SiolNET. Sportal Rokomet
7,19

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Druga kariera (89.) – Beno Lapajne

Tudi če bi imel nekaj milijonov evrov, bi moral nekaj delati

7,19

termometer

Beno Lapajne
Beno Lapajne je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, ki je z izbrano vrsto nastopil na dveh olimpijskih turnirjih, leta 2004 pa postal evropski podprvak. Foto: Vid Ponikvar

Beno Lapajne ni bil le vrhunski rokometni vratar s klubskimi in reprezentančnimi uspehi. Ni bil le strah in trepet strelcev ali pa ponosni zastavonoša na olimpijskih igrah v Atenah. Bil je tudi marljiv študent. Široko znanje ekonomije in prava mu je po koncu kariere pomagalo do poslovnih uspehov v bančništvu. Borec za pravice slovenskih športnikov je začel delo pri okencu, danes je že vodja poslovne enote.

Visoki Domžalčan je kot deček najbolj oboževal košarko. Navduševale so ga zlasti mojstrovine Dražena Petrovića. Njegov sošolec in soigralec je bil zdajšnji košarkarski selektor Rado Trifunović, ko pa se je z družino preselil v Ribnico, je bil v športnem poglavju primoran obrniti nov list. Prebudila se je ljubezen do rokometa. Najbolje se je počutil med vratnicama. Postal je vratar, eden od najboljših v tem delu Evrope. Osvojil je ogromno lovorik, imel prste vmes pri zgodovinskih uspehih slovenske reprezentance, si služil kruh v številnih državah, bil je zastavonoša na odprtju olimpijskih iger v Atenah, nato pa je pri 37 letih, dve leti pozneje, kot je sprva načrtoval, pomahal v slovo.

Tehtno je premislil in se odločil, da bo dal prednost bankirskim izzivom. Vsakodnevnemu delu v BKS Bank, kjer se počuti kot riba v vodi in neizmerno uživa. Po koncu kariere je postal magister ekonomije, pred tem je končal pravno fakulteto. Bori se za pravice slovenskih športnikov, se čudi nekaterim nelogičnostim in sanja o trenutku, ko se bo končno znašel med Bloudkovimi nagrajenci.


Kot rokometaš ste zaznamovali pomembno poglavje slovenskega športa. Kaj vam sploh pomeni šport, ki je v teh dneh v ospredju zaradi svetovnega prvenstva v Nemčiji in na Danskem, a na njem žal ni slovenske reprezentance?

Rokomet je prispodoba življenja, ki je Slovencem pisana na kožo. Vsi te tepejo, ti pa greš naprej, prejemaš udarce, a jih tudi daješ. Slovenci imamo radi rokomet. To je dinamičen šport, primeren za slovensko okolje. Mladi ga radi igrajo, vrhunsko delamo z mladimi, mladinci so evropski prvaki. Tudi dekleta se uvrščajo na velika tekmovanja. Rokomet je slovenski kolektivni šport številka ena.

O SP 2019 in slovenski reprezentanci:

Pohvalite se lahko z vrhunsko rokometno kariero. Igrali ste tudi v tujini. Ste lahko kaj privarčevali in kot profesionalni rokometaš kaj spravili v nogavico za boljše čase?

V rokometu žal ni takih zneskov kot v preostalih športih. Zaslužki so desetkrat nižji kot v košarki. Zato sem že med kariero vedel, da bo treba vlagati v izobrazbo. Tudi po koncu kariere, če bi imel, ne vem, recimo nekaj milijonov evrov, bi moral še vedno nekaj delati. To pa zato, ker ti zgolj denar ne prinaša sreče.

Vmes sem tako doštudiral še ekonomijo, na koncu postal magister ekonomije, pred tem končal pravno fakulteto. Sprva je bilo težko usklajevati vrhunski šport in študij, zdaj pa je malce lažje, saj je več dela po internetu. Profesorji so na fakultetah postali bolj razumevajoči do športnikov. V mojih časih mi je profesor rekel, naj si izberem študij ali šport, a sem mu rekel, da sem izbral oboje.

