Nedelja, 3. 2. 2019, 14.00
5 let, 9 mesecev
Druga kariera (91.) – Tina Križan
Našo nekdanjo vrhunsko športnico danes posluša na milijone ljudi #video
Tina Križan, nekdanja vrhunska slovenska teniška igralka, ima zanimivo življenjsko zgodbo. Mariborčanka je danes pravi poliglot. Kot nam je zaupala v intervjuju, govori pet ali šest jezikov. Za pravi fenomen je veljala tudi v tenisu, potem ko je vrhunske rezultate dosegala brez pravega trenerja, v obdobju kariere pa je svetovala dvema igralkama, ki sta pozneje postali prvi igralki sveta.
Tina Križan je bila po Mimi Jauševec prva Slovenka, ki se je prebila med prvo stoterico na teniški lestvici WTA in ima danes v svoji vitrini v igri dvojic šest turnirskih zmag, četrtfinala na turnirjih za grand slam in dva zaključna turnirja v dvojicah. S svojo sproščenostjo in prijaznostjo ne daje občutka, da je bila nekdaj vrhunska teniška igralka. Te so namreč danes na igrišču videti kot gladiatorke, ki za vsako sleherno žogico puščajo srce na igrišču. Tina s svojo skromnostjo pripomni, da je bila v svoji karieri le potrpežljiva in da je imela rada tenis. Prav tako si ne želi jemati prevelikih zaslug za to, da je v določenem obdobju z nasveti pomagala Ani Ivanović in Jeleni Janković, ki sta bili prvi igralki sveta. Še danes ohranja stike z Moniko Seleš, zelo navdušena pa je tudi nad legendarnim ameriškim teniškim igralcem Johnom McEnroejem, ki ga je imela pred leti priložnost spoznati.
Kar dolgo časa vas nismo opazili v medijih. Ste v tem obdobju pogrešali diktafone in mikrofone?
Če povem po pravici, jih ne pogrešam, čeprav zdaj za WTA veliko komentiram teniške dvoboje in sem veliko pred mikrofonom. Te prenose verjetno gleda ogromno število ljudi, ampak takrat o tem ne razmišljam. Ko je na mizi diktafon, kot je vaš, potem je to povsem druga stvar (smeh, op. p.).
Komentiranje teniških dvobojev ste začeli že zelo kmalu po karieri. Ste se že takrat resno spogledovali s tem delom?
Že od nekdaj mi je bilo prijetno opravljati to delo in moram povedati, da me je veliko naučil Miha Žibrat … Potem sem nekaj časa delala za britansko gospodarsko zbornico. Zašla sem v povsem druge vode, ker sem imela tenisa dovolj. Potrebovala sem spremembo. Spoznala sem nov krog ljudi in lahko rečem, da je bila super izkušnja. Glede na to, da sem zdaj razpeta med Slovenijo in Veliko Britanijo, moj mož je namreč Britanec, zdaj v Britaniji komentiram teniške dvoboje za WTA. To delo je bolj projektno. Namreč delam takrat, ko so na sporedu turnirji, in dobro je, ker sem še vedno povezana s tenisom. Tina Križan se je že kmalu po končani karieri preizkusila v komentiranju teniških dvobojev.
Koliko časa preživite v Britaniji?
Ne vem povsem natančno. Mislim, da kar polovico časa ali morda še več.
Že kot teniška igralka ste veliko potovali, očitno ste tudi zdaj veliko na poti?
Danes nerada letim. Ko sem igrala me ni bilo nikoli preveč strah. Ne vem, zakaj. Sicer je zdaj že malo bolje. Na začetku nisem nič potovala, pravzaprav samo z avtomobilom. Zdaj pa moram, nimam druge izbire (smeh, op. p.). Uživate v tem, kar delate danes?
Da, vsekakor.
Torej komentirate v Veliki Britaniji. Ali vas tudi pri nas kdaj prosijo za komentiranje teniških dvobojev?
Žal ne in verjamem, da nisem edina. Podobno slišim ali preberem tudi od drugih športnikov, ki so dosegali še boljše rezultate od mene.
"Hitro sem namreč prerasla domače okolje in morala sem iti naprej." Po Mimi Jaušovec ste prva slovenska igralka, ki se je uvrstila med najboljših 100 igralk na svetu (95. mesto). To je bil takrat velik uspeh za slovenski ženski tenis. Se je bilo težko prebiti v svetovni vrh?
Če primerjam današnje in takratne čase … To sta dva različna svetova. Takrat nisem imela nobenih informacij, niti programa za turnirje nisem imela. Teniška zveza mi ni pomagala in ni bilo človeka, ki bi mi pomagal. Danes vse izveš na internetu, takrat pa ni bilo nič. Ni bilo izkušenih trenerjev, ki bi te lahko vodili na mednarodni ravni. Če želiš nekaj doseči, moraš imeti pravega trenerja ali ekipo, ki ima za seboj izkušnje. Takrat razen Mime Jaušovec ni bilo nikogar, ona pa ni živela v Sloveniji. To je bila zame pravzaprav pot v neznano.
