo svoje tekmovalne rekvizite in se odločijo za upokojitev, ni imela. Od nekdaj je vedela, da se bo dobro znašla tudi v gostinstvu.
Že jeseni istega leta, kot je smuči postavila v kot, novembra 2003, sta z možem, nekdanjim hokejistom Edvinom Karahodžićem, na Jesenicah odprla restavracijo Ejga, ki sta jo z leti dograjevala in izpopolnjevala. Alenka pravi, da je Ejga njun prvi otrok, "štalca", ki sta jo pripravila za prihod zdaj 12-letnega sina Luke, ki trenira nogomet, in 10-letne hčerke Nike, ki se v prostem času posveča smučanju, že zdaj pa zelo rada pomaga pri gostinskih opravilih.
Dovžanova je bila skupaj s Katjo Koren in Juretom Koširjem, prav tako dobitnikoma bronaste olimpijske medalje v Lillehammerju, v začetku letošnjega leta na pobudo Društva športnih novinarjev Slovenije sprejeta v Hram slovenskih junakov. Dovžanovi bodo priznanje in pokal izročili marca na Vitrancu.
Na začetku kariere je točke osvajala v vseh disciplinah, proti koncu pa predvsem v tehničnih.
Športno kariero ste končali leta 2003, pri 27 letih. S posebnim razlogom?
Da, v bistvu je šlo za to, da so me zaradi slabših rezultatov izključili iz reprezentance. Bila sem sicer še vedno na njihovem seznamu, a zgolj zato, da sem dobila opremo, medtem ko so bili stroški priprav na mojih ramenih. Takrat sem se odločila, da je čas za nov korak.
Ste takrat že imeli razdelane korake za prihodnost?
Da. Vleklo me je v gostinstvo. Pri 14 letih sem namreč med šolskimi počitnicami mesec dni delala v enem od lokalov v Gozdu Martuljku (pri pokojnem smučarju Sašu Robiču, op. a.), za šankom, in v tem neizmerno uživala.
Poleg tega sem vedno želela delati doma oziroma blizu domu. Sem namreč dokaj zapečkarski tip človeka in si nisem želela službe, zaradi katere bi bila neprestano odsotna. Niti minute nisem razmišljala o tem, da bi ostala v smučanju, tako, kot to storijo številni nekdanji smučarji.
Alenka Dovžan o prvih korakih po koncu športne kariere:
Poleg tega izhajam iz generacije, ki s svojimi športnimi dosežki ni zaslužila toliko, kot je to v smučanju mogoče zdaj, zato smo neprestano razmišljali o tem, kaj bomo počeli po karieri. Proti koncu moje športne poti je bila to kar malo ovira, saj sem bila z glavo že nekako v drugi karieri.
Vam je pri tem kdo svetoval, vas na to opozarjal ali je bila to stvar samoiniciativnosti?
Izključno je šlo za stvar lastne iniciative. Na to nas je opozarjal tudi pogled na nekatere druge športnike, ki so po koncu kariere propadli. V mojih časih je bil prehod v drugo kariero zelo krut. Ničesar nismo imeli urejenega. Še isti dan, ko sem obelodanila, da zaključujem kariero, sem morala vrniti sponzorski avto, s policije pa sem dobila delavsko knjižico, kar je pomenilo, da se je moja služba v javni upravi iztekla.
"V mojih časih je bil prehod v drugo kariero zelo krut. Ničesar nismo imeli urejenega."
Kaj vam je najbolj olajšalo prehod v novo življenjsko poglavje?
Mislim, da je prehod močno odvisen tudi od tega, ali imaš partnerja ali ne. Midva z Edvinom sva že takrat razmišljala o družini in o poslu po karieri. Jaz sem si, kot rečeno, želela delati v gostinstvu, pri Edvinu doma pa so bili že od nekdaj gostinci. To dvoje sva lepo združila. Vedno rečeva, da imava tri otroke. Najprej Ejgo in nato še najina otroka. Najprej sva si postavila štal'co, nato pa vanjo dala krav'co, kot rečemo.