V bogati karieri je slovenski orjak, v višino meri 201 centimeter, branil klubske barve Ribnice, Celja, Gorenja, Prul, US Ivry (Fra), Gold Cluba, Zagreba (Hrv) in Aragona (Špa). V bogati karieri je slovenski orjak, v višino meri 201 centimeter, branil klubske barve Ribnice, Celja, Gorenja, Prul, US Ivry (Fra), Gold Cluba, Zagreba (Hrv) in Aragona (Špa). Foto: Reuters Kakšen pa je bil njegov odziv?

Bil je začuden, izpit pri njem pa sem naredil malce pozneje od načrtovanega. To pa je bilo tudi vse. Vztrajnost je lepa čednost. Če si postaviš cilj, ni težav. Študij mi je bil pravzaprav med športno kariero sprostitev. Nekaj novega, potovanje v drug svet, kjer sem lahko glavo posvetil še drugim stvarem, ne le športu. Po koncu kariere mi je to prišlo zelo prav.

V tem pogledu ste pozitivno nasprotje številnim primerom, ko znajo športniki po koncu kariere povsem izgubiti kompas z realnostjo in pasti v stresno obdobje, v katerem se jim ne cedita ne med ne mleko.

To je zelo zahteven prehod v življenju, največja težava pa je, ker te nanj nihče ne pripravi. Tukaj bi moral Olimpijski komite Slovenije (OKS) prek panožnih zvez bolje skrbeti za svoje športnike. Obstaja resda neki program druge kariere prek OKS, a sem v pogovoru z nekdanjim funkcionarjem OKS, ki zdaj deluje na rokometni zvezi, izrazil obžalovanje. Nisem namreč opazil veliko nekdanjih športnikov, ki bi bili še naprej zaposleni pri sponzorjih. Tako kot so bili prej.

Tudi pri sponzorjih v športu nisem zasledil, da bi po koncu kariere uspešne športnike, ki so jih že podpirali med kariero, privabili v svoje vrste. Škoda. Ker oni so delavni, osredotočeni, znajo se prilagajati, sploh če imajo še narejeno šolo. Tukaj je velik potencial za prepoznavnost podjetja. Da podpira šport, športnike med kariero in po njej.

Želel bi si, da bi to prepoznali tudi naši sponzorji na rokometni zvezi. Je pa res, da je trg v Sloveniji majhen. Davčna politika ni spodbujajoča do vlaganja v šport. Vem, to so le začetki. Zdaj bo treba vlagati energijo, da se stanje spremeni.

Koliko pa se je vam spremenilo življenje, ko ste prenehali športno pot? Kdaj in zakaj ste dokončno pomahali v slovo?

Najprej sem si podal cilj, da bi končal kariero pri 35 letih, a se je nato še malce zavleklo. Ko pa sem leta 2010 končal pogodbo pri Celju, sem prejel ponudbo z Danske, obenem pa tudi povsem po naključju prijavil na razpis na določeni banki. Nato sem isti večer prejel obe ponudbi in kolebal. Ker bi pogodba na Danskem veljala le za krajši čas, sem menil, da je napočil trenutek za začetek druge kariere. Sprejel sem delo na banki. Začel sem na blagajni, po osmih letih pa priplezal do vodje poslovne enote. Uživam v svojem delu.

Na vprašanje, katera je njegova obramba kariere, je odgovoril: "Ne razmišljam več o športu. Iskreno povedano, sem ga že pozabil. Zdaj sem povsem v drugih vodah. Obramb je bilo pa toliko, da so bile vse pomembne. Vsaka obramba je bila težka. Del tega pa je tudi veliko nabitih, izpahnjenih prstov ..."
Na vprašanje, katera je njegova obramba kariere, je odgovoril: "Ne razmišljam več o športu. Iskreno povedano, sem ga že pozabil. Zdaj sem povsem v drugih vodah. Obramb je bilo pa toliko, da so bile vse pomembne. Vsaka obramba je bila težka. Del tega pa je tudi veliko nabitih, izpahnjenih prstov ..." Foto: Guliver/Getty Images

Ne le, da uživate, ampak iz leta v leto tudi napredujete na lestvici.

Športniki smo pač ciljno usmerjeni. Če te okolje prepozna, je krasno. Ni pa nujno, da bo vedno tako, saj obstajajo tako dobri kot slabi časi. Včasih ti ostane kdo dolžan, a to še ne pomeni, da je zaradi tega konec sveta.

