Od vrhunske plavalke do direktorice #intervju

Foto: Dean Duboković Nekdanja plavalka Tanja Blatnik je primer vrhunske športnice, ki pri odpiranju novega življenjskega poglavja ni imela nobenih težav. "Enostavno sem eno strast zamenjala za drugo," pravi diplomantka ekonomske fakultete.

Zdaj 42-letna Kranjčanka je kar 19 let posvetila plavanju, vseskozi pa redno opravljala tudi šolske obveznosti. Zadnji letnik srednje šole  je opravila v ZDA (1994) in je najverjetneje ena prvih slovenskih športnic, ki se je po formalno znanje odpravila čez lužo.

Bila je tudi štipendistka zavarovalnice Adriatic Slovenica, prav kadrovska štipendija pa ji je pomagala postaviti temelje za gradnjo uspešne poslovne kariere. V zavarovalnici je prehodila vse stopničke, zdaj je izvršna direktorica, zadolžena za zavarovalno operativo (škode, IT, inovacije, zaledni procesi) pri zavarovalnici Adriatic Slovenica. Blatnikova, mama osemletne Lune, se v prostem času še vedno ukvarja s športom.

Pogrešate bazen?

Uf, ne.

Zakaj ne?

Nikakor ne zato, da bi se mi zameril, a to ni več moj način življenja. Bazen je vseeno samo okolica, v katerem v nekem obdobju nekaj počneš. Zdaj pač to počnem drugje.

Letos ste se, 18 let po koncu plavalne kariere, znova vrnili na poligon, ki ste mu posvetili toliko let. Skupaj z nekdanjima plavalcema Saro Isaković in Matjažem Markičem ter vsestranskim Sandijem Murovcem ste s štafeto 4x50 mešano nastopili na evropskem veteranskem plavalnem prvenstvu v Kranju in osvojili 3. mesto. Koliko je to obudilo spomin na stare čase?

Predvsem me je spomnilo na to, koliko časa ti plavanje vzame (smeh, op. a.). Bazen ni ravno na vsakem vogalu in ni razpoložljiv ob vsakem času. Je pa res, da nikoli ne izgubiš občutkov, ki jih kot športnik občutiš na tekmovanjih. Prijetno jih je podoživljati, in to te dodatno motivira tudi zunaj bazena. Paše tudi spodbuda sotekmovalcev in okolice, a nanjo zagotovo gledaš bolj spoštljivo, in ne tako samoumevno kot v času, ko si sam vrhunski športnik.

Na pobudo Sandija Murovca sta se s Saro Isaković zaradi evropskega veteranskega prvenstva v Kranju vrnili v bazen. Foto: Grega Valančič/Sportida

S štafeto 4x50 mešano (Matjaž Markič, Isaković, Murovec, Blatnik) so osvojili bronasto odličje. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Kdaj ste sicer zadnjič resno zagrizli v trening plavanja? Je bilo to leta 2007, ko je Kranj že gostil veteransko tekmovanje?

Da, mislim, da je res minilo že več kot deset let. Vmes sploh nisem plavala, razen morda med dopustom na morju.

Sem bila pa vseskozi fizično aktivna. Dve leti po porodu (hčerka Luna je stara osem let) sem namreč ugotovila, da se mi ne obeta nič dobrega, če bom šport postavila na stranski tir. Opazila sem, da se slabše počutim, če se ne gibam, da bolj občutim posledice stresa v službi in obveznosti doma … Enostavno sem začutila, da potrebujem nekaj zase.

"Dve leti po porodu sem se zavedla, da se mi ne obeta nič dobrega, če bom šport povsem postavila na stranski tir." Foto: Vid Ponikvar

Trikrat tedensko pred službo obiskuje trening z osebnim trenerjem. Foto: Vid Ponikvar

Začela sem obiskovati treninge z osebnim trenerjem, in to zdaj počnem vsaj trikrat tedensko. Trening potrebujem tako, kot potrebujem umivanje zob. Ne hodim v telovadnico z mislijo na to, da bi shujšala ali kaj podobnega, ampak enostavno zato, ker moram. Ni pa enostavno vztrajati s konstantnim pomanjkanjem časa in obveznostmi doma in v službi. Zato treninge obiskujem zgodaj zjutraj. Je pa takrat težava zgodnje vstajanje (smeh, op. a.), poznejši prihod v službo. Pri tem potrebuješ razumevanje šefa oz. podjetja, da to dviguje produktivnost in zdravje zaposlenih. In to k sreči imam.

V plavanje ste vložili 19 let, skoraj polovico življenja. Kakšni so bili vaši plavalni začetki?

S plavanjem sem se začela ukvarjati v 1. razredu osnovne šole, in sicer na pobudo dr. Tatjane Dolenc Veličkovič, znane kranjske zdravnice, ki mi je zaradi težav s krivo hrbtenico priporočila plavanje. Mislim, da nas je kar nekaj plavalcev iz Kranja, ki smo se s plavanjem začeli ukvarjati prav na njeno pobudo.