Zanimivo je, da hči že zdaj kaže zelo veliko zanimanje za delo v gostinstvu. Vem, da se za 10-letnika ne spodobi, da dela, vsaj v očeh države, vendar ne razumem, kaj je v tem narobe. Po eni strani se smatra, da gre za izkoriščanje, če otrok dela pri 15 letih, potem pa ga moraš kar naenkrat pritisniti na gumb, on pa bi moral znati delati. No, ne bo, ni tako enostavno.
"Z možem vedno rečeva, da imava tri otroke. Najprej Ejgo in nato še najina otroka. Najprej sva si postavila štal'co, nato pa vanjo dala krav'co, kot rečemo."
Sprva sva sicer razmišljala o lokalu, in sicer sva gravitirala proti Kranjski Gori, a se je kmalu izkazalo, da so tam cene previsoke in za naju povsem nedostopne in da si tega ne moreva privoščiti.
Nakar se je pokazala priložnost, da po dokaj ugodni ceni kupiva hišo z 800 kvadratnimi metri na Jesenicah. Na koncu se je izkazalo, da gre za zelo dobro potezo. Za dejavnost, s kakršno se ukvarjamo, poleg restavracije ter oddajanja sob in apartmajev se ukvarjamo tudi s cateringom, je lokacija logistično primernejša, kot bi bila v Kranjski Gori. Poleg tega je delo pri nas dokaj enakovredno razporejeno skozi vse leto, medtem ko imata Bled in Kranjska Gora predvsem sezonske goste.
Na začetku sva si uredila samo restavracijo in stanovanje, da sva imela kje živeti, postopoma pa smo dopolnjevali gradnjo. Lani smo uredili še studio, apartma in sobe. Obiskanost je izredno dobra. Ogromno je Nemcev, Skandinavcev, lani smo našteli goste iz kar 24 različnih držav. Veliko gostov se pri nas ustavi na poti proti Hrvaški. Locirani smo namreč blizu predora Karavanke, pa še železnica je blizu. Kratek obisk Slovenije izkoristijo za obisk Bleda, Ljubljane, Postojnske jame …
Zelo dobro sodelujemo tudi z Občino Jesenice, uspešni pa smo tudi pri prijavljanju na razpise za malo gospodarstvo.
V restavraciji je urejen tudi Alenkin kotiček, kjer so razstavljeni fotografije in predmeti iz kariere Dovžanove.
Kaj je vaše delo, vas gostje lahko še vedno srečajo za šankom?
Ukvarjam se predvsem s papirologijo, ki zadeva urejanje cateringa, medtem ko gostinski del vodi Edvin. Lahko pohvalim tudi celotno ekipo naših natakarjev in kuharjev, vsi prihajajo iz lokalnega okolja in odlično opravljajo svoje delo.
Omenjate prijavljanje na razpise. Kje vse ste nabirali znanje? Če se ne motim, ste želeli postati medicinska sestra.
Veliko me je naučila prijateljica, potem pa sem kar nekako znala. Na začetku sem imela kar tremo pred prijavami na razpise, zdaj pa sem se kar navadila. Sledim spremembam in jih upoštevam, če slučajno spreminjajo odloke v zakonih in podobno.
Videti je, da ste v restavraciji zelo odzivni. Ko je Slovenija gostila EuroBasket, ste organizirali večere za različne reprezentance.
Da, razlika je v tem, da sva z Edvinom lastnika objekta in da za nobeno stvar, ki se je lotiva, ne potrebujeva soglasja nikogar, sama odločava o vsem. Najina dolžnost je, da po svetu hodiva z odprtimi očmi in spremljava trende na področju gostinstva. Gre za detajle, ki štejejo.
Fotografija s sprejema slovenske olimpijske reprezentance na ljubljanskem Magistratu ob vrnitvi z olimpijskih iger v Lillehammerju.