Tako kot se je vam zgodilo s Prulami, ki so finančno propadle sredi največjih uspehov in leta 2004 izginile z rokometnega zemljevida?

Da. Igrali smo polfinale lige prvakov, a je nato ljubljanski klub prenehal poslovati, mi pa ostali brez denarja. In to kljub temu, da smo na sodiščih imeli vse izvršbe. Nismo jih tožarili. Če klub ne posluje, imaš s tem le stroške in do tega denarja ne boš nikoli prišel. Na žalost niso imeli denarja, sponzorjev ni bilo, tako da se je to zgodilo.

Še danes pa zamerim predsedniku Rudiju Bricu. Takrat sem imel ponudbe iz tujine. Vprašal sem ga, ali ima denar za nas ali ga nima. Rekel je, da ima. Verjel sem mu na besedo. Takrat smo bili državni prvaki, pokalni zmagovalci, a pol leta nismo dobili plače. Igrali smo polfinale lige prvakov, pred tem pa dobili le dve plači. Denar pa nujno ne pomeni, da gre vse narobe. Mogoče sem to tveganje sprejel zavestno.

Ta klub je lep primer, kako se naredi evropskega prvaka. Če bi bile takrat finance urejene … Ko sem prišel leta 1999 v Prule, je bil projekt zastavljen tako, da bomo vrh dosegli leta 2003. Takrat smo bili konkurenčni, premagovali Celjane, ki so bili zelo dobri v ligi prvakov.

Vsakemu privošči višje dohodke, ker s tem igralci povečajo zanimivost športa. "Hvala bogu, da so ljudje pošteno plačani za svoje delo. Lahko sem samo vesel zanje." Vsakemu privošči višje dohodke, ker s tem igralci povečajo zanimivost športa. "Hvala bogu, da so ljudje pošteno plačani za svoje delo. Lahko sem samo vesel zanje." Foto: Vid Ponikvar

Prule so po mojem mnenju sestavile najmočnejšo ekipo v Sloveniji. Kadarkoli. Močnejšo tudi od tiste, s katero so Celjani pozneje evropski prvaki. Brez Prul Celjani nikoli ne bi osvojili te lovorike. Zorman, Brumen, Natek, Lubej, Milosavljević … Vnesli smo neko novo energijo. Vsaka stvar je za nekaj dobra, za nekaj pa slaba. Prule so imele 12 slovenskih reprezentantov, dva srbska, enega hrvaškega. Naš 16. in 17. igralec sta bila na meji vstopa v reprezentanco! Bila je najbolje selekcionirala ekipa v Sloveniji vseh časov, primerljiva s tisto Zmaga Sagadina, ko je vodil Olimpijo na košarkarskem final fouru evrolige v Rimu.

Trener Kasim Kamenica in predsednik Rudi Bric sta s Prulami naredila vrhunsko delo. Upam, da bodo še kdaj prišli takšni ljudje in znali zgraditi neko zgodbo. Se pa vedno na poti znajdejo ovire. Mogoče komu ni bilo kaj všeč in se je zgodilo, kar se je zgodilo. Če bi se to zgodilo kateremu klubu v Franciji, Španiji ali Nemčiji, bi bilo drugače. Če bi šel klub v stečaj tam, bi bili igralci plačani iz jamstvenega sklada, potem pa bi šli drugam, tako pa smo ostali brez denarja.

Vsi članki iz rubrike Druga kariera, zbrani na enem mestu.

Po tako bridki izkušnji niste razmišljali o tem, da bi prenehali igrati rokomet?

Ne, kje pa. To so pač izzivi, zaradi katerih smo še bolj trenirali in se nato prodali v tujino. Če nekdo ni plačal, gre to na njegovo dušo. Nekateri imajo trdo kožo, mogoče se bo komu kdaj vrnilo, morda pa ne. Moramo se premakniti naprej.

So vam Prule zaradi vsega ostale v lepem spominu?

So. Tako kot Zagreb in Celje.

Pri Prulah si je delil slačilnico tudi s poznejšim kapetanom slovenske reprezentance Urošem Zormanom. Pri Prulah si je delil slačilnico tudi s poznejšim kapetanom slovenske reprezentance Urošem Zormanom. Foto: Vid Ponikvar Je bilo v času uspešnih nastopov Prul občutiti rokometni antagonizem med Celjem in Ljubljano?