Pravzaprav gre pri vas za pravi fenomen, potem ko se vam je brez trenerja uspelo prebiti tako visoko.
Starši so bili zaposleni. Vse dopuste so porabili za to, da so šli z menoj na turnirje. Daleč od tega, da je bilo to strokovno vodstvo, ampak odšli so samo zato, da kot mlado dekle nisem sama potovala po svetu, kar zagotovo ni prijetno. Potovati sem začela že pri 15 letih. Hitro sem namreč prerasla domače okolje in morala sem iti naprej.
Verjetno ste za kaj takega morali imeti veliko motivacije.
Rada sem imela tenis in bila sem potrpežljiva. Če danes pogledam nazaj, sem samo s svojo potrpežljivostjo prišla tako daleč. Enkrat mi je trener Johna McEnroeja dejal, da bi bilo vse skupaj malo drugače, če bi me dobil pri 12 letih, ampak tega ne obžalujem. Tukaj sem rojena in tako je bilo. Je pa dejstvo, da je danes veliko lažje. Že generaciji za mano je bilo lažje.
Vi ste odraščali še v Jugoslaviji. Bi lahko primerjali jugoslovanske in slovenske čase v tenisu?
V obdobju Jugoslavije je bilo vse skupaj centralizirano v Beogradu. Slovenci smo bili zadnji v vrsti in se niso kaj dosti menili za nas. V mojem letniku sva bili najboljši igralki – Barbara Mulej in jaz. Spominjam se, da so mi tisto leto, ko bi morala iti na Junior Orange Bowl (najbolj prestižen mladinski turnir, op. p.), rekli, da tekmovanje odpade. Niso nas želeli poslati tja, ker niso imeli nobenih "svojih" tekmovalk. V tistem času so vse prijave izvajali prek teniške zveze …
Takrat ti odgovorni sploh niso posredovali informacij. Spominjam se, da sem se na mladinski turnir v Wimbledonu uvrstila neposredno, ker sem bila tako visoko uvrščena na lestvici WTA. A s teniške zveze mi sploh niso sporočili, da sem se uvrstila na turnir. Izvedela sem šele od neke igralke, ki me je vprašala, zakaj me ni bilo v Wimbledonu. To je nepojmljivo za današnje razmere in lahko rečem, da mi takrat ni bilo prijetno. Kot 17-letno dekle nisem vedela, ali bom imela še kdaj priložnost igrati v Wimbledonu.
Še danes je v stikih z Moniko Seleš. Z legendarno Moniko Seleš sta bili ista generacija in obe sta prihajali iz takratne Jugoslavije. Ste imeli z Moniko kakšen poseben odnos?
Mislim, da je šla Monika že pri 12 letih s celo družino v ZDA. Ona je trenirala po osem ur na dan, ko je bila stara okrog deset let. Mislim, da je pri dvanajstih letih že zmagala na članskem jugoslovanskem državnem prvenstvu in vedeti je treba, da je bila takrat konkurenca pri nas kar močna. Neverjetno je bilo, kako je premagovala starejša dekleta, ki so bila fizično precej močnejša. Ne vem natanko, kdaj (leta 1999, op. p.) sva igrali dvoboj na OP Avstralije. Vedno se me je spomnila, ampak je bila zelo zadržana. Ko postaneš tako vrhunska igralka, kot je bila ona, potem vsi želijo nekaj od tebe. Povabila me je tudi na večerjo, ko sva se igrali, in še danes sva v stikih.
Ali je res, da ste celo svetovali nekdanjima prvima igralkama sveta Jeleni Janković in Ani Ivanović? Kakšno je bilo to sodelovanje?
Nisem ravno svetovala. Ana je imela svojega trenerja, mene pa so izbrali, da z njo igram v dvojicah. Takrat je bila stara 17 let in učila sem jo, kako igrati dvojice. Takrat smo bili kar nekaj časa skupaj in tudi sama sem se od njih nekaj naučila. Bila je zelo nadarjena igralka. Tudi Jelena me je prosila, ali bi z njo igrali dvojice. Ona je potovala sama z mamo in sem ji malo pomagala. Torej nisem bila uradna svetovalka in za to tudi nisem bila plačana. Bila sem starejša igralka, zaupala mi je … Tako je bilo.
Veliko časa je preživela tudi z Ano Ivanović.
Ste tudi z njima ostali v stikih?
Ne, nisem. Čeprav sem Ano enkrat srečala v Wimbledonu, še preden je končala kariero. Tam je trenirala in moram povedati, da je bila zelo prijazna in zgovorna. Pri Jeleni pa nihče natanko ne ve, kaj se dogaja z njo. Ali bo končala kariero ali ne?
Malo je športnikov, ki so se trikrat udeležili olimpijskih iger (v letih 1992, 1996, 2000). Vam to veliko pomeni?
Na to sem zelo ponosna. Vendarle si moral biti visoko uvrščen, če si se želel uvrstiti na olimpijske igre. Imam pa tudi največ slovenskih nastopov in zmag v pokalu Fed in sem ponosna, da sem igrala za državno reprezentanco.