Plavati sem začela pod okriljem Plavalnega kluba Kranj, nato pa sem se po vrnitvi iz ZDA, kjer sem opravila zadnji letnik srednje šole, zaradi sprememb v klubu skupaj s trenerji in še nekaterimi plavalci, tudi sestrama Alenko in Natašo Kejžar ter Urško Slapšak, preselila v Plavalni klub Radovljica.

Plavalni vrhunec je dosegla v sezoni 1996/97. Na tekmah svetovnega pokala se je dvakrat zavihtela na najvišjo stopničko zmagovalnega odra (Espoo in Pariz, 400 in 800 m prosto), na Sredozemskih igrah v Bariju v Italiji je na 200 m prosto zasedla 4. mesto in večkrat zmagala tudi s štafetnimi nastopi. Najbolj je ponosna na državni rekord na 200 m prosto. Foto: Vid Ponikvar

Foto: Vid Ponikvar

V sezoni 1996/97 sem dosegla svoj plavalni vrhunec. Dvakrat sem zmagala na tekmah svetovnega pokala v Espou in Parizu na 400 m in 800 m prosto, večkrat stala na zmagovalnem odru na državnih prvenstvih. Na Sredozemskih igrah v Bariju v Italiji sem na 200 m prosto zasedla 4. mesto in večkrat zmagala tudi s štafetnimi nastopi. Postavila sem tudi državni rekord na 200 m prosto, ki mi od vseh rekordov pomeni največ.

Računala sem, da se bom leta 2000 udeležila olimpijskih iger v Sydneyju, a se nam s štafeto 4x100 prosto po spletu okoliščin ni izšlo in ostala sem doma. Potem si nisem več predstavljala, da bi v trening vložila še nadaljnja štiri leta. Enostavno nisem več zbrala moči in tako leta 2000, pri 24 letih, končala svojo športno pot.

Kako se spominjate slovesa, trenutka, ko ste si priznali, da je konec?

Ni mi bilo težko. Enostavno nisem več čutila želje, niti motivacije. Bila sem v zadnjem letniku fakultete, ki sem jo končno preživela kot prava študentka, začela sem obiskovati predavanja, celo na absolventski izlet sem šla. Seveda na pobudo sošolke.

Niste nikoli pogrešali plavanja?

Nikoli. Zdi se mi, kot da bi iz enega finega dela življenja prešla v drugega, eno strast sem zamenjala za drugo. To, kar počnem danes, je na nek način zelo podobno temu, kar sem počela prej. Lahko rečem, da sem iz sveta rutine znala prestopiti v polje neznanega.

Sicer pa opažam, da v življenju potrebujem predvsem ravnotežje - potrebujem tako stres kot zabavo, vsega po malem.

Foto: Vid Ponikvar

Vas po koncu kariere ni nikoli vleklo nazaj v plavalske vode. Morda v trenerski vlogi?

Ne, ker v tem nisem videla nobene dodane vrednosti. Saj lahko tudi na drugih področjih koga treniram oz. učim.

Kaj pa zmagovalna želja? Kako uresničujete ta zmagovalni nagon?

Mislim, da zmagovalne želje in cilje lahko uresničuješ kjer koli. Vse, kar sem in imam zaradi športa, od organiziranosti do usmerjenosti k ciljem, sem preusmerila v posel. Mislim, da se zdaj obnašam podobno, kot sem funkcionirala kot uspešna plavalka, le okolje je drugačno in ljudje v njem.

Še vedno stremim k ciljem, iščem načine za izboljšanje učinkovitosti našega dela, enako kot v športu sta izrednega pomena komunikacija in želja po učenju. Zmagovalna miselnost je zame naravna, nenaučena. Navajena sem občutkov, ki te prevzamejo ob porazu, še bolj pa so mi blizu tisti ob zmagi. Zato me nobenih novih izzivov ni strah.

"Mislim, da zmagovalne želje in cilje lahko uresničuješ kjer koli. Vse, kar sem in imam zaradi športa, od organiziranosti do usmerjenosti k ciljem, sem preusmerila v posel." Foto: Jernej Lasič

Kaj je bila za vas ob športnem slovesu in odpiranju novega življenjskega poglavja največja razlika?  

Zdelo se mi je, da bom po koncu kariere kar naenkrat imela več časa za druženje, prijateljice, fanta …, a sem na koncu ugotovila, da se v tistih urah, ki sem jih prej namenjala treningom (zgodaj zjutraj med 6. in 8. uro, enako popoldne), na svetu ne dogaja nič posebnega in da ne zamujam ničesar.