Seveda. Ravno takrat se je začel, ko sem šel iz Celja v Prule. Leta 1999. Spominjam se, ko je šla moja žena enkrat na tekmo v Celje, takrat smo igrali še v dvorani Golovec, z avtom z ljubljanskimi registracijami. Na tisti tekmi smo remizirali. Moja mama, sicer Celjanka, ji je rekla, naj ne hodi s tem avtom. In imela prav. Kaj so naredili avtu? Na nasprotni strani so dali ven ventilčke in spustili gume. Tega ne moreš dati ven z rokami, tako da … To se je zgodilo njej, v nas, ekipo Prul, pa so pred dvorano metali kozarce. Tako zanimivo je bilo.

V Celju sem igral sedem let, tako da vem, kako niso bili navajeni na to, da je nekdo konkurenčen. Ta konkurenca jih je spodbudila, da so šli na pravo pot in nato osvojili evropski naslov. Vsaka stvar je za nekaj dobra. Ljudje se ne smemo bati konkurence, moramo jo sprejeti in spoštovati, ker nas dela boljše.

Konkurenca je tudi pri bankah, kjer se neprestano selite. Bili ste v Domžalah, Ljubljani, zdaj ste v Kranju.

S tem nimam težav. To sem počel že v rokometni karieri. Prilagajanje novim izzivom je že ponotranjeno, v življenju smo se velikokrat selili.

Na rokometnih vratih ste branili gol pred nevarnimi streli. Kaj pa branite v banki?

Tukaj poskušamo stranko pripeljati varno do konca. Do tistega, kar si želi. na primer nakupa nepremičnine. Delamo v interesu strank in svoje banke.

V zadnjih letih, ko so prevladovale razne krize in afere, banke v javnosti ne uživajo veliko zaupanja, niti niso deležne preveč prijetnih konotacij.

Mislim, da bančništvo delajo ljudje. Človek mora svojemu bančniku zaupati. Na višjih ravneh se seveda dogajajo določene zadeve, mi, ki smo v stiku s strankami, pa smo maksimalno profesionalni. Delamo dolgoročno.

Tako je pred dobrim desetletjem poziral v družbi mlajšega sina Lovra. Tako je pred dobrim desetletjem poziral v družbi mlajšega sina Lovra. Foto: Vid Ponikvar Boste morda, če boste napredovali v podobnem ritmu, nekoč direktor banke?

Nikoli ne reci nikoli. Samo nebo je meja. Bančništvo ponuja vsakodnevne izzive. Delo z ljudmi. Od nekdaj sem si želel delati v bančništvu. Imam pa še eno željo, če mi bo žena pustila, narediti doktorat ali pa pravosodni izpit. Veliko je še ciljev. Če nimam kakega intelektualnega izziva, mi postane dolgčas in prebiram knjige. Drugo let zato resnično razmišljam o tem, da bi se vpisal na doktorat.

Dobro je, da s svojim primerom spodbujaš otroke, kako je treba vztrajati in se učiti. Da jim zgolj ne govoriš, da se morajo učiti, ampak jim to tudi pokažeš. Da vidijo, da je to mogoče, če se ukvarjaš s športom.

Gredo otroci po vaših športnih stopinjah?

Starejši sin Žiga bo star 18, Lovro pa 12 let. Oba igrata košarko, tako da sta šla v druge sfere. To je tudi v redu, da ne nosita kakšnega bremena zaradi očeta.

Tudi onadva kot ''pol Slovenije'' ponoči spremljata nastope Luke Dončića v ligi NBA?

Niti ne. To bolj pritegne naju z ženo, tudi nekdanjo rokometašico. Moja prva ljubezen je košarka, tega ne skrivam. Vse od časov Dražena Petrovića nisem gledal nobenega košarkarja s takim žarom. Pa ne od zdaj, ampak že od takrat, ko je Luka začel igrati za Real. Sicer sem navijač Barcelone, ampak sem takrat vedno navijal za Real. Zaradi Luke. To, kar dela on, je pravi čudež.