Koliko je 25 let po osvojitvi olimpijske medalje še znano in cenjeno vaše ime? Sprašujem zato, ker ste nekoč omenili, da so bili gostje iz Tajvana fascinirani, ko so izvedeli, da so v restavraciji dobitnice olimpijske medalje. Še sprašujejo po vas?
Seveda, tega je vedno več. Zakaj? Ker je to del zgodovine. Če se to da tržiti, zakaj pa ne? Navsezadnje prva zimska olimpijska medalja za samostojno Slovenijo nekaj pomeni, v tujini pa to šteje še precej več kot pri nas.
V restavraciji imamo urejen tudi Alenkin kotiček, kjer so razstavljene stvari, povezane z olimpijskimi igrami, v vitrini, ob stopnišču na poti do apartmajev, pa hranim še ostala odličja, tudi iz otroških let. Če gostje želijo, se seveda lahko fotografirajo tudi z olimpijsko medaljo.
Bi pa rada poudarila, da nama je z Edvinom še vedno v prvi vrsti pomembno to, da so naši gostje zadovoljni s hrano, vse ostalo je samo za zraven. Za češnjo na torti.
Kako gledate na športno prihodnost vajinih otrok, ko veste, kakšne pasti ju čakajo v svetu vrhunskega športa? Sin trenira nogomet, hči se je vrgla v smučanje.
Zelo me moti vpliv, ki ga ima vrhunski šport na otroke, še bolj pa na njihove starše. Včasih kar težko gledam, ko vidim, kakšen pritisk nekateri starši nalagajo svojim otrokom. Dejstvo je, da so otroci, da naj uživajo. Kar slabo mi je, ko vidim menedžerje, ki obletavajo še ne 13-letne otroke, to ni prava pot. To ni etično.
Ne zavedajo se, kakšno škodo s tem delajo otrokom. To niso izoblikovane osebnosti, niso še razviti, in nič čudnega ni, če so pri 15 letih poškodovani, psihično izčrpani in vsega naveličani.
Sama sem se s smučanjem začela ukvarjati šele z 12 leti, pa nisem prav ničesar zamudila. Zdaj razen astme in alergije na pršico, ki me spremljata že vse življenje in nimata nobene zveze z mojo športno kariero, nimam prav nobenih zdravstvenih težav. Ne bolijo me ne kolena ne hrbet.
Bron iz Lillehammerja, prva zimska olimpijska medalja za samostojno Slovenijo.
Vam je uspelo kakšno doto prenesti v gostinstvo?
Seveda. Vse, kar sem zaslužila s smučanjem, sem vložila v gostinstvo. Ker ni zadostovalo za kritje investicije, sem morala vzeti kredit, pomagali pa so nama tudi starši.
Kaj pa dota v smislu vrednot, delovnih navad?
Športna kariera mi je dala izkušnje, ki mi jih klasična šola ne bi mogla dati. Še danes spoznavam, da je praksa veliko več vredna kot teorija. Naučila sem se, da te trdo in pošteno delo daleč pripelje, tudi v poslu.
Lahko rečem, da mi je zdaj lepše kot prej, pa čeprav so v času, ko sem bila samo športnica, drugi skrbeli zame. Večkrat slišim, ko športniki pravijo, kako je bilo fino, ker so za vse poskrbeli drugi, no, meni je lepše zdaj, ko sem sama svoj gospodar, ko sem odvisna samo od sebe in si sama krojim življenje. Ta svoboda mi zdaj toliko več pomeni.
Spremljate dogajanje v smučanju, gledate svetovno prvenstvo v Aareju?
Bolj po naključju kot namenoma.
Še kdaj stopite na smuči?
Letos imam dva dneva na snegu, za primerjavo z obdobjem aktivnega smučanja, ko sem jih na snegu preživela po 200.
Spomini na olimpijske igre v Lillehammerju:
Preberite še:
6