Mineva 12 let, odkar ste končali teniško kariero. Kaj je bil razlog za to?
Bila sem zasičena. Tudi ko sem že igrala z Jeleno Janković v dvojicah … Težko pojasnim ta občutek. Preprosto nisem imela več energije in volje. Tekmovala sem od 15. leta in ni bila enostavna pot. Bila sem veliko sama. Igralke, kot je na primer Katarina Srebotnik, občudujem. Ravno tako Kveto Peschke, ki je bila na igrišču tudi moja partnerica. Ona je še lani igrala v finalu dvojic Wimbledona. To je res vredno občudovanja.
Ali kakšno stvar v karieri obžalujete oziroma bi kaj naredili drugače?
Nisem takšen tip človeka, da bi kaj obžalovala. Seveda, ko končaš in pogledaš nazaj, vidiš veliko stvari, ki bi jih lahko naredil drugače. To vidi vsak, ne samo jaz. Pri 12 letih sem imela ponudbo, da bi trenirala pri zelo znanem trenerju v tujini, kjer bi trenirala v "paketu" z neko drugo igralko. Ni se izšlo. Dvanajst let starega otroka poslati nekam v neznano? Družinski pogoji niso bili takšni, da bi šel kdo od staršev z menoj. Danes bi mlajšim svetovala, da naj si, če se pojavi priložnost, v tujini poiščejo nasvete ljudi, ki so malo bolj izkušeni. Čeprav so danes tudi v Sloveniji ljudje, ki kaj vedo, a jih premalo izkoristijo.
Že takoj po končani karieri ste dejali, da vas trenersko delo ne zanima. Še danes menite, da ste se pravilno odločili?
Težava je v tem, da si, če si trener, veliko na poti. Zagotovo si ne bi želela, da bi potovala 30 ali 25 tednov v letu. Ženske se težje odločijo za to, saj se raje posvetijo družini. Zdi se mi, da se moški lažje odločijo za takšno pot. V Britaniji veliko igram golf in tam opazujem, da ima več igralcev enega svetovalca. Sprašujem se, zakaj ni tega več v tenisu. Da imaš torej svetovalca, ki mu ni treba biti vsak teden s teboj.
Bi vi v takšnem primeru sprejeli ponudbo kot svetovalka?
Verjetno bi se za to lažje odločila. Pripravljena sem pomagati, če vidim, da igralec natanko ve, kaj želi. "Nekateri radi poslušajo glasbo, jaz pa sem brala." Ste tudi ena izmed tistih športnic, ki so dokončale študij. Pred časom sem se pogovarjal z Barbaro Mulej, ki mi je dejala, da je bila izobrazba pri njej vedno na prvem mestu. Je bilo enako tudi pri vas, kaj ste pravzaprav doštudirali?
Doštudirala sem nemški jezik s književnostjo. Jeziki so mi vedno ležali, tako da jih danes govorim pet ali šest. Jeziki me resnično zanimajo. Ko sem končala tekmovalno pot, sem se šla učit francoščino. Po končani karieri ti postane dolgčas, ko nimaš treningov, in sem se odločila, da grem na tečaj francoščine.
Izobrazba je bila zame pomembna in tudi v šoli sem bila vedno dobra. Škoda se mi je zdelo, da časa, ko si na letalih ali ko čakaš na dvoboje, ne bi izkoristila. Nekateri radi poslušajo glasbo, jaz pa sem brala. Če imaš voljo, potem je mogoče.
Torej klasičnega študentskega življenja niste imeli?
Ne, zagotovo ne. (smeh, op. p.)
Ste ga mogoče pogrešali? Študentsko življenje?
Nisem ravno tip človeka, ki bi hodil na zabave. Čeprav se nam je tudi po svetu dogajalo. Če danes pogledam nazaj, se kar nasmejim, ampak to je bilo redko.
Sezono ste končali leta 2007. Kakšen je bil ta preskok iz profesionalne kariere v običajen slog življenja. Ste imeli krizo?
Ne vem, ali obstaja športnik, ki bi šel zlahka skozi to obdobje. Še pred nedavnim smo lahko videli Andyja Murrayja, ki je jokal, ko je razmišljal o koncu kariere. Dejstvo je, da je to velika sprememba. Vse življenje nekaj delaš, vse posvetiš temu, potem pa si z danes na jutri v povsem drugačni vlogi. In te vloge se moraš navaditi, kar lahko traja kar nekaj časa. Zelo pomembno se mi zdi, da imaš podporo prijateljev in družine. Sama si težko predstavljam, da tega ne bi imela. Na prave prijatelje se lahko vedno nasloniš. Jaz imam prijatelje še iz osnovne šole. In kolikokrat danes še stopite na igrišče?
Pravzaprav ne bi prav veliko, vendar so me v Britaniji prepričali, da igram v teniški ligi. Na začetku sem to sprejela s težavo, ni mi bilo do tega. A na koncu sem ugotovila, da je fino, kar s tem vzdržujem osnovno kondicijo. Predvsem gre za prijetno druženje. Sem pa tudi oseba, ki ne more biti povsem pri miru.
1