O vlogi zastavonoše in Bloudkovi nagradi, na katero čaka že 15 let:

Dončić spada med najbolj prepoznavne Slovence na svetu, vi pa med 15 izbranih Slovencev, ki so v športni karieri doživeli to čast, da so lahko nosili zastavo na otvoritveni slovesnosti olimpijskih iger. Bili ste prvi slovenski zastavonoša, ki prihaja iz moštvenega športa. To se je zgodilo leta 2004 v Atenah.

To je eden od mojih najlepših spominov na športno kariero. Doživel sem posebno čast, ki je nisem dojemal kot priznanja sebi, ampak vsemu rokometu. To je bila nagrada srebrni medalji z evropskega prvenstva, ki smo jo osvojili v začetku leta 2004. Bil sem kapetan, prevzel nalogo, a nosilec zastave nisem bil jaz, ampak pravzaprav rokomet.

Upam, da bo zastavo nosil še kateri rokometaš. Že leta 2020 imamo realne možnosti, da se uvrstimo na olimpijski turnir. Kljub temu, da nas letos ni na svetovnem prvenstvu. Na zadnjih olimpijskih igrah v Riu je bila dosežena najboljša uvrstitev, šesto mesto. Spet smo izpadli proti prvakom. Moraš imeti malce sreče, v športu na koncu vedno pride tisto, kar si zaslužiš.

Na slovesnem odprtju poletnih olimpijskih iger v Atenah je bil slovenski zastavonoša. Na slovesnem odprtju poletnih olimpijskih iger v Atenah je bil slovenski zastavonoša. Foto: Reuters

Kdaj so vam zaupali, da boste zastavonoša v Atenah?

Pravzaprav mi niso, ampak sem o tem izvedel prek televizije! Nobeden me ni obvestil o tem. Šele pozneje so se poklicali iz zveze. A to ni zmanjšalo veselja, kje pa. To je bila neponovljiva izkušnja. Koža se mi je naježila že takrat, ko smo se bližali štadionu, bilo je prekrasno. Je pa pihalo tako močno, da mi je takrat, ko smo ravno vstopili na štadion, zastavo zavrtelo okrog jarbola. Zato niti nisem imel časa mahati z zastavo, ampak sem jo moral popravljati , da je lepo plapolala.

Rokometaši smo s tem, ko sem lahko nosil zastavo, prejeli le eno nagrado. Na drugo še čakamo.

Na olimpijskih igrah je nastopil dvakrat. "Bili smo zelo konkurenčni, a nam na žalost ni uspelo. V Sydneyju (2000) smo na žalost izgubili v četrtfinalu proti bodočim prvakom Rusom in na koncu bili osmi. V Atenah smo igrali v redu, a končali na 11. mestu. Imam lepe spomine." Na olimpijskih igrah je nastopil dvakrat. "Bili smo zelo konkurenčni, a nam na žalost ni uspelo. V Sydneyju (2000) smo na žalost izgubili v četrtfinalu proti bodočim prvakom Rusom in na koncu bili osmi. V Atenah smo igrali v redu, a končali na 11. mestu. Imam lepe spomine." Foto: Urban Urbanc/Sportida Na katero?

Takrat po izboru športnih novinarjev nismo postali niti moštvo leta, nismo pa bili predlagani niti za Bloudkovo nagrado. Čeprav smo bili prvi šport v kolektivni panogi, v kateri smo osvojili medaljo na velikem tekmovanju. Vsi preostali dobitniki so do zdaj že dobili Bloudkovo nagrado. Tistega leta je tudi Celje Pivovarna Laško osvojilo evropski klubski naslov, a tudi oni niso dobili Bloudkove nagrade.

Poskušali smo že vsaj petkrat, rokometna zveza nas stalno predlaga od leta 2011. Upam, da nam bo letos končno uspelo. Športniki smo vztrajni. Košarkar Peter Vilfan je dobil Bloudkovo nagrado 30 let po osvojitvi zlate medalje na svetovnem prvenstvu v Manili, tako da ni nikoli prepozno.

Bloudkova nagrada pomeni veliko lepega. Tudi dodatek k pokojnini za delo in izjemne dosežke na področju športa. Športnik, ki je dobitnik Bloudkove nagrade za vrhunski mednarodni športni dosežek ali Bloudkove nagrade za življenjsko delo, je tako upravičen dodatka v višini 85 odstotkov razlike. Do dodatka so upravičeni tudi tisti, ki niso dobitniki Bloudkovih nagrad, a morajo osvojiti medaljo na svetovnem prvenstvu ali pa olimpijskih igrah. Če osvojiš medaljo na evropskem prvenstvu, te ni na seznamu!?