Je pa dejstvo, da se ti ob koncu kariere telo in glava ustavita in da se moraš na prehod pripraviti. Vem, da nekateri športniki nikakor ne najdejo smisla v novem načinu življenja. Ne najdejo zamenjave za tiste ure, v katerih bi sicer imeli trening ali tekmo, morda nimajo zastavljenih novih ciljev, zato se težko motivirajo. K sreči sama teh težav nisem imela. Da, lahko bi občepela doma, se bala prihodnosti, izgubila krog prijateljev, ki sem jih našla v plavanju … Vse mogoče bi se mi lahko zgodilo, pa se mi k sreči ni. Mislim, da je to precej povezano s tem, kakšnega značaja si.

Opažam tudi razliko med mojim dojemanjem sponzorstva v športu nekoč in danes. Zdaj bolje razumem, da sponzorji včasih res veliko zahtevajo od športnikov, saj jih navsezadnje plačajo. Obnašajo se zelo 'menedžersko'. A ko si v čevljih športnika, si popolnoma osredotočen na treninge, tekme. Ob sebi imaš ekipo, ki skrbi, da se ne sprašuješ, kdaj moraš na novinarsko konferenco ali sponzorski sprejem, saj to ni tvoje razumevanje 'dela'. Večinoma so te aktivnosti bolj ali manj motnja v tvoji rutini.   

Adriatic Slovenica je zdaj na primer sponzor Olimpijskega komiteja Slovenije in tudi drugim športnim klubom in tako sem na nek način zdaj jaz v vlogi sponzorja in funkcionarja. Zdi se mi pomembno, da kot sponzor športnika razumemo in se mu prilagajamo, pa čeprav smo tisti, ki ga plačujemo.

Foto: Vid Ponikvar

Kako ste ob plavanju tlakovali pot v drugo kariero?

Ves čas sem se zavedala, da moram nekaj storiti tudi za svojo prihodnost. Tukaj je veliko vlogo odigrala tudi moja mami, ki je bila glede tega vedno zelo aktivna, pomagala mi je tudi pri iskanju sponzorjev. S takrat kranjsko poslovno enoto Adriatica smo se dogovorili, da mi ponudijo kadrovsko štipendijo, ki mi je pomagala odpreti vrata v poslovno prihodnost.

Leta 1999, torej že v času, ko sem zaključevala plavanje, so mi v Adriaticu predlagali, da se med počitnicami oglasim pri njih v pisarni z namenom, da se spoznamo in da mi predstavijo svoje delo. Povabilu sem se z veseljem odzvala, saj tistih 14 dni, ko smo v sezoni imeli prosto, tako ali tako nisem vedela, kaj početi.

Spomnim se, da mi je bilo delo v zavarovalnici všeč, ustrezala mi je tudi družba. Tako sem se na počitniško delo vrnila tudi naslednje leto, novembra 2001, ko sem že končala študij (diplomirala je na temo Zavarovanje blaga v cestnem transportu, op. a.), zato so mi ponudili tudi redno zaposlitev. Zelo kmalu sem zaznala in predlagala prve izboljšave v obstoječem poslovanju, ki so povečale učinkovitost dela v zavarovalnici. Podjetje je moje rezultate prepoznalo, zato sem hitro napredovala.

Kaj menite, da to, da ste skoraj dve desetletji posvetili plavanju na vrhunski ravni, govori o vas in vaših vrednotah? Boste na primer v življenjepisu omenili, da ste skoraj dve desetletji posvetili plavanju?

Seveda, mislim, da je to zelo velika vrednota. Definira karakteristike športnika in jih dodatno potrdi. Lahko rečeš, da si delaven, da si timski igralec, da si usmerjen k ciljem in da znaš ravnati s časom … Ko dopišeš, da si 20 let preživel v športu, vse te navedbe samo potrdiš.

Foto: Vid Ponikvar

Kako zdaj gledate na svojo drugo kariero? Zdi se, da ste res prehodili marsikatero stopnico. Opis vaših zadolžitev na spletni strani AS je precej impresiven …

Ja, v bistvu sem res začela s počitniškim delom v tajništvu, nato pa približno vsake tri leta menjala delovno mesto, do zdaj, ko vodim več kot 300 ljudi tik pod upravo.

Okusila sem vse, tudi prodajo zavarovanj, a večji del kariere sem posvetila optimizacijam in izboljševanju poslovanja. Bila sem tudi predsednica Sveta delavcev, kar je pomenilo, da sem bila šest let tudi članica nadzornega sveta (pri 28 letih, op. a.). To je bila težka, a odlična šola za nadaljevanje kariere.

Leta 2012 sem postala izvršna direktorica, zadolžena predvsem za optimizacijo zalednega poslovanja in upravljanje projektov. Lani so mi zaupali vodenje še celotne ekipe IT in reševanje škodnih zahtevkov.  S tem sem prevzela vodenje celotnega »ozadja« v zavarovalnici, t. i. operations. Včasih smo bili skoraj nevidni ustroj poslovanja, z digitalizacijo pa ta del močno stopa v ospredje in vse naše inovacije in tudi napake naša stranka še kako močno občuti.

Sportal Pri 21 letih ustvaril vizitko, ki mu še danes odpira vrata #intervju