Pohvalil bi Petra Vilfana, da je pripomogel k temu zakonu. Dobro, da se je to zgodilo, da se je na začetku uredilo vsaj za svetovna prvenstva in olimpijske igre. Vem, da je težko narediti korak naprej, ker je Slovenija izredno uspešna, in na evropskih prvenstvih dosega velike uspehe.

Morate pa vedeti, da je kakovost, zlasti v rokometu, takšna, da je težje osvojiti medaljo na evropskem kot pa na svetovnem prvenstvu ali pa olimpijskih igrah. Ne vem, zakaj ne bi bili do določenega odstotka po teh merilih deležni tudi dobitniki medalj na evropskem prvenstvu. Po teh merilih je največji slovenski uspeh bronasta medalja rokometašev na SP 2017, kar je nelogično.

Zlata medalja košarkarjev in srebrni medalji odbojkarjev in nas rokometašev tako niso ovrednotene. Ne bom rekel, da je to slabo, je pa morda izziv za naprej, da se uredi to področje in najde splošen konsenz. Imamo še veliko izzivov za naprej, Slovenci smo ciljno usmerjeni, pravi entuziasti. Živimo v najlepši deželi na svetu in lahko vse naredimo. Le sebe moramo dovolj ceniti.

Rad bi videl, da se v Sloveniji izenači status kulture in športa. Rad bi videl, da se v Sloveniji izenači status kulture in športa. Foto: Vid Ponikvar

Torej se tudi na tem področju počasi premika na bolje?

Merila so postavljena. To je en vidik tega, kar je imel v mislih Primož Kozmus. Imel je idejo o športnih pokojninah, ki ni bila tako slaba, a tudi ni tako pogosta v svetu. Hrvaška in Srbija imata to urejeno, pa tudi Madžarska. Ampak dobro. Pri nas bi morala biti merila pri sistemu zaposlovanja športnih upokojencev, ki imajo za sabo uspešne kariere, postavljena bolj široko.

Za individualne športe je urejeno, kar pa zadeva kolektivne športe, pa ni bil še noben zaposlen v javni upravi. Pa tudi tisti, ki so v javni upravi kot individualni športniki, imajo na primer v vojski čas le do 45. leta, nato se zgodi prekinitev. Nimajo možnosti prehoda, da bi mogoče še naprej delali v športni četi. To ni sistemsko urejeno. Od zveze smo pred sedmimi leti zdajšnjemu predsedniku OKS Bogdanu Gabrovcu, takrat je bil še podpredsednik, predstavili idejo, da bi se kolektivne športnike za lažji prehod po koncu kariere za štiri leta zaposlili na ministrstvo.

S tem se ukvarjamo tudi pri sindikatu slovenskih športnikov. Moja vizija je, da bi se izenačil status kulture in športa. Ne v tem smislu, da bi se znižal status kulture, ampak da se mi približamo kulturnikom, ker je interes države tako v kulturi kot tudi športu. Mora biti zdrav duh v zdravem telesu. Ne vidim nobene razlike med na primer slovenskim narodnim gledališčem ali pa katerim društvom, klubom. Velika razlika pa je, ker so lahko kulturniki tam zaposleni. So javni uslužbenci, lahko delajo 40 let, športniki pa le določen del kariere.

Vprašljivi so statusi samostojnih podjetnikov, saj si v klubu, ki ima vse elemente delovnega razmerja. Morali bi govoriti o tem vprašanju, ker v Sloveniji klubi niso klubi. Odgovornosti ni nobene. Če se v Nemčiji poškoduješ, imaš invalidsko pokojnino, ker je to poškodba na delu.

Pri nas je veliko stvari drugačnih. Je pa res, da je Slovenija majhna. Trg je majhen, profesionalizem bo zelo težko zaživel tako, da bo prišel na tisto raven, kot je bila pred 15 ali 20 leti.

Zakaj?

Zato, ker se vedno manj vlaga v šport. Reprezentance so močne, klubi pa zaradi tega, ker se je trg sprostil, nič več. Zdaj je Evropska unija, prosti pretok delovne sile in kapitala. Včasih nisi mogel iti v tujino, ker je lahko igral samo en tujec, zdaj pa je drugače. Zdaj gredo mladi kmalu ven in dobijo priložnost. Reprezentanca je zaradi tega močna, naši klubi pa niso več konkurenčni.

V pogovoru s somišljeniki, legendarnim hokejistom Nikom Zupančičem, predsednikom Sindikata slovenskih športnikov Dejanom Stefanovićem in dolgoletnim rokometnim kolegom Urošem Zormanom V pogovoru s somišljeniki, legendarnim hokejistom Nikom Zupančičem, predsednikom Sindikata slovenskih športnikov Dejanom Stefanovićem in dolgoletnim rokometnim kolegom Urošem Zormanom Foto: Vid Ponikvar

Tukaj vidim povezavo, da bi klubi omogočili športnikom, ki se ob koncu kariere pridejo nazaj v domovino, da odigrajo še dve, tri ali štiri leta. V nogometu se to dogaja, na Nizozemskem, Danskem, Norveškem … Pripelješ takega športnika. Pa ne zato, da bi bil najboljši na igrišču, ampak da s svojim primerom pokaže, kako se lahko igra recimo do 40. leta.

Vaše znanje ekonomije in prava bi bilo z bogatimi športnimi izkušnjami zelo primerno izhodišče za položaj direktorja katerega izmed rokometnih klubov.

V Sloveniji je zelo težko spraviti kak profesionalni klub na uspešno raven. Za zdaj me v te vode ne vleče. Ko je bil leta 2011 razpis za generalnega sekretarja RZS, sem se sicer prijavil, a nisem dobil nobenega odgovora. Takrat sem bil zaposlen že drugje. Mogoče pa čez kakšnih 10 let. Mogoče …

Še ohranjate stik z rokometom?

Še. Sem član predsedstva Rokometne zveze Slovenije kot predstavnik igralcev. Nekaj časa sem bil trener vratarjev na Slovanu, a mi je jemalo preveč časa. Moral bi trenirati vsak dan, a tega zaradi družine in zaposlitve ne bi mogel opravljati maksimalno. Zato sem dal to na stran.

Še danes ga zmrazi, ko se spomni, kaj vse je moral na lanski tekmi z Madžarsko v Kopru preživljati selektor Veselin Vujović. Še danes ga zmrazi, ko se spomni, kaj vse je moral na lanski tekmi z Madžarsko v Kopru preživljati selektor Veselin Vujović. Foto: Urban Urbanc/Sportida Ste kot član predsedstva tudi vi dali zaupnico selektorju Veselinu Vujoviću po izpadu v dodatnih kvalifikacijah za svetovno prvenstvo, ko je Slovenija lani izpadla proti Madžarski in ostala brez nastopa na letošnjem spektaklu, ki je pravkar v Nemčiji in na Danskem?

Seveda smo podprli selektorja. Te kvalifikacije z Madžari, to sem povedal tudi takrat na sestanku, so bile takšne, da večje kraje, pa še večjega pretepa, kot je bil v Kopru (zmaga Madžarske z 29:24, op. p.), sploh še nisem videl. To je bilo nenehno sodniško nespoštovanje rokometnih pravil. Na tej tekmi bi moralo biti po vseh teh udarcih brez žoge v glavo vsaj še pet modrih, ne le rdečih kartonov. Moj sin, tekmo v Kopru smo spremljali z družino, je rekel, da tega ne bo gledal. Da sploh ne bo več hodil na rokometne tekme, ker se samo tepejo. Sodniki sploh niso zaščitili igralcev. Večje kraje nisem videl. Škoda. V gosteh so nam nato Madžari pustili zmagati, a smo vseeno izpadli. Čeprav smo objektivno boljši od njih. Škoda.

Komentarji

3

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • svojeglavc / 13.01.2019. ob 16:16 +1 0

    Čestitke.

    +1 0
  • klobasar / 14.01.2019. ob 11:07 +1 0

    Bravo. Dober članek za dobrega športnika.

    +1 0
  • thinktank / 14.01.2019. ob 12:49 0 0

    Že v naslovu bedasta izjava, ki zveni normalno samo v Sloveniji (žal).

    0 0
delitve: 296
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin